Jedro

Uporaba meril iz Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo ni ustrezna pravna podlaga za opredelitev nedoločenih pravnih pojmov iz 23. člena ZTuj.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 57/98-16 z dne 23.6.1999, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 24.11.1997, odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 24.11.1997, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Sekretariata za notranje zadeve Občine B. z dne 9.7.1992. Z njo je bil tožniku izrečen ukrep odpovedi prebivanja na območju Republike Slovenije za dobo 4 let ter odločeno, da mora Republiko Slovenijo zapustiti v 24 urah po vročitvi navedene odločbe ter da pritožba zoper njo ne zadrži izvršitve.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da se po 23. členu Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97 v nadaljevanju ZTuj) tujcu, ki prebiva na območju Republike Slovenije lahko, odpove prebivanje iz razlogov varnosti ali obrambe države. Pri opredeljevanju navedenih nedoločenih pravnih pojmov, je tožena stranka pravilno izhajala iz Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (Uradni list RS, št. 47/94 v nadaljevanju uredba), ki tudi po presoji sodišča predstavlja pravno ustrezno podlago. Iz podatkov, ki jih je posredovalo Ministrstvo za obrambo (dopis) izhaja, da je bil tožnik nekdanji poklicni pripadnik tujih oboroženih sil (jugoslovanske armade) ter domnevni sodelavec tujih varnostnih organov oziroma obveščevalnih služb, katerih delovanje je ogrožalo obrambno varnostne, politične, gospodarske in druge vitalne interese države. Zato je tožena stranka pravilno presodila, da bi tožnikovo prebivanje po 7. členu uredbe pomenilo nevarnost za varnost ter obrambo države, ter pravilno odločila, ko je njegovo pritožbo zavrnila.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je aprila 1992 vložil vlogo za pridobitev državljanstva RS. Do dokončnosti odločbe, s katero je bila njegova vloga dne 13.7.1992 zavrnjena, ga glede na določbo 2. odstavka 81. člena ZTuj ni bilo mogoče obravnavati kot tujca ter mu na podlagi 23. člena navedenega zakona izreči ukrep odpovedi prebivanja. Tudi ni pravilno v letu 1992 izrečenega ukrepa utemeljevati z dopisom Ministrstva za obrambo, ki datira iz leta 1996; še zlasti zato ne, ker mu je tožena stranka izdala najprej dovoljenje za začasno prebivanje, pozneje 18.1.1999 pa dovoljenje za stalno prebivanje. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Odločitev tožene stranke, da se tožniku izreče ukrep odpovedi prebivanja iz razlogov varnosti in obrambe države, temelji na 23. členu ZTuj. Pri opredelitvi zakonsko nedoločenega pojma nevarnosti za varnost in obrambo države je tožena stranka izhajala iz uredbe, ki v 7. členu določa merila, kdaj naj bi sprejem tujcev v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za varnost države, v 8. členu pa, kdaj naj bi predstavljal nevarnost za obrambo države.

Uredba, ki je bila izdana na podlagi pooblastila iz 28. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, v nadaljevanju ZDRS), določa merila, ki so namenjena ugotavljanju, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih ZDRS določa v 3., 4. in 8. točki 10. člena za pridobitev državljanstva z naturalizacijo. Pravna ureditev, ki ureja pridobitev državljanstva se po vsebini in namenu bistveno razlikuje od pravne ureditve, ki ureja prebivanje tujcev. Pogoji, ki so predpisani za pridobitev državljanstva, pa tudi interesi države na področju državljanstva so drugačni od interesov države na področju prebivanja tujcev v Republiki Sloveniji. Zato je pravno stališče tožene stranke, ki mu pritrjuje sodišče prve stopnje, da je uporaba meril iz uredbe pravno ustrezna podlaga za opredelitev nedoločenih pravnih pojmov iz določbe 23. člena ZTuj, ki je veljal v času izdaje prvostopne upravne odločbe, napačno. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pa upravna organa tudi nista ustrezno obrazložila konkretnih dejstev, ki naj bi kazala na tožnikovo konkretno nevarnost za varnost in obrambo države.

Ker je bila pri odločanju o tožnikovi pritožbi zoper prvostopno upravno odločbo neposredno uporabljena uredba, ki po presoji pritožbenega sodišča ni pravno ustrezna podlaga za opredelitev nedoločenih pravnih pojmov iz določbe 23. člena ZTuj, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in s sodbo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje.