Jedro

Možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Namen pravice izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev organa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada, št. 36005 – 185/2020 – 11 z dne 2. 6. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka_

1. Z izpodbijano odločbo je Eko sklad, Slovenski okoljski javni sklad (v nadaljevanju: Eko sklad, tudi sklad) odločil, da se pravica do pridobljenih sredstev, ki je bila dodeljena tožeči stranki z odločbo o dodelitvi pravice do nepovratne finančne pomoči, št. 36005-185/2020-5 z dne 20. 3. 2020, za nakup novega vozila kategorije M1 na električni pogon brez emisij CO2 na izpustu (VOLKSWAGEN, e-GOLF), odvzame (1. točka izreka) in zadrži izvršitev odločbe o dodelitvi pravice do nepovratne finančne pomoči, št. 36005-185/2020-5 z dne 20. 3. 2020, do pravnomočnosti izpodbijane odločbe (2. točka izreka). Stroškov postopka ni bilo (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožeči stranki z odločbo z dne 20. 3. 2020 priznana pravica do nepovratne finančne pomoči za nakup novega vozila kategorije M1 na električni pogon brez emisij CO2 na izpustu (VOLKSWAGEN, e-GOLF). Tožeča stranka je z Eko skladom dne 26. 3. 2020 sklenila pogodbo o izplačilu nepovratne finančne pomoči št. 36005-185/2020 P. Po prejemu dokumentacije s strani tožeče stranke, je tožena stranka ugotovila, da iz računa in prodajne pogodbe izhaja, da je bil za vozilo sklenjen zavezujoč dogovor dne 20. 12. 2019, kar je pred oddajo vloge za pridobitev nepovratne finančne spodbude, ki je bila na Eko sklad oddana dne 16. 1. 2020. Navedeno je v nasprotju s prvim odstavkom 4. a) točke javnega poziva, v katerem je določeno, da se lahko nepovratna finančna sredstva spodbuda dodeli samo za nove naložbe, pri čemer je nova naložba nakup ali predelava vozila, katerega prva registracija po proizvodnji ali predelavi bo opravljena v Republiki Sloveniji po oddaji vloge na ta javni poziv. Ob oddaji vloge vozilo še ne sme biti kupljeno oziroma predelano, prav tako pred oddajo vloge ne sme biti sklenjen noben zavezujoč dogovor (plačan avans, podpisana pogodba o leasingu, ipd.). Ker iz računa št. 1-1-1002366 in iz prodajne pogodbe št. 10 izhaja, da je bil sklenjen zavezujoč dogovor dne 20. 12. 2019, torej pred oddajo vloge dne 16. 1. 2020, je bilo treba odločiti tako, da se pravica do pridobljenih sredstev, v skladu s 6. točko prvega odstavka 146.h člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1), odvzame.

_Tožbene navedbe_

3. Zoper navedeno odločitev je tožeča stranka vložila tožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je novo vozilo kupila pri prodajalcu A., d.o.o. dne 21. 4. 2020, na podlagi ponudbe št. 10 z dne 20. 4. 2020. Za nakup ji je bil izdan račun, št. 1-1-1002366 z dne 21. 4. 2020. Kupnino v znesku 29.500,00 EUR je poravnala v celoti še istega dne, kar je razvidno iz bančnega potrdila o izvedenem plačilu. Novo vozilo, kategorije M1 na električni pogon brez emisij CO2 na izpustu (VOLKSWAGEN, e-GOLF) je prevzela dne 24. 4. 2020. Ne drži, da je sklenila zavezujoč dogovor oziroma prodajno pogodbo še pred oddajo vloge za pridobitev nepovratne finančne spodbude.

