Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je otrokova mati izpolnila vse zahteve, ki so ji bile naložene ob izreku ukrepa odvzema otroka, čemur pritožnik ne nasprotuje. To, da jih je izpolnila že v letih 2013, 2014 in 2015, ne more biti v materino škodo. V postopku ni bilo ugotovljeno (niti določno zatrjevano), da bi na materini strani obstajal kakršenkoli dejavnik tveganja, ki bi lahko ogrožal njenega mladoletnega sina.

Če pri enem od staršev ni razlogov za izrek ukrepa (pri drugem pa so), je mogoče otrokovo korist zavarovati z izrekom drugačnega ukrepa - z omejitvijo starševske skrbi preostalemu. Enako mora veljati ob odločanju o prenehanju ukrepa - če pri enem od staršev ne obstajajo razlogi, zaradi katerih bi bila njegova vzgoja in varstvo za otroka ogrožajoča, mora ukrep prenehati. Morebitno ogrožanje s strani drugega od staršev pa je mogoče reševati z izrekom blažjega ukrepa.

To, da so vsi udeleženci obeh postopkov, ki ju sodišče združi v skupno obravnavanje, isti, ni pogoj za združitev postopkov. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je (bilo) v skladu z načelom največje koristi otroka, ki jo je treba spoštovati že pri izvedbi postopkov, ne le pri vsebini odločitev. Načelo največje koristi otroka utemeljuje zahtevo po čim bolj celoviti obravnavi vseh vprašanj o otroku, ki jih sodišče rešuje, kar je tudi v interesu ekonomičnosti postopka; hkrati pa varuje otroka pred nepotrebnim podvajanjem dokazovanja.

Pritožbena teza, da je (za pravilnost odločitve) pravno pomembno, kdo je predlagatelj, kdo nasprotni udeleženec in to, ali morda postopek teče po uradni dolžnosti, je glede na naravo postopka (v katerem je v vsakem primeru v ospredju otrokova korist) zgrešena. Dokazno breme matere v zadevi, kot je obravnavana, ni v ničemer odvisno od tega, ali nastopa v vlogi predlagateljice ali v vlogi nasprotne udeleženke, in tudi ne od tega, ali sodišče vodi postopek po uradni dolžnosti ali na podlagi predloga upravičenega predlagatelja.

Če se pritožnik v pritožbi zoper končno odločbo jasno in nedvoumno ne pritoži tudi zoper sklep (o zavrnitvi predloga za izločitev), ga pritožbeno sodišče ne more po uradi dolžnosti razveljaviti ali spremeniti, niti tedaj, ko bi sicer pritožbi ugodilo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

Obrazložitev

1. V tem postopku je sodišče prve stopnje najprej obravnavalo predlog za ureditev stikov mladoletnega A. A. z materjo1, nato pa še predlog za prenehanje ukrepa odvzema otroka in odpravo rejništva, ki je bil sodišču v skladu z določbo 3. odstavka 291. člena Družinskega zakonika (DZ) odstopljen s Centra za socialno delo (CSD).

_O pritožbi zoper delni sklep II N 213/2018-225_

2. Z izpodbijanim delnim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da preneha ukrep odvzema otroka, mladoletnega A. A., rojenega X. X. 2013, staršema, posledično preneha tudi namestitev dečka v rejniško družino nasprotnega udeleženca B. B. 3. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje rejnik. Predlaga razveljavitev sklepa. V pritožbi izpostavlja vprašanja o udeležbi v postopkih za ureditev stikov in prenehanje ukrepa; vprašanje, ali postopek teče na predlog ali po uradni dolžnosti in vprašanje dokaznega bremena, ki je po pritožnikovem prepričanju s tem povezano.

Izpostavlja, da otrokov oče ni bil udeleženec v postopku za prenehanje ukrepa, razlogov o prenehanju ukrepa glede očeta v izpodbijanem sklepu ni, kar predstavlja kršitvi iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Posledica takšnega ravnanja je namreč, da sodišče ni celovito presodilo koristi in pravic mladoletnega A. Združitev postopkov pritožnik ocenjuje za nezakonito.

