Jedro

Obnovitvena dela so mogoča le na obstoječem objektu, kar samo po sebi izključuje vse posege, s katerimi se stari objekt odstrani in postavi novega.

Tudi če bi občinski predpis v letu 1990 dovoljeval postavitev pomožnega objekta z značilnostmi in dimenzijami, kot jih ima sporna ograja, bi bila postavitev brez lokacijskega dovoljenja dopustna le, če bi tožnik imel pravico do tovrstnega posega na zemljišču.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) naložila, da takoj ustavi gradnjo ograje na zemljišču parc. št. 1110/2 k.o. ... in da jo v roku 60 dni od prejema te odločbe odstrani ter vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje. Za objekt je izrekla tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Iz obrazložitve je razvidno, da je gradbeni inšpektor 21. 2. 2008 ugotovil, da ima tožnik na navedenem zemljišču zgrajeno kovinsko ograjo v dolžini okoli 17 m, pri čemer je ta na zapisnik izjavil, da jo je postavil v 90. letih na mestu, kjer je prej stala lesena ograja in da se zaveda, da se nahaja na zemljišču, ki je v občinski lasti. Ker tožnik ni lastnik zemljišča parc. št. 1110/2 k.o. ... in za gradnjo nima dovoljenja lastnikov, sporna ograja ne izpolnjuje pogojev za enostavni objekt iz 1. odstavka 19. člena Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnik bi si zato zanjo moral pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker tega nima, gre za nelegalno gradnjo.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih navedel, da je tožnik postavil novo kovinsko ograjo na zemljišču, za katerega si ni pridobil lastninske ali druge stvarne oz. obligacijske pravice, zato ni izpolnjen pogoj iz 19. člena Pravilnika za gradnjo brez gradbenega dovoljenja. Nadalje pri sporni ograji ne gre za obnovo oz. vzdrževanje (definicija vzdrževanja objekta je opredeljena v 10. točki 1. odstavka 2. člena ZGO-1), ampak za odstranitev stare lesene ograje in za postavitev nove kovinske na mestu prejšnje lesene ograje, kar je pravilno ugotovil že prvostopenjski organ. Za gradnjo te ograje bi glede na namen in višino sicer zadoščala pridobitev lokacijske informacije, ker pa niso izpolnjeni pogoji iz 19. člena Pravilnika, bi moral tožnik pridobiti gradbeno dovoljenje. Nadalje pojasnjuje, da če je gradnja nadomestnega objekta po prostorskem aktu mogoča, to še ne pomeni, da sme investitor z gradnjo kar začeti ali da je s tem nelegalna gradnja že legalizirana. V zaključku pritožbeni organ še navaja, da je bilo tudi v času postavitve nove kovinske ograje (kar je v pritožbi nepravilno označeno kot „obnova“) potrebno upravno dovoljenje. Takrat veljavni Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) je za postavitev ograje predvideval odločbo o priglasitvi del, pri čemer se je moral investitor po 53. členu ZUN izkazati z dokazilom o pravici graditi na zemljišču. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi uvodoma pojasnjuje, da je bila nepremičnina parc. št. 62/2 k.o. ... ob nakupu v letu 1963 z ograjo ločena od makadamske ceste, ki poteka po parc. št. 1110/2 k.o. ... Tožnik torej ograje, ki stoji na istem mestu že vsaj 80 let, ni zgradil, ampak je le prevzel obstoječe stanje in jo pred 18 leti obnovil. Zato meni, da ni podana njegova pasivna legitimacija. Ker je bila gradnja končana pred 18 leti, je nesmiselna 1. točka izreka izpodbijane odločbe, ki mu nalaga prenehanje gradnje. Nadalje se ne strinja z uporabo določb ZGO-1, saj bi moral organ uporabiti zakonodajo, ki je veljala v času obnove v letu 1990, konkretno ZUN. Ta je v 1. in 2. odstavku 51. člena določal, da lokacijsko dovoljenje ni potrebno za adaptacije. Tudi v obravnavanem primeru gre za tak poseg, saj z obnovo ograje ni spremenil njenega namena, velikosti, zmogljivosti ali zunanjosti, ker jo je obnovil v enaki velikosti in na istem mestu, kakor je poprej stala lesena ograja. Če pa bi toženka štela, da ne gre za dela iz 1. odstavka 51. člena ZUN, pa bi morala na podlagi 2. odstavka istega člena preveriti, ali takratna Občina Ptuj ni s svojim predpisom določila, da za obnovo oz. postavitev ograje kot pomožnega objekta ni potrebna izdaja lokacijskega dovoljenja. Meni tudi, da bi moral organ ravnati po 2. odstavku 74. člena ZUN. Ne strinja se niti z uporabo 19. člena Pravilnika, da bi si tožnik moral pred obnovo ograje pridobiti soglasje lastnika nepremičnine parc. št. 1110/2 k.o. ... Tožniku uživanja njegove nepremičnine skupaj z ograjenim dvoriščem, ki v izmeri 77 m2 leži na parc. št. 1110/2 k.o. ..., nihče ni oporekal. Z Občino Sv. Andraž v Slovenskih Goricah je bil dosežen celo dogovor, da lahko tožnik koristi ograjeni del nepremičnine parc. št. 1110/2 v izmeri 77 m2, medtem ko je občina za potrebe ureditve ceste skozi naselje posegla v tožnikovo nepremičnino parc. št. 345/4 k.o. ... Dogovorjena je bila tudi sklenitev menjalne pogodbe, vendar zaradi spoštovanja dogovora o uživanju do formalne sklenitve pogodbe ni prišlo. Iz teh razlogov tožnik ob obnovi ograje ni imel razloga, da bi pridobil soglasje lastnika parc. št. 1110/2 k.o. ... V zaključku poudarja, da sporna ograja ločuje od ceste njegovo nepremičnino parc. št. 62/2 k.o. ..., katere solastnica je tudi njegova žena A.A., zaradi česar je oba treba šteti za investitorja sporne ograje in bi se morala napadena odločba glasiti tudi na njegovo ženo. Tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo ter priglaša stroške postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Po 152. členu ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje med drugim odredi, da se gradnja takoj ustavi. Sodišče ugotavlja, da je izrek izpodbijane inšpekcijske odločbe v tem delu v skladu z navedeno določbo ZGO-1, saj odrejena ustavitev gradnje ne pomeni le ustavitve nedokončane gradnje, ampak tudi prepoved morebitnega nadaljevanja. Ker inšpekcijski ukrepi po 152. členu ZGO-1 niso različni glede na to, ali se nelegalna gradnja še izvaja ali pa je objekt že v celoti zgrajen, v konkretnem primeru samo dejstvo, da je bila sporna ograja že postavljena, na zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva.