4. Tožeča stranka poudarja, da je na računu, št. 1-1-1002366 z dne 21. 4. 2020, pomotoma navedena prodajna pogodba št. 10 in datum prodajne pogodbe 20. 12. 2019. Decembra 2019 se je namreč za nakup električnega avtomobila zanimal A. A. (sin direktorja tožeče stranke), ki je s prodajalcem dne 20. 12. 2019 sklenil prodajno pogodbo št. 10 in prodajalcu še istega dne nakazal aro v višini 2.000,00 EUR. Ker je A. A. od prodajne pogodbe pozneje odstopil, mu je bila ara dne 21. 4. 2020 vrnjena na njegov tekoči račun. Prodajna pogodba št. 10 ni v zvezi z računom št. 1-1-1002366 z dne 21. 4. 2020 in nakupom predmetnega vozila s strani tožeče stranke, saj je s prodajalcem ni sklenila tožeča stranka, ampak A. A. kot fizična oseba. Pojasnjuje še, da prodajna pogodba med njo in prodajalcem dne 21. 4. 2020 ni bila sklenjena v pisni obliki, ampak ji je prodajalec izdal le ponudbo, št. 10 z dne 20. 4. 2020 in račun, št. 1-1-1002366 z dne 21. 4. 2020. Tožeča stranka izpostavlja, da poziva tožene stranke k predložitvi prodajne pogodbe, št. 10 z dne 20. 10. 2019, ni razumela in je zato predložila napačno pogodbo. Prav tako pa nekaterih dejstev in dokazov (izjave direktorja tožeče stranke, izjave prodajalca, potrdila o plačilu in vračilu are) upravičeno ni mogla navesti oziroma predložiti, saj so se šele po izdaji izpodbijane odločbe izkazali za relevantne. Meni, da je izpolnila vse pogoje razpisa, tudi pogoje iz 4. a) točke javnega poziva, zato ni podlage za odvzem pridobljenih sredstev in postopanje po 6. točki prvega odstavka 146. h člena ZVO-1. 5. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj vpogleda v listine, ki jih predlaga v dokaz svojih navedb v tožbi ter zasliši stranke, nato pa naj izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži povračilo stroškov sodnega postopka skupaj z DDV ter zakonskimi zamudnimi obrestmi.

_Navedbe iz odgovora na tožbo_

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe iz tožbe in se zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da je tožeča stranka dne 21. 5. 2020 po elektronski pošti predložila račun, št. 1-1-1002366 z dne 21. 4. 2020, za izvedbo predmetne naložbe. Ker je na računu navedena številka kupne pogodbe 10 in datum kupne pogodbe 20. 12. 2019, je tožečo stranko z namenom ugotovitve resničnega dejanskega stanja pozvala k dopolnitvi vloge. Kot odgovor na poziv je tožeča stranka predložila prodajno pogodbo z dne 20. 12. 2019, ki se glasi na njeno ime kot kupca. Glede na navedeno, je tožena stranka pravilno ugotovila, da pogoji javnega poziva niso izpolnjeni in je zato izdala odločbo o odvzemu pravice. Poudarja, da s pozivom na dopolnitev vloge ni pozvala tožeče stranke, naj na računu navedeno prodajno pogodbo šele sklene oziroma izdela, temveč, da predloži prav to pogodbo, ki naj bi že obstajala, glede na to, da je navedena na računu. Tožeča stranka pri dopolnitvi vloge ni pojasnila okoliščin, kot jih je pojasnila v dopisu po izdaji izpodbijane odločbe in kot izhajajo iz tožbenih navedb, temveč je predložila ponarejeno in za potrebe postopka prirejeno listino. Tožena stranka opozarja, da je ponarejanje listin kaznivo dejanje, ki ga je dolžna prijaviti pristojnim organom.

7. Tožena stranka opozarja še, da tožeča stranka v tožbi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, ki jih je imela možnost navesti oziroma predložiti že tekom upravnega postopka, pa tega ni storila, zato le-ti predstavljajo tožbeno novoto, ki pa skladno s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), ni dopustna. Sklicevanje tožeče stranke na zmedenost, nerazumevanje in razglašene ukrepe zaradi epidemije po mnenju tožene stranke niso okoliščine zaradi katerih bi bil možen odstop od prepovedi navajanja tožbenih novot. Tožeča stranka je vlogo na javni poziv oddala januarja 2020, ko epidemija še niti ni bila razglašena. Prav tako je tožeča stranka pravna oseba od katere se pričakuje večja skrbnost, besedilo javnega poziva bi morala prebrati in se v celoti seznaniti s pogoji. Tožena stranka javne pozive objavi tako v Uradnem listu Republike Slovenije kot na svoji spletni strani, zato se lahko vsak potencialni vlagatelj seznani z določili javnega poziva. V javnem pozivu je bilo jasno navedeno, da ob oddaji vloge vozilo še ne sme biti kupljeno in tudi ne sme biti sklenjen noben zavezujoč dogovor. Meni še, da tožena stranka s tem, ko je v postopku predložila ponarejeno listino, ni ravnala skladno z dolžnostjo govoriti resnico in pošteno uporabljati svoje pravice, takšno postopanje pa ne prispeva k ekonomičnosti postopka.

