Jedro

Pravica nekaj zahtevati pomeni pravico oziroma upravičenje do tega, ne pa načina uveljavljanja te pravice. Poglavitno je, da je pravno varstvo zagotovljeno, ki mora biti učinkovito, ker v nasprotnem ne moremo govoriti o pravici. Če torej pravo zagotavlja tožnici pravno varstvo v nepravdnem postopku, v katerem lahko učinkovito zavaruje pravice do plačila dela najemnine za preteklo obdobje, potem je morda sprejemljiva teza sodišča prve stopnje, da ni upravičena do pravnega varstva iz naslova neupravičene obogatitve v pravdnem postopku, posebej glede na okoliščino, da gre za ureditev razmerij med skupnima lastnikoma, v nasprotnem pa sodišče prve stopnje dejansko ni odločalo o pravici tožnice do pravnega varstva iz naslova neupravičene obogatitve in posledično je izostala vsebinska odločitev o tej njeni pravici.

Razvoj prava, kot ga je začrtala novejša sodna praksa, v kateri se poudarja ustavni pomen lastninske pravice in s tem, zahteva po učinkovitem pravnem varstvu te pravice, po mnenju pritožbenega sodišča terja v okviru veljavnih predpisov širši spekter možnosti uveljavljanja pravovarstvenih zahtevkov v zvezi z nedopustnimi posegi enega od zakoncev v lastninsko pravico oziroma upravičenja drugega zakonca, ki ima temelje v skupnem premoženju, kar velja (tudi) za primere, ko nekdanji zakonec preprečuje drugemu nekdanjemu zakoncu uporabo civilnih plodov, ki jih daje stvar iz skupnega premoženja, po razpadu življenjske skupnosti.

Tožnica bi torej lahko v nepravdnem postopku uveljavila pravovarstvo v zvezi z (bodočo) ureditvijo delitve civilnih plodov. Odločitev nepravdnega sodišča glede delitve plodov bi veljala za čas od vložitve predloga oziroma od izdaje sklepa. Vendar tožnica takega (bodočega) pravnega varstva v nepravdnem postopku ne uveljavlja. Pravno varstvo uveljavlja v pravdnem postopku, kjer zahteva, da ji toženec plača del najemnin, ki jih je brez pravne podlage in kljub njenim pozivom zadržal, in s tem bil brez pravnega temelja obogaten na „škodo“ tožnice. Že iz teh razlogov ni mogoče zastopali teze, da je tožničin tožbeni zahtevek izvzet iz pravnega varstva v pravdnem postopku, ker ima tožnica zagotovljeno (učinkovito) pravno varstvo v nepravdnem postopku.

Tožnica je upravičena do opisanega pravovarstva, kot ga uveljavlja, ker s tožencem ni sklenila dogovora, na podlagi katerega bi le tožencu pripadale najemnine iz naslova oddajanja poslovnih prostorov oziroma bi iz njenih ravnanj izhajalo, da soglaša s takim režimom, s tem, da tudi toženčeva ravnanja kažejo, da je vedel, da tožnica takega režima ne sprejema, tožnica pa je tudi pozivala toženca, da ji prepusti del najemnin.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje, spremeni tako, da se sedaj glasi:

1. “Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 91.256,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, je po podlagi utemeljen.“

II. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka (91.256,38 EUR) in stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

III. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo 47.344,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za poznejšo sodbo.

Obrazložitev

_Povzetek trditev tožnice in njen tožbeni zahtevek_

1. Tožnica zatrjuje, da sta pravdni stranki razvezana zakonca, da je življenjska skupnost razpadla pred vložitvijo tožbe za razvezo zakonske zveze, da je bilo s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1684/2014 ugotovljeno, da je delež tožnice na skupnem premoženju 40/100, delež toženca pa 60/100, da poslovni prostori predstavljajo skupno premoženje, čeprav so formalno last toženca v solastniškem deležu do 2/10, kar izhaja iz zemljiške knjige, da toženec poslovne prostore s solastnikoma oddaja v najem družbi A. d.o.o., ki jim plačuje najemnine, da toženec najemnin, ki jih prejema v višini solastniškega deleža, v celoti zadržuje zase in ni pripravljen izplačati tožnici dela teh najemnin, da tožnica zahteva 40% od prejetih najemnin, da smatra gospodarjenje s poslovnimi prostori, da se oddajajo v najem, za primerno in gospodarno, da je tožnica na vsaki obravnavi, kjer sta se pravdni stranki srečali, pozivala toženca, da ji plača del najemnin, da med pravdnima strankama ni bilo dogovora glede uporabe in razpolaganja z najemninami, da se tožnica nikoli ni strinjala, da bi toženec prejemal vse najemnine oziroma da bi s temi denarnimi sredstvi razpolagal po svoji volji, da so najemnine z oddajanjem teh poslovnih prostorov v trajanju življenjske skupnosti pravdnih strank povečevale skupno premoženje, da je v teku nepravdni postopek za delitev skupnega premoženja, ki je bil prekinjen, zaradi spora o obsegu skupnega premoženja, da so v nepravdnem postopku zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja sporne tudi najemnine pridobljene iz naslova oddajanja poslovnega prostora v času življenjske skupnosti pravdnih strank, da v tem pravdnem postopku tožnica zahteva 40% od prejetih najemnin za čas od razpada življenjske skupnosti do 31. 12. 2016, da je toženec zavrnil predlog tožnice glede delitve skupnega premoženja v nepravdnem postopku, v katerem je tožnica med drugim predlagala, da poslovne prostore dobi v izključno last toženec, da je bil tožencu priznan višji delež na skupnem premoženju, zaradi njegovega prispevka k pridobitvi najemnin oziroma civilnih plodov1 iz naslova oddajanja poslovnih prostorov, da najemnine po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank niso skupno premoženje, so pa skupna lastnina pravdnih strank, da so ključ delitve najemnin pravnomočno določeni deleži pravdnih strank na skupnem premoženju, da tožnica po razpadu življenjske skupnosti do plodov nima dostopa, da jih ne more uživati in ne ve, za kakšen namen jih toženec porablja, da v primeru, če bi bilo dopustno, da se plodovi lahko delijo le ob delitvi skupnega premoženja, kot to zatrjuje toženec, bi bila tožnica prikrajšana za uživanje teh plodov iz skupne stvari do delitve, da plodove prejema toženec v denarju, zato so plodovi deljivi, da z delitvijo, kot jo predlaga tožnica, ne bo prikrajšana nobena pravdna stranka, čeprav bodo ob delitvi skupnega premoženja poslovni prostori dodeljeni le eni od pravdnih strank, da bo šele z delitvijo skupnega premoženja ta stranka upravičena do vseh bodočih najemnin, da toženec nedopustno onemogoča tožnici uživanje plodov skupne stvari in je zato obogaten za znesek prejetih najemnin, kolikor znaša delež tožnice na skupnem premoženju, da ni utemeljenega razloga, da bi bili plodovi skupnega premoženja po razpadu življenjske skupnosti izključno v posesti toženca, da tožnica v okviru zastaralnega roka zahteva plačilo dela najemnin za preteklo obdobje, za čas od razpada življenjske skupnosti do konca leta 2016, da je tožnica v času življenjske skupnosti tožencu predlagala, da se razdeli skupno premoženje, da je toženec po prejemu tega predloga svoj solastniški delež na poslovnih prostorih, kot je vpisan v zemljiški knjigi, odsvojil solastnikoma poslovnih prostorov, ki sta njegova osebna prijatelja in družbenika, da je bila v prodajni pogodbi določena kupnina v višini 368.000,00 EUR, znesek 300.000,00 EUR pa naj bi se pobotal s posojilom, ki ga posojilodajalca (toženčeva družbenika) in posojilojemalec (toženec) niso izkazali, zato je tožnica ocenila, da gre za navidezno pogodbo in je pogodbo sodno izpodbijala, da sta kupca poslovni prostor obremenila s skupno hipoteko v višini 900.000,00 EUR zavarovane terjatve, da se je pravda glede veljavnosti prodajne pogodbe končala z umikom tožbe, ker so toženci (toženec in njegova družbenika) sklenili pogodbo o povratni prodaji, s katero je toženec znova pridobil solastniški delež na poslovnem prostoru, da je tožnica uspela tudi s tožbo na izbris hipoteke, da je bil toženec večkrat pozvan, da tožnici plača del najemnin,2 plačilo najemnin pa je bilo tudi predmet pogajanj, da se celostno uredi sporno razmerje, da neto najemnina predstavlja razliko med prejeto najemnino in davkom ter normiranimi stroški, da je neto najemnina glede na solastniški delež na poslovnih prostorih, ki je 20 %, in glede delež tožnice, ki je 40 %, za leto 2013 30.782,01, za leto 2014 35.352,52 EUR, za leto 2015 35.697,82 in za leto 2016 36.786,46 EUR.3

2. Tožnica s tožbenim zahtevkom zahteva, da ji toženec plača 138.600,81EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe4 dalje do plačila.

_**Povzetek trditev toženca**_

3. Toženec zatrjuje, da bi tožnica morala sorazmerni del najemnin zahtevati od najemnika poslovnega prostora, da so bili s sodbo P 1684/2014 določeni deleži na skupnem premoženju, ne pa na poslovnih prostorih, da delitev skupnega premoženja še ni bila opravljena, plodovi pa so skupno premoženje, da bo tožnica lahko zahtevala, da ji toženec plača najemnine, ko bo skupno premoženje razdeljeno, da bi se o zahtevku tožnice, kot ga uveljavlja v tem pravdnem postopku, moralo odločati v nepravdnem postopku, da parcialna delitev stvari iz skupnega premoženja v pravdnem postopku ni dopustna, da je tožnica v nepravdnem postopku predlagala delitev skupnega premoženja, po njenem predlogu pa bi bil poslovni prostor dodeljen tožencu,5 do bo toženec upravičen do vseh plodov, če bodo ob delitvi njemu dodeljeni poslovni prostori, tožničin tožbeni zahtevek pa v tem primeru ne bo utemeljen, da tožnica zatrjuje nezadovoljstvo nad premoženjskim režimom med nekdanjima zakoncema, ne zatrjuje pa, da toženec ni upošteval njenih koristi – konkretno režima upravljanja s poslovnim prostorom, da zahtevek tožnice za izplačilo najemnin za celo leto 2013 ni utemeljen iz razloga, ker iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da je začetek učinkovanja vpisa lastninske pravice na toženca v zemljiški knjigi zabeležen dan 26. 11. 2013, zato je zahtevek tožnice lahko utemeljen le od 26. 11. 2013 dalje, da je pri odločanju o zahtevku treba izhajati iz krajšega obdobja in sicer od dneva razveze zakonske zveze, to pa je od 18. 11. 2014 do konca leta 2016, da je bila tožnica v nepravdnem postopku s sklepom z dne 15. 12. 2017 napotena na pravdo, da denarna sredstva sodijo v skupno premoženje, zato toženec ni mogel vložiti predloga, po katerem bi tožencu pripadle najemnine, da so najemnine v trajanju življenjske skupnosti pravdnih strank služile za tekoče potrebe družine oziroma so predstavljale prihranek pravdnih strank, da je življenjska skupnost pravdnih strank razpadla z razvezo zakonske zveze in ne pred razvezo zakonske zveze, ker sta si pravdni stranki do razveze zakonske zveze delili obveznosti v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi, živeli sta v isti hiši, skupaj krili stroške, v hladilniku sta imeli skupno hrano, doma sta se skupaj prehranjevala, da toženec do razveze zakonske zveze ni imel občutka, da bi življenjska skupnost razpadala, da tožnica zahteva od toženca plačilo najemnin tudi v nepravdnem postopku, da tožnica ni pozivala toženca pred vložitvijo tožbe, da ji plača del najemnin, da tožnica trdi, da je v okviru pogajanj za celostno rešitev spora v okviru mediacije pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani 10. 10. 2012 pozivala toženca k plačilu najemnin, ne upošteva pa, da so podatki iz mediacije zaupni in se jih ne sme uporabiti v dokazne namene, da toženec ne zanika, da je prejemal najemnine,6 da tožbeni zahtevek po višini ni utemeljen, ker tožnica za svoje trditve v zvezi z višino ni ponudila dokazov, navajanje tožnice, kje naj sodišče poišče dokaze glede višine najemnine, pa ne zadostujejo, da se toženec glede na nepopolne dokaze tožnice glede višine terjatve, ne more konkretno izjaviti, da se tožnica glede višine najemnin sklicuje na letna poročila družbe A. d.o.o., zgolj navedba "najemnine" v tem poročilu pa še ne dokazuje, da gre za sporne nepremičnine, ki so zajete v tej postavki poročila ter da morda ne gre za druge nepremičnine in druge stroške s podobnimi najemninami, da tožnica utemeljuje višino zahtevka na bilancah družbe A. d.o.o., tak pristop je zmoten, ker se ne da ugotoviti, kakšen delež je bil dejansko izplačan na toženčev račun, da poroštvo, ki ga je dal toženec v kreditni pogodbi SV 963/13, ki se nanaša tudi na najemnine, ne dokazuje, da je toženec najemnine dejansko prejemal, da je mesečna najemnina po izračunih toženca 3.693,93 EUR, zmanjšana za dohodnino in morebitne stroške, katere nosijo lastniki, da toženec poziva sodišče, da od najemnika zahteva podatke, v kakšni višini so bile izplačane najemnine tožencu, da najemnine niso bile izplačane vsak mesec, temveč je bilo izplačilo odvisno od uspešnosti poslovanja najemnika, da bo število izplačil in njihovo višino mogoče razbrati iz podatkov, ki jih bo posredoval najemnik in da toženec evidence o izplačilih ni vodil. _**Dosedanji potek postopka**_

4. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju s sodbo P 811/2011 - I z dne 5. 12. 2018 tožbeni zahtevek zavrnilo.7

5. Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cp 950/2019 z dne 8. 1. 2020 pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, s tem, ko ni zaslišalo pravdnih strank.8

6. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju zaslišalo pravdni stranki in tožbeni zahtevek znova zavrnilo iz enakih razlogov, kot v prvem sojenju. Pojasnilo je,9 da najemnine, ki so bile pridobljene z oddajanjem poslovnih prostorov po razpadu življenjske skupnosti, spadajo v skupno premoženje, ker je skupno premoženje tudi premoženje, ki izvira iz premoženja, ki je bilo pridobljeno z delom v času zakonske zveze, da tožnica s tožbenim zahtevkom, s katerim zahteva plačilo sorazmernega deleža prejetih najemnin, predlaga delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku, sodna praksa pa dopušča delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku le, če so izkazane posebne okoliščine, teh okoliščin pa tožnica ni izkazala, da se toženec upira delitvi skupnega premoženja v pravdnem postopku, da tožnica ne prejema nobenih najemnin, ker vse prejema in zadržuje toženec, zato je prikrajšana za uživanje plodov, kar pa niso relevantna dejstva, ki bi dopuščala delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku in da bi tožnica morala urediti sporna razmerja glede izplačila najemnin v nepravdnem postopku.

7. Pritožbeno sodišče je razpisalo pritožbeno obravnavo, ker je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ker so bila materialnopravna stališča pritožbenega sodišča drugačna, kot jih je zavzelo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče pravdni stranki (znova) seznanilo s temi stališči10 in jima dalo možnost, da se glede teh stališč opredelita. Pritožbeno sodišče je v ta namen pred pritožbeno obravnavo z dopisom z dne 19. 10. 2021 pozvalo pooblaščenca pravdnih strank, da se opredelita glede pravne podlage pritožbenega sodišča in da navedeta dodatna odločilna dejstva (glej drugi odstavek 351. člena ZPP). Pooblaščenca sta odgovorila na poziv pritožbenega sodišča in kasneje na navedbe nasprotne stranke.

8. Pritožbeno sodišče je po zaključku pritožbene obravnave odločilo, da bo pridobilo spis P 1550/2014-IV, v katerem se je vodil postopek po tožbi toženca, ki je zahteval razvezo zakonske zveze, iz razloga, da bi ugotovilo datum vložitve tožbe. Pritožbeno sodišče je seznanilo pooblaščenca pravdnih strank s tem procesnim dejanjem in jima dalo možnost, da se glede tega procesnega dejanja opredelita, vendar pooblaščenca pravdnih strank nista zahtevala posebne obravnave tega dokaza, nista pa tudi ugovarjala prepisu zvočnega posnetka. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov zadevo znova obravnavalo na seji 31. 3. 2022. _**Povzetek pritožbenih razlogov**_

9. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica zahteva delitev stvari oziroma delitev dela skupnega premoženja. Tožbeni zahtevek ne meri na delitev substance stvari, temveč na delitev plodov, ki so bili pridobljeni po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank.

10. Plodove, v konkretnem primeru najemnine, ki jih je plačal najemnik v času po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank, tožnik zadržuje zase brez dogovora s tožnico. Toženec je s tem obogaten, zato je dolžan povrniti tožnici vrednost dosežene koristi, kot to določa 190. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

11. Tožnica ne uveljavlja stvarnopravnega zahtevka. S pravnomočno sodbo P 1684/2014 so bili določeni deleži pravdnih strank na skupnem premoženju. Tožnica je upravičena do 40 % deleža najemnin, ne glede na to, v kakšnem solastninskem deležu bodo nepremičnine ob končni delitvi pripadle posamezni pravdni stranki oziroma če bodo dodeljene v izključno last tožencu.

12. Pravdni stranki sta v neenakem položaju, ker toženec lahko uživa gospodarsko funkcijo skupne lastnine, tožnica pa ne. Z odločitvijo je sodišče poseglo v pravico tožnice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

13. Nepravdno sodišče je vezano na odločitev pravdnega sodišča o obsegu skupnega premoženja, o katerem je bilo že odločeno. Tožnica novega ugotovitvenega zahtevka, da najemnine za obdobje po razpadu življenjske skupnosti predstavljajo skupno premoženje, ne bo mogla več postaviti, zaradi že razsojene stvari. Tožnica bo zato prikrajšana za delež na teh najemninah, ki ji sicer pripadajo, za vtoževano obdobje. Sodišče mi moralo meritorno odločiti o zadevi ali pa zadevo odstopiti v reševanje nepravdnemu sodišču. Sodišče bi moralo izdati ugotovitveno sodbo, da najemnine predstavljajo skupno premoženje. Ker ni ravnalo na opisan način, je storilo bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

14. Ista sodnica je v zadevi enako odločila že dvakrat, v drugem sojenju v izrecnem nasprotju s stališči in navodili pritožbenega sodišča. To samo po sebi ni sporno, vendar pa obrazložitev sodbe vsebuje elemente, ki kažejo na neenako obravnavanje pravdnih strank. Posebej zaskrbljujoče je stališče sodišča, da tožnica ni nič prikrajšana, ker uporablja skupno stanovanjsko hišo in vikend, uporaba teh nepremičnin pa ni predmet te pravde. Toženec je uporabo skupne hiše v L. opustil sam, pri čimer ima še vedno ključe od hiše in v hiši še vedno hrani svoje stvari. V vikendu na morju sta dve stanovanji in tožnica tudi če bi hotela, ne more uporabljati obeh hkrati, toženec pa si je po razvezi kupil nov vikend, najverjetneje iz skupnih sredstev. Tožnica predlaga, da se zadeva dodeli drugemu sodniku, če bo zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15. Tožnica zahteva tudi, da ji toženec povrne pritožbene stroške.

_**Povzetek odgovora na pritožbo**_

16. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, priglasil je tudi pritožbene stroške.

17. Tožnica v pritožbi navaja dejstva, ki so v nasprotju s sodno prakso in pravno teorijo, ki jo je sodišče prve stopnje predstavilo v izpodbijani sodbi, ki ob upoštevanju dejanskih okoliščin obravnavane zadeve utemeljuje zavrnitev zahtevka.

18. Sodišče se sklicuje na odločbo VS RS II Ips 1169/2008, iz katere izhaja, da se kot skupno premoženje šteje tudi tisto premoženje, ki je pridobljeno po razvezi iz skupnega premoženja.

19. Toženec se zavzema za celostno delitev skupnega premoženja, kamor prišteva najemnine iz naslova oddaje poslovnih prostorov. Sodišče je pravilno pojasnilo, da v pravdnem postopku, ko že poteka nepravdni postopek za delitev skupnega premoženja, parcialna delitev posamezne premoženjske koristi ni dopustna. Posebnih okoliščin, kot jih določa sodna praksa, ki bi utemeljevale tako delitev v pravdnem postopku, tožnica ni izkazala. Iz izpodbijane sodbe izhaja neutemeljenost stališča tožnice o njenem prikrajšanju, če bi se plodove delilo hkrati z glavno stvarjo oziroma kot skupno premoženje.

20. Zmotne so pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo odstopiti zadevo nepravdnemu sodišču, ker med pravdnima strankama že poteka nepravdni postopek za delitev skupnega premoženja.

21. Sodišče je pravilno obravnavalo sporno razmerje v okviru režima zakoncev po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

22. Že pritožbeno sodišče je opozorilo na odločbo II Ips 126/2014, sodišče prve stopnje pa se je sklicevalo tudi na odločbo II Ips 90/2017, ki potrjujeta pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.11

23. Iz enotne sodne prakse izhaja, da v kolikor solastnik drugemu solastniku uporabe nepremičnine ne preprečuje, slednji pa souporabe ne zahteva, je na svoje prikrajšanje pristal, v posledici česar temu solastniku uporabnina ne pripada, s tem, da mora biti prikrajšanje vselej konkretno in realno.12 Tožnica ni zatrjevala, da bi (sama) kadarkoli prejemala sorazmerni delež najemnin, ni nasprotovala oddaji poslovnih prostorov v najem oziroma da bi pred vložitvijo tožbe od toženca zahtevala prepustitev najemnin, zato tožnica razumljivo nikoli ni zatrjevala nikakršnega prikrajšanja. Med pravdnima strankama ni sporno, da najemnine predstavljajo nerazdeljeno skupno premoženje, tožnica tudi nikoli ni zatrjevala, da je izključena iz souporabe solastne stvari oziroma uživanja njenih plodov, ali da bi jo toženec želel kakor koli prikrajšati s prisvojitvijo najemnin.

24. Glede na predstavljena materialnopravno stališča je sodišče pravilno ugotovilo nesklepčnost oziroma neutemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve.

_**Odločitev o pritožbi**_

25. Pritožba je delno utemeljena.

_**Dokazni postopek**_

26. Pritožbeno sodišče je v dokaznem postopku zaslišalo pravdni stranki, vpogledalo v nepravdni spis N 365/2011 in v pravdno zadevo P 1550/2014-IV, v sodbo IV P 1550/2014 (A2), sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1058/2014-I (A3), v sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1707/2016 (A4), v zapisnik z dne 27. 10. 2016 v pravdni zadevi 1057/2014-I (A6), v sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1430/2016 (A7), v sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1684/2014-I z dne 6. 11. 2015 (A8), v izpiske iz zemljiške knjige (A9-A16), v pogodbo o dolgoročnem kreditu z dne 17. 8. 2013 (A17), v letalsko karto (A19), v pripravljalno vlogo predlagateljice v zadevi N 365/2011 z dne 28. 9. 2012 (A20) in 12. 4. 2017 (A21), v zapisnik v nepravdni zadevi N 365/2011 z dne 10. 10. 2012, v zapisnik N 365/2011 z dne 21. 5. 2014, v notarski zapis SV 963/2013 z dne 28. 1. 2013 (A24), pa v predlog za razdelitev skupnega premoženja in predlog za izdajo začasne odredbe v zadevi N 365/2011 (B2), v zapisnik N 365/2011 z dne 19. 4. 2017 (B3), v najemno pogodbo o oddaji poslovnih prostorov in zemljišč z dne 28. 5. 2007 (B4), v pripravljalno vlogo predlagateljice N 365/2011 z dne 29. 9. 2017 (B5), v zapisnik v nepravdni zadevi N 365/2011 z dne 27. 9. 2017 (B6), v zapisnik Okrajnega sodišča v Ljubljani N 365/2011 z dne 27. 9. 2017 (B7), v pripravljalno vlogo predlagateljice z dne 15. 12. 2017 (B8), v kopijo zapisnika o izpovedbi toženca (B11), v sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1684/2014-I z dne 6. 11. 2015, v sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1707/2016 z dne 8. 3. 2017, v popis premoženja (B16).

_**Povzetek dejanskih ugotovitev:**_ - pravdni stranki sta razvezana zakonca, - toženec je vložil tožbo na razvezo zakonske zveze 20. 6. 2014, - zakonska zveza je bila razvezana s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 1550/2014 z dne 29. 10. 2014, - življenjska skupnost pravdnih strank je razpadla 20. 6. 2014, ko je toženec vložil tožbo na razvezo zakonske zveze, - s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1684/2014 z dne 6. 11. 2015 je bil določen delež pravdnih strank na skupnem premoženju in sicer 60/100 v korist toženca in 40/100 v korist toženke, - solastniški delež 2/10 na nepremičninah (zemljiške parcele z ID znakom 000-16/15, 000-16/16, 000-18/18, 000-18/19, 000-18/20, 000-18/21 in 000-18/22),13 ki se oddajajo v najem, sodi v skupno premoženje pravdnih strank, preostala deleža v višini 2/5 pa sta v solasti družbenikov od toženca, - le toženec je vpisan v zemljiško knjigo kot solastnik 2/10 nepremičnin, - poslovni prostori so se oddajali v najem že v trajanju življenjske skupnosti pravdnih strank in so v najemu tudi po razpadu življenjske skupnosti, - tožnica ni (nikoli bila) pogodbena stranka najemne pogodbe, - tožnica ni nasprotovala, da se poslovni prostori oddajajo v najem (tudi) po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank, - med pravdnima strankama obstaja soglasje glede načina uporabe poslovnih prostorov, - toženec je v vtoževanem obdobju prejemal najemnine v višini solastniškega deleža, ki jih je v celoti zadržuje in koristi, enako pa ravna tudi od vložitve tožbe dalje, - tožnica je po razpadu življenjske skupnosti pozivala toženca, da ji izplača del najemnin, ki jih je prejemal iz naslova oddaje poslovnih prostorov, - med pravdnima strankama ni bil sklenjen noben dogovor glede razpolaganja z najemninami, - tožnica je 24. 8. 2011 vložila predlog za delitev skupnega premoženja –nepravdni postopek se vodi na Okrajnem sodišču v Ljubljani N 365/2011, ki pa je prekinjen, ker sta bili pravdni stranki s sklepom z dne 15. 12. 2017 napoteni na pravdo, in sicer tožnica, da v skupno premoženje sodijo denarna sredstev v višini 1.466.857,52 EUR in sredstva na bančnih računih toženca v državah EU in ZDA ter vrednostni papirji, toženec pa je bil napoten na pravdo, da dokaže, da v skupno premoženje sodi pasiva iz naslova kreditov, pologov, varščin, nakupa delnic in vrednostnih papirjev, - tožnica je po napotitvenem sklepu nepravdnega sodišča vložila tožbo, v katerem je zahtevala, da se ugotovi, da v skupno premoženje spadajo denarna sredstva v višini 2.070.091,42 EUR - poleg najemnin je trdila, da v skupno premoženje spadajo še druga denarna sredstva, ki jih je toženec v času življenjske skupnosti neutemeljeno zadržal in jih „verjetno“ še ima; Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom P 2125/2018-I njen zahtevek, da ta denarna sredstva predstavljajo skupno premoženje zavrnilo, delno pa je tožbo v tem delu zavrglo, ker je ugotovilo, da je tožnica v tukaj sporni zadevi že uveljavlja plačilo dela najemnin za čas od januarja 2013 do septembra 2014, to odločbo pa je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo in sklepom I Cp 1686/2021 z dne 23. 12. 2021, - tožnica je v nepravdnem postopku predlagala delitev premoženja, ki sta ga pravdni stranki ustvarili v trajanju življenjske skupnosti, med katere sodijo tudi najemnine pridobljene za čas trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank, - tožnica v nepravdnem postopku ni postavila predloga, da v skupno premoženje spadajo najemnine za čas od razpada življenjske skupnosti dalje.

_**Glede kršitev pravil pravdnega postopka**_

27. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP.

28. Pritožba opredeljeno ne navaja kršitev postopka, ki bi lahko vplivale na zakonitost sodbe,14 nestrinjanje tožnice z materialnopravnimi razlogi sodišča prve stopnje pa ne predstavlja kršitve postopka, s tem, da sodišče prve stopnje ni vezano na materialnopravna stališča pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je v sodbi argumentirano, podrobno, pregledno in celovito pojasnilo vse odločilne razloge, zaradi katerih ne sledi materialnopravnem stališčem pritožbenega sodišča, kar je podkrepilo z navajanjem in povzemanjem sodne prakse.15 _**Predstavitev osrednjega problema**_

29. Središčno (sporno) vprašanje v tej pravdni zadevi je, ali je nekdanji zakonec upravičen do pravovarstvenega zahtevka v pravdnem postopku iz naslova neupravičene obogatitve zoper drugega zakonca, ki po razpadu življenjske skupnosti brez soglasja in ob nasprotovanju nekdanjega zakonca, v celoti uživa in (u)porablja civilne plodove, ki jih daje stvar, ki je skupno premoženje, ali pa do tega pravnega varstva ni upravičen, ker na plodovih, ki jih daje stvar, ki je skupno premoženje, prav tako nastane skupna lastnina v korist plodonosne stvari, zato lahko pravovarstveni zahtevek iz naslova prikrajšanja zaradi nezmožnosti uporabe teh plodov uveljavi le v nepravdnem postopku, v okviru ureditve razmerij med skupnimi lastniki oziroma v okviru delitve skupnega premoženja.

30. Pravica nekaj zahtevati pomeni pravico oziroma upravičenje do tega, ne pa načina uveljavljanja te pravice. Poglavitno je, da je pravno varstvo zagotovljeno, ki mora biti učinkovito, ker v nasprotnem ne moremo govoriti o pravici.16 Če torej pravo zagotavlja tožnici pravno varstvo v nepravdnem postopku, v katerem lahko učinkovito zavaruje pravico do plačila dela najemnine za preteklo obdobje,17 potem je (morda) sprejemljiva teza sodišča prve stopnje, da tožnica ni upravičena do pravnega varstva iz naslova neupravičene obogatitve v pravdnem postopku, glede na posebno zakonsko ureditev razmerij med skupnimi lastniki oziroma nekdanjimi zakonci v zvezi s skupnim premoženjem, v nasprotnem pa sodišče prve stopnje (dejansko) ni odločalo o pravici tožnice do pravnega varstva iz naslova neupravičene obogatitve in posledično je izostala vsebinska odločitev o tej njeni pravici.

31. Razvoj prava, kot ga je začrtala novejša sodna praksa, v kateri se poudarja ustavni pomen lastninske pravice in s tem, zahteva po učinkovitem pravnem varstvu te pravice, po mnenju pritožbenega sodišča terja v okviru veljavnih predpisov širši spekter možnosti uveljavljanja pravovarstvenih zahtevkov v zvezi z nedopustnimi posegi enega od zakoncev v lastninsko pravico oziroma upravičenja drugega zakonca, ki ima temelje v skupnem premoženju, kar velja (tudi) za primere, ko nekdanji zakonec preprečuje drugemu nekdanjemu zakoncu uporabo civilnih plodov, ki jih daje stvar iz skupnega premoženja, po razpadu življenjske skupnosti.

_**Materialnopravni predpisi**_

32. Zaradi preglednosti materialnopravnih stališč pritožbenega sodišča, kakor tudi zaradi pestrosti pravnih predpisov, ki opredeljujejo sporno razmerje pravdnih strank, so v nadaljevanju povzete zakonske določbe, na katerih pritožbeno sodišče utemeljuje svojo odločitev.

33. Primarni predpis, ki ureja skupno premoženje zakoncev, je Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerij (v nadaljevanju ZZZDR).18 Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) ureja stvarnopravna razmerja med skupnimi lastniki. Ker pa med nekdanjima zakoncema obstaja tudi obligacijskopravno razmerje, so pravna podlaga tega razmerja tudi določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Postopek ureditve razmerij med skupnimi lastniki (primarno) določa Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP; sedaj ZNP-1),19 po mnenju pritožbenega sodišča pa je treba sporno razmerje presojati po pravilih pravdnega postopka iz ZPP.

_**Relevantne določbe iz ZZZDR**_

34. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR).20 Skupno premoženje zakonca upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno (prvi odstavek 52. člena ZZZDR), za obveznosti iz skupnega premoženja pa odgovarjata solidarno (podrobneje glej drugi odstavek 56. člena ZZZDR). Zakonec ima pravico terjati od drugega zakonca povračilo tega, kar je ob poravnavi dolga, ki bremeni oba zakonca, plačal več, kot znaša njegov del dolga (tretji odstavek 56. člena ZZZDR). Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. V sporu o tem, kakšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (prvi in drugi odstavek 59. člena ZZZDR). Skupno premoženje se razdeli, če zakonska zveza preneha ali se razveljavi (prvi odstavek 58. člena ZZZDR).

35. Zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju in medsebojni pomoči (13. člen ZZZDR). Zakonca sta se dolžna spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati (44. člen ZZZDR).

_**Relevantne določbe iz SPZ**_

36. Več oseb ima lahko na nerazdeljeni stvari skupno lastnino (skupni lastniki), kadar njihovi deleži niso vnaprej določeni (prvi odstavek 72. člena SPZ). Skupni lastniki skupno upravljajo stvar in z njo razpolagajo ter solidarno odgovarjajo za obveznosti, ki nastanejo v zvezi s skupno stvarjo (drugi odstavek 72. člena SPZ). Vsak skupni lastnik in njegov upnik lahko zahteva delitev skupne lastnine, razen v nepravem času (četrti odstavek 72. člen SPZ). Za skupno lastnino se smiselno uporabljajo določila o solastnini, če ni z zakonom drugače določeno (peti odstavek 72.člena SPZ). Solastnik in skupni lastnik imata pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari (100. člen SPZ). Lastninska pravica, ki jo ima nekdo na stvari, preneha, če kdo drug pridobi lastninsko pravico na njej (101. člen SPZ).

37. Plodovi so neposreden proizvod stvari, ki so do ločitve sestavina stvari, z ločitvijo pa postanejo samostojna stvar. Plodovi so naravni in civilni (20. člen SPZ). Lastninska pravica na plodovih, ki jih daje stvar, pripada lastniku glavne stvari, razen če zakon določa drugače (59. člen SPZ). V prvem odstavku 95. člena SPZ ter v prvem in drugem odstavku 96. člena SPZ so urejeni pravni položaji (ne)dobrovernega lastniškega posestnika v zvezi s plodovi.

_**Relevantne določbe iz OZ**_

38. 190. člen OZ določa, da kdor je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe (198. člen OZ).21 Pritožbeno sodišče je pri odločitvi upoštevalo še načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskem razmerju (4. člen OZ), načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ), načelo - prepoved zlorabe pravice (7. člen OZ), vsa ta načela pa je upoštevalo skozi prizmo določb iz SPZ in ZNP ter ZZZDR, ki urejajo pravna razmerja skupnih lastnikov oziroma (nekdanjih) zakoncev.

39. Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve tožbe (193. člen OZ).

**_Relevantne določbe iz ZNP in ZNP-1_**

40. O upravljanju in uporabi skupne stvari se odloča v nepravdnem postopku (149. člen in 154. člen Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) oziroma 112. in 113. člen in 117. člen ZNP22), enako tudi glede delitve skupnega premoženja (155. člen ZNP-1 oz. 118. člen ZNP). Iz 1. člen ZNP izhaja, da ta zakon določa pravila postopka, po katerih redno sodišče obravnava osebna stanja, družinska in premoženjska razmerja ter druge zadeve, za katere je v tem ali z drugim zakonom določeno, da se rešujejo v nepravdnem postopku. Prvi odstavek 112. člena ZNP določa, da v postopku za ureditev razmerij med solastniki odloča sodišča, če ni bilo med solastniki dosežene soglasje o poslu v zvezi z rednim upravljanjem, ki je nujen za redno vzdrževanje stvari v solastnin oziroma o načinu upravljanja in uporabe stvari v solastnini, 115. člen ZNP pa, da v sklepu, s katerim sodišče odloči o poslu, ki je nujen za redno vzdrževanje stvari oziroma o načinu upravljanja in uporabe stvari v solastnini, odloči tudi, v kakšnem sorazmerju nosijo solastniki stroške vzdrževanja, upravljanja in uporabe. 117. člen ZNP določa, da se določbe dvanajstega poglavja smiselno uporabljajo tudi v postopku za ureditev razmerij o rednem vzdrževanju stvari oziroma o načinu upravljanja in uporabe stvari v skupni lastnini.

