Jedro

Tožnici so s preživljanjem otroka še pred vložitvijo tožbe nastajali stroški, ki jih (vsaj v delu) v tej pravdi tudi izkazuje.

Verzijski zahtevek po 133. členu ZZZDR je glede na splošno ureditev po 197. členu OZ specialne narave. Izhodišče obeh je enako: odprava prikrajšanja na eni in obogatitve na drugi strani, kar najprej zahteva ugotovitev, kakšni izdatki so tožnici s preživljanjem skupnega otroka dejansko nastali. Specialna narava verzije po ZZZDR pa se kaže v korektivu potrebnosti teh izdatkov. Obseg potrebnih izdatkov je odvisen od okoliščin, ki so odločilne za določitev preživnine v času, za katerega se uveljavlja zahtevek Prvostopenjsko sodišče je v smislu 129. in 129.a člena ZZZDR presojalo potrebnost izdatkov, ki jih je izkazovala tožnica, tako ugotovljene stroške pa ob uporabi prostega preudarka po 216. členu ZPP primerjalo s splošno znanimi ter jih primerno ovrednotilo. Med potrebne stroške je upravičeno štelo strošek najema stanovanjske hiše in strošek interneta ter televizije. Prvi predstavlja strošek bivanja, drugi pa otroku zagotavlja (predvsem) razvedrilo. Stanovanjski oz. obratovalni stroški se delijo med vse stanovalce, tudi na otroka, enako velja tudi za razvedrilo, četudi je poleg otroka namenjeno še komu. Upoštevajoč posebnost konkretnega primera, ki se kaže v aktivnem športnem udejstvovanju otroka, med potrebne stroške spada tudi strošek otrokovega posebnega dodatnega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je pri razporeditvi bremena stroškov nezadostno upoštevalo nekatere okoliščine, zlasti na strani tožnice, četudi jih je sicer ugotovilo. Tožnica res prikazuje nizek formalni dohodek (1.000 EUR), a ne gre spregledati, da gre za samostojno odvetnico, zato so po trdni presoji drugostopenjskega sodišča njene pridobitne zmožnosti bistveno višje. Ob tem gre izpostaviti tudi njen življenjski slog, ki se kaže v relevantnem obdobju, npr. najem velike stanovanjske hiše (130 m2), z mesečno najemnino 800 EUR, poplačilo posojila v višini 13.650 EUR, kar oboje, ob zatrjevanih mesečnih stroških za preživljanje sina v znesku več kot 1.000 EUR, kaže, da razpolaga z večjim premoženjem, kot se formalno izkazuje v tej pravdi. Pritožnik se tako utemeljeno zavzema za razporeditev stroškov v drugačnem razmerju.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka v roku 15 dni tožeči stranki dolžna plačati znesek 3.702,81 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29. 1. 2018 dalje do plačila, zahtevek za plačilo 617,13 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29. 1. 2018 dalje do plačila pa se zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) od tožene stranke (v nadaljevanju toženec) zahteva povrnitev sorazmernega dela stroškov preživljanja skupnega otroka, ki so ji nastali od prenehanja njune življenjske skupnosti do vložitve tožbe za ureditev vzgoje in varstva, stikov ter preživnine.

2. Sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati del tako uveljavljenega zneska. V plačilo mu je naložilo 4.319,94 EUR, skupaj zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, tj. 29. 1. 2018. 3. Toženec je zoper sodbo vložil pravočasno pritožbo iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov. Navaja, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno določilo obsega potrebnih stroškov. Mednje ne bi smelo šteti stroškov najemnine, interneta in televizije, saj bi tožnici nastali neodvisno od otroka, strošek posebnega dodatnega zdravstvenega zavarovanja pa ni potreben. Graja tudi odločitev glede razporeditve bremena stroškov in meni, da bi moral biti njegov delež kvečjemu 60%. Prvostopenjsko sodišče je napačno ugotovilo razliko med prilivi strank, predvsem pa ni upoštevalo, da prilivi na računu ne predstavljajo le njegovega zaslužka, pač pa gre v veliki meri za način poslovanja njegove družbe. Slednje je želel tudi dokazati s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke, a je bil tak dokazni predlog neutemeljeno zavrnjen. Izpostavlja še, da prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, koliko je v relevantnem obdobju za preživljanje otroka že prispeval. Njegov prispevek je ignoriralo. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni v smeri pritožbenih navedb oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Na vročeno pritožbo tožnica ni odgovorila.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Nesporno je, da sta stranki nekdanja zunajzakonska partnerja, njuna skupnost pa je dokončno razpadla 1. maja 2017, ko sta se tožnica in mladoletni sin (skupni otrok pravdnih strank) odselila. Kljub razpadu skupnosti stranki vse do vložitve predmetne tožbe, s katero je tožnica zahtevala tudi celostno ureditev starševskih razmerij, vprašanja otrokovega preživljanja (v smislu 105.a člena ZZZDR1) nista urejali, pač pa sta zanj (tudi finančno) skrbeli vsak zase.2 Tožnici so s preživljanjem otroka torej še pred vložitvijo tožbe nastajali stroški, ki jih (vsaj v delu) v tej pravdi tudi izkazuje. Obveznost preživljanja otroka je obveznost obeh staršev (prvi odstavek 123. člena ZZZDR), iz česar sledi, da se tudi že založeni izdatki preživljanja otroka delijo na oba starša. Tožnica od toženca zato utemeljeno zahteva povrnitev deleža (njej) nastalih stroškov (133. člen ZZZDR).

7. Verzijski zahtevek po 133. členu ZZZDR je glede na splošno ureditev po 197. členu OZ3 specialne narave.4 Izhodišče obeh je enako: odprava prikrajšanja na eni in obogatitve na drugi strani, kar najprej zahteva ugotovitev, kakšni izdatki so tožnici s preživljanjem skupnega otroka dejansko nastali.5 Specialna narava verzije po ZZZDR pa se kaže v korektivu potrebnosti teh izdatkov. Obseg potrebnih izdatkov je odvisen od okoliščin, ki so odločilne za določitev preživnine v času, za katerega se uveljavlja zahtevek.6

8. Prvostopenjsko sodišče je zato ravnalo pravilno, ko je v smislu 129. in 129.a člena ZZZDR presojalo potrebnost izdatkov, ki jih je izkazovala tožnica, tako ugotovljene stroške pa ob uporabi prostega preudarka po 216. členu ZPP primerjalo s splošno znanimi ter jih primerno ovrednotilo.7 Med potrebne stroške je upravičeno štelo strošek najema stanovanjske hiše in strošek interneta ter televizije. Prvi predstavlja strošek bivanja, drugi pa otroku zagotavlja (predvsem) razvedrilo. Oba izrecno predvideva tudi 129.a člen ZZZDR. Pritožbena navedba, da bi ti stroški tožnici nastali tudi sicer, ne vzdrži. Stanovanjski oz. obratovalni stroški se delijo med vse stanovalce, tudi na otroka, enako velja tudi za razvedrilo, četudi je poleg otroka namenjeno še komu. Višje sodišče pritrjuje tudi odločitvi prvostopenjskega sodišča, da med potrebne stroške, upoštevajoč posebnost konkretnega primera, ki se kaže v aktivnem športnem udejstvovanju otroka, spada tudi strošek otrokovega posebnega dodatnega zavarovanja. Pri tem gre pritožniku pojasniti, da na tako naziranje ne more vplivati drugačna odločitev sodišča v preživninski pravdi. Slednje iz izreka, ki edini predstavlja pravnomočen del sodbe, ne izhaja, predvsem pa se v konkretni zadevi odloča o potrebnih stroških v drugem časovnem obdobju, tj. obdobju pred vložitvijo tožbe, zato niti ne gre za isto stvar.