Pritožnik pogreša stališče sodišča o tem, ali so razlogi za prenehanje nastopili v takšnem času, da je ukrep sploh še mogoče odpraviti brez škode za koristi mladoletnega otroka in njegovo pravico do družinskega življenja. To pravico otroka je sodišče razumelo le kot pravico v razmerju do bioloških staršev, čeravno je otrok več kot šest let živel v družini rejnika. Pri tem se sklicuje na odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) Strand Lobben in ostali proti Norveški št. 37283/13. Pritožnik izpostavlja še to, da ekspertiza izvedenca mag. C. C. ne odraža aktualnega stanja, sploh glede odzivov otroka na vse začasne odredbe in povečane stike. Tudi pri tem se pritožnik sklicuje na isto odločbo ESČP. Pritožnik obrazložitvi izpodbijanega sklepa očita svojstveno povzemanje navedb strank, pomanjkanje povzetka, katere dokaze je izvedlo sodišče prve stopnje in vsebinskih razlogov - pogreša razloge o tem, zakaj starša nista zmogla skrbi za mladoletnega A. (in jih predstavi v pritožbi) ter konkretnejše razloge o tem, kako sta jih odpravila. Mati res izkazuje, da je opravila vse obveznosti, ki ji jih je naložil CSD, a dokumenti izvirajo iz obdobja od leta 2013 do 2015, kaj se je z mamo dogajalo kasneje, se ni raziskovalo, kaj je rezultat teh potrdil z vidika maminih zmožnosti, skrbeti za dečka, tudi ne. Iz katerih konkretnih dejstev sodišče sklepa, da lahko mati sama skrbi za dečka, pritožnik ne more ugotoviti. Poudarja, da ga deček ob stikih še vedno sprašuje, zakaj mora biti toliko pri D. in zakaj ne more hoditi v šolo v R. Zgodbo matere in bivše rejnikove partnerke ocenjuje kot idealizirano, izpostavlja, da se mati ne drži dogovorov, bivša rejnikova partnerka mamo kot sugestibilno osebo uspešno vodi po svojih željah, česar sodišče ni raziskalo. Pritožnik ob stikih opaža, da deček neverbalno kaže primanjkljaje varnega stika z zaupno osebo, pogreša prijatelje, ni mu všeč, da je iz urbanega okolja prestavljen na deželo, rejnika je vprašal, če se mu zdi normalno, da pri D. igra šah sam s seboj.

Pritožnik meni, da je bila v postopku otrokova korist negirana, odvzeta mu je bila pravica, da se ga sliši, sodnica se je že zgodaj odločila otroka vrniti materi, predlog za izločitev pa je bil zavrnjen s tipskim sklepom.

Opozarja tudi na pomanjkljivosti mnenja izvedenke E. E. iz leta 2017, na katero se sklep “izrecno referira“ in graja ravnanje in ugotovitve izvedenca C. C. Pritožnik še dodaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega dokaza, s katerim bi se prepričalo o tem, kakšna je družina D. D., raziskalo, ali bo A. tam našel empatijo in oporo pri prilagajanju.

4. Na pritožbo odgovarja dečkova mati in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

_O očitkih bistvenih kršitev določb postopka_

6. Izpodbijani sklep vsebuje zadostne in jasne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in ne nasprotujejo njegovemu izreku. V njem res niso povzeti vsi izvedeni dokazi in tudi ne vsi dokazni predlogi, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, a to niti ni nujno - v skladu s 3. odstavkom 324. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) mora sodišče v obrazložitvi navesti tiste dokaze, na katere je oprlo odločbo, kar je sodišče prve stopnje naredilo. Obrazložilo je tudi, zakaj nekaterih od predlaganih dokazov ni izvedlo (29. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), posebej zakaj ni ponovilo dokaza z drugim izvedencem oziroma izvedenskega mnenja še dodatno dopolnjevalo. Razlogom o tem pritožnik nasprotuje neutemeljeno, z nerelevantnim sklicevanjem na procesno ravnanje matere, ki naj bi izvedenca najprej diskreditirala, nato pa mu pričela zaupati.

7. Sodišču prve stopnje očita2 kršitev pravice do izjave, torej bistveno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, a ne pojasni, katere od dokazov, ki jih je predlagal, bi sodišče še moralo izvesti in v zvezi s katerimi odločilnimi dejstvi. Ker višje sodišče na kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti, mu tak pritožbeni očitek ne omogoča podrobnejšega pritožbenega preizkusa.

