Jedro

Ob ugotovitvi, da tožeča stranka ni postavila trditev o količini dobavljene pitne vode, ki jo je upoštevala pri svojih izračunih, ni možen preizkus višine zahtevka, saj iz trditev tožeče stranke ni moč razbrati, kakšna količina pitne vode je bila upoštevana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 126999/2015 s 23.10.2015 še v preostalem delu (I. točka izreka) ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, naj povrne toženi stranki 369,15 EUR pravdnih stroškov v roku osmih dni (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je nepravilna ugotovitev sodišča, da naj tožeča stranka ne bi podala nobenih navedb o višini tožbenega zahtevka. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da za sklepčnost tožbe zadošča, da tožnik navede katere stroške vtožuje, za katero obdobje ter ključ meritve opravljanja storitve. Nadaljnja konkretizacija trditve pa je odvisna od vsebine in sklepčnosti odgovora toženca. Tožeča stranka je že v predlogu za izvršbo navedla verodostojne listine, na podlagi katerih vtožuje terjatev in za vsako od njih navedla, kdaj je bila izdana, kdaj je zapadla v plačilo in kakšen znesek vtožuje. Za sklepčnost tožbenega zahtevka zadostuje, da je v njem navedenih toliko dejstev, da omogočajo jasno identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od morebitnih drugih zahtevkov. Ker je tožeča stranka že v predlogu za izvršbo navedla postavke vtoževane terjatve, je edino dejstvo, na katero materialno pravo veže nastop posledice, uporaben ključ meritve opravljene storitve, kar je tožeča stranka storila v dopolnitvi tožbe in pripravljalni vlogi, ko je navedla, na kateri pravni podlagi je enota količine storitev odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode izražena v kubičnih metrih opravljene storitve, za katero se šteje količina dobavljene pitne vode, ki se odvaja v javno kanalizacijo. Tožena stranka nikoli ni prerekala količine dobavljene pitne vode, zaradi česar je količina storitev odvajanja in čiščenja komunalne vode dokazana.

Nepravilna je ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni navedla, koliko kubičnih metrov dobavljene vode je upoštevala pri svojih izračunih. Iz računov v rubriki količina, je razvidno koliko kubičnih metrov vode, je bilo tožeči stranki javljeno s strani Občine B. Kot je tožeča stranka pojasnila, opravlja za toženo stranko le storitev odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode in ne tudi javne službe oskrbe s pitno vodo, zaradi česar je opravičen njen obračun glede na primer priključka. Posledično napada tudi odločitev o povrnitvi stroškov toženi stranki.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na višino vtoževanega zneska gre v obravnavanem primeru za postopek v sporih majhne vrednosti, v katerih je sodbo, s katero je postopek končan, mogoče izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Tožeča stranka kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja, prav tako niso podane kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja kršitev določb materialnega prava, ki pa ga je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo.

6. Tožeča stranka kot izvajalka obvezne lokalne javne službe od tožene stranke kot uporabnika vtožuje plačilo storitev odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode za devetmesečno obdobje. Toženec se zahtevku upira, ker ga zaradi pomanjkljive trditvene in dokazne podlage ni mogel preizkusiti. Ugovarjal je, da terjatev, ki je predmet pravde, ni utemeljena z dejansko opravljenimi storitvami tožnice, da je terjatev sporna po višini in se je zaradi pomanjkljive trditvene in dokazne podlage ne da preizkusiti, da tožeča stranka ni jasno in preverljivo predstavila načina obračunavanja storitev in da so v trditveni podlagi izostali podatki o količini dobavljene pitne vode izražene v kubičnih metrih.

7. Pogoj za tožnikov uspeh v pravdi je, da navede dejstva, ki substancirajo njegov zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže (zahteva dokazanosti). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka trditvenega bremena ni zmogla. Trditve, ki jih je postavila za preizkus utemeljenosti višine zahtevka niso zadoščale, saj so bile splošne in nesubstancirane in iz njih sodišče ni moglo razbrati, na kakšen način so bili obračunani stroški po posameznih postavkah. Kot je že prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo, manjkajočih trditev ni mogoče nadomestiti z dokazi.(1)

8. Sodišče je svojo odločitev oprlo na določila Uredbe o metodologiji (Uredba), po kateri se cena opravljenih storitev obračunava glede na dobavljeno količino pitne vode (21. člen Uredbe). Za obračun okoljske dajatve pa je bistvena količina dobavljene pitne vode v stavbi (12. člen Uredbe). Ob ugotovitvi, da tožeča stranka ni postavila trditev o količini dobavljene pitne vode, ki jo je upoštevala pri svojih izračunih, ni možen preizkus višine zahtevka, saj iz trditev tožeče stranke ni moč razbrati, kakšna količina pitne vode je bila upoštevana. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je količina dobavljene pitne vode nesporna, saj je tožena stranka ni prerekala. Tožeča stranka nikoli ni konkretizirala količine dobavljene pitne vode, tožena stranka pa je na to opozarjala in ugovarjala, da so izostali podatki o dobavljeni količini pitne vode. Zato v obravnavanem primeru količina dobavljene pitne vode ne predstavlja nespornega dejstva, niti neprerekanega dejstva, kot zmotno zatrjuje pritožba. Pomanjkljive trditvene podlage glede količine dobavljene pitne vode ne more nadomestiti dokaz (račun), kot zmotno meni pritožba in kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje.

9. Omrežnina se določi glede na obračunski vodomer na priključku, če je stavba opremljena s kombiniranim obračunskim vodomerom, se zanj upošteva faktor, določen za vodomer z višjim pretokom. Če priključek ni opremljen z obračunskim vodomerom, pa se omrežnina obračuna glede na zmogljivost priključka, določeno s premerom priključka, skladno s preglednico (20. člen Uredbe). Tožnica je navedla, da je omrežnino obračunala na podlagi cenika glede na premer vodomera in glede na število stanovanjskih enot. Po citiranem določilu drugega odstavka 20. člena Uredbe se določi omrežnina prvenstveno glede na obračunski vodomer, obračun, kot ga je napravila tožnica, pa pride v poštev šele, če priključek ni opremljen z obračunskim vodomerom. Ker iz trditvenih navedb tožnice ne izhaja, da bi šlo za tako situacijo in tožnica ni navedla, zakaj je obračunala omrežnino glede na premer priključka in ne glede na obračunski vodomer na priključku, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko zahtevku ni ugodilo niti v tem delu. Poleg tega tožeča stranka v tožbi ni pojasnila, kolikšen znesek zahtevka predstavljajo posamezne postavke. Zato delna ugoditev po posameznih postavkah niti ni bila možna.

10. Glede na določila pravil postopka v sporih majhne vrednosti, ki omejujejo navajanja dejstev na pisne vloge (pravdni stranki niti nista zahtevali izvedbe naroka) je pravilno tudi razlogovanje sodišča prve stopnje, da ni moglo doseči dopolnitve navedb z materialno procesnim vodstvom. Tožeča stranka svojih trditvenih navedb ni dopolnila kljub konkretiziranemu ugovoru tožene stranke o njihovi pomanjkljivosti.

11. Noben uveljavljani ali uradno upoštevni pritožbeni razlog torej ni podan. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Tožeča stranka v pritožbi trdi, da je bila razvidna količina dobavljene vode na m3 razvidna iz računov.