Jedro

Po presoji sodišča je prvostopni organ pravilno umestil nameravano dejavnost stranke z interesom med podjetje z visoko tehnologijo z (med drugim) registrirano dejavnostjo: razvoj, proizvodnja in trženje novih tehnologij, tehnološko zahtevnih izdelkov in storitev z visoko vsebnostjo znanja.

Umestitev dejavnosti stranke z interesom pod namembnost tehnološko podjetništvo zadošča za ugotovitev o skladnosti dejavnosti stranke z interesom z dopustno namembnostjo.

Drugi tožnik ni pojasnil, v čem se kaže njegov pravni interes v zvezi z ustrezno zagotovitvijo zadostnega števila parkirnih mest, saj ga nedvomno ni mogoče šteti za nosilca javnega interesa. Kot zasledovanje slednjega (tj. javnega interesa) pa je ta ugovor mogoče tudi identificirati.

Izrek

I. Postopek se za prvotožečo stranko A. d.o.o., in tretjetožečo stranko B. d.o.o. ustavi.

II. Tožba drugotožeče stranke C. d.o.o. se zavrne.

III. Stroškovni zahtevki tožečih strank in stranke z interesom se zavrnejo.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo investitorju družbi D. d.o.o (v tem upravnem sporu stranki z interesom) izdal gradbeno dovoljenje (v nadaljevanju GD) za spremembo namembnosti dela objekta F4 – ... – ... na zemljišču s parc. št. 1715/50 k.o. ..., na navedenih delih stavbe, po projektu za pridobitev GD 17-07, Ljubljana, februar 2018, izdelovalca E., dopolnitev marec 2018, junij 2018, ki je sestavni del tega dovoljenja in vsebuje navedene listine (I. točka izreka), pod tam opredeljenimi splošnimi pogoji gradnje (II. točka izreka), odločil, da se gradnja oziroma sprememba namembnosti lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (III. točka izreka) in da posebni stroški z izdajo tega dovoljenja niso bili zaznamovani (4. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je prejel zahtevo investitorja za izdajo GD za spremembo namembnosti navedenega objekta. Organ je opravil preveritev zahteve po prvem odstavku 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Ugotovil je, da se poseg ureja po Odloku o zazidalnem načrtu za severni del območja urejanja VP 3/2 – ... (v nadaljevanju Odlok o ZN). Po 6. členu Odloka o ZN je v funkcionalni enoti F4 možno v pritličju objekta umestiti javni program. Dovoljen je razvoj in trženje novih tehnologij in storitev z visoko vsebnostjo znanja. Kletne etaže so namenjene garažiranju in servisno-tehničnim prostorom. Glede na to se predvidi sprememba namembnosti iz 12112 – gostinske dejavnosti in 12520 – skladišča v 12640 – stavbe splošnega družbenega pomena (stavbe za zdravstvo). V delu kletne etaže se predvidi ureditev prostorov za radiološko diagnostiko ter operativne posege. Dejavnost, ki se bo opravljala v teh prostorih, se smatra kot servisno-tehnična dejavnost pri opravljanju zdravstvenih storitev, ki jih bo izvajalec opravljal v pritličju objekta. V pritličju se predvidi izvajanje specialistične zdravstvene dejavnosti in razvoj novih medicinskih storitev z visoko vsebnostjo znanja. Glede na obvezno razlago 6. člena Odloka o ZN s strani MOL pod kvartarni program sodi tudi zdravstvena dejavnost oziroma namembnost vezana na zdravstvo. V območju ... parka so že umeščene različne zdravstvene dejavnosti v pritličjih objektov (npr. zobozdravstvene ambulante). V zvezi s parkirnimi mesti je navedel, da je treba glede na normativ za poslovno dejavnost zagotoviti 33 parkirnih mest. V lasti investitorja je 13 parkirnih mest v kleti. Glede na predvideno se po PGD projektu za obravnavano območje potreba po parkirnih mestih ne povečuje, tako je tudi za novo dejavnost zagotovljeno dovolj parkirnih mest v sklopu območja F1-F4. Zagotovljeno pa je tudi javno parkirišče v neposredni bližini objekta (na vzhodni strani objekta). Za spremembo namembnosti so priložena potrebna soglasja. Projekt ima predpisane sestavine po