_Sodna presoja_ **K točki I izreka:**

8. Tožba je utemeljena.

9. Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločitev tožene stranke, da se tožeči stranki odvzame pravica do pridobljenih sredstev na nakup novega vozila kategorije M1 na električni pogon brez emisij CO2 na izpustu (VOLKSWAGEN, e-GOLF). Tožeči stranki je bila z odločbo tožene stranke, št. 36005-185/2020-5 z dne 20. 3. 2020, dodeljena pravica do nepovratne finančne pomoči v višini 6.396,00 EUR na podlagi Javnega poziva 66SUB-EVPO19 Nepovratne finančne spodbude pravnim osebam za električna vozila1 (v nadaljevanju: javni poziv), katerega predmet so nepovratna finančna sredstva v obliki nepovratnih finančnih spodbud za naložbe v nakup ali predelavo okolju prijaznejših vozil za cestni promet pravnim osebam. Z izpodbijano odločbo pa ji je bila torej ta pravica odvzeta.

10. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka vlogo za pridobitev nepovratnih sredstev oddala dne 16. 1. 2020, sporno pa je, ali je tožeča stranka dne 20. 12. 2019 sklenila zavezujoč dogovor v zvezi z nakupom vozila.

11. Eko sklad podeljuje sredstva z javnimi pozivi ali javnimi razpisi (146.c člena ZVO-1). O pravici vlagatelja do pridobitve sredstev sklada in drugih sredstev, s katerimi sklad upravlja, pa odloči z odločbo v skladu s 146.g členom ZVO-1. Tožena stranka je izpodbijano odločbo o odvzemu pravice do pridobljenih sredstev izdala na podlagi določbe prvega odstavka 146.h člena ZVO-1, ki določa da sklad, v konkretnem primeru tožena stranka, pravico do pridobljenih sredstev odvzame z odločbo iz razlogov, navedenih v 1. do 6. točki istega odstavka. Iz vsebinske razlage določbe tretjega odstavka 146. člena in prvega odstavka 146.g člena ZVO-1 izhaja, da se pri izdaji odločbe o odvzemu pravice do pridobljenih sredstev uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, saj določba 146.h člena ZVO-1 ne izključuje njegove uporabe. Kot je bilo zgoraj že navedeno, sklad na podlagi prvega odstavka 146.g člena ZVO-1, z odločbo odloči o pravici vlagatelja do pridobitve sredstev in drugih sredstev, s katerimi upravlja sklad, z odločbo pa se ta pravica do pridobljenih sredstev tudi odvzame. Upoštevaje navedeno, je treba določbo tretjega odstavka 146.g člena ZVO-1 razlagati tako, da se tako odločba o dodelitvi pravice do sredstev kot odločba o odvzemu pravice do sredstev izda na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Da se v postopku odvzema pravice do pridobljenih sredstev, po določbah 146.h člena ZVO-1, uporablja določbe ZUP, pa smiselno izhaja tudi iz sodne prakse tega sodišča.2

12. Sodišče na tem mestu pripominja, da je eno temeljnih načel upravnega postopka načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP). V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP je treba, še preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP). Stranka se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno.3

13. Sodišče je pri presoji izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih in materialnih določb zakona, pri čemer mora že po uradni dolžnosti preveriti vsebino izreka in obrazložitev odločbe ali se da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).4

