Jedro

Res je, kar navaja vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sta bila v času, ko je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, že pribavljena dokaza, zaradi katerih izvedbe je bil pripor zoper obdolženca podaljšan do 10.10.1998. Ni pa mogoče pritrditi stališču zagovornika, da bi zato moralo pritožbeno sodišče pripor zoper obdolženca odpraviti. Dejstvo je namreč, da preiskava še ni končana... Preiskovalni sodnik konča preiskavo tedaj, ko ugotovi, da so zbrani vsi tisti dokazi, ki so potrebni za odločitev državnega tožilca po 2.odst. 184.čl. ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. D.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper obd. D.G. na podlagi pravnomočnega sklepa o preiskavi preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Kopru z dne 4.9.1998 teče preiskava zaradi utemeljenega suma, da je storil dve kaznivi dejanji ropa po 1. odstavku 213. člena KZ. S sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Kopru z dne 2.9.1998 je bil zoper obdolženca iz razloga po 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odrejen pripor, ki teče od 31.8.1998 od 19.50 ure dalje. S sklepom Okrožnega sodišča v Kopru z dne 28.9.1998 je bil pripor zoper obdolženca iz istega pripornega razloga podaljšan za 10 dni, to je do 10.10.1998 do 19.50 ure. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 5.10.1998 pritožbo zagovornika obdolženca zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obd. D.G. je zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, pri čemer uvodoma navaja, da uveljavlja vse v 420. členu ZKP naštete razloge. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije oba sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev ali pa pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obdolženca v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede utemeljenosti suma, da je obdolženec storil kaznivi dejanji, zaradi katerih je bila zoper njega uvedena preiskava, ko navaja, da je obdolženec pri zaslišanju dne 5.10.1998 svoj zagovor spremenil in zanikal, da bi storil očitani kaznivi dejanji. Izpodbijanje pravnomočne odločbe z navedenim izrednim pravnim sredstvom iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po določilu 2. odstavka 420. ZKP ni mogoče. Ni jasno, kakšen je smisel navedbe zagovornika obd. D.G., "da podaljšanje pripora zoper obdolženca za tako kratek čas ni imelo nobenega razloga". Na podlagi take navedbe bi bilo mogoče celo sklepati, da zagovornik obdolženca meni, da bi bilo potrebno pripor podaljšati za daljši čas. Res je sicer, kar navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sta bila v času, ko je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, že pribavljena dokaza, zaradi katerih izvedbe je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru z dne 28.9.1998 pripor zoper obdolženca podaljšan do 10.10.1998. Ni pa mogoče pritrditi stališču zagovornika, da bi zato moralo pritožbeno sodišče pripor zoper obdolženca odpraviti. Dejstvo je namreč, da preiskava še ni končana, pri čemer ni v pristojnosti zagovornika obdolženca, da bi ocenjeval, ali je dejansko stanje zadosti razjasnjeno, pač pa je to na podlagi 184. člena ZKP v pristojnosti preiskovalnega sodnika, ki konča preiskavo tedaj, ko ugotovi, da so zbrani vsi tisti dokazi, ki so potrebni za odločitev državnega tožilca po 2. odstavku 184. člena ZKP. Tudi ni točna navedba zagovornika obdolženca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da so neresnični zaključki v sklepu pritožbenega sodišča, da v pritožbi ni grajal obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

Zagovornik obdolženca v pritožbi, kot je navedeno v razlogih sklepa pritožbenega sodišča, dejansko ni navedel nobene konkretne okoliščine, zakaj pri obdolžencu ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Takih okoliščin tudi ni navedel v zahtevi za varstvo zakonitosti, saj v njej v pretežnem delu le navaja, da ni mogoče zanesljivo sklepati, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec očitani kaznivi dejanji storil. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče Republike Slovenije po določilu 1. odstavka 424. člena ZKP omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Takih kršitev zakona, zaradi katerih je mogoče vložiti navedeno izredno pravno sredstvo, pa zagovornik obdolženca sploh ni navedel. Končno je potrebno še dodati, da so v sklepu, s katerim je bil pripor zoper obdolženca podaljšan, podrobno navedene vse okoliščine, na podlagi katerih je sodišče prišlo do ugotovitve, da je zaradi preprečitve izvršitve novih kaznivih dejanj, pripor zoper obdolženca neogibno potreben.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato zahtevo zagovornika obd. D.G. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).