Pravilniku o projektni dokumentaciji. V postopek so bile vabljene zainteresirane stranke, solastniki objekta F4, ki so na ustni obravnavi nasprotovali spremembi namembnosti. MOL je organu na njegovo zaprosilo podala tolmačenje 6. člena Odloka o ZN. V zvezi s podanimi pripombami stranskih udeležencev (tožnikov) je organ navedel, da se nanašajo na neskladnost posega s prostorskim aktom, neskladnost posameznih strokovnih rešitev projektne dokumentacije, dane so bile tudi pripombe na povečane obremenitve skupnih delov stavbe, glede ioniziranega sevanja ter parkiranja. Skliceval se je na sodno prakso v zvezi z uporabo 66. člena ZGO-1 (I Up 928/2006). Navedel je še, da bi mu morali tožniki predložiti ustrezen dokaz - nasprotno strokovno študijo oziroma projekt, ki bi pri organu lahko vzbudil dvom v pravilnost in skladnost projektne dokumentacije, ki je bila podlaga za GD, saj ne zadostuje zgolj navajanje posameznih določb OPN in sklicevanje na posamezne rešitve PGD, temveč mora stranski udeleženec, ki v tem postopku varuje svoje pravice in pravne koristi in ne javno korist, utemeljiti, kako je konkretno z izdajo GD poseženo v njegov pravni položaj glede na te določbe. Stranski udeleženci so solastniki objekta, poseg spremembe pa ne obsega posega rekonstrukcije, temveč zgolj poseg v nenosilno konstrukcijo, ki se bo opravila v prostorih investitorja, prav tako se ne bo izvajalo posegov v skupne dele stavbe. Investitor je predložil utemeljitev ionizirajočega sevanja glede na Zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti (v nadaljevanju ZVISJV), naknadno dopolnjeno, ki je bila posredovana strankama postopka, predložil je tudi dopis Zavoda za varstvo pri delu z dne 6. 8. 2018, iz katerega izhaja, da je pri spremembi namembnosti zagotovljena zadostna zaščita prostorov.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnikov. V zvezi s pritožbenimi navedbami je še dodal, da je tudi po njegovem prepričanju nameravana sprememba namembnosti s prostorskim aktom skladna že po prvem podpoglavju tehnološko podjetništvo. Za pojem ''storitev z visoko vsebnostjo znanja'' prostorski akt res ne daje točne definicije, vendar opravljanje zdravstvene dejavnosti sodi med takšne storitve. Navedena dejavnost sodi tudi v t.i. tehnološko podjetništvo, ki je v prostorskem aktu opredeljeno kot podjetništvo z visoko tehnologijo in razvojem visoko specializiranih znanj. To je v svojih vlogah natančno obrazložil investitor (npr. vloga z dne 15. 6. 2018 in dodatno z dne 8. 8. 2018). Zato nadaljnje določbe prostorskega akta, ki v podpoglavju opredeljujejo Javni program, za konkretni primer niti niso relevantne. Dodal je še, da zdravstvene dejavnosti nedvomno sodijo med kvartarne dejavnosti, poleg tega pa so po Uredbi o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena stavbe za zdravstveno dejavnost uvrščene v skupino 126 poleg stavb, namenjenih kulturi, znanosti, izobraževanju in športu. Kršitev pravil postopka ni bila podana, ker mnenje MOL v zvezi s 6. členom Odloka o ZN za odločitev ni bilo relevantno. Prostorski akt ne določa, koliko parkirnih mest mora posamezna dejavnost imeti, ampak določa zgolj, da je treba parkirišča zagotoviti znotraj funkcionalne enote. In ta parkirišča so zagotovljena. Tudi ne drži, da ni pojasnjena zaščita pred sevanjem, saj to izhaja iz projektne dokumentacije. Sicer pa bi lahko tožniki kot lastniki posameznih delov stavbe v tem postopku uspešno varovali le svoje neposredne, individualne pravne interese, ki jih imajo kot lastniki navedenih nepremičnin. V postopku so sodelovali, na njihove ugovore je bilo odgovorjeno oziroma pojasnjeno, če bo pa prišlo med gradnjo do vznemirjanja ali povzročitve škode nad dopustno mejo oziroma do imisij čez krajevno običajno mero, pa je tožnikom zagotovljeno varstvo v civilnem postopku.

