Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sklep Pdp 46/2014

ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.46.2014 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

javni uslužbenec ocena delovne uspešnosti sodno varstvo preizkus ocene bistvena kršitev določb postopka pravica do izjave načelo kontradiktornosti
Višje delovno in socialno sodišče
17. julij 2014
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Glede vsebine izpodbijane ocene tožnikovega dela bi sodišče prve stopnje moralo preizkusiti vse postavke, ki se nanašajo na strokovnost izvajanja nalog, obseg dela, pravočasnost, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost, zanesljivost pri opravljanju dela, sodelovanje, interdesciplinarnost in komuniciranje, zlasti pa očitke v zvezi s pomanjkljivostmi pri delu, ki so se očitali tožniku. Sodišče prve stopnje je zaslišalo samo tožnika, ni pa zaslišalo niti predpostavljenega, ki je podal sporno oceno, ne komisije, prav tako pa tudi ne direktorice uprave tožene stranke, kakor tudi ne zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je bil nadrejen in pristojen za nadzor nad tožnikovim delom. Sodišče sicer res ni dolžno izvesti dokazov, ki jih stranka predlaga, saj lahko razumno in obrazloženo oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva za odločitev v pravdi niso odločilni. Ne sme pa zavrniti izvedbe dokazov, ki so predlagani v potrditev pravnoodločilnih dejstev. S tem, ko je sodišče prve stopnje zaslišalo samo tožnika, ni pa zaslišalo niti ocenjevalca in prič, ki jih je predlagala tožena stranka, je porušilo procesno razmerje med strankama. Okoliščine o dejanskem delu tožeče stranke pri toženi stranki in o očitanih pomanjkljivostih bi tožena stranka lahko dokazala z navedenimi pričami v kontradiktornem dokaznem postopku.