8. 3. odstavek 324. člena ZPP sicer določa, da sodišče v obrazložitvi navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera jih opirajo, a sodišče prve stopnje je to naredilo. V čem naj bi bil povzetek navedb svojski, “filtriran skozi zgoraj prikazano prizmo“3, pritožnik ne obrazloži. Celo če navedbe ne bi bile povzete popolno, pa za popolnost obrazložitve sodne odločbe ni odločilno to, ampak to, ali se je sodišče prve stopnje do vseh pravno relevantnih navedb udeležencev postopka opredelilo. Ker gre tudi pri tem vprašanju za kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, mora pritožnik pritožbeni očitek konkretizirati s tem, da določno pojasni, katere njegove odločilne trditve so ostale brez odgovora sodišča in le na tako konkretizirane pritožbene navedbe bo višje sodišče v nadaljevanju odgovorilo.

9. Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje odločitvi sodišča prve stopnje za združitev prvotnega postopka o predlogu za ureditev stikov in postopka o predlog za prenehanje ukrepa odvzema otroka ter odpravo rejništva v skupno obravnavanje.4 To, da so vsi udeleženci obeh postopkov, ki ju sodišče združi v skupno obravnavanje, isti, ni pogoj za združitev postopkov.5 Tudi faza prvotnega postopka v času združitve (čeprav drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje dokaz z izvedencem začelo izvajati že pred združitvijo) in dokazna tema obeh postopkov, po prepričanju višjega sodišča nikakor ne preprečujeta združitve postopkov, nasprotno. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje je (bilo) v skladu z načelom največje koristi otroka, ki jo je treba spoštovati že pri izvedbi postopkov, ne le pri vsebini odločitev.6 Načelo največje koristi otroka utemeljuje zahtevo po čim bolj celoviti obravnavi vseh vprašanj o otroku, ki jih sodišče rešuje, kar je tudi v interesu ekonomičnosti postopka; hkrati pa varuje otroka pred nepotrebnim podvajanjem dokazovanja, na kar je to sodišče že opozarjalo.7

10. Tudi sklep o zavrnitvi predloga za izločitev je mogoče izpodbijati le v pritožbi zoper končno odločbo. Pritožnik sicer navaja, da je bil predlog za izločitev zavrnjen s tipskim sklepom8, tega očitka pa ne obrazloži, tako pritožbeno sodišče ne more ugotoviti, zakaj sklep ocenjuje kot tipski in predvsem, zakaj naj bi bila odločitev v sklepu napačna. Tudi ni povsem jasno, ali pritožnik sploh izpodbija sklep z 21. 1. 2020, saj v nadaljevanju obrazložitve pritožbe pojasnjuje, da iste razloge izpostavlja v pritožbi, saj so enake okoliščine razlog, zaradi katerega predlaga, da se ob razveljavitvi sklepa zadeva dodeli v obravnavo drugi sodnici.9 Če se pritožnik v pritožbi zoper končno odločbo jasno in nedvoumno ne pritoži tudi zoper sklep (o zavrnitvi predloga za izločitev), ga pritožbeno sodišče ne more po uradi dolžnosti razveljaviti ali spremeniti, niti tedaj, ko bi sicer pritožbi ugodilo.10 Takšnega jasnega in nedvoumnega izpodbijanja v pritožbi ni, zato višje sodišče nima podlage za presojo pravilnosti odločitve predsednika sodišča o predlogu za izločitev, navedbe, ki nekonkretizirano merijo na izkazovanje razlogov za nujnost izločitve, pa ne morejo biti pravno relevantne.

11. Kot udeleženci obeh postopkov so ves čas nastopali11 vsi, ki so bili formalni udeleženci prvotnega postopka (postopka za ureditev stikov), torej vsi, ki jih je predlagatelj (CSD) v prvotnem predlogu označil kot udeležence postopka - predlagatelj, dečkova starša12, rejnik in rejnikova partnerka. Da bi moral v tem postopku sodelovati še kdo drug, a ni, pritožnik niti ne trdi, višje sodišče pa takšnega spregleda tudi ne najde. Pritožbena teza, da je (za pravilnost odločitve) pravno pomembno, kdo je predlagatelj, kdo nasprotni udeleženec in to, ali morda postopek teče po uradni dolžnosti, je glede na naravo postopka (v katerem je v vsakem primeru v ospredju otrokova korist) zgrešena. Dokazno breme matere v zadevi, kot je obravnavana, ni v ničemer odvisno od tega, ali nastopa v vlogi predlagateljice ali v vlogi nasprotne udeleženke in tudi ne od tega, ali sodišče vodi postopek po uradni dolžnosti ali na podlagi predloga upravičenega predlagatelja.