3. Tožniki so tožbo vložili zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Stališče prvostopnega organa, da je njegov preizkus vloge za izdajo omejen na preizkus izpolnjevanja pogojev iz 66. člena ZGO-1 (zaradi nadomestitve njegove presoje z jamstvi projektanta iz 47. člena ZGO-1 ter predpisanimi soglasji k projektni dokumentaciji), je napačno. Tako tudi sodna praksa (I U 1646/2009, I Cpg 778/2015). Četudi bi to veljalo, pa bi moral organ navesti, katere ugovore šteje kot ugovore zoper strokovne rešitve projektne dokumentacije in katere ne. Ker tega ni navedel, je tožnikom onemogočil, da se kot stranski udeleženci konkretizirano izjavijo o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Neskladnost posega s prostorskim aktom, povečana obremenitev skupnih delov stavbe ter izračun parkirnih mest namreč zagotovo sodijo pod sklop vprašanj, ki jih je prvostopni organ dolžan preizkušati in se do njih opredeliti. Prav tako ne drži, da se glede na prvi odstavek 65. člena ZGO-1 kot upošteven dokaz šteje le nasprotna strokovna študija. Organ je dolžan glede na 8. člen ZUP ugotoviti resnično dejansko stanje in mora v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito odločbo, četudi jih stranke niso navajale. To mu daje na voljo 139. člen ZUP. Vrsta dokaznih sredstev pa tudi ni omejena ne po ZGO-1, ne po ZUP. Prvostopni organ je nadalje ugotovil, da je nameravana sprememba dopustna, kar je utemeljil na razlagi, da je po 6. členu Odloka o ZN v funkcionalni enoti F4 možno v pritličju objekta umestiti javni program, da se v prostorih predvidi izvajanje specialistične zdravstvene dejavnosti in razvoj novih medicinskih storitev z visoko vsebnostjo znanja ter da je bila s strani MOL sprejeta obvezna razlaga namembnosti t.i. kvartarnih programov, ki določa, da je v vseh objektih možno umestiti terciarne (gostinstvo) in kvartarne (izobraževanje, šport) programe, vendar kot del interne ponudbe podjetja, in da glede na navedeno pod t.i. kvartarne programe sodi tudi zdravstvena dejavnost oziroma namembnost, vezana na zdravstvo. Drugostopni organ pa je s svojo odločbo presojo umestitve nameravane spremembe namembnosti v celoti utemeljil na razlagi umestitve objektov tehnološkega podjetništva v funkcionalne enote, česar prvostopni organ ni izpostavljal in se do tega ni opredeljeval, in posledično razglasil vse ugovore tožnikov v zvezi s tem za irelevantne. Tožniki so poudarili, da je investitor podjetje, ki se ukvarja z zdravstveno dejavnostjo (kot je definirana v Zakonu o zdravstveni dejavnosti) in se sprememba namembnosti nanaša na spremembo namembnosti stavbe v stavbo za zdravstvene dejavnosti. Investitor je specializiran za zdravljenje poškodb in obolenj gibalnega sistema ter pacientom zagotavlja specialistično ambulantno obravnavo, celovito diagnostiko, različne oblike konzervativnega zdravljenja, izvajanje artroskopskih operativnih posegov in rehabilitacijo s fizikalno terapijo (zasebni ortopedski center, kot izhaja iz njegove spletne strani). Območje ... parka je namenjeno tehnološkim podjetjem, kar jasno izhaja iz 6. člena Odloka o ZN. Gre za t.i. ''high-tech'' podjetja (računalniška in telekomunikacijska tehnologija, industrijska robotika, avtomatizacija poslovanja, biogenetika, bioinženiring, itd). Razlaga drugostopnega organa je tako povsem absurdna in pavšalna, pojasnjeno pa tudi ni, kako zdravstvena ordinacija sodi pod pojem ''tehnološkega podjetništva''. Dovoljene rabe so v drugem odstavku 6. člena Odloka o ZN naštete z namenom opredelitve termina tehnološko podjetništvo, ne pa kot samostojno dovoljenje rabe katerekoli namembnosti z visoko vsebnostjo znanja. Razlogovanje organov privede do zaključka, da je vsakršno podjetje, ki ima bodisi računalnik ali drugo elektronsko napravo, ki bi jo lahko šteli za visoko tehnologijo, in opravlja kakršnokoli storitev z visoko vsebnostjo znanja, tehnološko podjetje. Že sam namen ustanovitve ... parka kot podpornega okolja za visoko tehnološko podjetništvo nasprotuje razlagi organa. Investitor pri svojem delu povsem logično uporablja medicinsko tehnologijo za izvajanje zdravstvene dejavnosti. Medicinska tehnologija je vključena že v sam pojem zdravstvene dejavnosti. To pa ne pomeni, da ga je mogoče uvrstiti v okvir tehnološkega podjetništva.

