Jedro

Sodišče mora namreč takrat, ko ugotovi, da je vtoževana terjatev (vsaj delno) utemeljena, odločiti tudi o celotni v pobot uveljavljani terjatvi nasprotne stranke, saj v tem delu postane odločiteV o tej pobotni terjatvi tudi pravnomočna (tretji odstavek 319. člena ZPP).

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (od II. do VI. točke izreka) razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev v zadevi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče: ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 68.134,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa dalje ter v znesku 387,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.1.2011 dalje, kar skupaj na dan 22.4.2015 znaša 96.484,49 EUR (II. točka izreka); ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 14.252,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.1.2011 dalje, kar na dan 22.4.2015 znaša 19.642,04 EUR (III. točka izreka); terjatvi pod točko I (pravilno: pod točko II) in točko II (pravilno: pod točko III) je pobotalo do višine 19.642,04 EUR (IV. točka izreka); sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 187656/2010, z dne 17.12.2010, je obdržalo v veljavi za znesek 76.842,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2014 dalje, v presežku pa ga je v 1. in 3. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek na plačilo 19.642,04 EUR zavrnilo (V. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v osmih dneh (pravilno: 15 dneh) povrne 1.481,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudni obrestmi (VI. točka izreka). Poleg tega je sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe zgoraj navedeni sklep o izvršbi razveljavi za znesek 14.292,26 EUR in se v tem delu postopek ustavi (I. točka izreka).

Zoper sodbo sta pritožbo vložili tožeča in tožena stranka in jo izpodbijali iz vseh treh pritožbenih razlogov.

Tožeča stranka je v pritožbi opozorila, da je sodišče v IV. točki izreka napačno pobotalo terjatvi iz I. in II. točke izreka, saj bi se kvečjemu lahko pobotali terjatvi iz II. in III. točke izreka. Nadalje je opozorila, da je tožena stranka v pobot uveljavljala več terjatev, skupno v višini 291.812,47 EUR, o čemer bi moralo biti v izreku sodbe v celoti odločeno. Sodišče je tudi napačno obračunalo zakonske zamudne obresti od zneska 14.252,55 EUR od 4.1.2011 do 22.4.2015, ki znašajo 5.319,58 EUR, skupaj z zneskom glavnice pa znašajo 19.572,13 EUR in ne 19.642,04 EUR, zato je tudi V. točka izreka izpodbijane sodbe nepravilna. Toženka je pobotni ugovor podala šele 4.1.2011 (in ne 4. 1. 2010). Tudi, če bi bil toženkin pobotni ugovor utemeljen, bi zato bile zastarane terjatve za prvih sedemnajst postavk iz računa 10/64 in ne za prvih 16 postavk, torej tudi za znesek 582,61 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je napačno upoštevalo oz. pobotalo tudi terjatve po računu 10/64 za eksponata P. v višini 988,78 EUR in M.2 v višini 779,14 EUR, za katera v spis toženka ni vložila nobene podpisane naročilnice s strani tožnika. Sodišče je navedlo, da je glede terjatve po tem računu kot pravilno upoštevalo zneske, ki so navedeni na podpisanih naročilnicah, vendar tega ni upoštevalo pri eksponatu M. (znesek 782,94 EUR iz podpisane naročilnice) pri eksponatu I. (znesek 585,30 EUR iz podpisane naročilnice) in pri eksponatu R. (znesek 453,12 EUR iz podpisane naročilnice). Tako bi moralo sodišče znesek po tem računu še dodatno zmanjšati za 272,77 EUR in za pripadajoče obresti. Četudi bi bil toženkin pobotni ugovor za domnevno terjatev po računu 10/64 utemeljen (pa ni), bi sodišče za izvedbo pobota lahko upoštevalo zgolj terjatev toženke v višini 11.629,25 EUR z zakonskimi obrestmi od 4.1.2011 dalje, kar na dan 22.4.2015 znaša 15.969,72 EUR. Sodišče se do navedb tožnika iz 5. točke pripravljalne vloge, z dne 30.1.2015 (v zvezi z neizkazanostjo terjatve glede eksponata M.2, in da po računu 10/64 ni šlo za nove sedežne garniture, zato bi moral toženec upoštevati popust v višini 20 do 30%), v izpodbijani sodbi ni opredelilo, niti ni navedlo razlogov, zaradi katerih se ni opredelilo. V tem delu je zato sodba brez razlogov in se je ne da preizkusiti. Zaključek sodišča iz zadnjega stavka 18. točke obrazložitve je napačen in v nasprotju s tem, kar je sodišče navedlo v predhodnih točkah obrazložitve izpodbijane sodbe. Terjatev tožnika je višja od terjatve tožene stranke in bi se kvečjemu medsebojno pobotali terjatvi strank do višine toženkine terjatve. Pritožba je izpodbijala odločitev tudi v stroškovnem delu, ker sodišče ni pravilno upoštevalo razlogov za umik tožbe, in ker je napačno obračunalo uspeh tožnika v predmetni pravdi. Napačno je tudi obračunalo DDV.