12. Višje sodišče mora sicer poudariti, da pri vseh udeležencih postopka za prenehanje ukrepa odvzema otroka in odpravo rejništva ne gre za udeležence postopka v materialnem smislu13, saj s sodno odločbo v tem postopku pravni interes rejnika in rejnikove bivše partnerke ni prizadet14 (prim. 1. odstavek 22. člena ZNP-1). A to ni vprašanje, ki bi vplivalo na utemeljenost predloga. Ker sta bila rejnik in rejnikova bivša partnerka v predlogu (oziroma v obeh predlogih) opredeljena kot udeleženca15 in jima je sodišče prve stopnje ves čas priznavalo položaj udeležencev tega postopka, pritožbeno sodišče v tej fazi postopka v njun položaj ni poseglo tako, da bi jima udeležbo odreklo.

13. Pritožnik graja še ravnanje sodišča prve stopnje v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem. Mnenje E. E. je bilo pridobljeno v postopku pri CSD, tako v tem postopku (ob nestrinjanju strank, da se ga uporabi kot izvedensko mnenje) ni imelo položaja izvedenskega mnenja. Dejstvo pa je, da je bilo izdelano, da so v njem neke dejanske in strokovne ugotovitve, pred katerimi si sodišče prve stopnje ni zatiskalo oči. Ker je bilo mnenje izdelano v upravnem postopku (resda po naročilu CSD - torej enega od udeležencev postopka, a tistega udeleženca, pri katerem je prej tekel postopek in je zakoniti udeleženec tega postopka), položaj mnenja ni povsem enak kot položaj tako imenovanih „izvensodnih mnenj“.16 “Predpravdno“, s strani stranke predloženo strokovno mnenje, ni dokaz, ki bi konkuriral mnenju s strani sodišča postavljenega izvedenca, a sodišče prve stopnje mnenju E. E. takšnega položaja niti ni dalo. To, da sodišče prve stopnje ugotovitve E. E. v sklepu predstavi (preverilo jih je s postavitvijo izvedenca mag. C. C.), ne predstavlja nobene kršitve določb postopka.

14. Izvedenskemu mnenju izvedenca C. C. pritožnik očita nestrokovnost, pomanjkanje uvida v otrokovo korist in slabo poučenost o dejanskih okoliščinah. Očitek o nestrokovnosti je neobrazložen17, razen v delu, ko ga pritožnik utemelji s stališčem, da je izvedenec ravnal nestrokovno, če je dal prednost hitri rešitvi pred ugotavljanjem otrokovih koristi. Višje sodišče takšnega ravnanja izvedenca (ali sodišča prve stopnje) ne zazna. Dečkovo stanje in reakcije na širjenje stikov sta sodišče in izvedenec spremljala na različne posredne načine, ponovni pregled pri izvedencu18 ni edini način, s katerim je mogoče preverjati otrokovo počutje. Kot strokovnjak je izvedenec nedvomno lahko presodil, da mnenje lahko poda oziroma dopolni brez ponovnega pregleda A. 15. Pritožbeno sodišče se z oceno pritožnika o tem, da izvedenec ni dobro poznal dejanskih okoliščin, ne strinja. Ob ustnem podajanju mnenja gre za prost, manj premišljen govor, pri katerem (drugače kot pri pisnem izvedenskem mnenju) pridejo do izraza govorne posebnosti posameznika, npr. to, da trditev podamo v obliki vprašanja in podobno. Zadnje ni izkaz slabega poznavanja relevantnih dejstev. Izvedenčeva izjava, da očeta ni, je v pritožbi iztrgana iz konteksta. Iz nadaljevanja povedi19 jasno izhaja, da gre za to, da mama ne živi z otrokovim očetom, ampak “očimom ali bilo kako ga pač imenuje“. Poleg tega pa je imel spis ob izvedenčevem zaslišanju, ki ga pritožnik izpostavlja, skoraj 700 listovnih številk in več kot 100 prilog ter je (bil) zaradi številnih vlog udeležencev postopka izjemno nepregleden, zaradi česar ne bi bilo nenavadno, če izvedenec ne bi znal na izust vseh dejanskih podrobnosti. Pokaže torej se, da so pritožbene navedbe o nestrokovnosti in slabi poučenosti izvedenca posledica pritožnikovega nestrinjanja s sicer povsem jasnim izvedenskim mnenjem, v katerim ni nasprotij ali pomanjkljivosti. S takšnim laičnim izpodbijanjem strokovnih ugotovitev izvedenca pa pritožnik ni uspel vzpostaviti utemeljenega dvoma o pravilnosti podanega mnenja in na njem temelječih zaključkov sodišča prve stopnje.