4. Tožniki so še navedli, da se je zahteva investitorja za spremembo namembnosti nanašala na posamezne dele stavbe, ki stoji v enoti urejanja prostora RD-447 (v nadaljevanju EUR RD-477), za katero Odlok o prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana Izvedbeni del (v nadaljevanju OPN MOL ID) določa namensko rabo IG – gospodarske cone. OPN MOL ID obravnava območje zdravstvene dejavnosti ločeno od območij z oznako IG in sicer je zdravstvena dejavnost predvidena v območjih z oznako CD, SS, BC in SK. V EUR RD-447 OPN MOL ID takega območja ne določa. 6. člen Odloka o ZN je treba tolmačiti v okviru, ki ga postavi OPN MOL ID za EUR RD-477. Zdravstvene dejavnosti, ambulantne oziroma bolnišnične, med rabami v Odloku o ZN ni. Drugostopni organ sicer utemeljuje svojo odločitev s tem, da naj bi bil investitor registriran (tudi) za raziskovanje in eksperimentalni razvoj na področju medicine, vendar tega ne podpre z dokazi, temveč se opira na navedbe investitorja. Dejstvo, da je nekdo registriran za določeno dejavnost, še ne pomeni, da jo opravlja. Nesporno je, da investitor v večinskem delu opravlja klasično izvenbolnišnično zdravstveno dejavnost. Če ob tem v minimalnem obsegu opravlja še raziskovalno dejavnost, to še ne pomeni, da se s tem ukvarja in da je tehnološko podjetje. Tudi iz 11. člena OPN MOL ID (kjer so navedeni dopustni objekti) ne izhaja, da je sprememba iz gostinske dejavnosti (12112) in skladišča (12520) v stavbo splošnega družbenega pomena - stavbe za zdravstvo (12640) dopustna na območjih namenske rabe IG. Razlaga MOL, Oddelka za urejanje prostora, ki je bila posredovana prvostopnemu organu, je v nasprotju z obvezno razlago 6. člena Odloka o ZN oziroma jo nedopustno širi. MOL je namreč kvartarno dejavnost razširil tudi na zdravstveno dejavnost. Prvostopni organ se na to razlago ne bi smel opreti, ker je obvezna razlaga v izključni pristojnosti Mestnega sveta MOL (ne pa Oddelka za urejanje prostora), s to razlago je Oddelek za urejanje prostora širil dopustne dejavnosti s področja športa in izobraževanja še na eno t.i. kvartarno dejavnost – zdravstvo in to kljub dejstvu, da je isti oddelek MOL v obrazložitvi predloga obvezne razlage podal obrazložitev, da je to določbo Odloka treba razumeti tako, da so v tej stavbi po Odloku dopustne vse dejavnosti (namembnosti), povezane z izobraževanjem, ki se lahko izvajajo v stavbi, ki je v prilogi I Uredbe razvrščena pod šifro 12630 – stavbe za izobraževanje in raziskovalno delo. Organ se tudi ni z ničemer opredelil do drugega dela povedi tretjega odstavka 6. člena Odloka o ZN ''vendar kot del interne ponudbe podjetja''. Razlago Odloka je torej sprejel nepristojni organ, hkrati je to v nasprotju z njegovim lastnim pojasnilom izpred petih let in nasprotuje stališču odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-361/96 z dne 21. 10. 1999, da v primeru, da bi organ, ki sprejema obvezno razlago, z njo določil vsebino, ki je ob njeni uveljavitvi predpis ni imel, ne bi šlo za obvezno razlago, temveč za spremembo predpisa, ki mora biti zato sprejeta po ustreznem postopku. Tako tudi Upravno sodišče v II U 217/2016. Tožniki ne nasprotujejo dejstvu, da zdravstvo sodi med kvartarne dejavnosti, temveč je treba upoštevati, da 6. člen Odloka o ZN te omejuje na izobraževanje in šport. Opozorili so še, da jim prvostopni organ ni posredoval odgovora MOL, Oddelka za urejanje prostora v izjasnitev, temveč so bili z njim seznanjeni šele iz obrazložitve GD. S tem je bila tožnikom odvzeta možnost izjasnitve in je podana kršitev po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Drugostopni organ sicer navaja, da prvostopni organ odločitve na to ni oprl, kar ne drži. Prvostopni organ je namreč sam navedel, da je za tolmačenje zaprosil MOL in očitno na tej podlagi izoblikoval svoje stališče. 5. Prav tako po mnenju tožnikov ne drži, da je investitor predložil ustrezno utemeljitev sevanja glede na ZVISJV. Kot izhaja iz dokumentacije spisov, posebna talna in stropna zaščita prostorov, v katerih bodo naprave, ki oddajajo ionizirajoče sevanje, ni predvidena, saj naj bi domnevno zadoščali obstoječi betonski plošči, debelejši od 20 cm. Iz dopolnitve investitorja izhaja le, da bodo vse stene natančno obdelane v PZI. Podatkov o zaščiti pred sevanjem v spisu ni. Dokument ''Predlog zaščite pred sevanjem prostorov z rentgenskimi aparati podjetja D. d.o.o.'' z dne 19. 4. 2017 (poslano s strani ZVD) določa zgolj in samo debelino svinčenih oblog na stenah. Izračuna za to ne vsebuje, zato ga ni možno preveriti. V dokumentu je celo napačna predpostavka o sestavi stene, ki meji na garažo. V poglavju 2.1 CT DIAGNOSTIKA je napisano, da je stena proti garažam opečna, kar ni bilo skladno z obstoječimi načrti. V načrtih arhitekture je bil v risbi Tloris 1. Kleti – 2. Faza, B.1.1.2, Junij 2018, s šrafuro označen material stene, opisan kot betlonski votlak 19 – obstoječe. Na to so tožniki že opozorili v vlogi z dne 23. 7. 2018. Glede na dopis ZVD, iz katere izhaja, da je bila podlaga za izračun zaščite pred sevanji dokumentacija E. d.o.o., kjer je navedeno, da je stena iz opečnih zidakov, to pomeni, da je bila študija zaščite pred sevanji izdelana na podlagi stare PGD, čeprav je investitor vmes naredil popravke. Iz dopisa sicer izhaja tudi, da je v primeru izdelane stene iz betonskih zidakov namesto opečnih zaščita boljša, pri čemer avtor navaja konkretne vrednosti gostote materialov, ki pa ne držijo. Za to so tožniki predložili konkretne dokaze, ki jih prvostopni organ ni upošteval. Gostota 2,3g/cm3, ki jo navaja dopis ZVD, velja za betonirano steno in ne za steno iz betonskih votlakov. Gostota stene iz betonskih votlakov je manjša od betonirane stene in je odvisna od razmerja med betonskimi stenami in zračnimi kanali v betonskem votlaku (dokaz: spletne strani). Prav tako ni točen podatek o gostoti opečne stene, saj ne določa, iz kakšnih zidakov je opečna stena. Stene so lahko iz polne opeke ali pa iz opečnih blokov ali zidakov, kar privede do različne gostote.