Tožena stranka je vztrajala pri neposrednem zaslišanju prič in zakonitega zastopnika tožene stranke (ocenjevalca in direktorice uprave). Sodišče ugovora tožene stranke ni upoštevalo, temveč je sklenilo, da je zadeva zrela za odločitev. Ob takšni obrazložitvi zavrnitve substanciranih dokaznih predlogov za zaslišanje prič je podana kršitev pravice do izjave v postopku oziroma kršitev načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep Komisije za preizkus ocene z dne 28. 5. 2012 in ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti tožeče stranke v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011, ki ga je izdelal vodja Medobčinske uprave tožene stranke z dne 13. 3. 2012 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna oceniti delovno uspešnost tožeče stranke v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 skladno z določili Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in Uredbo o napredovanju javnih uslužbencih v plačilne razrede (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 705,82 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne s stroškovno posledico, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka s pritožbo uveljavlja storitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker toženi stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Navaja, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti postopka, ker toženi stranki ni dalo enakih možnosti obravnavanja pred sodiščem kot je bilo to omogočeno tožniku. Že takoj po vložitvi tožbe in odgovora na tožbo je dne 27. 9. 2013 tožena stranka s strani sodišča prejela poziv po 236. a členu ZPP za predložitev pisnih izjav tako tožene stranke kot vseh strani tožene stranke predlaganih prič. Zgolj na podlagi navedb tožeče stranke v tožbi je morala tožena stranka podati pisno izjavo, s katero se je lahko opredelila do zgolj tožbenih navedb. Tožena stranka je to storila in je v spis vložila pisne izjave tako tožene stranke kot vseh predlaganih prič. Naknadno pa je tožeča stranka vložila obsežno pripravljalno vlogo, s katero je šele prerekala navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in obširno navajala nova dejstva ter predlagala nove dokaze, ki predstavljajo ključni del dokazov v predmetnem postopku. Tožena stranka je na navedbe sicer odgovorila s prvo pripravljalno vlogo, katero je vložila na naroku, na istem naroku pa je prejela s strani tožeče stranke drugo pripravljalno vlogo, s katero le-ta podaja navedbe v zvezi s pisnimi izjavami tožene stranke in prič, ki jih je tožena stranka morala sodišču predložiti po pozivu, še pred prejemom prve pripravljalne vloge zgolj na podlagi tožbenih navedb. Sodišče na narok za zaslišanje ni vabilo niti župana niti nobene od prič tožene stranke, četudi ta nikoli ni umaknila dokaznega predloga po zaslišanju tako tožene stranke kot prič, temveč je vztrajala še na naroku, kot izhaja iz zapisnika. Na naroku je sodišče zaslišalo le tožnika in pooblaščenka je pravočasno uveljavljala bistveno kršitev določb postopka in ponovno vztrajala pri neposrednem zaslišanju vseh predlaganih prič, zlasti ocenjevalca A.A. in direktorice občinske uprave B.B., prav tako pa tudi zaslišanje tožene stranke - župana, ki je bil tožniku nadrejen in pristojen za nadzor nad njegovim delom, tožnik pa je dolžan spoštovati njegova navodila. Kot izhaja iz samega zapisnika z naroka je tožena stranka izrecno opozorila na dejstvo, da je rok za predložitev pisnih izjav stranke in prič pridobila ob stanju spisa, ki je vseboval zgolj odgovor na tožbo, šele po podaji pisnih izjav pa je tožeča stranka vložila pripravljalno vlogo, v kateri je najbolj obsežno in konkretno navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze. Do vseh teh navedb in dokazov, ki so bili s strani tožeče stranke navedeni in predloženi po vložitvi tožbe, tožena stranka ni imela v postopku možnosti dokazovanja njihove neutemeljenosti in neresničnosti. Tako tožena stranka ni imela možnosti dokazati, da so navedbe in dokazi, ki so bili s strani tožnika navajani in predloženi po tožbi, neutemeljeni in neresnični. Kljub temu je sodišče dokazni postopek zaključilo in odločilo v korist tožnika. Do ugovora bistvene kršitve postopka s strani tožene stranke se je sodišče opredelilo le z navedbo, da se dokazni predlogi z neposrednim zaslišanjem prič zavrne, ker sodišče ocenjuje, da predlagani dokaz ne bi pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja, ni pa se opredelilo do zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje tožene stranke. Gre za izrazito neenako obravnavanje strank v predmetnem postopku, saj toženi stranki sploh ni bila dana učinkovita možnost obravnave pred sodiščem, za razliko od tožnika. V posledici navedene bistvene kršitve določb postopka je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Sodišče je odločalo na podlagi zgolj izpovedi tožeče stranke, ki je bila v izrecnem nasprotju z oceno ocenjevalca in oceno tričlanske komisije, prav tako pa v nasprotju s pisnimi izjavami prič in tožene stranke, podane