16. Pritožbeno sodišče mnenja, ki je bilo izdelano v maju 2019, ustno podano v avgustu 2019 in dopolnjeno z ustnim podajanjem še 24. 2. 202020, tudi ne more oceniti kot obsoletno oziroma takšno, ki ne odraža aktualnega stanja. Primerjava s situacijo v zadevi ESČP Strand Lobben in ostali proti Norveški št. 37283/1321 ni na mestu.

_O materialno pravnih izhodiščih_

17. Ob odločanju o predlogu za prenehanje ukrepa za varstvo koristi otroka je moralo sodišče prve stopnje (četudi je bil ukrep, ki ga je preizkušalo, izrečen v času veljavnosti Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR) uporabiti določbe DZ. To pomeni, da je moralo izhajati iz načela, da imajo starši pred vsemi drugimi pravico in obveznost varovati pravice in koristi svojega otroka (1. odstavek 154. člena DZ) ter iz načela najmilejšega ukrepa (156. člen DZ), ob tem pa upoštevati začasno naravo izrečenega ukrepa (4. odstavek 174. člena v zvezi s 1. odstavkom 294. člena DZ).22 _O dokazni oceni in vsebinskih pritožbenih očitkih_

18. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je otrokova mati izpolnila vse zahteve, ki so ji bile naložene ob izreku ukrepa odvzema otroka, čemur pritožnik ne nasprotuje. To, da jih je izpolnila že v letih 2013, 2014 in 2015, ne more biti v materino škodo. V postopku ni bilo ugotovljeno (niti določno zatrjevano), da bi na materini strani obstajal kakršenkoli dejavnik tveganja, ki bi lahko ogrožal njenega mladoletnega sina.23 Izhajajoč iz načela začasne narave izrečenega ukrepa in načela, da imajo starši pred vsemi drugimi pravico in obveznost varovati pravice in koristi svojega otroka, opisano terja točno takšno odločitev, kakršno je sprejelo sodišče prve stopnje. Višje sodišče tudi iz pritožbenih navedb ne izlušči ničesar takšnega, kar bi utemeljevalo drugačno odločitev o usodi ukrepa. Pritožnik nima prav, ko utemeljuje, da je otrokova mati tista, ki bi morala dokazati, kako to, da je izpolnila vse, kar ji je bilo ob izreku ukrepa naloženo, vpliva na njene starševske sposobnosti. Če bi bilo tako, bi bilo tisto, kar je roditeljem ob izreku ukrepov24 naloženo, samo sebi namen. Ob tem, ko zoper njene starševske kapacitete zdaj ni nobenih konkretnih očitkov25, ni jasno, s čim bi morala dokazovati, da zdaj zmore izvrševati starševsko skrb. Podobno velja za pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni preizkusilo, kakšna je družina, v katero se deček vrača (mati živi z novim partnerjem in skupno hčerko, v družino prihajajo tudi partnerjevi otroci iz prejšnje zveze). Ob odsotnosti kakršnihkoli konkretnih očitkov (npr. CSD), sodišče prve stopnje ni imelo razloga dvomiti, ali bo A. v materini novi družini našel empatijo in oporo pri prilagajanju, kar skrbi pritožnika.

19. Na tem mestu mora pritožbeno sodišče (glede na pritožbene trditve o tem, kje bi deček raje hodil v šolo, kje bi raje živel, da mu ni všeč, da je iz urbanega okolja prestavljen na deželo, in izpostavljanje, ali je normalno, da pri D. sam s seboj igra šah) še pojasniti, da v postopku kot je obravnavani, ne gre za preizpraševanje o tem, ali je za otroka bolj idealno26 okolje v rodni ali v rejniški družini.