_**Pravna teorija glede neupravičene obogatitve**23_

41. „Pri obogatitvenih zahtevkih zaradi neupravičene uporabe tuje stvari sodna praksa redno poudarja, da morajo biti podane splošne predpostavke, ki izhajajo iz 190. člena OZ – obogatitev, prikrajšanje, vzročna zveza in odsotnost veljavnega pravnega temelja. Konstitutiven element vsakega obogatitvenega zahtevka je korist na strani obogatenega. Tako mora upnik dokazati, da je dolžnik s posegom v njegovo pravno sfero, najpogosteje lastninsko pravico, pravico intelektualne lastnine ali osebnostno pravico, pridobil določeno korist. Korist predstavlja že sama neupravičena uporaba tuje stvari ali pravice, za katero bi bilo sicer potrebno plačati denarno nadomestilo. Tako pri kondikcijskih zahtevkih, je tudi tu potrebno predpostavko obogatitve razlagati v smislu prejete koristi in ne v smislu rezultata, ki ga je neupravičen poseg v tujo pravno sfero povzročil pri obogatenemu. Običajno je to sicer enako, ni pa nujno. Za obstoj te predpostavke temelja zahtevka torej zadošča, da upnik dokaže, da je dolžnik neupravičeno uporabil njegovo stvar ali pravico oziroma pridobil korist z drugim posegom v njegovo pravno sfero.24 Za verzijski zahtevek zaradi posega v tujo pravno sfero je bistvena samo neupravičena uporaba stvari, ki pomeni pridobljeno korist za katero ne obstaja pravni temelj, pri čemer ni pomembno, ali je lastnik pri tem utrpel kakšno škodo. Ključen element prava neupravičene obogatitve je namreč korist na strani obogatenega in ne morebitno prikrajšanje na upnikovi strani. S povrnitvijo izgub se ne ukvarja obogatitveno, temveč odškodninsko pravo. Vsaka uporaba tuje lastnine ali druge pravice praviloma ni brezplačna, zato je potrebno zanjo plačati ustrezno nadomestilo, ne glede na to, ali jo je njen imetnik želel koristiti ali ne. V kolikor pa je lastnik vedel za neupravičeno uporabo stvari in je v to uporabo privolil, plačila uporabnine zaradi zgoraj navedenih razlogov ne more zahtevati. Zakonski znak "na škodo drugega" ima, tako kot pri kondikcijah, tudi pri verzijskem zahtevku zaradi posega v tujo pravno sfero zgolj funkcijo določitve upnika, ne pa, da bi se zahtevalo morebitno izkazovanje kakršne koli izgube na strani prikrajšanega. Zato menim, da bi bilo v bodoče potrebno v sodni praksi opustiti zahtevo po izkazovanju "konkretnega in realnega."25 Zakonskega znaka "na škodo drugega" ne gre razumeti kot predpostavke škode (prikrajšanja) na upnikovi strani ali kot vzročnosti med obogatitvijo in prikrajšanjem, temveč kot vprašanje o tem, kdo je tisti, v čigar pravno sfero je bilo na neupravičen način poseženo. Gre torej za vprašanje, s posegom v čigave pravice se je dolžnik okoristil (aktivna legitimacija), brez zahteve po dokazovanju morebitnega prikrajšanja ali vzročnosti med obogatitvijo in prikrajšanjem.26 Sodna praksa šteje, da je (so)lastnik, ki je za uporabo stvari s strani drugega vedel, pa ni zahteval vrnitve stvari oziroma dopustitve souporabe, v tak poseg konkludentno privolil. Teorija, ki se ukvarja z veljavnostjo privolitve v civilnem pravu, stoji na stališču, da težji kot je poseg v pravno zavarovano dobrino in pomembnejša kot je pravna dobrina, bolj eksplicitno mora biti privolitev oškodovanca. Pravica do zasebne lastnine ni absolutna in jo je mogoče pod določenimi pogoji omejiti, prav tako tudi ni ovir za to, da konkludentna privolitev v njeno omejitev ne bi bila mogoča.“27 _**Argumenti s katerimi se utemeljuje pravna odločitev pritožbenega sodišča**_

42. Poslovni prostori so skupno premoženje pravdnih strank, ker sta ga pravdni stranki pridobili v trajanju zakonske zveze. Skupno premoženje je premoženje, ki je obstajalo ob razpadu zakonske zveze, zato v skupno premoženje spadajo (tudi) denarna sredstva (najemnine), ki so bile pridobljene z oddajanjem poslovnega prostora v času trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank. Razpad življenjske skupnosti je časovni trenutek, ki je relevanten za presojo obsega skupnega premoženja in deležev zakoncev na tem premoženju. S prenehanjem zakonske zveze28 ne preneha skupno premoženje, preneha le podlaga za nadaljnje nastajanja skupnega premoženja.29 Enako kot velja za koristi, velja tudi za bremena, ki jih prevzameta zakonca ob razvezi zakonske zveze.30 Na plodovih in koristih, ki jih daje stvar v skupni lastnini, prav tako nastane skupna lastnina v korist lastnikov plodonosne stvari.31 Za pritožbeno sodišče zato ni sporno, da na civilnih plodovih, ki jih daje skupna stvar, nastane skupna lastnina.32

43. Sodišče prve stopnje na podlagi citirane sodne prakse pravilno ugotavlja,33 da sodna praksa le v izjemnih primerih dopušča delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku,34 ker se delitev skupnega premoženja mora opraviti v nepravdnem postopku, če med zakoncema ni dogovora.35 Pritožbeno sodišče se je že v sklepu I Cp 950/2019 sklicevalo na sodbo VS RS II Ips 1169/2008, ki jo povzemata sodišče prve stopnje v sodbi in toženec v odgovoru na pritožbo. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču iz te sodbe, da se „skupno premoženje tudi po razvezi, enako kot v času zakonske zveze, skladno z načelom realne subrogacije, lahko preoblikuje, in sicer vse do delitve, ko skupno premoženje preneha. Takšna razlaga ne nasprotuje 51. členu ZZZDR, kot je to moč zaslediti v teoriji. Pri razpolaganjih že z obstoječim skupnim premoženjem namreč ne gre za nastajanje novega skupnega premoženja, temveč le za preoblikovanje že obstoječega skupnega premoženja. Argument za uporabo načela realne subrogacije po razvezi zakonske zveze je v enakopravnem obravnavanju učinkov nedovoljenega enostrankega razpolaganja, do katerega pride med zakonsko zvezo ali po razvezi.“ Sodišče prve stopnje (tudi) na podlagi teh stališč ugotavlja, da so najemnine, ki jih je pridobil toženec po razpadu življenjske skupnosti, skupno premoženje, in ker skupno premoženje še ni razdeljeno, in ker tožnica ni izkazala posebnih okoliščin za delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku, skupno premoženje pa se lahko deli le kot celota, tožbeni zahtevek tožnice ni utemeljen.36 Pritožbeno sodišče meni, da navedeni razlogi ne utemeljujejo zavrnitve pravnega varstva, ki ga zahteva tožnica iz naslova neupravičene obogatitve. Nenazadnje načelo realne subrogacije črpa argumente (tudi) iz naslova enakopravnega obravnavanja učinkov nedovoljenega enostrankega razpolaganja enakega zakonca po razvezi, kar je tudi eden izmed argumentov, na katerih utemeljuje svojo odločitev pritožbeno sodišče. 44. Civilni plodovi se v teoriji imenujejo posredni plodovi, ker ne nastanejo neposredno iz stvari, ampak jih stvar daje na podlagi nekega pravnega razmerja, torej posredno. Civilni plodovi so tako na primer obresti, najemnine, zakupnine ipd. Določba o pridobitvi plodov (prvi odstavek 20. člena SPZ) velja za naravne plodove. Civilne plodove pa ureja obligacijsko pravo, pri čemer gredo zapadli civilni plodovi upravičencu z zapadlostjo.37

45. Ni sporno, da skupno premoženje z razvezo ne preneha, zato obstaja tudi po razvezi režim skupnega in sporazumnega upravljanja ter razpolaganja s tem premoženjem, ki velja do prenehanja skupnega premoženja – torej do njegove delitve.38 Skupna lastnina nastane po sili zakona (originarno)39 in pooseblja tesno povezanost med skupnimi lastniki, kar se kaže v upravičenjih in omejitvah, ki jih imajo skupni lastniki na stvareh iz skupne lastnine. Vse odločitve morajo skupni lastniki sprejeti v soglasju, ne glede na to, ali gre za redno ali izredno upravljanje s skupno stvarjo. Lastninska pravica na plodovih pripada (skupnim) lastnikom, kot lastnikom matične stvari (prvi odstavek 59. člena SPZ). To lastnikovo upravičenje izhaja že iz vsebine lastninske pravice, ki lastniku daje pravico uživanja plodov, ki jih njegova stvar prinaša.40 Tudi pri upravljanju s skupno stvarjo velja načelo skupnega odločanja. Skupni lastnik tudi ne more razpolagati s svojim nedoločenim delom. Vsa upravičenja iz skupne lastnine torej lahko skupni lastniki izvršujejo samo skupaj (drugi odstavek 72. člena SPZ).41 Ni torej sporno, da skupni lastniki primarno sporna razmerja urejajo v nepravdnem postopku, s predlogom za ureditev razmerij med skupnimi lastniki ali pa s predlogom za delitev skupne lastnine in da sodna praksa v postopku ureditve teh razmerij dopušča, da se ta razmerja lahko uredijo na celotnem ali le na delu skupne lastnine.42

46. Zaradi te posebne (zakonske) ureditve, ki veljajo za skupno lastnino, je nabor lastninskopravnih upravičenj skupnih lastnikov (utemeljeno) „poseben“ (drugačen - omejen) v primerjavi s lastninskopravnimi upravičenji (so)lastnikov. Iz teh razlogov je za ta pravdni postopek ključen odgovor na vprašanje, ali mora nekdanji zakonec vsa sporna razmerja z drugimi nekdanjim zakoncem urediti v nepravdnem postopku, ker je to (obvezen) način uveljavljanja pravic, kot pripadajo vsakemu skupnemu lastniku, ker le nepravdni postopek, glede na specifičnost (hibridnost) pravnih razmerij nekdanjih zakoncev, lahko zagotovi, da se bo upoštevala (spoštovala) zakonska ureditev urejanja razmerij med nekdanjima zakoncema kot skupnima lastnikoma,43 ki bo hkrati zagotavljala celovito in učinkovito pravno varstvo vseh teh spornih razmerij vsakemu nekdanjemu zakoncu.44 Vsak skupni lastnik namreč ima pravico do učinkovitega (mirnega) uživanja skupnega premoženja, kar daje vsakemu skupnemu lastniku legitimno pričakovanje, da bo deležen učinkovitega pravnega varstva, če bo s strani drugega skupnega lastnika prišlo do posega v njegova upravičenja, kot sicer pripadajo vsakemu skupnemu lastniku. Ali povedano drugače. Vsakemu skupnemu lastniku pripada postopkovno jamstvo, da bo v sodnih postopkih lahko udejanjil učinkovito zaščito pred nedopustnimi posegi drugega skupnega lastnika v njegova upravičenja, ki mu pripadajo kot skupnemu lastniku.

47. Ni sporno, da pravica do sodnega varstva ne zagotavlja tožnici pravice, da v kateremkoli postopku uveljavlja pravovarstveni zahtevek oziroma ji ne daje pravice do točno določene oblike pravnega varstva, ker je zakonodajalcu prepuščena prosta odločitev, da za ureditev spornega razmerja določi vrsto postopka, vendar zakonodajalec (in sodna praksa) ne sme (smeta) ravnati arbitrarno, s tem, da bi za vsebinsko istovrstne zadeve določil(a) različno pristojnost. Če stranka izpolnjuje pravovarstvene predpostavke, je dolžnost sodišča, da ji ne le nudi sodno varstvo, s tem, da vsebinsko (meritorno) odloči, marveč je sodišče dolžno zanjo izdati ugodno sodbo.45

48. Različne teorije skušajo najti kriterije za razmejitev med pravdnim in nepravdnim sodstvom.46 Zdi se, da je najbolj prepričljiva pozitivistična ali legalna teorija, po kateri velja razmejitev med pravdnim in nepravdnim postopkom pozitivnopravni (legalni) kriterij: v nepravdnem postopku se obravnavajo tiste zadeve, za katere tako določa zakon. Brez namenske razlage določb iz dvanajstega poglavja ZNP, ki ureja postopek za ureditev razmerij med skupnimi lastniki (117. člen ZNP in ostale določbe iz tega poglavja) in 1. člena ZNP ter brez upoštevanja tudi drugih teorij o razmejitvi med pravdnim in nepravdnim postopkom,47 je možen le sklep, da se vsa razmerja med skupnimi lastniki urejajo (le) v nepravdnem postopku. Pa vendar temu ni tako. Že če se upošteva 112. člen ZNP, ki se na podlagi 117. člena ZNP uporablja tudi za skupne lastnike, je mogoč tudi nasproten sklep, da je namen nepravdnega postopka v ureditvi razmerij, ki so sporna med skupnimi lastniki v času odločanja. V nepravdnem postopku se odloča o utemeljenosti posla, ki je v času odločanja nujen za vzdrževanje stvari v skupni lastnini oziroma o načinu (bodočega) upravljanja in uporabe stvari. Namen nepravdnega postopka je v preventivni ureditvi razmerij med skupnimi lastniki, s tem, da se na novo uredijo oziroma ustanovijo pravna razmerja, zato so odločbe konstitutivne, ne pa represivne, kar je značilnost pravdnega postopka, ko je do kršitve pravice že prišlo, zato so odločbe deklaratorne narave. Bistveni namen nepravdnega postopka je preventivni, da se uredi sporno razmerje in s tem prepreči samovolja skupnega lastnika in ne v sanacija že storjene kršitve. V nepravdnem postopku je odločilen poudarek na učinkoviti (takojšnji) ureditvi spornega razmerja, ki s konstitutivno odločbo vzpostavlja pravila skupnega izvrševana lastninskih upravičenj, ob upoštevanju pravic, ki pripadajo vsakemu skupnemu lastniku. V nepravdnem postopku se torej urejajo razmerja in se ne odloča o zahtevkih. Vsak skupni lastnik v nepravdnem postopku lahko tudi lažje prepozna lastni interes za ureditev (bodočega) spornega razmerja,48 če zna in želi prepoznati pravice in obveznosti, ki pripadajo vsakemu skupnemu lastniku.

