Jedro

Nepomembna je pritožbena trditev, da tožena stranka ni izkazala, kako naj bi lastništvo na viličarja prešlo na dolžnico iz izvršilnega postopka. Tožena stranka tega ni bila dolžna dokazovati. Tožnik je tisti, ki bi moral ob uveljavljanju zahtevka za nedopustnost izvršbe izkazati svojo lastninsko pravico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da izvršba, ki teče pod opr. št. VL 98219/2013 Okrajnega sodišča v Kočevju, ni dopustna v delu, ki se nanaša na rubež, ugotovitev vrednosti, prodajo in poplačilo tožene stranke glede viličarja C., nosilnosti 3159 kg, leto izdelave 1993. Tožniku je naložilo, da mora tožencu povrniti 248,80 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik, ki predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku.

Navaja, da je predložil pisno pogodbo, na podlagi katere je viličar kupil od italijanskega prodajalca. Tudi, če ga je kadarkoli uporabljala družba dolžnica V., d. o. o., to še ne pomeni, da je bil viličar njen. Tožnik je navedel, da viličar ni bil nikoli zaveden v osnovnih sredstvih družbe dolžnice iz izvršilnega postopka, čemur tožena stranka sploh ni nasprotovala, sodišče bi torej to dejstvo moralo šteti za dokazano in nadaljnja razprava sploh ni bila potrebna. Sodišče je napačno uporabilo 214. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Tožnik je še navedel, da ima sporni viličar v posesti od leta 2007, čemur tožena stranka tudi ni nasprotovala in bi zato sodišče moralo to dejstvo šteti za dokazano. Tožena stranka pa ni dokazala, kako naj bi lastništvo viličarja prešlo na dolžnico V., d. o. o. Ključno je še to, da je bil rubež opravljen v trenutku, ko družba dolžnica V., d. o. o., sploh ni imela sedeža na kraju, kjer je bil rubež opravljen.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP po prepričanju pritožnika predstavlja to, da sodišče ni zaslišalo priče P. Z. Ocena, da gre za nezanesljiv in pristranski dokaz predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, kar krši načela pravne varnosti, poštenega sojenja in kontradiktornega obravnavanja v pravdnem postopku.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo 26. 6. 2014 zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče P. Z. in zavrnitev v sodbi (res) utemeljilo z vnaprejšnjo dokazno oceno, da gre za nezanesljiv in pristranski dokaz. Pritožniku pa je treba pojasniti, da mu s takšnim ravnanjem ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem. V pritožbi tožnik sploh ne pove, katero odločilno dejstvo bi želel dokazati z izvedbo tega dokaza. Višje sodišče pa ugotavlja, da zaslišanja priče P. Z. sploh ni predlagal. Izvedbo tega dokaza je na prvem naroku za glavno obravnavo 6. 5. 2014 predlagala tožena stranka v zvezi s trditvami o tem, da dolžnica V. d. o. o., pogosto spreminja sedež, da bi v izvršilnih postopkih prikrivala premoženje. Glede na dokazno temo zato tudi ne gre za situacijo, ko bi se tožnik lahko (upravičeno) zanesel na izvedbo dokaza na podlagi dokaznega predloga nasprotne stranke. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni bila storjena.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe zavrnilo zato, ker tožnik ni dokazal, da je lastnik sporne premičnine. Trdil je, da je lastninsko pravico na viličarju pridobil s pravnim poslom. V skladu z določbo 60. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) se lastninska pravica na premičnini s pravnim poslom pridobi z njeno izročitvijo v posest pridobitelja. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo kupoprodajno pogodbo, ki jo je v spis vložil tožnik, ter mu glede na okoliščine ob sklepanju pogodbe, o katerih je izpovedoval tožnik, ni verjelo, da je bila takšna pogodba sklenjena. Pritožnik dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki ustreza metodološkim napotkom 8. člena ZPP, sploh ne izpodbija, po prepričanju višjega sodišča pa je prepričljiva in ji sledi.

7. Poleg tega je sodišče prve stopnje verjelo zakonitemu zastopniku tožene stranke, ki je dolžnici iz izvršilnega postopka vsak dan dostavljal hrano za delavce, in je izpovedal, da je viličar vselej videval v njenih proizvodnih prostorih. To potrjuje izpoved izvršitelja, ki je viličar zarubil tam, kjer je dolžnica iz izvršilnega postopka opravljala svojo dejavnost in hranila svoje stvari. To, ali družba neko premoženje navede v osnovnih sredstvih ali ne, ni nekaj, kar bi izkazovalo njeno lastninsko pravico, zato pritožbena navedba v tej smeri ni pravno relevantna. Enako velja za trditve o tem, kje je bil registrski sedež družbe dolžnice.

8. Pritožbena trditev, da toženka ni nasprotovala trditvam o tem, da je imel tožnik viličar v posesti od leta 2007, pa ne ustreza resnici. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo izrecno navedla, da tožeča stranka ni izkazala, da je odsvojitelj pridobitelju prenesel posest stvari.

9. Nepomembna je pritožbena trditev, da tožena stranka ni izkazala, kako naj bi lastništvo viličarja prešlo na dolžnico iz izvršilnega postopka. Tožena stranka tega ni bila dolžna dokazovati. Tožnik je tisti, ki bi moral ob uveljavljanju zahtevka za nedopustnost izvršbe izkazati svojo lastninsko pravico. Ker sklenitve pogodbe in izročitve stvari ni uspel dokazati, kakšnega drugega načina pridobitve lastninske pravice pa niti ni zatrjeval, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek materialnopravno pravilno zavrnilo.

10. Pritožba torej ni utemeljena. Podani tudi niso razlogi, na katere višje sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Toženec je na pritožbo odgovoril in priglasil pritožbene stroške, vendar pa z odgovorom glede na vsebino pritožbe ni mogel izboljšati svojega procesnega položaja, ne gre torej za potrebne pravdne stroške, zato jih mora kriti sam. Enako velja za tožnika, zato ker s pritožbo ni uspel.