20. Sodišče prve stopnje se res ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je tudi dečkov oče odpravil vzroke, zaradi katerih je bil izrečen obravnavani ukrep, kar pa predstavlja pomanjkljivost obrazložitve le na prvi pogled. Zakaj? Vsak ukrep lahko sodišče izreče le, če otrokove koristi ni mogoče zavarovati z drugim milejšim ukrepom (načelo stopnjevitosti oziroma načelo najmilejšega ukrepa, prim. 156. člen DZ), to velja tudi za ukrep odvzema otroka staršem. Če pri enem od staršev ni razlogov za izrek ukrepa (pri drugem pa so), je mogoče otrokovo korist zavarovati z izrekom drugačnega ukrepa - z omejitvijo starševske skrbi preostalemu. Enako mora veljati ob odločanju o prenehanju ukrepa - če pri enem od staršev ne obstajajo razlogi, zaradi katerih bi bila njegova vzgoja in varstvo za otroka ogrožajoča, mora ukrep prenehati. Morebitno ogrožanje s strani drugega od staršev pa je mogoče reševati z izrekom blažjega ukrepa. Vprašanje, ali očetova vzgoja in varstvo (lahko) ogrožata mladoletnega A.27, torej ni vprašanje, ki bi lahko ob ugotovitvah, predstavljenih v 18. točki obrazložitve, vplivalo na odločitev o usodi izrečenega ukrepa.

21. Višje sodišče daje največ teže pritožbeni dilemi, da se sodišče prve stopnje (še) ni ukvarjalo z A. pravico do družinskega življenja in se ni soočilo s tem, da je možno (oziroma gotovo), da je v rejniški družini v času trajanja ukrepa stkal močne družinske vezi28; v zvezi s tem otrok ni bil slišan. Vendar po prepričanju višjega sodišča v tej fazi postopka (torej ob odločanju o usodi ukrepa) zadoščajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da deček matere nikakor ne odklanja, si želi sodelovati z njo in z njo sodeluje, se na širjenje stikov dobro odziva, je v šoli vesel, razigran in uspešen, ne glede na to, iz katerega „doma“ v šolo prihaja in v kateri „dom“ odhaja iz šole, v šoli ne zaznavajo nobenih stisk ali težav, v mamino družino pa se je lepo vključil. Tem ugotovitvam sodišča prve stopnje pritožnik konkretizirano niti ne nasprotuje.

22. Otrokovo (in tudi pritožnikovo) pravico do družinskega življenja29 pa bo sodišče prve stopnje moralo vzeti v obzir, ko bo proučevalo, kako poslej urediti otrokovo bivanje in stikovanje.30 To, kako močne vezi je deček stkal s pritožnikom, in to, kdo je tista oseba, na katero je deček varno navezan, se bo moralo odraziti v ureditvi obsega časa, ki ga preživi z njim. Okoliščina, da ukrep odvzema otroka staršem ni več v veljavi, sama po sebi še ne pomeni, da mora pri starših (oziroma v tem primeru pri materi) preživeti največ časa, še manj, da mora pri vseh odraslih osebah, na katere je navezan, preživeti približno enako časa. Ob odločanju o A. stikih bo moralo sodišče prve stopnje z vso resnostjo proučiti tudi okoliščine, ki jih izpostavlja pritožnik - predvsem to, da je deček v njegovi družini preživel veliko večino svojega življenja in nedvomno ustvaril trajne družinske vezi. V zvezi s tem mora biti sodišče prve stopnje pozorno na otrokovo največjo korist, na njegovo pravico biti slišan, pravico izraziti svoje poglede in v skladu z dečkovo starostjo ter zrelostjo tem pogledom dati ustrezno težo. Pritožbeno sodišče glede na okoliščine primera31 pripominja, da bo moralo sodišče prve stopnje opraviti resen razmislek o uporabi možnosti, ki mu jo daje 5. odstavek 45. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), lahko tudi o tisti iz 97. člena ZNP-1.32

23. Pritožba torej ni utemeljena. Ker tudi ni razlogov, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, jo je v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 zavrnilo in sklep potrdilo.

_O pritožbi zoper sklep II N 213/2018-224_

24. S tem sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog rejnika za izrek denarne kazni zaradi kršitve začasne odredbe s 6. 12. 2019. 25. Tudi zoper ta sklep se pritožuje rejnik. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter predlaga spremembo sklepa. Izpostavlja, da so razlogi izpodbijanega sklepa na prvi pogled razumni, če ne bi imelo sodišče pred seboj spisa, v katerem je pritožnik ves čas problematiziral vprašanje samovoljnega ravnanja D. D. in F. F. Spisovno gradivo kaže, da si prizadevata rejnika izključiti iz otrokovega življenja. Napačno je sklepanje sodišča, da se je z menjavo stikov strinjal, če ni odgovoril na elektronsko pošto F. F. Pošte sploh ni dobil, dokaz o nasprotnem ni bil predložen. Obvestila o zamudi na stik, ki jih je rejnik dobil na dan stika, so bila zanj presenečenje, na okoliščine ni imel nobenega vpliva. Pritožnik opisuje ravnanje F. F., ko je peljala A. na smučanje. Zaključuje, da je začasno odredbo kršila dečkova mati, ki ni poskrbela, da bi bila odredba izvršena. Njena namernost pa je v tem, da je zavestno in brez soglasja rejnika menjala stik in odgovornost za regularno izvedbo stika prenesla na tretjo osebo.