49. Ko gre za vprašanje utemeljenosti povračilnega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, kot ga uveljavlja tožnica v tem pravdnem postopku, je težko zagovarjati tezo, da bi se o tem pravovarstvenem zahtevku lahko odločalo v nepravdnem postopku, kot načinu ureditve razmerij med skupnimi lastniki v smislu 112. člena ZNP. Ko se odloča o načinu (bodoče) uporabe skupne stvari v nepravdnem postopku in ko se odloča o zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve v pravdnem postopku, so odločilna dejstva, na katerih temelji odločitev v enem oziroma drugem primeru, v bistvenih sestavinah različna, pa tudi iz razloga ekonomičnosti postopka skupna obravnava ni smotrna. Ugotavljanje spornih dejstev glede neupravičene obogatitve, lahko seže v daljno preteklost, kar lahko po nepotrebnem in nerazumno podaljša čas odločitve glede ureditve (sedanjega oziroma bodočega) načina uporabe skupne stvari (npr. plodov). Če bi pravdni stranki ob ali kasneje po prenehanju življenjske skupnosti vložili predlog v nepravdnem postopku, da se do delitve skupnega premoženja uredijo razmerja glede skupnega premoženja, bi se pri odločanju o bodoči uporabi - (delitvi) plodov, lahko uredila (zagotovo pa bi se upoštevala) tudi razmerja med nekdanjima zakoncema glede (načina) uporabe skupnega premoženja.49 V pravdnem postopku pri odločanju o utemeljenosti zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve v zvezi s spornimi plodovi, ki so bili pridobljeni po prenehanju življenjske skupnosti in jih v celoti zadržuje (porablja) toženec, pa se presoja (le), kakšen je bil dogovor glede delitve plodov oziroma kakšen je ključ notranje delitve plodov,50 in druge predpostavke, ki morajo biti izpolnjene za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve.

50. Tožnica bi torej lahko v nepravdnem postopku uveljavila pravovarstvo v zvezi z (bodočo) ureditvijo delitve civilnih plodov. Odločitev nepravdnega sodišča glede delitve plodov bi veljala za čas od vložitve predloga oziroma od izdaje sklepa. Vendar tožnica takega (bodočega) pravnega varstva v nepravdnem postopku ne uveljavlja. Pravno varstvo uveljavlja v pravdnem postopku, kjer zahteva, da ji toženec plača del najemnin, ki jih je brez pravne podlage in kljub njenim pozivom zadržal, in s tem bil brez pravnega temelja obogaten na „škodo“ tožnice. Že iz teh razlogov ni mogoče zastopali teze, da je tožničin tožbeni zahtevek izvzet iz pravnega varstva v pravdnem postopku, ker ima tožnica zagotovljeno (učinkovito) pravno varstvo v nepravdnem postopku.

51. Vsak (tudi) skupni lastnik uživa pravno varstvo do zasebne lastnine. Skupni lastniki lahko le skupno uporabljajo stvar in z njo razpolagajo, enako velja tudi za plodove, ki jih daje stvar. Lastninska pravica na plodovih, ki jih daje stvar, pripada lastniku glavne stvari (glej prvi odstavek 59. člena SPZ). Skupna lastnina so torej tudi plodovi, ki jih daje stvar, vendar si jih skupni lastniki lahko po ključu v notranjem razmerju razdelijo.51 Lastninska pravica kot stvarna pravica spada med premoženjske pravice. Okvir te pravice ni le upravljanje in razpolaganje s stvarjo, marveč tudi upravičenje pridobivati koristi, ki jih daje stvar. Gre za pravico do popolnega upravičenja izvrševanja lastninske pravice, ki pripada vsakemu (skupnemu) (so)lastniku.

52. Sodna praksa priznava solastniku in tudi skupnemu lastniku pravico, da v pravdnem postopku zahteva plačilo uporabnine, v primeru, če mu je drug solastnik ali skupni lastnik nedopustno preprečeval uporabo skupne stvari, čeprav jo je prikrajšani solastnik ali skupni lastnik želel uporabljati.52 Tak pravni položaj je posebej glede (premoženjske) pravice pridobivati koristi od stvari, ki je v solastnini ali skupni lastnini, v bistvenih sestavinah istoveten s pravnim položajem skupnega lastnika, ko mu drugi skupni lastnik ne želi izročiti civilnih plodov. Skupne značilnosti obeh primerov sta nedopustno (samovoljno) poseganje enega skupnega lastnika v upravičenja drugega skupnega lastnika,53 ki se manifestira v obogatitvi enega skupnega lastnika na škodo drugega skupnega lastnika. Ali povedano bolj konkretno. Ni najti razlogov, zaradi katerih bi bila tožnica upravičena do pravnega varstva, če bi toženec izključno sam uporabljal poslovni prostor in tožnici preprečeval uporabo, ne bi pa bila upravičena do pravnega varstva, kot ga uveljavlja v tem pravdnem postopku.

53. V skupni lastnini deleži niso določeni,54 kar pa ne more biti razlog, zaradi katerega pravdno sodišče ne bi moglo nuditi tožnici pravnega varstva kot ga zahteva,55 oziroma bi bilo to pravno varstvo odloženo do delitve skupnega premoženja oziroma ureditve razmerij med skupnima lastnikoma v nepravdnem postopku.56 V skupni lastnini ne nastopajo lastniki kot samostojni posamezniki, vendar ima vsak skupni lastnik lastninsko pravico, ki pa ni le njegova, marveč pripada tudi drugim, ker nihče od skupnih lastnikov ne more imeti izključne pravice na stvari. Pravnomočno določeni deleži na skupnem premoženju so v notranjem razmerju med nekdanjima zakoncema lahko primeren kriterij za delitev civilnih plodov,57 če niso izkazane posebne okoliščine, ki takšno delitev izključujejo.58

54. Toženec zatrjuje, da ne bo dolžan plačati tožnici dela najemnin za obdobje od prenehanja življenjske skupnosti do delitve skupnega premoženja, če bodo poslovni prostori (oziroma pripadajoči solastniški delež na teh prostorih) ob delitvi dodeljeni njemu v izključno last. Tudi če mu bodo poslovni prostori dodeljeni v izključno last ob delitvi skupnega premoženja, tožnici vse do delitve pripadajo lastninskopravna upravičenja (glej 101. člen SPZ), med katere sodi tudi uporaba, upravljanje in razpolaganje s plodovi, s katerimi se povečuje njeno individualno premoženje. Nenazadnje tožnica kot skupna lastnica prevzema tudi bremena in odgovarja za škodo, ki bi morda nastala iz uporabe te skupne stvari. Drugačno stališče bi omogočilo prevlado tistega od skupnih lastnikov, ki deluje samovoljno in agresivno, kar izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Up-1292/08, v kateri je Ustavno sodišče izpostavilo, da je neločljiv del posameznikove svobode spoštovanje njegove volje in avtonomije. Volja in avtonomija se pri lastninski pravici odražata predvsem pri sprejemanju odločitev o uporabi, ko gre za solastnino ali skupno lastnino, pa pri upravljanju s stvarjo. Že iz narave obeh oblik lastninske pravice več oseb na isti stvari izhaja, da sta v teh razmerjih avtonomija in svoboda vsakega posameznega lastnika omejeni z enako ustavno varovanim položajem drugih lastnikov. Vendar ne smeta biti bistveno okrnjeni ali celo izključeni, posebej ne tako, da bi imelo večjo težo in pomen samovoljno ravnanje drugega od solastnikov ali skupnih lastnikov, ki bi ustvarjalo neravnotežje v lastninskem razmerju. Prav to neravnotežje se zrcali v spornem razmerju.

55. Tožnica zahteva pravno varstvo v pravdnem postopku iz naslova neupravičene obogatitve, zato je toženec tisti, ki bi moral takoj, ko je prejel zahtevo tožnice, da ji izplača in plačuje del mesečnih najemnin, vložiti predlog v nepravdnem postopku za ureditev (obstoječih) spornih razmerij, v katerem bi se lahko sporno razmerje uredilo tudi na način, za katerega se zavzema, da bi mu pripadle vse najemnine iz naslova oddajanja poslovnih prostorov, če bi bila taka ureditev razmerij med pravdnima strankama vrednostno uravnotežena in sprejemljiva glede na okoliščine spornega razmerja.59 Tudi pritožbeno sodišče verjame tožencu, enako kot sodišče prve stopnje, da se zavzema za „celokupno delitev skupnega premoženja“, s tem, da pritožbeno sodišče v nasprotju s sodiščem prve stopnje60 ugotavlja, da to navaja (tudi) iz razloga, ker želi na ta način enostransko brez soglasja tožnice razpolagati z vsemi najemnimi, ker ve, da je končna delitev skupnega premoženja odmaknjena v zelo daljno negotovo prihodnost. Test sorazmernosti opisanih posegov v povezavi z upravičenji, ki jih pripadajo vsaki pravdni stranki kot skupni lastnici, pokaže, da bi bila pravica tožnice, ki jo uveljavlja v tem postopku izvotljena, če bi se njeno pravovarstvo udejanjilo šele z delitvijo skupnega premoženja.

56. Tožnica ne uveljavlja petitorne zaščite, tudi ne zahteva, da se določi drugačen način uporabe poslovnega prostora, zahteva pa, da ji toženec povrne koristi, ki jih je pridobil, s tem, ko je prejete mesečne najemnine po razpadu življenjske skupnosti v celoti zadržal zase. Tožnica je upravičena do opisanega pravovarstva, kot ga uveljavlja, ker s tožencem ni sklenila dogovora, na podlagi katerega bi le tožencu pripadale najemnine iz naslova oddajanja poslovnih prostorov oziroma bi iz njenih ravnanj izhajalo, da soglaša s takim režimom, s tem, da tudi toženčeva ravnanja kažejo,61 da je vedel, da tožnica takega režima ne sprejema, tožnica pa je tudi pozivala toženca, da ji prepusti del najemnin.

57. Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da predlog za ugotovitev in delitev skupnega premoženja ter za določitev deležev na skupnem premoženju, še ne pomeni, da je tožnica zahtevala izročitev dela civilnih plodov. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 998/2007 pojasnilo,62 da pri tim. dovoljujočih pravnih dispozicijah je od pravnega subjekta odvisno, ali bo upravičenje sploh uresničil. Pri pravici enega od skupnih lastnikov (uporabljati stvar skupaj z drugimi skupnimi lastniki, ne da bi s tem kršil pravice drugih skupnih lastnikov) ne gre za alternativno dispozicijo, ko bi pravni subjekt glede na lastne interese izbral med dvema ali več dovolitvami (ali bi zahteval od skupnega lastnika, da mu dovoli uporabo ali mu plača uporabnino). Šele če primarna pravna posledica ni bila udejanjena (ko npr. ko eden od skupnih lastnikov zamenja ključavnico in poseže na področje dovoljenega), gre za pravno kršitev, ki naj ji sledi ustrezna sankcija (npr. plačilo uporabnine). Po mnenju pritožbenega sodišča je treba enako stališče zavzeti tudi, ko se presoja utemeljenost zahtevka v zvezi z izplačilom koristi iz naslova nezmožnosti uporabe civilnih plodov.

58. Pravdni stranki se nista dogovorili o delitvi civilnih plodov, tožnica je zahtevala in toženec je vedel, da tožnica od razpada življenjske skupnosti zahteva, da ji plača del prejetih najemnin, najemnin ni izplačal tožnici, zato so izkazane predpostavke, ki opredeljujejo neupravičeno obogatitev.63 Toženec se ni odzval na pozive tožnice, da ji izplača del najemnin, temu še sedaj nasprotuje, zato ravnal v nasprotju z načelom mirnega reševanja sporov ter vestnega in poštenega izvrševanja pravic.64 Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 126/2014 pojasnilo,65 da so temeljna načela tista, ki pomagajo vsebinsko napolnjevati pravno vrednostno vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo.66 Temeljna načela, ki pridejo v tovrstnih primerih v poštev v prvi vrsti, so: izravnalna pravičnost (iustitia commutativa), prosto urejanje obligacijskih razmerij (3. člen OZ), načelo mirnega reševanja sporov (11. člen OZ) ter načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Vrhovno sodišče je v tej zadevi sicer obravnavalo pravno razmerje med solastnikoma v zvezi s priznanjem uporabnine zaradi nezmožnosti uporabe solastne stvari, opozorilo pa je na odločilna dejstva, ki pomagajo vsebinsko napolnjevati pravno vrednostno vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo, kar je izkazano tudi v konkretnem primeru, glede na dejstva, do katerih se je pritožbeno sodišče že opredelilo, s tem, da iz sodne prakse še izhaja, da pri neupravičeni obogatitvi mora biti prikrajšanje realno in konkretno.67 Tudi navedeni predpostavki sta v konkretnem primeru izkazani.

59. Pritožbeno sodišče opozarja še na odločbi Vrhovnega sodišča, v katerih je mogoče smiselno najti določene stične točke s sporno zadevo, čeprav obravnavata druga sporna materialnopravna vprašanja. V zadevi II Ips 322/2015, kjer je bila med preživninskima zavezancema (nekdanjima zakoncema) sporna višina preživninske obveznosti za otroka, je Vrhovno sodišče pojasnilo, da tudi plodovi, pridobljeni iz predmetov skupnega premoženja (najemnina), gredo pri opredelitvi pridobitne sposobnosti zavezancev v breme obeh titularjev. Iz sodbe in sklepa II Ips 1216/2008 pa izhaja, da skupni lastnik lahko v pravdnem postopku uveljavlja povračilni zahtevek zoper drugega skupnega lastnika iz naslova vlaganj v skupno stvar, če so izpolnjene predpostavke iz naslova poslovodstva brez naročila; pravila o poslovodstvu brez naročila pa se uporabijo za tisti del posla, ki se nanaša na drugega skupnega lastnika.