14. Iz 22. člena Ustave RS, ki zagotavlja enako varstvo pravic posameznika tudi pred državnimi organi ali organi z javnimi pooblastili, med drugim izhaja pravica stranke do izjavljanja v postopku, kar je bistvo za izvedbo poštenega postopka in velja za vsak postopek voden pred državnim organom. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interes so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno pa lahko poda samo, kolikor ima pravico do izjave, in da je v posledici akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem v nadaljevanju posamezniku kršena pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS. Pravica do izjave je namreč ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka in izhaja tudi iz določil ZUP-a. 9. člen ZUP-a jasno določa, da je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdano odločbo. Tretji odstavek istega člena nadalje določa, da organ svoje odločbe _ne sme opreti_ na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Načelo zaslišanja stranke temelji tako na 22. členu Ustave RS o enakem varstvu pravic, saj mora stranka imeti možnost izjaviti se o vseh pravno relevantnih dejstvih pred odločitvijo organa in tako nadzirati delovanje organa v postopku, ki je odraz teh ustavnih načel. Enak standard izhaja tudi iz dokumentov Sveta Evrope in EU. Načelo zaslišanja stranke tako daje stranki tri temeljne pravice: pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, pravico izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah ter pravico izpodbijati ugotovitve in navedbe organa odločanja in nasprotnih strank ter drugih udeležencev postopka. Tako organ odločanja ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba (146. člen ZUP). Ta možnost se lahko da stranki na obravnavi ali izven nje ustno na zapisnik ali v pisni obliki. Bistvo tega načela torej ni zgolj v navzočnosti stranke v postopku izdajanja odločbe, pač pa predvsem v možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, da uveljavlja svoje pravice oziroma brani svoje koristi, ter da se seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega ter dokaznega postopka.5

15. Tudi iz prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije izhaja stališče, da možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Namen pravice izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev organa.6

16. Iz navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo izhaja, da je po pregledu dokumentacije o zaključku naložbe, tj. računa, št. 1-1-1002366 z dne 21. 4. 2020, ugotovila, da je na računu navedena prodajna pogodba, z dne 20. 12. 2019, torej z datumom pred oddajo vloge tožeče stranke na javni poziv, zaradi česar je tožečo stranko pozvala na dopolnitev vloge s to pogodbo.

17. Tožena stranka je tako svojo odločitev sprejela po tem, ko je tožeča stranka predložila prodajno pogodbo z dne 20. 12. 2020, kjer je kot kupec navedena tožeča stranka, vendar pa iz poziva tožene stranke z dne 21. 5. 2020 izhaja, da tožečo stranko poziva k predložitvi čitljive kopije kupne pogodbe, št. 10 z dne 20. 12. 2019, navedene na računu podjetja A., d.o.o., ne da bi tožečo stranko seznanila, da je ob predložitvi dokumentacije, še zlasti računa, št. 1-1-1002366 z dne 21. 4. 2020, ugotovila nepravilnosti oziroma da je bila prodajna pogodba, navedena na predloženem računu, sklenjena pred oddajo vloge na javni poziv. Glede na navedeno tožeča stranka ni bila seznanjena v kakšnem kontekstu bo predmetna prodajna pogodba uporabljena, niti ni vedela, kakšne dodatne okoliščine, bi v zvezi s predmetno prodajno pogodbo lahko navedla ali dodatno pojasnila.

18. Tožena stranka je tako izvedla ugotovitveni postopek v okviru katerega pa glede na pridobljene listine, tožeči stranki ni dala možnosti pravice do izjave. Iz obrazložitve izdanega akta morajo v posledici izvedenega postopka navedene okoliščine, razlogi in pravna podlaga za odločitev organa odločanja, konkretizirane na način in v takšni meri, da odločitev, ki je bila sprejeta, nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do navedb opredeli. Prav tako pa morajo biti razlogi za odločitev navedeni tudi na način, da jih ob morebitni vložitvi pravnega sredstva lahko preveri tudi sodišče. Tako bi v konkretnem primeru morala biti listina, ki jo je organ odločanja pridobil po uradni dolžnosti, predložena stranki v postopku ne samo v izjavo, temveč bi morala tožena stranka dopustiti, da tožeča stranka v zvezi z navedeno listino predloži tudi morebitne nasprotne dokaze, kakor tudi, da je pred organom neposredno zaslišana. Le na ta način je namreč zagotovljena stranki tudi v tovrstnem postopku, ki poteka po določilih ZUP, pravica do poštenega postopka.7