Pritožnik izpostavlja, da je napačno sklepanje sodišča, da triurni zamik stika ni v ničemer bistveno vplival na izvedbo stika, ki jih ima rejnik že tako zelo malo.

Zaključuje, da ve, da namen denarne kazni ni v kaznovanju dolžnika, z njo je treba zagotoviti spoštovanje začasne odredbe, ki je edina podlaga, ki otroku zagotavlja predvidljiv režim stikov, kar mu je v korist. Otrokova mati, ki se je miselno povsem podredila rejnikovi bivši partnerki, se rejniku smili, a je povzročila, da je bil otrok prikrajšan za stik z rejnikom, ki je po ugotovitvah izvedenca zanj edina trdna in navezno varna moška figura.

26. Na pritožbo odgovarja dečkova mati in predlaga njeno zavrnitev.

27. Pritožba ni utemeljena.

28. Pritožnik pravilno razume pomen denarne kazni, zagrožene za primer nespoštovanja začasne odredbe, ko pojasnjuje, da njen namen ni v kaznovanju dolžnika. Denarna kazen je izvršilno sredstvo, s katerim naj bi sodišče od dolžnika doseglo spoštovanje obveznosti iz začasne odredbe, ki je v dejanju, ki ga lahko izvrši le on sam - v konkretnem primeru v zagotovitvi osebnih stikov otroka33, kot posredna prisila naj kazen vpliva na voljo dolžnika, da stori oziroma opusti ravnanja, ki so predmet zavarovanja.34

29. Pritožnik dečkovi materi očita dvoje: 1.) najprej je dovolila ali omogočila dečku, da je bil, tedaj ko naj bi bil v skladu z začasno odredbo pri njej, namesto tega z rejnikovo bivšo partnerko in 2.) na stik s pritožnikom je deček zaradi ravnanja rejnikove bivše partnerke (prepozno se je odpravila s smuke v K.) zamudil. V zvezi s prvim očitkom mora pritožbeno sodišče pritožniku pojasniti, da je bil A. staršema, kot izhaja iz podatkov spisa, izrečen le ukrep odvzema mladoletnega otroka, ne tudi kak drug poseg v roditeljsko pravico oziroma starševsko skrb. To pomeni, da je smela dečkova mama, v času ko je bil deček pri njej, samostojno odločati o vprašanjih, ki na dečkov razvoj ne vplivajo bistveno, kar vprašanje, ali bo deček odšel na smučanje (in s kom), nedvomno je.35 Dejstvo, da je deček v času stika z materjo smučal z bivšo rejnikovo partnerko, torej predstavlja kršitev začasne odredbe le navidezno - zato, ker so z začasno odredbo urejeni stiki tako z materjo kot z osebo, s katero je deček odšel na smučanje.

30. Že enkratna36 zamuda pri predaji otroka na stik, tako kot preprečitev stika, sicer lahko predstavlja kršitev začasne odredbe, ki opravičuje izrek denarne kazni37, ni pa to samo po sebi umevno. Kadar je zamudo treba pripisati življenjsko logičnim in možnim nepredvidenim okoliščinam38, ne pa poskusu preprečevanja stika, tudi po prepričanju višjega sodišča denarno kaznovanje ni na mestu. Še toliko manj denarno kaznovanje osebe, ki na zamudo ni imela direktnega vpliva, kar je v tem primeru dečkova mama nedvomno.