v najzgodnejši fazi postopka. Tožena stranka vseskozi zatrjuje, da je tožnik delal le najenostavnejše zadeve (na primer pregledovanje narejenega s strani nekoga drugega), zahtevnejše zadeve, da je morala tožena stranka bodisi prepustiti zunanjim izvajalcem, bodisi sta delo tožnika namesto njega opravila kar sam ocenjevalec A.A. ali direktorica Medobčinskih uprav ali ostali sodelavci. Hkrati je tožnik delal zgolj tiste zadeve, za katere je sam tako želel ali ocenil, da je potrebno, ni upošteval navodil nadrejenih pri opravljanju dela, hkrati pa povzročal škodo županu in celotni občini s tem, ko je zoper občino prijavljal inšpekcijski nadzor, župana policiji ter v medijih večkrat nastopal na način, da je posmehljivo in žaljivo in v škodo občine podajal izjave. Tožnik je bil že v letih 2009 in 2010 ocenjen z oceno zadovoljivo, v letu 2011 pa je sodelovanje z njim postalo celo nevzdržno in je tožena stranka utemeljeno njegovo delo ocenila kot nezadovoljivo. V Komisiji za preizkus delovne uspešnosti so sodelovale tudi pristojne osebe z drugih občin Medobčinske uprave in vsi trije člani so se strinjali z oceno nezadovoljivo. Tožnik je namreč zasedal delovno mesto svetovalca za komunalne in prometne zadeve za tri občine (Medobčinsko upravo) in sicer Občino C., D. in E.. Iz pisnih izjav prič je razvidno, da so bili na vseh treh občinah s tožnikom delom in sodelovanjem nezadovoljni. Že iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je sam zgolj pregledoval osnutke, podajal pripombe in nasprotoval posameznim odločitvam oziroma pripravi odločb, naročenih s strani tožene stranke, ki je bila odgovorna in pristojna za sprejemanje odločitev. V kolikor bi sodišče dalo toženi stranki možnost dokazati neresničnost in neutemeljenost tožnikovih navedb in po drugi strani utemeljenost tožnikove ocene nezadovoljivo za leto 2011 bi gotovo ne mogla sprejeti dokazni zaključek, da tožnikovo opravljeno delo v letu 2011 ni bilo v celoti pod pričakovanji glede na kriterij ocenjevanja. Sodišče je takšen zaključek sprejelo na podlagi vsebine izpodbijanega sklepa Komisije za preizkus ocene, iz katerega po mnenju sodišča ne izhaja, da je celotno tožnikovo delo v ocenjevalnem obdobju pod pričakovanim. Ker iz navedb v sklepu komisije izhaja, da je bilo po kriteriju pravočasnosti večina del opravljenih v zakonsko določenem roku, prav tako pa naj bi po kriteriju samostojnosti in natančnosti bilo iz ocene komisije razbrati, da je tožnik dosegel vsaj oceno zadovoljivo, je sodišče zaključilo, da tožnikovo delo ni bilo v celoti opravljeno pod pričakovanimi kriteriji, zaradi česar skupna ocena ni mogla biti nezadovoljiva. Tožena stranka meni, da je sodišče določbo 8. odstavka 2. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačilne razrede razlagalo materialno pravno zmotno. Razlaga tega določila ne more biti takšna, kot jo je zavzelo sodišče in sicer, da tožnik niti po enem kriteriju ne bi smel biti ocenjen zadovoljivo. Povsem jasno je, da se pri ocenah po kriteriju na koncu pogleda povprečje posameznih ocen po posameznem kriteriju. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Na podlagi določbe 278. člena ZPP sodišče z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank, pri čemer mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če tega ne stori v samem sklepu, je sodišče dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v dokončni odločbi. Zavrnitev dokaznega predloga namreč lahko predstavlja kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar razlogi za takšno odločitev niso upravičeni, oziroma ustavno sprejemljivi.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po prejemu tožbe in odgovora na tožbo ob razpisu poravnalnega in prvega naroka za glavno obravnavo toženo stranko pozvalo, da predloži pisne izjave predlaganih prič (A.A., F.F., G.G., H.H., I.I., J.J. in B.B.). Tožena stranka je navedene izjave prič predložila, tožeča stranka pa je vložila istočasno obsežno pripravljalno vlogo (na 14 straneh), na katerih je navajala nova dejstva ter predlagala nove dokaze. Tožena stranka je na prvo pripravljalno vlogo sicer odgovorila, na prvem naroku za glavno obravnavo pa prejela še drugo pripravljalno vlogo, s katero je tožeča stranka podajala navedbe v zvezi s pisnimi izjavami prič tožene stranke, ki jih je tožena stranka morala sodišču predložiti še pred prejemom prve pripravljalne vloge. Sodišče prve stopnje je na prvem in edinem naroku zaslišalo tožniku, medtem ko dokazni predlog z neposrednim zaslišanjem prič, ki jih je predlagala tožena stranka, zavrnilo, ker je ocenilo, da predlagani dokaz ne more pripomoči k razjasnitvi dejanskega stanja. Tožena stranka je vztrajala v neposrednem zaslišanju prič, zlasti pa zaslišanju tožene stranke - župana in glavnih prič v predmetni zadevi in sicer ocenjevalca A.A. ter direktorico občinske uprave B.B., na katero se je tožnik v svoji izpovedbi na naroku skliceval. Sodišče ugovora tožene stranke ni upoštevalo, temveč je sklenilo, da je zadeva zrela za razsojo in da je zadeva zrela za odločitev.

