Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora zatrjevane kršitve zakona določno opredeliti (konkretizirati), sicer utemeljenosti takih navedb ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 500 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Predsednik senata prvostopenjskega sodišča je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnil predlog obsojenčevega zagovornika, da sodišče obsojenega B.Z. oprosti plačila stroškov kazenskega postopka in odločil, da mora obsojenec stroške v skupnem znesku 441.396,27 SIT povrniti v dvajsetih zaporednih mesečnih obrokih po 22.070,00 SIT. Zunaj obravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom deloma ugodil pritožbi obsojenčevega zagovornika in prvostopenjski sklep spremenil tako, da je obsojencu dovolil stroške plačati v dvainsedemdesetih zaporednih mesečnih obrokih po 6.130,50 SIT, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo dne 15.12.2006, vsak naslednji pa istega dne tekočega meseca.

Zoper ta pravnomočni sklep je obsojenčev zagovornik zaradi kršitev določb kazenskega postopka vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je sodišče napadeno odločbo sprejelo na podlagi fikcije, da lahko obsojenec v zaporu mesečno zasluži do 20% povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji, kar znaša 36.000,00 SIT. Izpostavlja, da se je obsojenec na prestajanju zaporne kazni prijavil za delo, vendar v tem ni bil uspešen zaradi slabega vida in sluha. Po mnenju vložnika je sodišče preživljanje obsojenčevih otrok in žene posredno naložilo obsojenčevemu očetu, čeprav za kaj takega ni zakonske podlaga. Vložnik tudi navaja, da je povsem jasno, da tričlanska družina z dvema nepreskrbljenima, šoloobveznima otrokoma in nezaposleno materjo s 36.000,00 SIT na mesec ne more preživeti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka ali zadevo vrne v ponovno odločanje "pristojnemu" sodišču. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da je vprašanje, ali je zaradi plačila stroškov kazenskega postopka ogroženo vzdrževanje oseb, ki jih je obsojenec dolžan vzdrževati, dejansko vprašanje, tega pa v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

Obsojenčev zagovornik v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca navaja, da je ta nekorekten in zavajajoč ter sam s seboj v nasprotju. Zato vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po četrtem odstavku 95. člena ZKP sme sodišče v odločbi, s katero odloči o stroških, oprostiti obdolženca povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. Če se te okoliščine ugotovijo po izdaji odločbe o stroških, sme predsednik senata s posebnim sklepom oprostiti obdolženca povrnitve stroškov kazenskega postopka, ali pa mu dovoliti, da jih povrne v obrokih.

Sodišče je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom zavrnilo predlog obsojenčevega zagovornika za oprostitev obsojenega B.Z. povrnitve stroškov kazenskega postopka, mu je pa dovolilo, da te stroške plača v dvainsedemdesetih obrokih. Svojo odločitev je oprlo na dejstvo, da obsojenčev oče R.Z., ki je lastnik lokala S. v N.G., vzdržuje tudi obsojenčeva otroka in ženo, na podlagi tega pa sklepalo, da zaradi plačila stroškov kazenskega postopka njihovo preživljanje tudi v prihodnje ne bo ogroženo. Poudarilo je, da ne bo ogroženo niti obsojenčevo preživljanje, saj je v zavodu za prestajanje kazni zapora poskrbljeno za zadovoljitev njegovih osnovnih življenjskih potreb. Navedlo je tudi, da je obsojenec zdrav in delazmožen in da ni z ničemer izkazal, da je za delo v zaporu zaprosil, da mu to ni bilo odobreno ter da bi na ta način v zaporu lahko mesečno zaslužil 20% povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji (36.000,00 SIT).

Po prvem odstavku 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve zakona v zahtevi določno opredeliti (konkretizirati), saj v nasprotnem utemeljenosti takih navedb ni mogoče preizkusiti. Tej zahtevi pa vložnik ni zadostil. Z navedbami, da je obsojenčevo zdravstveno stanje slabo, da je sodišče o možnostih obsojenčevega zaslužka v zaporu sklepalo na podlagi fikcije ter da je preživljanje obsojenčevih otrok in žene, ne glede na to, da ju preživlja obsojenčev oče, ogroženo, vložnik v zahtevi po vsebini ponuja drugačno presojo dejanskega stanja, kot jo je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu sprejelo sodišče. Da je tako, je razvidno tudi iz navedbe, da mora sodišče po 17. členu ZKP po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo odločbe ter da v obravnavani zadevi ni tako ravnalo. Zaradi zmotne in (ali) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da bistvene kršitve določb kazenskega postopka, na katere se v uvodu posplošeno sklicuje obsojenčev zagovornik, niso podane, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojeni B.Z. po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati 500 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in dejstvo, da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za preprosto zadevo.