Tožena stranka je v pritožbi navedla, da je bila izpodbijana sodba izdana brez temeljitega dokaznega postopka, zgolj z branjem listin iz spisa. Grajala je zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje toženca ter prič A.W., Z.C. in tožeče stranke (absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), kar je grajala že ob zaključku glavne obravnave. Sodišče ni navedlo nobenega razloga za to odločitev. Na zaslišanju bi toženec potrdil, da računov ni nikoli prejel, da je „papirologijo“ urejala tožeča stranka izključno zaradi bilanc, in da so bili računi fiktivni. Stranki in priče bi lahko potrdili, ali je bila pred izdajo računov s strani tožeče stranke opravljena kakšna storitev ali dobavljeno kakšno blago, priči A.W. in Z.C. bi povedali tudi, da je bil sporni prostor popolnoma ločen prostor velikosti 20 m², ki ga tožeča stranka uporablja izključno zase, in kje se nahaja ta prostor. Očitek sodišča, da toženec ni konkretiziral, kje naj bi se ti prostori nahajali, je neutemeljen, saj je navedel naslov poslovnih prostorov. Priča Z.C. bi izpovedal tudi, da je bil toženec tisti, ki je sam razvijal sedežne garniture. Obe priči in toženec bi lahko potrdili trditve toženca glede „manipulativnih stroškov“ tožene stranke, katere je imela s pomočjo tožeči stranki, da jih je v preteklosti tožeča stranka plačevala, nato pa brez utemeljenega razloga prenehala, čeprav so stroški še nastajali, in da so delavci tožene stranke za tožečo stranko res opravili dela. Zato je ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni dostavila nobenega dokaza, ki bi potrjeval opravljeno delo, protispisna, saj je izrecno predlagala dokaze z zaslišanjem toženca in prič. Glede prevzema sedežnih garnitur je sodišče navedlo, da za posamezne eksponate tožena stranka ni dokazala, da jih je dejansko dobavila, čeprav tožeča stranka sama ne prereka dejstva, da ji je tožena stranka dobavila vse sedežne garniture. Stališče tožene stranke iz dopisa št. 42/10 je le, da bi bila sedežne garniture dolžna plačati šele po tem, ko jih bi sama prodala. Pritožba je nato ponovila svoje trditve, da je bilo med strankama dogovorjeno, da do plačila pride takoj ob izročitvi eksponatov. Tožeča stranka bi morala v zvezi z zastaranjem navesti vse trditve glede zastaralnega ugovora, a ni navedla, kdaj naj bi zapadla v plačilo posamezna dobava blaga, zato je sodišče o tem v izpodbijani sodbi razpravljalo preko trditvene podlage. Tudi stališče, da velja triletni zastaralni rok, je nepravilno, saj toženec ni gospodarski subjekt, terjatev pa nima narave gospodarske terjatve. Paradoksalno je, da iz stališč tožeče stranke izhaja, da naj bi terjatev tožene stranka sploh še ne zapadla, po drugi strani pa sodišče ugotavlja, da je glede prvih šestnajstih postavk zapadla najkasneje 31.12.2006. Dopis tožeče stranke 42/10 predstavlja priznanje terjatve, kar povzroči pretrganje zastaranja. Sodišče bi moralo glede na 314. člen OZ in ustaljeno sodno prakso (III Ips 179/2006) pri odločanju o zastaranju ugotavljati, kdaj so se stekli pogoji za pobot in ne, kdaj je bila dana pobotna izjava. Zaključek sodišča o domnevnem neobstoju terjatve tožene stranke do tožeče stranke iz naslova avtorskih pravic je sodišče napravilo „na pamet“, ne da bi sploh vpogledalo v katerokoli listino pravdnega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 1815/2011. Pritožnik tudi izrecno nasprotuje izračunu dolga tožene stranke, saj metode za izračun sodišče ni navedlo. Gre zgolj za zapis, da naj bi dolg znašal 95.952,21 EUR, kar presega tožbeni zahtevek. Sodišče navaja, da so v tem znesku vštete tudi zakonite zamudne obresti, česar pa ni mogoče preveriti, saj sodišče ni navedlo, kako je obresti izračunalo. Očitno je izračun nezakonit tudi, ker je sodišče navedlo, da je upoštevalo obračun obresti na dan 22.5.2015, kar je datum po izreku sodbe. Tožena stranka je pritožbo zaključila s predlogom, da v ponovljenem sojenju o zadevi odloča drug sodnik.

Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka podala odgovor, pritožbo je označila za neutemeljeno in je predlagala njeno zavrnitev.

Pritožbi sta utemeljeni.