6. Tožniki so kot zaključno navedli, da niti iz soglasja MOL, Oddelka za gospodarske dejavnosti in promet, niti iz obrazložitve GD ne izhaja število parkirnih mest, ki jih je za spremenjeno namembnost dolžan zagotoviti investitor. Da bi tožniki to lahko preverili, bi moral organ navesti število zahtevanih parkirnih mest po prostorskem aktu ter število parkirnih mest, ki jih je zagotovil investitor. Ni jasno, od kod organu podatek o številu zaposlenih in za katero dejavnost naj bi bilo število parkirnih mest zagotovljeno. Do tega se organ ni opredelil. S tem je podana kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Glede na povedano so tožniki predlagali, da se gradbeno dovoljenje odpravi, zahteva investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne, toženki pa naloži povrnitev njihovih stroškov postopka.

7. Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa poslala upravne spise.

8. Stranka z interesom D. d.o.o. je v odgovoru na tožbo navedel, da je GD pravilno in zakonito, postopek je bil voden zakonito. Zmotno je tudi sklicevanje tožnikov na I U 1646/2009, saj je organ presojal skladnost nameravane gradnje s prostorskim aktom. Upravni organ v strokovne rešitve in po ustaljeni sodni praksi ne more posegati, saj je zakon izrecno postrožil odgovornost projektantov in soglasodajalcev. Že 65. člen ZGO-1 terja od stranskega udeleženca, da za svoje trditve predloži dokaze. V zvezi s presojo skladnosti posega s prostorskim aktom je stranka z interesom navedel, da sta oba organa presodila, da gre za storitve z visoko vsebnostjo znanja, torej gre za tehnološko podjetništvo. D. je registriran med drugim za raziskovanje in eksperimentalni razvoj na področju medicine in splošno izvenbolnišnično zdravstveno dejavnost. Pri dejavnostih, ki jih namerava izvajati v prostorih stavbe F4, bo uporabljal visoko specializirano tehnologijo ter aktivno razvijal in tržil visoko specializirana znanja in storitve, pri čemer bodo posegi za paciente manj invazivni in ambulantni. Ne gre torej za klasično izvenbolnišnično dejavnost. Stranka z interesom velja za vodilnega na področju zdravljenja bolezni in poškodb hrustanca z matičnimi celicami, ki velja trenutno za vrh medicinske znanosti. To potrjujejo tudi mednarodne akreditacije in prejeta priznanja. D. tako ne le, da uporablja visoko specializirano tehnologijo in visoko specializirano znanje, temveč jo tudi v sodelovanju s partnerji razvija (npr. sodelovanje s podjetjem F. d.o.o., vodilnim na področju laboratorijske celične biologije). Vodilno vlogo ima tudi pri uvajanju novih tehnologij in razvoju tehnološko zahtevnih storitev na področju regenerativne medicine (razvoj in uvajanje bioloških tehnik za zdravljenje poškodb in obrabe hrustanca). O obsežni raziskovalni dejavnosti priča obseg 158 referenc. Sicer se pa v prostorih ... parka nahaja tudi zobozdravnik, ambulanta družinske medicine ZD Ljubljana, kot tudi družba G. d.o.o., torej ne gre zgolj za t.i. ''high-tech'' podjetja. Ker pa odgovor MOL glede obvezne razlage predstavlja le neobvezujoče mnenje, ni bil kršen postopek s tem, ko ga tožniki niso prejeli v izjavo. Tudi zaščita pred ionizirajočim sevanjem je ustrezna. Spis tudi vsebuje ustrezne listine (pojasnilo stranke z interesom v načrtu arhitekture dopolnitev 2 iz junija 2018, predlog zaščite pred sevanjem prostorov, pridobljen od ZVD z dne 19. 4. 2017). Iz dopisa ZVD z dne 6. 8. 2018 pa izhaja, da metoda za izračun zaščite ni standardizirana, temveč se prilagaja dejanskim okoliščinam z namenom zagotovitve ustrezne zaščite. Navajanje elektronskih strani nekaterih proizvajalcev gradbenega materiala je pavšalno. Tožbene navedbe glede števila parkirnih mest so pavšalne in nedokazane. Ker je celoten kompleks pod vodstvom enega investitorja, parkirna mesta niso predvidena in dodeljena za posamezen objekt posebej. Sicer pa je parkirnih mest dovolj, možna pa je tudi njihova preveritev. Predlagal je, da sodišče tožbo zavrne, ter priglasil stroške postopka.

9. Stranka z interesom G. odgovora na tožbo ni podala.

K I. točki izreka:

10. Prvi tožnik in tretji tožnik sta sodišču poslala vlogo z dne 3. 6. 2020, prejeto 4. 6. 2020. V njej sta navedla, da sta s stranko z interesom D. d.o.o. podpisala sporazum o ureditvi razmerij, na podlagi katerega sta se zavezala k umiku tožbe v tej zadevi. Zato s to vlogo tožbo umikata.

11. Po 34. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko tožnik umakne tožbo brez privolitve toženka do pravnomočne odločbe. Če se tožba umakne, sodišče postopek s sklepom ustavi.

12. Glede na povedano je sodišče postopek v delu, ki se nanaša na prvega tožnika in tretjega tožnika, ustavilo.

K II. točki izreka:

13. Tožba drugega tožnika ni utemeljena.

14. V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa o izdaji gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti dela objekta F4 - ... na navedenih zemljiščih po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja št. 17-07, Ljubljana, februar 2018 izdelovalca E. d.o.o., dopolnitev marec 2018, junij 2018, ki je sestavni del tega dovoljenja in vsebuje tam navedene listine. Drugi tožnik, ki to gradbeno dovoljenje izpodbija, je bil v postopku izdaje gradbenega dovoljenja vanj vključen kot stranski udeleženec.

15. Po 43. členu ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes; pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek). Oseba iz prvega odstavka tega člena ima v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače (tretji odstavek). Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, mora v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes (četrti odstavek). Kot izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse, lahko oseba s statusom stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja varuje le svoj pravni interes, tj. neposredne na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi; ne more pa v postopku varovati javne koristi, niti ne svojih dejanskih koristi, ki nimajo opore v zakonu in podzakonskih aktih, ki urejajo izdajo izpodbijane odločbe.

16. 66. člen ZGO-1 določa pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja. Pristojni organ za gradbene zadeve mora, preden izda gradbeno dovoljenje, (med drugim tudi) preveriti: 1. ali je projekt v skladu s prostorskim aktom, 2. ali je projekt izdelala pravna oziroma fizična oseba, ki je med izdelavo projekta izpolnjevala s tem zakonom predpisane pogoje za projektanta, ter ali je oseba, ki je navedena kot odgovorni projektant, med izdelavo projekta izpolnjevala pogoje za odgovornega projektanta, 3. ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja, 4. ali ima projekt predpisane sestavine in ali je bila opravljena revizija projektne dokumentacije, kadar je bila predpisana, ter ali so revidenti in odgovorni revidenti, ki so jo opravili, med revidiranjem izpolnjevali pogoje za revidenta in odgovornega revidenta.

17. Ugovori drugega tožnika se nanašajo na neskladnost posega z določbami prostorskega akta in neskladnost posameznih strokovnih rešitev projektne dokumentacije. Sodišče se bo do tožbenih ugovorov opredeljevalo po posameznih vsebinskih sklopih.

