Jedro

Vračunavanje darila pride praviloma v poštev le pri zakonitem dedovanju, pri oporočnem pa tedaj, če je oporočitelj izrecno tako določil. V obravnavanem primeru je na pravdo treba napotiti dediča, ki zatrjuje obstoj darila. Ta dedič mora dokazati, da je sodedič darilo prejel in v kolikšnem znesku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek in dedinjo T. R. napotilo, da v 30 dneh po pravnomočnosti sklepa zoper dediča M. N. vloži tožbo za ugotovitev, da se darilo v znesku 217.406,11 EUR ne vračuna v njen dedni delež. Ugotovilo je, da je med dedičema sporna višina denarnih sredstev, ki jih je dedinja T. R. prejela kot darilo od zapustnice. Na pravdo je napotilo dedinjo, ker je štelo njeno pravico za manj verjetno.

Zoper sklep se je dedinja pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Primarno predlaga spremembo sklepa tako, da bo na pravdo napoten dedič M. N., podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepa. V obrazložitvi pritožbe opozarja na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zapustnica napravila dve lastnoročni oporoki, dedič M. N. je oporoko priznal kot pristno in pravno veljavno ter uveljavljal nujni dedni delež. Sodišče je napačno uporabilo 46. in naslednje člene Zakona o dedovanju - ZD, ki za oporočno dedovanje ne veljajo. Pravila za izračun nujnega deleža in razpoložljivega dela so določena v 28. členu ZD. Za ugotovitev razpoložljivega dela zapuščine, ki je podlaga za izračun nujnega deleža, je popolnoma nepomembno, ali se darilo vračuna v delež oporočne dedinje. Napotitev na pravdo je že iz tega razloga popolnoma zgrešena. Pritožba nadalje opozarja, da je v obravnavanem primeru sporen obseg darila, kar je sodišče prve stopnje povsem spregledalo. Po teoriji in sodni praksi mora obseg darila dokazati tisti, ki zatrjuje, da je sodedič darilo prejel. Vedno je manj verjetna pravica tistega dediča, ki zatrjuje obstoj darila in je na njegovi strani breme dokazovanja glede prejema in obsega darila. V obravnavanem primeru je sporen obseg darila in ne vprašanje, ali se darilo vračuna v dedni delež. Oporočna dedinja je dejansko priznala darilo v višini 62.293,89 EUR, v preostanku pa je obseg darila sporen.

Pritožba je bila vročena drugemu udeležencu, ki odgovora na pritožbo ni podal. Pritožba je utemeljena.

Pritožba pravilno opozarja, da je zapustnica napravila oporoko, po kateri deduje dedinja T. R. (v nadaljevanju dedinja), da je sodedič M. N. (v nadaljevanju dedič) oporoko priznal, zahteval pa je nujni delež. Pravilno je stališče pritožnice, da vračunavanje darila pride praviloma v poštev le pri zakonitem dedovanju, pri oporočnem pa tedaj, če je oporočitelj izrecno tako določil (glej dr. Karel Zupančič, Dedno pravo, Ur.l. RS 1991, stran 83).

Vprašanje, ali je kateri od dedičev prejel darilo in kakšno je bilo to darilo, je pomembno za izračun nujnega deleža, ki ga v obravnavanem postopku uveljavlja dedič. Za izračun nujnega deleža je treba ugotoviti vrednost zapuščine, na način, ki ga predpisuje 28. člen ZD. Vrednost zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež, se ugotovi tako, da se najprej popiše in oceni vse premoženje, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, tudi tisto, s katerim je razpolagal z oporoko, in vse njegove terjatve, tudi tiste, ki jih ima proti kateremu od dedičev. Od tako ugotovljene vrednosti premoženja, ki ga je imel zapustnik ob smrti, se odbijejo zapustnikovi dolgovi, stroški za popis in ocenitev zapuščine ter stroški za njegov pogreb. Tako dobljenemu ostanku se doda vrednost vseh daril, ki jih je zapustnik na kakršenkoli način dal tistemu, ki bi po zakonitem dedovanju prišel v poštev kot dedič, pa tudi vrednost daril, za katere je zapustnik odredil, naj se ne vračunajo dediču v njegov dedni delež. Tako dobljeni vrednosti se doda še vrednost daril, ki jih je zapustnik v zadnjem letu svojega življenja dal drugim osebam, ki niso zakoniti dediči, razen običajnih manjših daril. Glede na citirano določbo je treba darilo, ki ga zatrjuje dedič M. N., upoštevati pri izračunu vrednosti zapuščine, saj je od tega odvisna velikost njegovega nujnega deleža. Ob tem velja opozoriti, da je treba upoštevati ne le darilo, ki ga je zapustnica naklonila dedinji in ga ta v višini 62.293,89 EUR priznava, pač pa tudi darila, ki so bila dana drugim osebam, ki niso dediči, manj kot eno leto pred smrtjo zapustnice (kupoprodajna pogodba je bila sklenjena 25.10.2006, zapustnica pa je umrla 10.5.2007).

V dosedanjem postopku sodišče prve stopnje, zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in ni ugotovilo, kolikšen je znesek daril, ki jih je zapustnica namenila osebam, ki niso dediči. Dedinja T. R. je namreč izpovedala, da je del kupnine zapustnica podarila tudi njenima sinovoma in možu, vendar natančnih zneskov ni navedla, čeprav je v vlogi z dne 8.8.2008 specificirala prilive in odlive na oziroma z računa zapustnice. Iz te vloge pa celotni zneski, ki naj bi jih dobili sinova in mož dedinje niso razvidni.

Pritožbeno sodišče pa ne more pritrditi pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je sporen obseg darila. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da je sporno darilo v znesku 217.406,11 EUR in je prav zato glede tega zneska dedinjo napotilo na pravdo. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo določbo 213. člena ZD, ki določa, katero od strank zapuščinsko sodišče napoti na pravdo. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožnice, da je v obravnavanem primeru na pravdo treba napotiti dediča, ki zatrjuje obstoj darila. Ta dedič mora dokazati, da je sodedič darilo prejel in v kolikšnem znesku.

Ker je pritožba utemeljena, je pritožbeno sodišče, na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo ugotoviti vrednost daril, ki jih je zapustnica dala sinovom in možu dedinje v zadnjem letu pred njeno smrtjo, nato pa, glede spornega preostanka, na pravdo napotiti dediča M. N., katerega pravica je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča manj verjetna.