_**Glede zlorabe pravice**_

60. V ravnanjih toženca je moč prepoznati „zlorabo pravice“,68 s tem, ko pogojuje izplačilo dela najemnin tožnici na čas, ko bo nepravdno sodišče odločilo o delitvi skupnega premoženja, ki pa je odmaknjen v daljno prihodnost, glede na zahtevke in pričakovanja pravdnih strank.69 Ta institut se sicer uporabi takrat, ko se na abstraktni ravni ne da ustrezno razmejiti pravic, ki pripadajo različnim nosilcem (če je razmejitev možna, je vsekakor primerneje, da pravice omeji in kolikor toliko določno opredeli že zakonodajalec),70 kar je eno izmed sredstev, ki vodi k socializaciji prava.71 V konkretnem primeru pravice toženca niso odpravljene ali nedopustno zožene, so le vsebinsko usklajene z enakimi pravicami tožnice, tudi ob strogem testu sorazmernosti.

_**Podrobnejša opredelitev do relevantnih trditev pravdnih strank**_ _**Trajanje življenjske skupnosti pravdnih strank**_

61. Zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju in medsebojni pomoči (13. člen ZZZZDR). Zakonca s sklenitvijo zakonske zveze (izrecno) pristaneta na pravne posledice (pravni režim), ki jih za to predvideva zakon, življenjska skupnost pa je konstitutivni element zakonske zveze. Tožba za razvezo zakonske zveze kaže na nevzdržnost zakonske zveze, vsaj za tistega zakonca, ki tako tožbo vloži, in na razpad življenjske skupnosti. Posledica zahteve za razvezo zakonske zveze je izdaja odločbe o razvezi, nevzdržnost zakonske zveze pa ni več predmet kakšnega zahtevnega dokaznega postopka. Razveza zakonske zveze je tisti mejnik, ko se zakonca dokončno razideta in ko naj se po njuni volji in zahtevi uveljavljajo tudi posebni „konceptualno izrazito svojski“ instituti, vezani na posebnosti njunega razmerja.72 ZZZDR določa temeljne predpostavke, ki determinirajo tudi obstoj življenjske skupnosti, vendar ima zakonska zveza za posameznika zelo različne pomene.73 Pravilno vrednotenje volje zakonc(a)ev po obstoju (ohranitvi) zakonske zveze, ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin konkretnega primera, so dejstva, ki tudi opredeljujejo trajanje (začetek in konec) življenjske skupnosti. To pa terja presojo „pomena“ obstoja (ohranjanja) življenjske skupnosti iz različnih zornih kotov.74

62. Težko je zagovarjati tezo tožnice, da je življenjska skupnost razpadla leta 2011, ko je vložila predlog za delitev skupnega premoženja, če že iz njenih trditev izhaja, da namen predloga za delitev skupnega premoženja ni bil v prenehanju življenjske skupnosti, s tem, da navaja, da je bil poziv, ki ga je njena tedanja odvetnica A. A. naslovila na toženca v zvezi z uporabo nepremičnin, neprimeren. Ne gre prezreti, da pravdni stranki v različnih postopkih očitata druga drugi nepooblaščeno razpolaganje s skupnim premoženjem v času življenjske skupnosti, kar je bil očitno ustaljeni vzorec njunih ravnanj v času trajanja njune življenjske skupnosti. Pritožbeno sodišče sledi verodostojni izpovedbi tožnika,75 da je bilo tudi po letu 2011, enako kot pred tem obdobjem, na njem ekonomsko breme urejanja skupnih zadev, ki so povezani z delovanjem vsake življenjske skupnosti, da sta imeli pravdni stranki skupno gospodinjstvo in „skupno hrano“, da je čustvena odtujenost nastopila že pred letom 2011, pri čimer niso odločilni razlogi, zaradi katerih ni bilo več čustvene navezanosti med pravdnima strankama, zato se do teh očitkov toženca do tožnice pritožbeno sodišče ne opredeljuje. Pritožbeno sodišče je prepričano, da je tak režim tožnici ustrezal, čeprav med pravdnima strankama ni bilo več čustvene navezanosti. Če temu ne bi bilo tako, ni najti razumnega razloga, zaradi katerega je toženec in ne tožnica, vložil tožbo na razvezo zakonske zveze. Očitno je, da je obstoječi režim skupnega življenja (obema) pravdnima strankama ustrezal, tudi iz razloga, kot je bilo ugotovljeno v postopku, da bi se na ta način ob smrti ene izmed strank76 ohranilo celotno skupno premoženje za njune potomce in da dedovanja ne bi bili deležni morebitni novi partnerji pravdnih strank. Tožnica tudi ne zatrjuje, da bi življenjska skupnost sporazumno prenehala.

63. Toženec je pred sodiščem prve stopnje izpovedal, da je življenjska skupnost razpadla leta 2011, ko se je odselil, ko je dobil poziv od odvetnice A. A.,77 iz njegove kasnejše izpovedbe pa izhaja, da zaradi poteka časa njegove izpovedbe v tem delu ni moč upoštevati, s tem, da je bila tudi izpovedba tožnice glede trajanja življenjske skupnosti zaradi enakih razlogov nasprotujoča in tudi brez konkretne vsebine.78 Glede toženčevih navedb v razvezni tožbi, pa je treba upoštevati specifičnosti tega postopka, ki se kažejo tudi v navedbah strank, ki v teh postopkih sodelujejo kot tožniki ali kot toženci.

64. Sodišče prve stopnje se v sodbi ni določno opredelilo glede trajanja življenjske skupnosti, kar je bil tudi eden izmed razlogov, zaradi katerih je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je pritožbeno sodišče tudi na podlagi neposredne (subjektivne) zaznave izpovedbe pravdnih strank, ocenilo njuni izpovedbi oziroma (ne)prepričljivost njunih izpovedb79 in na ta način dopolnilo objektivno dokazno vrednotenje teh spornih dejstev.

65. Iz že pojasnjenih razlogov pa so neutemeljene navedbe toženca, da je življenjska skupnost razpadla 29. 10. 2014, ko je bila s sodbo IV P 1550/2014 razvezana zakonska zveza pravdnih strank.

66. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je življenjska skupnost pravdnih strank razpadla 20. 6. 2014, ko je toženec vložil tožbo na razvezo zakonske zveze.

_**Glede pozivov tožnice za plačilo dela najemnin**_

67. Toženec zatrjuje in je izpovedal, da ga tožnica pred vložitvijo tožbe ni pozvala (pozivala), da ji plača del prejetih najemnin. Pritožbeno sodišče je prepričano, da je toženec ob razpadu življenjske skupnosti vedel, da tožnica zahteva plačilo dela najemnin, kar potrjuje predlog za delitev skupnega premoženja v času trajanja življenjske skupnosti in kasnejša pogajanja povezana z delitvijo skupnega premoženja. Pritožbeno sodišče v tem delu sledi izpovedbi tožnice, ki je bila prepričljivejša in bolj verodostojna od toženčeve,80 da so bili predmet pogajanj pri delitvi skupnega premoženja po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank tudi najemnine, vendar do dogovor ni prišlo. Te ugotovitve potrjuje tudi toženčeva prodaja solastniškega deleža družbenikoma, potem ko je tožnica vložila predlog za delitev skupnega premoženja, ki sta po vloženi tožbi tožnice, s katero je izpodbijala veljavnost prodajne pogodbe, sklenila s tožencem povratno prodajo, nato pa je toženec svoj delež nepremičnin obremenil s hipoteko in tudi najemnine, kar je tožnica uspešno izpodbila v sodnem postopku. Te ugotovitve dodatno potrjuje toženčeva izpovedba, ko pojasnjuje „to smo (najemnine op. pritožbenega sodišča) obravnavali večkrat in da moramo dat vse skup in rešiti vse skup“ in zahteve tožnice, ki jih je dala v nepravdnem postopku.81 Glede na potek dogodkov, ravnanja pravdnih strank in pravice, ki pripadajo tožnici, kot skupni lastnici na poslovnih prostorov iz naslova najemnin, je prepričljivo izkazano vedenje toženca, da tožnica od razpada življenjske skupnosti zahteva in pričakuje od toženca, da ji bo mesečno izplačeval del najemnin v višini (pričakovanega) pripadajočega deleža na skupnem premoženju. Pojasnjeno je že bilo, da težji kot je poseg v pravno zavarovano dobrino in pomembnejša kot je pravna dobrina, bolj eksplicitno mora biti privolitev prikrajšanca.

_**Glede tožnikovega prejemanja najemnin, (ne)lastništva na poslovnih prostorih in pasivne legitimacije**_

68. Že iz toženčevih vlog izhaja, da je prejemal najemnine v spornem obdobju, kar je navedel tudi na naroku 5. 12. 2018, zato so že iz tega razloga neutemeljene njegove navedbe, da najemnin ni prejemal oziroma da jih ni prejemal v obdobju od prodaje solastinškega deleža družbenikoma do povratne prodaje in vnovičnega vpisa njegovega solastniškega deleža v zemljiško knjigo. Sodni postopki in časovno sosledje dogodkov povezani z ravnanji pravdnih strank (vložitev predloga za delitev skupnega premoženja, sklenitev prodajne pogodbe, povratna prodaja, hipoteka, zastava najemnin, itd.) in najemna pogodba z dne 28. 5. 2007 enako prepričljivo potrjujejo, da je toženec prejemal najemnine v vtoževanem obdobju.82

69. Neutemeljeni so toženčeve navedbe, da bi tožnica morala sorazmerni del najemnin(e) zahtevati od najemnika, ki ima v najemu poslovne prostore. Tožnica po razpadu življenjske skupnosti ni nasprotovala, da se poslovni prostori oddajajo, enako kot takšni uporabi ni nasprotovala v času trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank. Toženec tudi ne zatrjuje, da bi obstajal dogovor, s katerim je seznanjena tožnica, in na podlagi katerega je najemnik dolžan plačevati tožnici sorazmerni del najemnin. Pri presoji teh dejstev je pritožbeno sodišče še upoštevalo, da je le toženec vpisan kot solastnik poslovnega prostora v zemljiški knjigi, da tožnica ni pogodbena stranka najemne pogodbe, da je najemnik le tožencu plačeval najemnino v višini njegovega v zemljiško knjigo vpisanega solastniškega deleža, preostali del najemnine pa ostalima solastnikoma poslovnih prostorov, da so se poslovni prostori oddajali na enak način že v času trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank in se na enak način oddajajo tudi po prenehanju življenjske skupnosti pravdnih strank, enako pa velja glede plačila najemnin.

_**Glede litispendence**_

70. Tožnica je v nepravdnem postopku predlagala delitev premoženja, ki sta ga pravdni stranki ustvarili v trajanju življenjske skupnosti. Tožnica v nepravdnem postopku ni postavila predloga, da v skupno premoženje spadajo najemnine za čas od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2016, kot to uveljavlja v tem pravdnem postopku. Iz njenih trditev v nepravdnem postopku sicer izhaja, da spadajo v skupno premoženje tudi „najemnine, ki jih je toženec prejemal v času od leta 2004 dalje“, obračuna najemnin, kot ga je tožnica dala v nepravdnem postopku, pa pokaže, da tožnica v nepravdnem postopku zahteva najemnine pridobljene v času trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank, ki naj bi jih toženec neutemeljeno zadržal, s tem, da tožnica v vlogi z dne 12. 4. 2017 opozarja, da „nasprotni udeleženec predlagateljici dolguje tudi ustrezen delež najemnin za zadnjih pet let“, vendar ustreznega predloga glede plačila najemnin za to obdobje ni postavila.

71. S sklepom nepravdnega sodišča z dne 15. 12. 2017 je bila tožnica napotena na pravdo, da najemnine in druga denarna sredstva spadajo v skupno premoženje. Tožnica je po napotitvenem sklepu vložila tožbo, sodišče prve stopnje pa je s sodbo in sklepom P 2125/2018-I njen zahtevek,83 da ta denarna sredstva predstavljajo skupno premoženje zavrnilo, delno pa je tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da je tožnica v tukaj sporni zadevi že uveljavlja plačilo dela najemnin za čas od januarja 2013 do septembra 2014. 72. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica v nepravdnem postopku uveljavlja najemnine za čas trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank.