Ob takšni obrazložitvi zavrnitve substanciranih dokaznih predlogov za zaslišanje prič tožene stranke v pritožbi utemeljeno uveljavlja kršitev pravice do izjave v postopku oziroma kršitev načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le tedaj, ko so zato podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno, bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP), bodisi iz obrazložitve končne odločbe, kar pa v konkretni zadevi ni podano. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza. Na ta način je namreč stranki, katere dokazni predlog je bil zavrnjen, dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe lahko napade.

Sodišče je pri presoji pravilnosti ocene javnega uslužbenca res omejeno izključno na presojo pravilnega vrednotenja posameznih kriterijev, kot so predpisani in nikakor ne more samo nadomestiti ocene nadrejenega o tem, kakšen je prispevek posameznega uradnika k delovanju organa, saj sodišče dela organa ne pozna. Iz navedenega razloga tudi v postopku dokazovanja sodišče običajno večjo težo pripiše mnenju nadrejenega, pa tudi mnenju drugih zaposlenih, ki strokovno poznajo delo organa.

Glede same vsebine ocene bi sodišče prve stopnje moralo preizkusiti vse postavke, ki se nanašajo na strokovnost izvajanja nalog, obseg dela, pravočasnost, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost, zanesljivost pri opravljanju dela, sodelovanje, interdesciplinarnost in komuniciranje. Posebej bi moralo preizkusiti očitke v zvezi s pomanjkljivostmi pri delu, ki so se očitali tožniku. Vendar pa pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, kar utemeljeno uveljavlja pritožba, da je v tem zvezi zaslišalo zgolj in samo tožnika, ni pa zaslišalo niti predpostavljenega, ki je podal sporno oceno, ne komisije, prav tako pa tudi ne direktorice Medobčinske uprave (B.B.), kakor tudi tožene stranke (župana), ki je bila nadrejena in pristojna za nadzor nad tožnikovim delom. Sodišče je toženo stranko res pozvalo, da predloži izjave predlaganih prič, vendar jih dokazno sploh ni ocenilo, čeprav je bila izpovedba tožeče stranke v nasprotju z oceno ocenjevalca in z oceno tričlanske komisije. Sodišče sicer res ni dolžno izvesti dokazov, ki jih stranka predlaga, saj lahko razumno in obrazloženo oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva za odločitev v pravdi niso odločilni. Ne sme pa zavrniti izvedbe dokazov, ki so predlagani v potrditev pravnoodločilnih dejstev. S tem, ko je sodišče prve stopnje zaslišalo samo tožnika, ni pa zaslišalo niti ocenjevalca in prič, ki jih je predlagala tožena stranka, je porušila procesno razmerje med strankama. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da bi okoliščine o dejanskem delu tožeče stranke pri toženi stranki in očitnih pomanjkljivosti tožena stranka lahko dokazala z navedenimi pričami v kontradiktornem dokaznem postopku.

Glede same vsebine ocene je iz obrazložitve sodišča prve stopnje razvidno, da je osmi odstavek 2. člena Uredbe (ki določa, da pomeni nezadovoljiva ocena delovne uspešnosti, da je opravljeno delo v celoti pod pričakovanju glede na kriterije ocenjevanja) obrazlagalo tako, da mora biti tožnikovo delo po vsakem posameznem kriteriju ocenjeno pod pričakovanju. Ker je zgolj na podlagi vpogleda v ocenjevalni list komisije po kriteriju pravočasnosti ugotovljeno, da je večina del opravljena v zakonsko določenem roku, glede kriterija samostojnosti in natančnosti pa je mogoče razbrati, da je tožnik ocenjen z oceno zadovoljivo, se je postavilo na stališče, da tudi skupna ocena njegovega dela ne more biti nezadovoljiva. Razlaganje Uredbe v smislu, da v primeru, če bo uslužbenec po enem kriteriju (od 10) že ocenjen kot zadovoljivo, pomeni, da skupna ocena po vseh kriterijih ne more biti nezadovoljiva, je nepravilno. Skupna ocena delovne uspešnosti po vseh kriterijih predstavlja povprečje posameznih ocen po posameznem kriteriju.

Glede na navedeno tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da ji je bila s postopanjem sodišča prve stopnje kršena pravica do izjave v postopku oziroma načelo kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (354. člen ZPP). V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagane dokaze, bodisi njihovo neizvedbo ustrezno obrazložiti. Ker je pritožba utemeljena, že iz zgoraj navedenega razloga, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia