Jedro

Za izrek inšpekcijskega ukrepa v konkretni zadevi je bistveno, ali je sporna gradnja skladna z izdanim dovoljenjem ali ne, potek časa od zaključka gradnje pa ne more vplivati na njeno legalnost. Cilj inšpekcijskega ukrepanja je namreč vzpostavitev zakonitega stanja, kakršno je bilo pred nedovoljenim posegom v prostor oziroma pridobitev gradbenega dovoljenja, s katerim se bo nezakonito stanje saniralo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje, je gradbena inšpektorica Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor-Območna enota Koper pod točko 1 odločila, da mora tožeča stranka kot inšpekcijski zavezanec, takoj po vročitvi izpodbijane odločbe, ustaviti gradnjo pritličnega prizidka maksimalnih tlorisnih dimenzij 5,80 x 6,20 m na parc. št. 243 in 267 k.o. A., na jugozahodni strani pritličja stanovanjske hiše, ki ga izvaja v nasprotju s potrdilom št. 351-69/82-4/P-82/38 z dne 21. 6. 1982 o priglasitvi manjših del pri adaptaciji in dozidavi k navedeni stanovanjskih hiši, dokler si ne pridobi gradbenega dovoljenja. Pod točko 2 je odločila, da mora inšpekcijski zavezanec pri Upravni enoti Izola zaprositi za gradbeno dovoljenje iz 1. točke izreka v roku enega meseca po vročitvi izpodbijane odločbe. Pod točko 3 izreka izpodbijane odločbe je upravni organ prve stopnje izrekel prepovedi po 1. odstavku 158. člena Zakona o graditvi objektov. V obrazložitvi izpodbijane odločbe izdane v ponovnem postopku tožena stranka navaja, da je Komite za urejanje prostora in varstva okolja Skupščine občine Izola dne 21. 6. 1982 za gradnjo na mestu, kjer je sedaj zgrajen obravnavani prizidek izdal potrdilo o priglasitvi manjših del za adaptacijo in dozidavo k stanovanjski hiši. Iz načrta prizidka, ki je sestavni del dokumentacije izhaja, da je k stanovanjski hiši dovoljeno dozidati pritlični prizidek tlorisa „U“ oblike, širine 6,15 m in na daljši stranici dolžine 4,60 m, na krajši stranici pa dolžine 3,70 m. Ob inšpekcijskem pregledu dne 27. 10. 2009 pa je bilo ugotovljeno, da je izvedeni prizidek presegel določene gabarite, saj znaša njegova širina 6,20, v pritličju je na daljši stranici dolg 4,90 m, na krajši stranici pa 4 m, ravna streha pritličnega prizidka pa je v daljši stranici podaljšana še v 90 cm dolg balkon, tako da so skupni maksimalni gabariti obravnavanega pritličnega objekta 5,80 x 6,20 m, iz česar izhaja da obravnavani pritlični prizidek ni izveden v skladu s potrdilom z dne 21. 6. 1982, saj presega gabarite določene v potrdilu. Prizidek predstavlja neskladno gradnjo, upoštevaje točko 12.2. drugega člena Zakona o graditvi objektov, zato so podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 1. in 2. odstavka 153. člena Zakona o graditvi objektov. Investitor je zato dolžan pridobiti gradbeno dovoljenje, v katerem bo dovoljena gradnja, kot je bila že izvedena. Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi izrekel prepovedi na podlagi 1. in 2. odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov.

Upravni organ druge stopnje je na pritožbo tožeče stranke z odločbo št. 0612-84/2009-11 z dne 10. 2. 2010 odpravil 3. točko izpodbijane odločbe upravnega organa prve stopnje in jo nadomestil z novo, v kateri je določil, da za objekt iz 1. točke izreka odločbe upravnega organa prve stopnje veljajo prepovedi izvedbe komunalnih priključkov na objektu gospodarske javne infrastrukture; njegova uporaba ali opravljanje gospodarske ali druge dejavnosti v njem in sklepanje drugih pravnih poslov, kot so sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi. V ostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke zavrnil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da inšpekcijski zavezanec ni lastnik zemljišča, na katerem se nahaja predmetna neskladna gradnja, zato se prepovedi po določbah 158. člena Zakona o graditvi objektov lahko nanašajo le na tista dejanja, ki predstavljajo izvrševanje pravic in obveznosti inšpekcijskega zavezanca. Upravni organ prve stopnje je izrekel tudi prepovedi, ki zemljiško knjižna lastnika zemljišča s parc. št. 267 in 243, obe k.o. A. B.B. in C.C. omejujejo v izvrševanju pravic, zato je pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodil in izrek izpodbijane odločbe nadomestil z novim izrekom.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je gradbeno podjetje na osnovi pridobljenega potrdila z dne 21. 6. 1982 pred 29-timi leti izvedlo gradbena dela, ki so predmet inšpekcijske odločbe. Pojasnjuje zakaj je bilo potrebno objekte, ki so bili zgrajeni leta 1910 brez kopalnic dozidati in poudarja, da so to storili tudi sosedje. Meni da je dozidava skladna z Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih za mestno jedro Izola „ob nogometnem igrišču“. Ugotovljena odstopanja so tako majhna, da je odločitev inšpektorja po 30-tih letih nesmiselna in družbeno neodgovorna. Ugovarja tudi, da bi morala biti udeleženca v inšpekcijskem postopku tudi sedanja lastnika nepremičnine.

Prizadeti stranki B.B. in C.C. v odgovoru na tožbo pojasnjujeta spore s sosedi, ki so privedli do inšpekcijskega ukrepa. Menita, da je bil sporni objekt legalno zgrajen na osnovi takrat zahtevane projektne dokumentacije in soglasij, kar izhaja iz dovoljenja z dne 21. 6. 1982. Sodišču predlagata, da izpodbijani odločbi odpravi.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba upravnega organa prve stopnje upoštevaje odločbo upravnega organa druge stopnje, pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialno pravnih predpisih kar izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje in v izogib ponavljanju ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Iz upravnega spisa in iz izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da si je tožeča stranka na podlagi tedanje zakonodaje dne 21. 6. 1982 pri pristojnem upravnem organu pridobila potrdilo, ki je dovoljevalo izvedbo manjših del, to je adaptacijo in dozidavo k stanovanjski hiši na parc. št. 243 in 267, obe k.o. A. na jugozahodni strani pritličja navedene stanovanjske hiše. Iz upravnega spisa pa izhaja, da je tožeča stranka namesto dovoljenega pritličnega prizidka v obliki črke U širine 6,15 m in na daljši stranici dolžine 4,6 m ter na krajši stranici dolžine 3,7 m zgradila prizidek, ki presega maksimalne dovoljene gabarite. Gabariti sporne adaptacije in dozidave med strankami niso sporni.

Tudi po mnenju sodišča gre v konkretni zadevi za neskladno gradnjo upoštevaje točko 12.2. prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04, uradno prečiščeno besedilo in 126/07, v nadaljnjem besedilu ZGO-1), zato so ne glede na čas, ki je potekel od same gradnje, podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po 1. in 2. odstavku 153. člena ZGO-1. Inšpekcijske ukrepe pri nelegalni gradnji določa 152. člen ZGO-1, ki pristojnemu gradbenemu inšpektorju nalaga, da v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. To pomeni, da zakon ne razlikuje, ali se nelegalna gradnja še izvaja oziroma ali pa je objekt že v celoti zgrajen. Za izrek inšpekcijskega ukrepa v konkretni zadevi je bistveno ali je sporna gradnja skladna z izdanim dovoljenjem ali ne, potek časa od zaključka gradnje pa ne more vplivati na legalnost same gradnje. Zato ugovor tožeče stranke, da naj bi bila gradnja objekta končana že pred 30-timi leti na zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva. Cilj inšpekcijskega ukrepanja je namreč vzpostavitev zakonitega stanja, kakršno je bilo pred nedovoljenim posegom v prostor oziroma pridobitev gradbenega dovoljenja, s katerim se bo nezakonito stanje saniralo. Ugovor tožeče stranke, da veljavni prostorski akti dopuščajo tako gradnjo ni utemeljen, saj so prostorski akti, na katere se sklicuje tožeča stranka, le podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja, s katerim se bo legalizirala nezakonita gradnja. V zadevi ni sporno, da je bil inšpekcijski ukrep izrečen investitorju, ki je bil stranka v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, na podlagi 3. odstavka 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/07, uradno prečiščeno besedilo – ZIN), zato je ugovor tožeče stranke, da bi morale biti stranke v postopku tudi sedanja lastnika sporne nepremične, neutemeljen. Ta tožbeni ugovor pa tudi predstavlja tožbeno novoto, ki na podlagi določil 3. odstavka 20. člena ZUS-1 ni dopustna. Inšpekcijski ukrep se nanaša na investitorja sporne gradnje in so bile ravno iz tega razloga z drugo stopno odločbo spremenjene prepovedi določene po določbah 158. člena ZGO-1. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.