_**Glede trditev toženca, da tožnica izključno uporablja nepremičnine, ki so skupno premoženje**_

73. Toženec zatrjuje, da tožnica izključno sama uporablja hiši v L. in v B. Tak ugovor bi bilo treba zaradi pravne enakosti vrednostno enako obravnavati, kot zahtevek tožnice, če bi bili (obe) pravovarstveni zahtevi vrednostno istovetni, pa nista, čeprav se morda zdi, da sta interesna in vrednostna temelja enaka. Bistvena razlika se pokaže v vrednotenju njunih položajev, kot jih zatrjujeta pravdni stranki, v primerjavi z upravičenji, ki jih imata (po zakonu) kot skupna lastnika. Izhodiščna predpostavka, ki utemeljuje pravovarstvo v konkretnem primeru, je neupravičena uporaba skupne stvari oziroma izvrševanje pravice na način, ki onemogoča skupnemu lastniku izvrševanje upravičenj, kot mu pripadajo, zaradi neupravičenega posega drugega skupnega lastnika.84 Ali povedano bolj konkretno. Toženec bi bil v tem postopku deležen opisanega pravovarstva, če bi zatrjeval in izkazal, da obstaja med pravdnima strankama dogovor, da tožnica uporablja nepremičnini,85 tožencu pa pripadajo najemnine od oddaje poslovnih prostorov, ali če bi zatrjeval in dokazal, da ga je tožnica izključila iz uporabe teh nepremičnin, ki jih sama uporablja. Toženec ne zatrjuje, da nepremičnin ne more uporabljati, ker mu tožnica uporabo nepremičnin preprečuje.86 Prav nasprotno. Dokazni postopek je potrdil, da toženec te nepremičnine lahko uporablja in da v hiši v L. hrani svoje stvari.

_**Glede ureditve spornega razmerja v nepravdnem postopku**_

74. Zmotna je teza toženca, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker bi morala tožnica opisana sporna upravičenja uveljaviti v nepravdnem postopku. V nepravdnem postopku bi tožnica lahko zahtevala ureditev spornega razmerja glede delitve najemnin le za čas od vložitve predloga dalje. Kot je bilo že pojasnjeno, je pravovartsvo v nepravdnem postopku namenjeno ureditvi spornega razmerja od predloga dalje, da se prepreči nadaljnja samovolja skupnega lastnika in ne sanaciji že storjene kršitve oziroma pravnemu varstvu iz naslova neupravičene obogatitve.

75. Neutemeljene so toženčeve navedbe, da ni mogel vložiti predloga v nepravdnem postopku, v katerem bi predlagal, da mu do delitve pripadajo najemnine, ker je bil nepravdni postopek prekinjen. Toženec tudi protispisno zatrjuje, da je nepravdno sodišče na pravdo napotilo le tožnico. Tudi toženec je bil napoten na pravdo, da v skupno premoženje sodi tudi pasiva iz naslova plačila kreditov, pologov, varščin, nakupa delnic in vrednostnih papirjev.

76. Toženec noče izplačati tožnici dela najemnin. Najemnine v celoti uporablja zase.87 S tem je izkazano prikrajšanje tožnice, ker je toženec neutemeljeno posegel v pravice tožnice, ki ji pripadajo kot skupni lastnici. Toženec bi zato moral v nepravdnem postopku predlagati ureditev razmerij med pravdnima strankama kot skupnima lastnikoma, v okviru katerega bi se odločalo o utemeljenosti njegovega predloga, da sam izključno razpolaga z najemninami.

77. Zmotna je toženčeva teza, da tožbeni zahtevek pomeni delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku. Prav nasprotno. Toženčeva samovoljna dejanja dejansko predstavljajo delitev skupnega premoženja, kar potrjujejo tudi njegove navedbe, da tožnici ne želi izplačati dela najemnin, ker bodo nepremičnine pripadle njemu v last. Irelevantno je, da je tožnica v nepravdnem postopku v okviru predloga za delitev skupnega premoženja predlagala, da nepremičnine pripadejo tožencu. Nenazadnje je toženec njenemu predlogu delitve skupnega premoženja nasprotoval. 78. Številni in dolgotrajni sodni postopki ter ravnanja pravdnih strank ter obsežno skupno premoženje kaže, da je odločitev o delitvi skupnega premoženja odmaknjena v negotovo prihodnost, zato tudi iz tega razloga ni mogoče slediti predlogu toženca, da se bo o terjatvi tožnice, ki jo uveljavlja v tem postopku, odločalo šele ob delitvi skupnega premoženja.

_**Glede neupravičene obogatitve**_

79. Ugotovljena dejstva, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera, potrjujejo, da je do obogatitve na strani toženca prišlo brez veljavnega pravnega temelja. Toženec ni izkazal, da obstaja pravno utemeljen razlog, da bi prejeto korist lahko obdržal, tudi ne za čas do delitve skupnega premoženja. Ker je toženec neutemeljeno posegel v tožničine pravice, mora tožnici vrniti prejete koristi. Ali povedano drugače. Toženec ni posegal v pravno sfero tožnice, ker je oddal v najem poslovne prostore, v njene pravice je posegel s tem, ker s tožnico ne deli plodov - koristi, ki so rezultat uporabe skupne lastnine, kar izkazuje obogatitev na strani toženca in prikrajšanje na strani tožnice. Toženec ni dokazal, da se je tožnica strinjala, da najemnine pripadajo le tožencu ali da je v tak način privolila, izkazal pa tudi ni dogovora (npr. glede načina uporabe skupnega premoženja).88 Toženec je torej vedel, da njegova ravnanja posegajo v pravno sfero (pravice in interese) tožnice, zato je utemeljena zahteva tožnice, da se že pred delitvijo skupnega premoženja prenese neupravičeno pridobljena korist iz obogatenega toženca na tožnico, ki je bila s temi dejanji toženca prikrajšana.

80. Deleža pravdnih strank na skupnem premoženju sta že določena, kar je primeren kriterij za delitev, ker toženec ni navedel nobenih dejstev, ki bi terjali drugačno razdelitev mesečnih najemnin med pravdni stranki, čeprav gre za najemnine, ki so bile pridobljene po razpadu življenjske skupnosti. Iz teh razlogov je izkazano prikrajšanje tožnice oziroma obogatitev toženca v višini 40% od prejetih najemnin.

_**Glede plačila obresti**_

81. Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju odločilo o višini terjatve, ki jo uveljavlja tožnica s tožbenim zahtevkom. Od višine priznane terjatve bo toženec moral plačati tožnici zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje do plačila na podlagi 193. člena OZ.

_**Vmesna sodba – razlogi in meje odločitve**_

82. Vmesna sodba oziroma sodba o kvalitativnem delu ali podlagi (temelju) tožbenega zahtevka je namenjena poenostavitvi in pocenitvi pravde, v kateri sta sporna tako temelj kot višina tožbenega zahtevka. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče izdalo vmesno sodbo (315. člen ZPP).

83. Z vmesno sodbo je pritožbeno sodišče razsodilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen zgolj za obdobje od 20. 6. 2014 do 31. 12. 2016, v višini 40 % od prejetih najemnin, kot je to zahtevala tožnica. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost terjatve po višini in sicer glede zneska 91.256,38 EUR, ker je bil v preostalem delu, tožbeni zahtevek v višini 47.344,43 EUR, utemeljeno zavrnjen.89

84. Obseg vezanosti na vmesno sodbo v nadaljevanju konkretne pravde je odvisen od ustrezne identifikacije tožbenega zahtevka ob njeni izdaji in razmejitve temelja in višine tega zahtevka.90 _**Obrazložitve odločbe v primeru odstopa od sodne prakse**_

85. Čim bolj je o določenem vprašanju sodna praksa enotna in ustaljena ter uveljavljena, tem večje je breme izčrpne in prepričljive obrazložitve za sodnika, ki od te sodne prakse odstopa, ker velja presumpcija, da je uveljavljeno stališče pravilno. Treba je obrazložiti zakaj sodišče od sodne prakse odstopa oziroma zakaj je ne upošteva, ne le, da obrazloži svojo razlago zakona. Sodnik mora pojasniti, da je vedel za drugo sodno prakso, da je odstop zakonit.91

86. Pritožbeno sodišče meni, da je v obrazložitvi ustrezno predstavilo razloge za odstop od sodne prakse oziroma zakaj je pri odločitvi ni upoštevalo. Podrobneje te sodne prakse ni povzelo, ker je ta predstavljena in povzeta v sodbi sodišča prve stopnje, iz obrazložitve pa izhaja, da je pritožbeno sodišče sodno prakso upoštevalo, do nje se je opredelilo, tako da ni le enosmerno sledilo materialnopravnim stališčem, na katerih je utemeljilo odločitev.

_**Odločitev pritožbenega sodišča**_

87. Pritožba je delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je izdalo vmesno sodbo, s katero je razsodilo, da je toženi zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnici 91.256,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, po podlagi podlagi utemeljen.92

88. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka (91.256,38 EUR) in stroških postopka je pritožbeno sodišče zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

89. V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu (glede zavrnitve tožbenega zahtevka v višini 47.344,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

_**O predlogu, da se zadeva dodeli drugemu sodniku**_ Okoliščina, da je sodnica sodišča prve stopnje že dvakrat odločila enako ni utemeljen razlog, da bi se zadeva dodelila drugemu sodniku. Tudi drugi razlogi, ki jih navaja tožnica v pritožbi, niso utemeljeni, ker so posledica nasprotovanja tožnice materialnopravnim stališčem, ki jih je zavzelo sodišče prve stopnje.

_**Odločitev o stroških pritožbenega postopka**_

90. Na podlagi 164. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za poznejšo sodbo.

_**Razlogi za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje**_

91. Toženec je opredeljeno izpodbijal višino tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov v zvezi z višino tožbenega zahtevka, zato bi pritožbeno sodišče poseglo v pravice pravdnih strank do pritožbe, če bi odločilo tudi o utemeljenosti tega dela zahtevka. S tako odločitvijo tudi ne bo poseženo v pravice pravdnih strank do sojenja v razumnem roku (355. člen ZPP).