V zadevi ni sporno, da je tožnik zgradil kovinsko ograjo na zemljišču v tuji lasti, za kar ni pridobil lastnikovega soglasja. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ki povzema tožnikovo izjavo, je kovinsko ograjo postavil v 90. letih na mestu, kjer je prej stala lesena ograja. Na podlagi navedenega je upravni organ tudi po mnenju sodišča utemeljeno štel, da je šlo v tem primeru za gradnjo novega objekta – kovinske ograje in ne za dela na obstoječem objektu, to je na stari leseni ograji. Upravni organ druge stopnje je navedeno še dodatno obrazložil in se pri tem skliceval na definicijo iz 10. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1, po kateri se kot vzdrževanje objekta šteje izvedba del, s katerimi se ta ohranja v dobrem stanju in omogoča njegova uporaba, obsega pa redna vzdrževalna dela, investicijska vzdrževalna dela in vzdrževalna dela v javno korist, za kar pa v obravnavanem primeru, ko je bila odstranjena stara lesena ograja in postavljena nova kovinska, ne gre.

Glede na navedeno tožnik zgolj s pavšalnim zatrjevanjem v tožbi, da je šlo v obravnavanem primeru za obnovo stare lesene ograje, ne more izpodbiti ugotovitve obeh upravnih organov o novogradnji kovinske ograje. Sodišče v zvezi s tem še poudarja, da so obnovitvena dela mogoča le na obstoječem objektu, kar samo po sebi izključuje vse posege, s katerimi se stari objekt odstrani in postavi novega. Navedeno izhaja tudi iz določbe 3. alineje 1. odstavka 51. člena ZUN (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji), veljavnem v času spornega posega v letu 1990, po kateri se z adaptacijo, na katero se tožnik prav tako sklicuje, bistveno ne spreminja zunanjost, zmogljivost, velikost ali namen obstoječega objekta – govor je torej o delih, ki se opravijo na obstoječem objektu. V obravnavanem primeru je zato neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na obnovo in adaptacijo in s tem na določbo 1. odstavka 53. člena ZUN, ki je za navedene adaptacije določal, da zanje lokacijsko dovoljenje ni potrebno.