19. S tem, ko tožena stranka tožeči stranki ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločba, je kršila prvi odstavek 9. člena ZUP. Navedena kršitev je bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožeča stranka je imela tako šele v upravnem sporu možnost navajati svoje ugovore in predlagati dokaze, iz katerih naj bi izhajalo, da je bilo dejansko stanje, na katerem temelji odločitev, v zadevi nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

20. Iz navedenega razloga sodišče ugotavlja, da je tožba utemeljena, zato je izpodbijano odločbo v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Pri tem je tožena stranka, skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1, vezana na stališča sodišča iz te sodbe. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku po proučitvi vseh okoliščin primera ponovno odločiti o zadevi. Predvsem bo morala tožena stranka razjasniti, kdaj in s kom je bila sklenjena prodajna pogodba (tako tista, ki jo je tožeča stranka predložila po pozivu, kot tista, ki jo je predložila po izdaji izpodbijane odločbe)za nakup novega vozila kategorije M1 na električni pogon brez emisij CO2 na izpustu (VOLKSWAGEN, e-GOLF) saj je v obravnavani zadevi ključno, kdaj je bila prodajna pogodba sklenjena ter kdo je dne 20. 12. 2019 vplačal aro kakor tudi komu je bil vplačan znesek are vrnjen.

21. Predlogu tožeče stranke, naj sodišče odloči o zadevi, sodišče ni sledilo. Sodišče v sporu polne jurisdikcije odloči le tedaj, ko je s tožbo zahtevana odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi, kadar zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno (prvi odstavek 7. člena ZUS-1). Pogoje za odločanje v sporu polne jurisdikcije določata prvi odstavek 65. člena in prvi odstavek 7. člena ZUS-1. Upravno sodišče sme na podlagi navedenih odločb o upravni zadevi odločiti, če narava stvari to dopušča, in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje.8

22. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

23. V zvezi z navedbami tožene stranke, da je dne 3. 7. 2020, torej po izdaji izpodbijane odločbe, prejela ponarejeno oziroma za potrebe postopka pri toženi stranki prirejeno listino, ter da je navedeno kaznivo dejanje9 dolžna prijaviti pristojnim organom, sodišče pritrjuje toženi stranki, da so skladno s prvim odstavkom 145. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), državni organi in organizacije z javnimi pooblastili dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so njih obveščeni ali kako drugače zvedo zanje. Sodišče se strinja z navedbo tožene stranke, da je morebitno ponarejanje ali prirejanje listin predloženih v postopku lahko kaznivo dejanje, ki ga tožena stranka kot javni sklad, kolikor se izkaže sum za storitev kaznivega dejanja, dolžna naznaniti organom pregona.

**K točki II izreka:**

24. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožeča stranka, ki jo je v postopku upravnega spora zastopal odvetnik kot pooblaščenec, upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče ob upoštevanju 22% DDV (odvetnik je namreč zavezanec za plačilo DDV), kar znaša skupno 347,70 EUR, naložilo v plačilo toženi stranki.

25. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

26. Plačana sodna taksa za postopek bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah – ZST-1).

1 Uradni list RS, št. 32/19, 80/19 in 21/20. 2 Glej UPRS sodbo I U 69/2018-10 z dne 8. 1. 2019 in UPRS sodbo II U 105/2018-18 z dne 23. 6. 2020. 3 Tako UPRS sodba I U 1892/2019-11 z dne 28. 1. 2020. 4 Enako Mira Dobravec Jalen...et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str.266, točka 5. in 6. 5 Janez Čebulj...et al., Komentar zakona o splošnem upravnem postopku, 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 86. 6 Glej VSRS sklep X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015. 7 Tako UPRS sodba II U 2/2019-12 z dne 12. 8. 2021. 8 Mira Dobravec Jalen...et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 370 – 371. 9 Kaznivo dejanje ponarejanja listin stori, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo (prvi odstavek 251. člena Kazenskega zakonika-KZ-1).