18. Drugi tožnik uvodoma ugovarja stališču organa, ki da ni dolžan presojati strokovnih rešitev iz projektne dokumentacije, pri čemer se sklicuje na sodbo, I U 1646/2009. Sodišče temu ugovoru ne sledi. Pravilno je namreč drugemu tožniku že med postopkom in v izpodbijani odločbi pojasnil prvostopni organ (ki mu je pritrdil tudi drugostopni organ), da preveritev projektne dokumentacije organu nalaga zgoraj citirani 66. člen, pri čemer pa se pri tem upošteva (tudi) 47. člen ZGO-1, ki določa, da odgovorni projektant odgovarja za vsak načrt, ki ga je izdelal in potrdil s svojim podpisom in žigom, ter jamči, da je načrt v skladu s prostorskimi akti, gradbenimi predpisi in projektnimi pogoji, da izpolnjuje vse bistvene zahteve in da je v skladu z elaborati. Kot je navedlo tudi Vrhovno sodišče v sodbi, I Up 928/2006 z dne 26. 2. 2009 (na katero se s povzemanjem evidenčnega stavka iz te sodbe sklicuje tudi organ), v projektiranje in projektno dokumentacije zaradi odgovornosti za strokovne rešitve niti upravni organ in tudi ne kdo drug ne more posegati; v določenih delih se ta dokumentacija verificira s predpisanimi soglasji in pogoji. Z ZGO-1 je namreč zakonodajalec zaostril odgovornost projektantov in soglasodajalcev za stabilnost in varnost objektov ter za umestitev objektov v skladu z urbanističnimi oziroma gradbenimi predpisi. Ta odgovornost je po novi ureditvi prenesena na projektantska podjetja in posameznike ter na druge izvajalce, ki po ZGO-1 sodelujejo pri projektiranju in graditvi objektov. Zato upravni organi, ki so pristojni za izdajo gradbenih dovoljenj, ne morejo v svoji pristojnosti presojati strokovnih rešitev, ki izhajajo iz projektne gradbene dokumentacije. V sodbi Upravnega sodišča, I U 1646/2009 z dne 25. 3. 2010, pa je sodišče presodilo, da 50a. člen ZGO-1 (ta ureja izdajo soglasij v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja) ne daje podlage za stališče, da je s soglasjem, ki ga na podlagi projektnih pogojev izda pristojni soglasodajalec, na kakršen koli način odločeno o skladnosti nameravane gradnje s prostorskim aktom ali da so s takim soglasjem celo interpretirane določbe takega akta. V postopku, presojanem v zadevi I U 1646/2009, je bilo namreč ugotovljeno, da odmik obravnavanih objektov od javne ceste ni v skladu s prostorskim aktom, veljavnem za ta primer, zato vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja ni bilo mogoče ugoditi, kljub izdanemu soglasju občinskega organa. Slednje se je namreč nanašalo na prometno in komunalno ureditev v zvezi z obravnavanim objektom in v ničemer ni moglo ''nadomestiti'' neizpolnjevanja pogoja (ustreznega odmika od javne ceste), ki ga določa prostorski akt. Kot pa bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju, z izdajo v tem upravnem sporu izpodbijanega gradbenega dovoljenja, to stališče ni bilo v ničemer preseženo oziroma ni bilo odločeno v nasprotju s tem stališčem.

19. Pravilno je prvostopni organ tudi pojasnil drugemu tožniku, da mora ta za utemeljevanje svojih ugovorov konkretno navesti, s čim naj bilo z izdajo konkretnega GD poseženo v njegov pravni položaj s kršitvijo posamezne določbe prostorskega akta oziroma zakona. Zato mora v primeru izraženega nasprotovanja določenih strokovnih rešitev, ki izhajajo iz projektne dokumentacije, poleg navedbe, za katere strokovne rešitve gre, stranka (v tem primeru drugi tožnik) predložiti ustrezen dokaz, torej v tem primeru študijo, ki bi izkazovala drugače kot rešitev v projektni dokumentaciji. Tako določa tudi 65. člen ZGO-1, ki nalaga stranki, ki nasprotuje nameravani gradnji, da mora za svoje trditve predložiti dokaze.

20. Organ pa je tudi povsem jasno navedel, katere ugovore drugega tožnika šteje kot ugovore zoper strokovne rešitve, in sicer tiste, ki se nanašajo na strokovne rešitve iz projektne dokumentacije izdanega gradbenega dovoljenja, ki jih je v nadaljevanju odločbe tudi konkretno opredelil ter obravnaval. Poleg teh ugovorov pa je prvostopni organ obravnaval tudi ugovore glede neskladnosti posega s prostorskim aktom, pravilnost obravnave vseh naštetih ugovorov pa bo sodišče presojalo v nadaljevanju te sodbe. Nemožnost preizkusa odločitve (po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP) tako ni podana.

21. Sodišče nadalje tudi sodi, da je organ pri svoji odločitvi je ugotovil resnično dejansko stanje in v tam namen ugotovil vsa pravno relevantna dejstva (8. člen, 139. člen ZUP). Ker pa - kot že povedano - 65. člen ZGO-1 terja od stranke, ki nasprotuje nameravani gradnji, da za svoje trditve predloži dokaze, ni mogoče tega bremena prevaliti na organ, ki naj bi bil po mnenju drugega tožnika dolžan, da sam išče in izvaja dokaze, ki naj bi potrjevali navedbe drugega tožnika, še zlasti, če je stranka z interesom vložila popolno zahtevo in za njeno ugoditev podala ustrezne dokaze.

