Jedro

Toženka ni plačala sodne takse v 15 dneh od prejema naloga za plačilo sodne takse, prav tako niso izpolnjeni pogoji za odločanje o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodne takse, na pravne posledice neplačila pa je bila toženka opozorjena. Zato se na podlagi 3. odst. 105.a ZPP člena šteje, da je pritožba toženke umaknjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pritožbo vloženo 13. 1. 2014 štelo za umaknjeno.

Zoper sklep je pritožbo vložila toženka, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve 25. člena Ustave. Navaja, da je nedopustno, da so ji bile kršene pravice, ki so ji dane v citirani določbi Ustave RS, po kateri ima možnost se opredeliti do navedb nasprotne stranke. Po njenem ne drži, da bi od sodišča prejela poziv za plačilo sodne takse zaradi vložene pritožbe 13. 1. 2014 zoper zamudno sodbo opr. št. X Ps 1645/2013. Zato takse tudi ni mogla poravnati in nikakor ne umika svoje pritožbe. Vztraja, da je zaradi zdravstvenih razlogov bila odsotna in je začasno živela pri hčerki v drugem kraju tako, da ni bila dosegljiva na omenjenem naslovu in tudi ni prejela tožbe, zaradi česar nanjo ni mogla odgovoriti in se opredeliti do navedb nasprotne stranke, ki je od nje zahtevala vrnitev 11.871,77 EUR. Prav tako se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da se na pozive Zavoda RS za zaposlovanje ni odzvala. Uveljavlja, da ji je bilo kršeno načelo neposrednosti. Opustitev zaslišanja pa pomeni bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve 25. člena Ustave RS.

V 105.a členu ZPP je določeno, da mora biti ob vložitvi pritožbe, plačana sodna taksa. Sodna taksa mora biti plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. V nalogu sodišče stranko opozori na posledice neplačila sodne takse. Če v roku sodna taksa za vlogo ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena (3. odstavek 105.a člena ZPP).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče v predmetnem sporu izdalo zamudno sodbo opr. št. X Ps 1645/2013 z dne 5. 12. 2013, s katero je toženki naložilo plačilo 11.871,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2013 dalje do plačila in povrnitev stroškov postopka, sodne takse v višini 137,70 EUR. Zoper zamudno sodbo je toženka dne 13. 1. 2014 pravočasno vložila pritožbo (list. št. 13).

Kot izhaja iz dokumentacije (list. št. 14) je sodišče toženko z nalogom za plačilo sodne takse dne 15. 1. 2014 pozvalo, da v 15 dneh od vročitve tega naloga plača neplačano oziroma premalo plačano sodno takso za pritožbo po tar. št. 2121 Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08, v nadalj. ZST-1) v znesku 137,70 EUR. Obenem je sodišče toženko izrecno opozorilo na pravne posledice v kolikor sodne takse v danem roku ne bo plačala.

Skladno s 3. odstavkom 142. člena ZPP se osebno vročanje v primeru, da se naslovnik ne najde na mestu vročanja, pisanja pa tudi ni mogoče vročiti kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, opravi tako, da vročevalec pisanje izroči pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in na pisanju, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku ter se podpiše. Po 4. odstavku 142. člena ZPP se vročitev šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne, če ga ne dvigne v 15 dneh, pa se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu opozoriti. Po preteku 15-dnevnega roka vročevalec pusti pisanje v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika, če ta predalčnika nima, ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu opozoriti.

Iz obvestila sodišču o opravljeni osebni vročitvi, ki se nahaja v spisu, je razvidno, da je bilo naslovniku, to je toženki dne 16. 1. 2014 v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o prispelem pismu, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora naslovnik, to je toženka dvigniti ter opozorilo na posledice, če tega ne stori. Ker toženka pisanja v roku 15 dni na pošti ni dvignila, ji je vročevalec 3. 2. 2014 sodno pošiljko s plačilnim nalogom za plačilo sodne takse pustil v hišnem predalčniku, ustrezno izpolnjeno obvestilo pa vrnil sodišču. Skladno s 4. odstavkom 142. člena ZPP je nastopila fikcija, da je bila toženki sodna pošiljka vročena po poteku roka za dvig pošiljke na pošti, to je 3. 2. 2014. Glede na navedeno se toženka neutemeljeno sklicuje na to, da ni prejela poziva za plačilo sodne takse.

Ker se šteje, da je toženka plačilni nalog za plačilo sodne takse prejela 3. 2. 2014, se je rok 15 dni od vročitve tega naloga za plačilo sodne takse iztekel 18. 3. 2014. Do tega datuma, to je 18. 3. 2014 pa toženka ni plačala sodne takse, prav tako pa niso izpolnjeni pogoji za odločanje o oprostitvi, odlogu ali o obročnem plačilu sodne takse, na pravne posledice neplačila pa je bila toženka tudi opozorjena. Zato je sodišče prve stopnje pravilno v skladu s 3. odstavkom 105.a člena ZPP štelo, da je pritožba toženke umaknjena. Ob izpolnjenih pogojih iz citirane določbe 105.a člena ZPP se namreč pritožba šteje za umaknjeno, ne glede na to, če toženka še vedno vztraja pri pritožbi in pritožbenih navedbah in ne glede na to, če sama pritožbe ni umaknila.

Glede na vse navedeno so irelevantne pritožbene navedbe, v katerih se tožnica ne strinja z zamudno sodbo in ugotovitvami v njej, da se ni odzvala na pozive Zavoda RS za zaposlovanje in v zvezi z odgovorom na tožbo, da le-te ni prejela, ker je zaradi zdravstvenih razlogov začasno živela pri hčerki, pri čemer zato ni predložila nobenih dokazov in gre zgolj za navedbe. Prav tako so v zvezi z zamudno sodbo neutemeljeni očitki, da je bilo kršeno načelo neposrednosti in kršena pravica iz 25. člena Ustave RS.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo na podlagi 353. člena v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.