1 V nadaljevanju plodovi. 2 Podrobneje glej vlogo tožnice z dne 22. 11. 2021. 3 Pritožbeno sodišče podrobneje ne povzema trditev tožnice, s katerimi utemeljuje višino terjatve, da bi se izognilo ponavljanju, ker bo v nadaljevanju povzelo trditve toženca, s katerimi nasprotuje tem trditvam. 4 Tožba je bila vložena 12. 4. 2018. 5 Tožnica zatrjuje, da se toženec z njenim predlogom delitve ni strinjal, iz nepravdne zadeve N 365/2011, kjer se odloča o predlogu za delitev skupnega premoženja, pa izhaja, da postopek še ni končan in da je prekinjen zaradi napotitve, da pravdni stranki vložita zahtevke v pravdnem postopku glede obsega skupnega premoženja. 6 L. št. 54. 7 Razlogi iz sodbe sodišča prve stopnje bodo predstavljeni v nadaljevanju te obrazložitve. 8 Podrobneje bodo razlogi, zaradi katerih je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena, predstavljeni v nadaljevanju te obrazložitve. 9 Pritožbeno sodišče bo v tem delu le delno povzelo odločilne razloge sodišča prve stopnje, da bi se izognilo ponavljanju, ker se bo v nadaljevanju te obrazložitve opredelilo do vseh relevantnih stališč in ugotovitev sodišča prve stopnje. 10 Kljub temu, da je pritožbeno sodišče ta materialnopravna stališča že navedlo v sklepu I Cp 950/2019 z dne 8. 1. 2020. 11 Podrobneje glej 13. in 14. tč. pritožbe, kjer so povzeti posamezni deli iz obrazložitve teh odločb. 12 Pritožba se sklicuje na sodbi: VSM I Cp 607/2020 in VSL II Cp 3681/2012. 13 V nadaljevanju poslovni prostori. 14 Pritožbeno sodišče je izdalo vmesno sodbo, zato se podrobneje ne opredeljuje do pritožbenih trditev, ki jih načeloma sprejema, da sodišče prve stopnje glede na stališča, ki jih je zavzelo, ne bi smelo meritorno zavrniti tožbenega zahtevka, ker bi se pravovarstveni zahtevek tožnice moral v takem primeru obravnavati v nepravdnem postopku. 15 V izogib ponavljanju, se pritožbeno sodišče na to sodno prakso sklicuje in enako na sodno prakso iz odgovora na pritožbo. 16 Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu, Ljubljana 1991, stran 197. 17 Kot to uveljavlja s tožbenim zahtevkom. 18 Ki se uporablja na podlagi 290., 303. in 305. člena Družinskega zakonika. 19 ZNP se uporablja na podlagi prvega odstavka 290. člena ZNP-1. 20 Ki se uporablja na podlagi 305. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ). 21 „Pod pojmom uporaba stvari je treba razumeti vsakršno izkoriščanje tuje pravice (obligacijske, stvarne, intelektualne)“ Ada Polajnar Pavčnik: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga , l. 2003. 22 Pravila ZNP se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 216. člena v zvezi s 223. in 224. členom ZNP-1. 23 Pritožbeno sodišče se je ob drugem obravnavanju te zadeve seznanilo s materialnopravnimi stališči Karmen Lutman iz njene doktorske disertacije z naslovom „Neupravičena obogatitev v primerjalnem in slovenskem pravu, Ljubljana 2018“, ki jih je v nadaljevanju delno povzelo. Glej tudi Karmen Lutman: Neupravičena obogatitev, GV Založba, l. 2020. 24 Ibidem str. 175- 176. 25 Ibidem str. 179- 180. 26 Ibidem str. 182. 27 Ibidem str. 187. 28 Pravno relevanten je trenutek prenehanja življenjske skupnosti. 29 Janez Metelko: Skupnostna razmerja v zakonskih in drugih skupnostih, Podjetje in delo, št- 5 – 6/1996 in enako tudi npr. VS RS II Ips 1156/2008 - „Razveza zakonske zveze pomeni trenutek, do katerega nastaja skupno premoženje...“ 30 Zakonca v notranjem razmerju krijeta bremena v višini ugotovljenega deleža na skupnem premoženju; glej VSRS II Ips 135/2004. 31 Dr. Viktorija Žnideršič Skubic: Skupna lastnina, 2. Dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, Zbornik 2010. 32 Miha Juhart, Matjaž Tratnik in Renato Vrenčur: Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 328. 33 Glej citirano sodno prasko v 17. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 34 Ki jih je sodišče prve stopnje podrobno navedlo v 23. - 25. tč. obrazložitve sodbe. 35 Po mnenju pritožbenega sodišča, so izkazane (tudi) posebne okoliščine (na strani toženca obogatitev brez pravne podlage in na strani tožnice prikrajšanje, določeni so že deleži pravdnih strank na skupnem premoženju, tožnica je zahtevala od toženca, da ji izplača del najemnin, ki so bile pridobljene po razpadu življenjske skupnosti z oddajanjem nepremičnin, ki so skupno premoženje, toženec brez dogovora in kljub pozivom tožnice, ne želi plačati tožnici dela najemnin), ki dopuščajo (terjajo) pravno varstvo v pravdnem postopku, kot ga zahteva tožnica, kljub temu, da takšni delitvi toženec nasprotuje in izplačilo najemnin veže na odločitev o delitvi nepremičnin oz. skupnega premoženja v nepravdnem postopku. 36 Enako npr. VSK I Cp 112/2007, VSL II Cp 1951/2016, itd. 37 Renato Vrenčur: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 130. 38 VS RS II Ips 1156/2008. 39 II Ips 152/2009. 40 Miha Juhart, Matjaž Tratnik in Renato Vrenčur: Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 278. 41 Miha Juhart, Matjaž Tratnik in Renato Vrenčur: Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 328. 42 VSL II Cp 544/2013. 43 Takšno stališče zastopa sodišče prve stopnje in toženec. 44 Npr. glede uveljavljanja zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, ker skupnemu lastniku niso bili izplačani civilni plodovi za čas do vložitve predloga oziroma za čas do pravnomočne odločitve nepravdnega sodišča o ureditvi razmerij med skupnima lastnikoma in s tem povezanim zahtevkom za plačilo zamudnih obresti, glede povrnitve vlaganj iz naslova neupravičene obogatitve, glede pravice do povrnitve škode zaradi nezmožnosti uporabe plodov, glede plačila obveznosti, ki izhajajo iz skupnega premoženja, ipd. 45 Aleš Galič: Ustavno civilno procesno pravo, Ustavna procesna jamstva, Ustavna pritožba – meje preizkusa in postopek, l. 2004, str. 80-82, 117 in 122 in dr. Aleš Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga , l. 2005, str. 37-40. 46 Podrobneje glej Dragica Wedam Lukić in Ada Polajnar Pavčnik: Nepravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list SR Slovenije, leto 1989, stran 11 – 12. Ta stališča je pritožbeno sodišče deloma povzelo in upoštevalo v nadaljnji obrazložitvi. 47 Teorije namena in teorije predmeta. 48 Npr. da bo prejemal najemnino od oddaje poslovnega prostora, v zameno pa bo do delitve skupnega premoženja prepustil določene nepremičnine iz skupnega premoženja v izključno uporabo drugemu skupnemu lastniku. 49 Toženec navaja, da tožnica brezplačno uporablja del skupnega premoženja, kar bi bilo relevantno v nepravdnem postopku, ko bi se odločalo o (bodoči) uporabi skupnega premoženja in delitvi plodov, v pravdnem postopku pa bi bile te navedbe relevantne le v primeru, če bi tožnica preprečevala tožencu uporabo skupnega premoženja, s tem, da bi toženec moral postaviti ustrezni zahtevek ali ugovor, kar bi narekovalo istovrstno zaščito njunih upravičenj – kar pa ne pomeni, da bi bila zahtevka po višini enaka, saj bi se lahko naprimer izkazalo, da je najemnina iz naslova oddaje poslovnih prostorov bistveno višja kot oddajanje hiš v L. in v B. 50 Kar je predhodno vprašanje – glej II Ips 490/2005. 51 Vesna Rijavec: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 366. 52 VSL I Cp 1804/2017 in druge. 53 S takim ravnanjem skupni lastnik že samovoljno določi način delitve skupne lastnine. 54 „Čeprav so deleži ugotovljivi in bi jih bilo enostavno določiti, velja v času skupne lastnine, kot da niso določeni. Določitev velikosti deleža pomeni konec skupne lastnine in njihovo preoblikovanje v solastnino.“ - Miha Juhart: Pridobivanje skupne lastnine kot bistvenega dela skupnega premoženja, XIII. Dnevi civilnega in gospodarskega prava, Portorož, 16 – 17 april 2015. 55 S tem, da so deleži na skupnem premoženju pravdnih strank že določeni s pravnomočno sodbo. 56 II Ips 490/2005, VSL I Cp 280/2011, VSM I Cp 990/2016. 57 VSL I Cp 1804/2017 in I Cp 1999/2018. 58 Npr. dogovor med nekdanjima zakoncema ali v skupnosti dedičev - pri dedovanju zaščitenih kmetij, ipd. 59 Toženec namreč zatrjuje, da tožnica ni upravičena do plačila dela najemnin, ker uporablja del skupnega premoženja. 60 Glej 21. tč. sodbe sodišča prve stopnje. 61 Odtujitev nepremičnin, obremenitev nepremičnin s hipoteko, zastava najemnin, itd. vse po vložitvi predloga za delitev skupnega premoženja. 62 Primerjaj tudi s sodbo VSL I Cp 787/2015, ki se sicer nanaša na plačilo uporabnine zaradi nezmožnosti uporabe stvari, ki je skupno premoženje. 63 Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča Hrvaške, št. Rev. - 1269/83: „Prav ima tožnica, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da tožnica kot zunajzakonska partnerica ne bi mogla zahtevati povrnitev koristi iz naslova neupravičene obogatitve in da ima le pravico na ugotovitev deleža na skupnem premoženju.“ - Duško Medić, Haso Tajić: Sudska praksa iz stvarnog prava, III. Izmjenjeno i dopunjeno izdanje, stran 165. 64 Glej VSRS II Ips 295/2017. 65 Pritožbeno sodišče je razloge iz te sodbe povzelo že v sklepu I Cp 950/2019, ki jo povzema v izpodbijani sodbi sedaj tudi sodišče prve stopnje, iz katerih pa naredi drugačne zaključke, kot pritožbeno sodišče, s tem, da se sklicuje tudi na odločbo VS RS II Ips 90/2017. 66 Glej nekoliko drugače Karmen Lutman: Neupravičena obogatitev v primerjalnem in slovenskem pravu, doktorska disertacija, Ljubljana 2018, str. 183-186. 67 Glej npr. VSRS II Ips 508/2006, II Ips 998/2007 , itd. 68 Podrobneje o tem pravnem institutu - Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu, Ljubljana 1991, stran 197. 69 Glej npr. napotitveni sklep nepravdnega sodišča II N 365/2011 z dne 15. 12. 2017, s katerim sta bili pravdni stranki napoteni na pravdo glede dejstev v zvezi z obsegom skupnega premoženja, izpovedbi pravdnih strank o njunih pričakovanjih, kdaj časovno pričakujeta, da bo nepravdno sodišče odločilo o delitvi skupnega premoženja, itd. 70 Pritožbeno sodišče je že pojasnilo razloge, zaradi katerih meni, da že obstoječa normativna ureditev daje tožnici pravno varstvo, kot ga uveljavlja v tem pravdnem postopku. 71 S tem se tudi učinkovito onemogočajo podobni interesni konflikti med skupnimi lastniki. Enako je postopala sodna praksa v primerih, ko solastnik izključi drugega solastnika iz uporabe solastne stvari. 72 II Ips 23/2021. 73 Barbara Novak: Komentar Družinskega zakonika, l. 2019, stran 108. 74 Pritožbeno sodišče ob tem še pojasnjuje, da so se z istimi dokazi (npr. toženčeva odtujitev nepremičnin in obremenitev najemnin s hipoteko) dokazovala različna dejstva (npr. glede trajanje življenjske skupnosti in glede (ne)pozivov tožnice tožencu, da ji plača del najemnin), zato je bila dokazna vrednost posameznega dokaza lahko tudi različno ocenjena, ob analitični presoji posameznega dokaza in vseh dokazov kot celota, vse ob upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. To pojasnilo je potrebno, da se izpostavi, da pritožbeno sodišče s tako oceno dokazov ni prekoračilo meje življenjskega primera, s tem, ko bi mu pripisalo sestavine, ki nimajo opore v dejanskosti, ali pa bi ugotavljalo njegov obseg le v tistem delu, ki ustreza „pričakovanemu“ konkretnemu dejanskemu stanu (primerjaj dr. Marijan Pavčnik: Argumentacija v pravu, l. 1991, stran 139). 75 In v tem delu ne sledi izpovedbi tožnice, da pravdni stranki nista imeli skupnega gospodinjstva, da toženec ni živel v skupni hiši in da toženec ni ekonomsko urejal zadeve v zvezi z delovanjem njune življenjske skupnost. 76 Tožnica je letnik 1948, toženec pa 1943. 77 Enako je zatrjeval v tožbi na razvezo zakonske zveze, kar je pritožbeno sodišče tudi dokazno ocenilo pri ugotavljanju trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank (glej tudi obrazložitev sodbe IV P 1550/2014 – priloga A2). 78 Na vprašanje glede trajanja življenjske skupnosti je odgovorila, da je življenjska skupnost razpadla leta 2013. 79 Izpovedba tožnice je bila „naučena“ (in povsem „drugačna“ kot ob zaslišanju na prvi stopnji), izpovedba toženca pa bila spontana, na trenutke sicer emocionalno nekontrolirana, vendar prepričljiva. 80 Tudi na podlagi subjektivne ocene izpovedb (obeh) pravdnih strank. 81 Glej nepravdno zadevo N 365/2011 - npr. pripravljalno vlogo tožnice z dne 28. 9. 2012 (l. št. 40-41), zapisnik naroka z dne 21. 5. 2014 (l. št. 68), itd. 82 Dejstva, da toženec ni bil lastnik od prodaje nepremičnin do vnovičnega vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo 26. 11. 2013 in zato ni prejemal najemnin, so tudi irelevantna, ker je pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo za čas od 20. 6. 2014. 83 Tožnica je s tožbenim zahtevkom zahtevala, da se ugotovi, da v skupno premoženje spadajo denarna sredstva v višini 2.070.091,42 EUR. Poleg najemnin je trdila, da v skupno premoženje spadajo še druga denarna sredstva, ki jih je toženec v času življenjske skupnosti neutemeljeno zadržal in jih „verjetno“ še ima. 84 Glede teh predpostavk se je pritožbeno sodišče že podrobno opredelilo. 85 Ali drugo skupno premoženje, 86 Na podlagi 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, kar pomeni, da je sodišče vezano na trditveno podlago pravdnih strank, s tem, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). 87 Toženec je npr. najemnine namenil za zavarovanje bančnega kredita, ki ga je prejela družba B. d.o.o. 88 Toženec tudi ni zatrjeval npr. da je denarna sredstva iz najemnin namenil za kritje stroškov, ki so povezani z bremeni, ki jih zatrjuje v nepravdnem postopka (in kar je bil tudi razlog, zaradi katerega, ga je nepravdno sodišče v tem delu napotilo na pravdo), da se prejeta denarna sredstva hranijo na skupnem bančnem računu pravdnih strank oziroma na računu, kjer bo dvig teh denarnih sredstev možen šele ob delitvi skupnega premoženja, itd. Le taka oziroma temu podobna ravnanja bi morda lahko potrjevala tezo toženca, da ni prišlo do spremembe v njegovem premoženjskem stanju in da zato ni obogaten. 89 Izračun: leto 2014 18.790,10 EUR (194 dni od 20. 6. do 31. 12. 2014 – 35.352,52 EUR), leto 2015 35.679,82 EUR in leto 2016 36.786,46 EUR (skupaj 91.256,38); 138.600,81 EUR–91.256,38 EUR=47.344.43 EUR. 90 VS RS II Ips 166/2014. 91 Aleš Galič: Ustavno civilno procesno pravo, Ustavna procesna jamstva, Ustavna pritožba – meje preizkusa in postopek, l.2004, str. 321-322. 92 Glede oblikovanja izreka vmesne sodbe glej II Ips 33/2004 in II Ips 185/2018 ter dr. Aleš Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, l. 2009, stran 71.