22. Za nameravani poseg na obravnavanem območju velja Odlok o zazidalnem načrtu za severni del območja urejanja VP3/2 ... (...) - Odlok o ZN. To določa 109. člen Odloka OPN MOL ID, po kateri ostanejo z dnem uveljavitve tega odloka v veljavi tam navedeni prostorski izvedbeni akti MOL, med drugim v 26. točki Odlok o ZN. Ugovor drugega tožnika, da bi se za presojo skladnosti nameravanega posega moral uporabljati OPN MOL ID (zlasti 11. člen, ki določa vrste objektov glede na namen v območjih namenske rabe), tako ne vzdrži sodne presoje. V 6. členu Odloka o ZN je opredeljena dopustna namembnost tega območja in sicer je ta namenjen poslovni dejavnosti, tehnološkemu podjetništvu (podjetja z visoko tehnologijo in razvojem visoko specializiranih znanj), spremljajočim centralnim in uslužnostnim dejavnostim, prometni in energetski infrastrukturi ter ureditvi parkovnih površin. V prvem podpoglavju so navedene funkcionalne enote (kamor sodi tudi enota nameravanega posega) namenjene umestitvi objektov tehnološkega podjetništva, z nadaljnjo opredelitvijo naslednjih rab, med drugim razvoj, proizvodnja in trženje novih tehnologij, tehnološko zahtevnih izdelkov in storitev z visoko vsebnostjo znanja. Tudi po presoji sodišča je prvostopni organ pravilno umestil nameravano dejavnost stranke z interesom med navedeno dejavnost in rabo (tj. podjetje z visoko tehnologijo z (med drugim) registrirano dejavnostjo: razvoj, proizvodnja in trženje novih tehnologij, tehnološko zahtevnih izdelkov in storitev z visoko vsebnostjo znanja). Tej umestitvi je sledil tudi drugostopni organ, ki je pravilno tudi ocenil, da že zgolj umestitev dejavnosti investitorja pod to namembnost zadošča za potrditev skladnosti predvidene spremembe namembnosti s citirano določbo 6. člena Odloka o ZN. Ne drži, da prvostopni organ dejavnosti stranke z interesom ni umestil med storitve z visoko vsebnostjo znanja in novih tehnologij (kot je potem to še podrobneje storil drugostopni organ), in kar naj bi bilo nasprotno od presoje drugostopnega organa, saj to izhaja iz obrazložitve odločbe (str. 23 spodaj in dalje). Tako je prvostopni organ med drugim ugotovil (pri čemer se je oprl na navedbe stranke z interesom, kot tudi na javno dostopne podatke), da spadajo storitve, ki jih nudi zdravstvena ordinacija D., med storitve z visoko vsebnostjo znanja in nove tehnologije. Drugostopni organ je te ugotovitve še dopolnil (str. 6 in 7), med drugim, da je stranka z interesom registriran za raziskovanje in eksperimentalni razvoj na področju medicine, da velja za vodilnega na področju zdravljenja bolezni in poškodb hrustanca z matičnimi celicami. Nasprotnega drugi tožnik ne v postopku in tudi sedaj v upravnem sporu ne zatrjuje, ugovarja le, da gre za pretežno zdravstveno dejavnost (zdravljenje poškodb in obolenj gibalnega sistema - izvenbolnišnično zdravljenje), v ... parku pa naj bi bili umeščena zgolj t.i. ''high-tech'' podjetja, kar stranka z interesom naj ne bi bil. S takim pavšalnim ugovorom pa drugačne presoje namembnosti drugi tožnik ne more doseči. Zato pa tudi ne drži, da ni pojasnila organa glede zveze med opravljanjem dejavnosti stranke z interesom in tehnološkim podjetništvom.

23. Sodišče se z drugim tožnikom sicer strinja, da je prvostopni organ zdravstveno dejavnost, ki jo opravlja stranka z interesom, uvrstil še med t.i. kvartarni program (in kar bi glede na v 6. členu Odloka o ZN tudi opredeljeno dopustno namembnost, navedeno v podpoglavju Javni program, sodila dejavnost stranke z interesom), pri čemer se je oprl tudi na obvezno razlago 6. člena Odloka o ZN, ki jo je sprejela MOL. Po tej razlagi ''je v vseh objektih možno umestiti terciarne (gostinstvo) in kvartarne (izobraževanje, šport) programe, vendar kot del interne ponudbe podjetij, kar pa je treba razlagati skladno z uredbo, sprejeto na podlagi ZGO-1, s katero Vlada določa enotno klasifikacijo objektov''. Ker pa - kot že povedano - umestitev dejavnosti stranke z interesom pod namembnost tehnološko podjetništvo zadošča za ugotovitev o skladnosti dejavnosti stranke z interesom z dopustno namembnostjo, sodišče ne bo presojalo ugovorov drugega tožnika, ki jih ta v nadaljevanju tožbe vsebinsko veže na to zanj sporno razlago 6. člena Odloka o ZN (da je taka umestitev dejavnosti stranke z interesom arbitrarna zaradi nedopustne širitve razlage, da je citirano obvezno razlago podal nepristojni organ MOL, predvsem pa, da se o tem ni mogel izreči, ker mu ni bila poslana v izjavo, da se organ ni izrekel do drugega dela povedi 6. člena: ''vendar kot del interne ponudbe podjetij'', da gre dejansko za spremembo predpisa in ne zgolj za razlago, idr.), saj to za odločitev ni pravno relevantno.

24. Nesporno med strankami tudi je, da nameravani poseg ne bo posegel v konstrukcijske elemente objekta, prav tako ne v skupne dele objekta, temveč se bo izvajal znotraj prostorov v lasti stranke z interesom, kar, kot je ugotovil organ, je potrdila tudi predložena projektna dokumentacija. Drugi tožnik ugovarja, da iz projektne dokumentacije ne izhaja, da bi bila predvidena posebna zaščita pred sevanjem, kot tudi, da ni ustrezna glede na načrt predvidenih posegov. Obrazložitev izpodbijanega akta tega ugovora drugega tožnika ne potrjuje. Stranka z interesom je k svoji zahtevi priložila več vlog, v katerih je razdelana tudi predvidena zaščita za dejavnosti z CT diagnostiko in rentgenom (ki naj bi se izvajale v dveh prostorih objekta), ki jo je potrdil tudi Zavod za varstvo pri delu (ZVD) in se pri tem oprl na ZVISJV. Podatki s strani ZVD so bili pridobljeni za oba prostora in določajo potrebno debelino svinca v stenah, vratih in oknih obeh prostorov (Predlog zaščite z dne 19. 4. 2017) z nadaljnjim pojasnilom, da metoda za izračun zaščite ni standardizirana in se vedno prilagaja dejanskim okoliščinam z namenom zagotovitve ustrezne zaščite (dopis ZVD z dne 6. 8. 2018). Drugi tožnik ugovarja, da je prvotni predlog zaščite izhajal iz napačne predpostavke: stene naj bi bile opečnate, kar pa se je v nadaljevanju projekta spremenilo (in kar potrjuje projektna dokumentacija) in so stene betonske, zaradi česar naj bi bilo po mnenju drugega tožnika izračun debeline svinčenih oblog napačen oziroma ga zato ne bi bilo možno preveriti. Tudi ta ugovor ni utemeljen. Iz že omenjenega dopisa ZVD z dne 6. 8. 2018 je namreč tudi razvidno (kot je razvidno iz prvostopne odločbe), da je ZVD ''upošteval steno proti garaži kot opečno debeline 20 cm in je zaščita prilagojena temu dejstvu, če pa je stena dejansko betonska, pa to pomeni še nekoliko boljšo osnovno zaščito, saj je beton gostejši in je potrebna dodatna zaščita še nekoliko manjša od predlagane''. Drugi tožnik zadnji trditvi ugovarja z navedbo gostote posameznih gradbenih materialov in primerjavo med njimi (beton: betonski votlak, itd), pri čemer se sklicuje na spletne strani posameznih proizvajalcev gradbenega materiala, ki naj bi izkazovale nezadostnost predvidene zaščite, vendar s tem po oceni sodišča ne more omajati zaključkov, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe, ki temeljijo na ugotovitvah za to področje pristojne inštitucije, tj. ZVD.

25. Drugi tožnik tudi nima prav, da se organa nista opredelila do njegovega ugovora v zvezi z zadostnim številom parkirnih mest, kot tudi, da ni možno preveriti, ali je zagotovljeno ustrezno število parkirnih mest. 11. člen Odloka o ZN določa, da je pogoj za novogradnje zagotovitev potrebnega števila parkirnih mest znotraj funkcionalne enote, glede na namembnost prostorov, nadalje, da je parkirišča treba zagotoviti v sklopu lastnega funkcionalnega zemljišča, v lastni podzemni garaži, objektu ali na strehi objekta in da so v vseh funkcionalnih enotah namenjenih gradnji predvidene podzemne garaže. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe (in tudi drugostopne odločbe), je bilo v postopku ugotovljeno, da ima stranka z interesom zadostno število parkirnih mest v lasti za svoje zaposlene (13 v kletni etaži), da ima celotna stavba F4 obstoječa parkirna mesta v garažni hiši, ki so solastniško tudi razdeljena, da je bilo po gradbenem dovoljenju za gradnjo enot F1 do F4 zagotovljenih 566 parkirnih mest, ki niso bila razdeljena in predvidena za vsak objekt posebej, da je parkiranje omogočeno na javnih parkirnih prostorih zunaj objekta, kot v garažni hiši samoplačniško, da so parkirna mesta v neposredni bližini objekta, na vzhodni strani objekta. Zatrjevana kršitev določb postopka tako ni podana, saj je standardu obrazložitve iz 214. člena ZUP tudi v tem delu odločitve zadoščeno. Ob tem sodišče še dodaja, da drugi tožnik ni pojasnil, v čem se kaže njegov pravni interes v zvezi z ustrezno zagotovitvijo zadostnega števila parkirnih mest, saj ga nedvomno ni mogoče šteti za nosilca javnega interesa. Kot zasledovanje slednjega (tj. javnega interesa) pa je ta ugovor mogoče tudi identificirati. Ne glede na povedano pa se je sodišče - kot izhaja zgoraj - tudi do tega ugovora opredelilo glede na že v upravnem postopku vsebinsko obravnavan ugovor.

26. Sodišče je glede na povedano presodilo, da je tožba drugega tožnika neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

27. Sodišče je odločitev sprejelo na nejavni seji, brez oprave glavne obravnave (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Drugi tožnik izvedbe glavne obravnave sicer ni niti predlagal, je pa predlagal, da sodišče izvede posamezne dokaze. Sodišče je v upravni spis (vključno s prvostopno odločbo, drugostopno odločbo ter listinami, ki se nahajajo v upravnem spisu) vpogledalo v okviru presoje zakonitosti in pravilnosti izpodbijanega akta. Enako velja tudi za navedeno sodno prakso. V obrazložitev predloga obvezne razlage št. 3505-5/2015-2 z dne 13. 3. 2015, sodišče ni vpogledalo, ker je presodilo, da trditev drugega tožnika, ki naj bi jo potrjevala obvezna razlaga 6. člena Odloka o ZN, ni pravno relevantna (glej zgoraj obrazložitev).

K III. točki izreka:

28. Odločitev o stroških postopka tožnikov temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.

29. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom temelji na 154. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. Po 154. členu ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker je stranka z interesom nastopal na strani toženke in je bil njegov interes, da sodišče tožbo zavrne, bi to pomenilo, da mu priglašeni stroški gredo. Vendar pa sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo; o tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin (155. člen ZPP). Sodišče sodi, da stranka z interesom s svojimi navedbami v odgovoru na tožbo ni v ničemer prispeval k razjasnitvi zadeve, saj je sodišče svojo odločitev moglo opreti na razloge izpodbijane odločbe, razloge drugostopne odločbe, podatke upravnih spisov in tožbe. Sodišče zato stranki z interesom priglašenih stroškov ni priznalo in njegov zahtevek zavrača.