Utemeljeno tožeča stranka v pritožbi opozarja na napako, ki jo je pri zapisu izreka izpodbijane sodbe naredilo prvostopenjsko sodišče, ki se je pri odločitvi o tem, kako se terjatve pravdnih strank pobotajo, sklicevalo na terjatev iz I. točke izreka, glede katere pa je tožeča stranka delno umaknila tožbo. Ta očitna napaka bi se sicer lahko odpravila v skladu s 328. členom ZPP, česar pa ni mogoče trditi za nadaljnjo napako, katero tudi tožeča stranka utemeljeno graja, da sodišče, ki je sicer v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo svoje ugotovitve v zvezi s terjatvijo, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot (iz naslova kršitve avtorskega dela) v višini 228.433,00 EUR, o tej terjatvi v izreku sodbe svoje odločitve ni zapisalo. S tem je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek odločbe v neskladju z razlogi sodbe. Sodišče mora namreč takrat, ko ugotovi, da je vtoževana terjatev (vsaj delno) utemeljena, odločiti tudi o celotni v pobot uveljavljani terjatvi nasprotne stranke, saj v tem delu postane odločitve o tej pobotni terjatvi tudi pravnomočna (tretji odstavek 319. člena ZPP). Že zaradi te kršitve, ki je ne more odpraviti niti pritožbeno sodišče s svojo odločbo, je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti v III., IV. in V. točki izreka sodbe(1).

Utemeljena pa je tudi pritožba tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, ker je dokazne predloge te stranke z zaslišanjem strank in prič Z.C. in A.W. zavrnilo. Sodišče je sicer (v 6. točki) navedlo razloge, zaradi katerih se je odločilo, da z zaslišanji ne bo ugotavljalo resničnosti navedb tožene stranke glede obstoja njenih (torej toženkinih) terjatev, pri tem pa je spregledalo (na kar opozarja pritožba), da je tožena stranka te osebe predlagala za zaslišanje tudi zaradi izpodbijanja terjatve, ki jo je vtoževala tožeča stranka. S tem, ko se do teh dokaznih predlogov tožene stranke sodišče ni izreklo, (ni navedlo razlogov, zaradi katerih jih ni izvedlo), je toženi stranki onemogočilo obravnavanje njenih ugovorov pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev glede terjatve tožeče stranke (II. točka izreka).

Težko bi bilo sicer pritrditi stališču tožeče stranke, da se sodba ne more preizkusiti, ker se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do njenih navedb iz pripravljalne vloge, z dne 30. 1. 2015, da v računu štev. 10/64 tožena stranka ne bi smela zaračunati sedežnih garnitur v polni ceni (ker je šlo za eksponate), saj je te navedbe tožeča stranka zgolj navrgla, ne da bi jih določno opredelila in zanje predlagala kakršnekoli dokaze. Pomanjkljiva pa je obrazložitev v delu, ko prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da znaša terjatev tožeče stranke 68.134,27 EUR, po obračunu, ki ga je naredilo sodišče, pa 95.952,21 EUR, na kar tudi opozarja tožena stranka v pritožbi. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč ni mogoče razbrati, na katere glavnice in za katero obdobje je obračunalo zakonite zamudne obresti. Samo sklicevanje na opravljen obračun obresti, z dne 22. 5. 2015(2), ne zadošča, tudi zato ne, ker sodišče ni jasno zapisalo višino terjatve tožeče stranke, ki jo je iz posamezne postavke ugotovilo za utemeljeno.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odpravi zgoraj opisane kršitve pravil pravdnega postopka, kjer so tudi že bila dana napotila za njihovo odpravo. Pri ponovnem odločanju naj bo pozorno tudi na utemeljeno kritiko tožeče stranke glede odločitve o zastaralnem zahtevku(3), ker je pomotoma zastaralni rok (katerega je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno določilo na tri leta) računalo do datuma 4. 1. 2010, čeprav je tožena stranka pobotni ugovor podala 4. 1. 2011. Pri odločanju o terjatvi tožene stranke v višini 228.433,00 EUR pa naj bo pozorno ne samo na to, da mora o njej v izreku odločiti, ampak tudi na dopustnost pobotnega ugovora v tem delu, saj tožena stranka zatrjuje terjatev, o kateri že teče pravda(4). Pri opredeljevanju glede tega, ali je ena izmed strank podala dovolj trditev, da bi se njihovo resničnost lahko preverjalo s predlaganimi dokazi, pa naj sodišče upošteva tudi, kakšne so navedbe nasprotne stranke. Če slednja posameznim trditvam, ki bi še vedno zadoščale za opredelitev do njih, ne ugovarja(5), ni mogoče šteti, da so iz formalnih razlogov nezadostne.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

op. št. 1: in posledično tudi v VI. točki glede stroškov postopka op. št. 2: katerega v spisovnem gradivu tudi ni op. št. 3: tudi glede popolnosti ugovora, kar naj sodišče odpravi s postopanjem po 285. členu ZPP op. št. 4: torej na litispendenco op. št. 5: kot je bilo npr. glede ugovorov za plačilo najemnine za 20 m2 velik prostor, ki naj bi ga izključno uporabljala tožeča stranka