Tožnik ima prav, da je vprašanje, ali je za postavitev ograje v času gradnje (to je v letu 1990) potreboval upravno dovoljenje ali ne, treba presoditi na podlagi takrat veljavnih predpisov. Tega upravni organ prve stopnje ni storil, vendar je navedeno pomanjkljivost odpravil pritožbeni organ, ki je navedel, da bi moral tožnik po določbah ZUN za postavitev ograje pridobiti odločbo o priglasitvi del in se pri tem izkazati z dokazilom o pravici graditi na predmetnem zemljišču. Po 2. odstavku 51. člena ZUN lokacijsko dovoljenje ni bilo potrebno (poleg taksativno naštetih primerov v 1. odstavku) tudi v primeru, ko je občinska skupščina predpisala, da to ni potrebno za graditev pomožnih objektov in je s predpisom določila tudi njihovo vrsto, namen, največjo velikost in način gradnje. To pomeni, da je podzakonski predpis lahko določil tehnične značilnosti objektov, za katere lokacijsko dovoljenje ni potrebno, ni pa mogel določiti, da lokacijsko dovoljenje za tovrstne objekte ni potrebno niti takrat, če se gradnja izvaja na tujem zemljišču, pa zato ni bilo dano lastnikovo soglasje. Ali drugače: tudi če bi občinski predpis v letu 1990 dovoljeval postavitev pomožnega objekta z značilnostmi in dimenzijami, kot jih ima sporna ograja, bi bila postavitev brez lokacijskega dovoljenja dopustna le, če bi tožnik imel pravico do tovrstnega posega na zemljišču. Prav glede te pa v zadevi ni sporno, da je tožnik gradil na zemljišču v lasti drugega in da za tak poseg ni imel dovoljenja. Razlogi, zakaj ga ni pridobil, so za odločitev irelevantni, pri čemer so navedbe o obsegu uporabe zemljišča parc. št. 1110/2, ki ga je priznavala Občina Sv. Andraž v Slovenskih Goricah, nedovoljena tožbena novota po določbi 3. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1). Ker tega v postopku pred izdajo akta ni navajal, se na to ne more sklicevati šele v upravnem sporu. Zato sodišče pri tem le dodaja, da uživanje dela zemljišča parc. št. 1110/2 od nakupa tožnikove nepremičnine dalje (torej vključno z leseno ograjo), ker da mu lastnik zemljišča ni oporekal, še ne pomeni, da je s tem pristal tudi na nadaljnje (gradbene) posege na njem.

Da je gradnja na tujem zemljišču ovira za to, da bi se morebitni pomožni objekt štel za enostavni objekt tudi po določbah Pravilnika (Uradni list RS, št. 114/03 in naslednji), izhaja iz prehodne določbe 4. odstavka 33. člena, po kateri se šteje, da pomožni objekt, ki je bil zgrajen pred 1. 1. 2003 brez odločbe o dovolitvi priglašenih del oz. je bil zgrajen pred 14. 7. 1990 in začetek njegove gradnje ni bil priglašen, izpolnjuje pogoje glede največje velikosti, /.../ po določbah tega pravilnika /.../ in če ima njegov lastnik za zemljišče, na katerem stoji takšen objekt, lastninsko ali kakšno drugo stvarno oz. obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo na takšnem zemljišču. Povedano pomeni, da je neizkazana pravica graditi ovira za sklep, da gre za objekt, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno.

Nepravilno je tudi tožbeno sklicevanje na 2. odstavek 74. člena ZUN, po katerem mora investitor v primeru gradnje brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del na območju, kjer je graditev dovoljena, zanj zaprositi ali priglasiti graditev v enem mesecu po izdanem ukrepu iz prejšnjega odstavka. Določba sodi v poglavje o inšpekcijskem nadzorstvu. Kot je razvidno iz upravnih spisov, se je v tej zadevi začel inšpekcijski postopek z inšpekcijskim pregledom 21. 2. 2008, torej že v času veljavnosti ZGO-1, ki v določbah od 150. člena dalje ureja tudi izrekanje inšpekcijskih ukrepov. Le za postopke, začete pred uveljavitvijo ZGO-1, je v 1. odstavku 200. člena določeno, da se ti končajo po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZGO-1. Po določbi 4.1. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1 je investitor oseba, ki naroči graditev objekta ali ki jo sam izvaja. Glede na to, da je tožnik v postopku na prvi stopnji izjavil, da je postavil ograjo, ga je upravni organ utemeljeno štel za investitorja in s tem za inšpekcijskega zavezanca v primeru nelegalne gradnje. Zato dejstvo, da ni izključni lastnik sosednje nepremičnine parc. št. 62/2 k.o. ..., ki jo sporna ograja ločuje od ceste, ne more vplivati na njegov status inšpekcijskega zavezanca.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.