31. Pritožba torej ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

1 O katerem z obravnavanim sklepom še ni bilo odločeno. 2 15. točka pritožbe. 3 14. točka pritožbe. 4 Pri tem sklepu gre za sklep procesnega vodstva, ki ga je mogoče izpodbijati le v pritožbi zoper končno odločbo. 5 ZPP (ki se v tej zadevi glede na določbo 42. člena ZNP-1 uporablja smiselno) v 1. odstavku 300. člena določa, da je združitev možna, če teče pred istim sodiščem med istimi osebami več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev. 6 Prim. VSL IV Cp 2004/2018 in IV Cp 656/2019. 7 Prim. VSL sklep 534/2017. 8 Pritožbeno sodišče sklepa, da ima pritožnik v mislih sklep Okrožnega sodišča Su 53/2020 z 21. 1. 2020. 9 O tem predlogu višje sodišče ni odločalo, ker sklepa ni razveljavilo. 10 Prim., delo, navedeno v 35. opombi, stran 507. 11 To pomeni, da jim je sodišče vročalo procesno gradivo in jih vabilo na naroke. 12 Čeprav dečkov oče v uvodu sklepa ni naveden kot udeleženec postopka za prenehanje ukrepa, kar pa ni odločilno. 13 Na kar je pritožnik res opozarjal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, a to opozorilo v enaki meri kot za rejnikovo bivšo partnerko velja tudi zanj. 14 Najkrajše povedano: rejnikov interes, da ukrep odvzema otroka ne preneha, zato, da otrok ostane pri njem v rejništvu, ni pravno varovan interes. 15 Sta torej tako imenovana formalna udeleženca. 16 Prim. odločba VS RS II Ips 195/2015 in številne druge. 17 Izvedenčevo sklicevanje na diplomo v letu 1973 (ustno podajanje mnenja na naroku 24. 2. 2020, list. št. 685, 2. stran) je v pritožbi iztrgano iz konteksta. Izvedenec se na diplomo ni skliceval kot na izkaz njegove strokovnosti ali kot strokovni vir, ampak je izpostavil svoje dolgoletne strokovne izkušnje. 18 Ki je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča za otroka breme, kar je bilo v sodni praksi že večkrat poudarjeno. 19 … zdaj očeta ni, ker z njim nisem, pa očima ali bilo mamo ga šap imenuje in da je dobila še enega otroka, je tudi pokazala neko sposobnost, ... 20 Izpodbijani sklep je sodišče prve stopnje izdalo 20. 5. 2020. 21 Kjer sta bili mnenji (pridobljeni v prejšnjih postopkih) ob odločanju sodišča stari že dve leti. 22 Pravilna materialnopravna izhodišča so v izpodbijanem sklepu, zato jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. 23 Kaj so bili razlogi za izrek ukrepa, pritožnik očitno dobro ve, saj jih v pritožbi povzema, povzemanje teh razlogov pa ne predstavlja odločilnih razlogov za odločitev o prenehanju ukrepa. 24 S katerimi država zareže v družinsko življenje. 25 Edini pritožbeni očitek je, da je sugestibilna oseba, a pritožbeno sodišče iz pritožbe ne more ugotoviti, kako bi (tudi če bi to držalo) lahko ogrožalo njenega mladoletnega sina. 26 Še manj, ali je bolj všečno. 27 Konkretnih očitkov očetu pritožbeno sodišče ne zasledi. 28 Čeprav je to ugotovilo. 29 Prim. odločbo ESČP V. D. in drugi proti Rusiji (št. 72931/10) z 9. 9. 2019. 30 Kar sodišče prve stopnje očitno pravilno razume (prim. zadnja poved 29. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa). 31 Npr. opozorilo izvedenca ob ustnem podajanju izvedenskega mnenja na naroku 24. 2. 2020, list. št. 685 in 685/2 v spisu: … Jaz sem cel vikend študiral tisto, kar ste mi pač poslali in sem videl, da skoraj ni bilo otroka omenjenega. Kaj, kako, ampak interesi drugih, kaj bi naj bilo za njega najboljše in podobno ... 32 Prim. odločbo ESČP C. proti Hrvaški, št. 80117/17. 33 Prim. sklep VS RS II Ips 73/2010. 34 Prim. sklep VSL IV Cp 325/2018. 35 Podobno kot bi veljalo za materino odločitev, da v času, ko za otroka ne more poskrbeti, poskrbijo stari starši ali varuška, odločitev, da bo prespal pri prijatelju in podobne. 36 Prim. sklep VSL IV Cp 2573/2018. 37 Prim. sklep VSL IV Cp 383/2021. 38 V tem primeru po ugotovitvah sodišča prve stopnje, v katere pritožbeno sodišče ne dvomi, zdravstvenim težavam dečka na poti in razmeram na cesti.