9. Tožnik (niti v pritožbi) ne zatrjuje, da bi k vsem stroškom, ki jih kot potrebne izkazuje tožnica, dejansko prispeval. Povsem življenjsko in razumljivo je, da so tudi tožencu s skrbjo za otroka, ker torej preživljanje formalno ni bilo urejeno, nastajali stroški. Vendar gre pri tem za druge, ločene stroške od tistih, o povrnitvi katerih se odloča v tej pravdi. Tožnik povrnitve svojih (potrebnih) izdatkov za preživljanje otroka ne uveljavlja, zato prvostopenjsko sodišče njegovih izdatkov utemeljeno ni upoštevalo.8

10. V tej zadevi relevantne in potrebne stroške preživljanja je torej v celoti založila tožnica, s čimer je poleg svojega poravnala tudi delež, ki bi ga (kot preživninski zavezanec) moral kriti toženec. V skladu s splošnimi pravili je pri porazdelitvi preživninskega bremena pomembno ugotavljati materialne in pridobitne zmožnosti obeh zavezancev. Ni pomembno le, kakšne dohodke stranki prikazujeta, pač pa se upošteva tudi njuno premoženje, življenjski slog in splošne pridobitne zmožnosti. Ker torej ne gre za matematično temveč vrednostno oceno, niti ni potrebna natančna analiza finančnih transakcij, prilivov oz. zaslužkov toženca. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomske stroke.9

11. Po presoji drugostopenjskega sodišča pa je sodišče prve stopnje pri razporeditvi bremena stroškov nezadostno upoštevalo nekatere okoliščine, zlasti na strani tožnice, četudi jih je sicer ugotovilo.10 Tožnica res prikazuje nizek formalni dohodek (1.000 EUR), a ne gre spregledati, da gre za samostojno odvetnico, zato so po trdni presoji drugostopenjskega sodišča njene pridobitne zmožnosti bistveno višje. Ob tem gre izpostaviti tudi njen življenjski slog, ki se kaže v relevantnem obdobju, npr. najem velike stanovanjske hiše (130 m2), z mesečno najemnino 800 EUR, poplačilo posojila v višini 13.650 EUR, kar oboje, ob zatrjevanih mesečnih stroških za preživljanje sina v znesku več kot 1.000 EUR, kaže, da razpolaga z večjim premoženjem, kot se formalno izkazuje v tej pravdi. Višje sodišče v tem delu zato pritrjuje pritožniku, ki se utemeljeno zavzema za razporeditev stroškov v drugačnem razmerju. Po oceni drugostopenjskega sodišča je primerno, da toženec krije 60 % od skupaj ugotovljenih 6.171,35 EUR potrebnih stroškov, kar znese 3.702,81 EUR. Višje sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in ob uporabi 358. člena ZPP11 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožencu naložilo plačilo 3.702,81 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2018 dalje do plačila, zahtevek za plačilo 617,13 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2018 dalje do plačila pa je zavrnilo.

12. Ker je v preostalem delu pritožba neutemeljena in niso podani niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je višje sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroških postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Po spremembi izpodbijane sodbe je uspeh pravdnih strank v postopku približno enak, zato je višje sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (154. člen ZPP). Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.

1 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, številka 15/1976, s kasnejšimi spremembami. 2 Tožnica je s to tožbo zahtevala ureditev vzgoje in varstva, stikov ter preživnine (v tem delu je pravda že pravnomočno zaključena), dodatno pa je uveljavljala še verzijski zahtevek za povrnitev preteklih stroškov preživljanja. Skladno s 131.c členom ZZZDR je namreč mogoče preživnino zahtevati le za naprej, od vložitve tožbe dalje. 3 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, številka 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 4 VSRS II Ips 215/1999, glej tudi prof. dr. Barbara Novak, Komentar družinskega zakonika, Uradni list, Ljubljana 2019, str. 662. 5 Zaradi verzijskega narave zahtevka torej ni mogoče upoštevati stroškov, ki tožnici dejansko niso nastali, četudi bi tak strošek sicer predstavljal otrokovo potrebo, glej v nadaljevanju. 6 Glej npr. VSRS II Ips 554/2002, VSL I Cp 2786/2016, VSL I Cp 171/2020, VSL I Cp 1929/2016, tudi prof. dr. Barbara Novak, Komentar družinskega zakonika, Uradni list, Ljubljana 2019, str. 662. 7 21. in 22. točka izpodbijane sodbe. 8 26. točka izpodbijane sodbe. 9 13. točka izpodbijane sodbe. 10 24. in 25. točka izpodbijane sodbe. 11 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami.