Jedro

Če še niti zahtevek za denacionalizacijo ni jasen oz. določno postavljen in če še ni ugotovljeno, ali sploh je podana dejanska in pravna podlaga za denacionalizacijo, ugovori o višini odškodnine niso pravno pomembni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 29.3.2000, s katero je tožena stranka na pritožbo tožeče stranke odpravila odločbo Upravne enote V. z dne 19.10.1999 ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo stavbnih zemljišč, vpisanih pri vl. št. 195 in vl. št. 78 k.o. V. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je tožena stranka pritožbi ugodila, vendar ne iz vsebinskih pritožbenih razlogov, temveč iz procesnih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Vlagatelj je najprej uveljavljal odškodnino za zemljišča, nacionalizirana v letu 1958 in ki naj bi bila sedaj pozidana. Po ugotovitvah tožene stranke pa o nacionalizaciji navedenih zemljišč v upravnih spisih ni nobenega dokaza. Iz predložene menjalne pogodbe, ki jo je dne 30.11.1959 sklenil lastnik A.Š. z Občino Š. je razvidno, da so bila navedena zemljišča s pogodbo zamenjana za parcele, št. 589/1, 590/1, 590/2, 592/1 in 593/2, ki so bile na podlagi te menjalne pogodbe pripisane k vložku št. 195 k.o. V. in za parc. št. 148/4, ki je bila pripisana k vl. št. 78 k.o. Š. Iz kupoprodajne pogodbe z dne 23.12.1993 pa izhaja, da sta zakonca A. in M.Š. nadomestne parcele iz vl. št. 195 k.o. V. prodala E.-k.k. V. Namesto pogodbene kupnine jima je bila v skladu z dne 26.11.1963 sklenjenim dogovorom z SO V., z odločbo CK za zdravstvo in socialno varstvo Občinske skupščine V. z dne 25.12.1963, določena mesečna preživnina, ki jo je A.Š. prejemal do svoje smrti dne 3.8.1967, M.Š. pa jo še vedno prejema. Prvotni zahtevek, ki se je glasil na konkretno določene parcele, pa je vlagatelj spremenil z dopisom z dne 31.1.1998, iz katerega izhaja, da zahteva odškodnino, ki obsega razliko med tržno vrednostjo zemljišč in vrednostjo, ki sta jo A. in M.Š. dejansko prejela. Ker je bila v preživnino spremenjena kupnina dana za nadomestna zemljišča, ki so bila pridobljena z menjalno pogodbo z dne 30.11.1959, denacionalizacije le teh pa vlagatelj s prvotno vlogo ni zahteval, niti teh zemljišč ne navaja v dopolnilni vlogi, bi bilo iz spremenjenega zahtevka mogoče zgolj sklepati, da gre za postavitev drugega zahtevka namesto prejšnjega. Takšna sprememba postavljenega zahtevka pa se lahko zahteva le do izdaje odločbe na prvi stopnji, vendar velja v postopkih denacionalizacije dodatni pogoj, ki izhaja iz določbe 1. odstavka 64. člena ZDen, po kateri mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena do 7.12.1993. Tako določeni rok je materialni prekluzivni rok in po 7.12.1993 ni mogoče postavljati drugega zahtevka namesto prvotnega. Glede na navedeno in ker v obravnavanem primeru ni mogoče zahtevati denacionalizacije obojih (prej zahtevanih in nadomestnih) zemljišč, bi moral upravni organ prve stopnje, najprej z vlagateljem razščistiti, na katera zemljišča se nanaša njegova dopolnilna vloga z dne 31.1.1998 in v primeru, da se ta nedvomno nanaša na nadomestna zemljišča, postopati po določbi 2. odstavka 130. člena ZUP/86 in izdati sklep, da ne dovoli spremembe zahtevka. Ker pa prvostopenjski organ navedene nejasnosti glede vsebine zahtevka ni odpravil, je izpodbijana odločitev o zavrnitvi prvotnega zahtevka preuranjena, saj je upravni organ odločil o nejasnem zahtevku. V primeru, da je vlagatelj z dopolnilno vlogo res zahteval namesto prvotnih zemljišč denacionalizacijo nadomestnih zemljišč, pa je prvostopenjski organ s tem, da ni postopal po 2. odstavku 130. člena ZUP/86, smiselno dovolil spremembo zahtevka in odločil mimo spremenjenega zahtevka vlagatelja, s čimer je kršil določbo 208. člena ZUP/86. Nadalje navaja, da je prvostopenjski upravni organ tudi odločil o zahtevi, ki še ni bila popolna, ker mora biti zahtevi za denacionalizacijo priložen morebitni akt o dedovanju po upravičencu, tega akta pa vlagatelj, kljub pozivu ni predložil in tudi na drug način ni vsaj verjetno izkazal svojega pravnega nasledstva po A.Š. (3. odstavek 60. člen ZDen). Prvostopenjski upravni organ bo moral tudi ug otoviti, če je bilo premoženje podržavljeno po predpisih iz 3. ali na način iz 4. člena ZDen. Če pa je prišlo v državno last na podlagi pravnega posla, je upravičenost lahko podana po pogojih iz 5. člena ZDen, vendar je v takšnem primeru za odločanje o denacionalizaciji pristojno okrajno sodišče. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno, po uradni dolžnosti in ne glede na pritožbena navajanja, najprej presodila ali so podane procesne predpostavke za odločanje o predmetu postopka in o tem ali je lahko vlagatelj zahteve za denacionalizacijo stranka v postopku. Podanost predpostavk je pogoj za nadaljno vsebinsko odločanje o zahtevi za denacionalizacijo. Zato bi moral organ prve stopnje naprej z vlagateljem razčistiti njegovo vlogo z dne 31.1.1998 ali gre za novo zahtevo ali za spremembo ter nadalje zahtevo v skladu z 62. členom ZDen, dopolniti z izkazano verjetnostjo pravnega nasledstva po denacionalizacijskih upravičencih. Ker tega ni storil, je odločitev tožene stranke pravilna. Glede na razloge tožene stranke sodišče soglaša, da niso razčiščene procesne predpostavke za nadaljnje vsebinsko obravnavanje, zato se tudi sodišče ni spuščalo v presojo tožbenih ugovorov, ker se le ti nanašajo na nepravilen izračun odškodnine za odvzeta zemljišča, torej na nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in posledično nepravilno uporabo materialnega prava.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne drži trditev drugostopenjskega upravnega organa, kakor tudi sodišča prve stopnje, da je zahtevek za odškodnino spreminjala ali razširjala. Od začetka vztraja pri odškodnini za premalo plačana odvzeta zemljišča, zahtevka za denacionalizacijo nadomestnega zemljišča pa ni podala, saj to zemljišče ni bilo nikoli nacionalizirano. Dopisa z dne 31.1.1998 ni šteti kot razširitev zahtevka, temveč kot dodatno vlogo s poudarkom na odškodnini, ki jo že ves čas zahteva. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je izpolnitev procesnih predpostavk pogoj za nadaljnje vsebinsko obravnavanje zadeve. Če vloga za denacionalizacijo in v njej postavljeni denacionalizacijski zahtevek nista jasna in določna, ni mogoča vsebinska obravnava zadeve. Pritožbeno sodišče se strinja, da v tem primeru vloga za denacionalizacijo ni bila popolna, saj vlagatelj niti ni izkazal razmerja do upravičenca, kot to določa 62. člen ZDen, predvsem pa zahtevek za denacionalizacijo ni bil jasen, kljub pozivu na dopolnitev. Vloga za denacionalizacijo se je glasila na konkretno določene parcele, ni pa vsebovala dokazov o podržavljenju niti predloga o obliki vrnitve. Po pozivu na dopolnitev pa je tožeča stranka z dopisom z dne 31.1.1998 zahtevala odškodnino za druga zemljišča, pridobljena z menjalno pogodbo z dne 30.11.1999, ki jih prvotna vloga za denacionalizacijo ni navajala. Zato je pravilna ugotovitev tožene stranke in sodišča prve stopnje, da je treba najprej razčistiti, katere parcele so sploh predmet denacionalizacijskega zahtevka in pravno podlago za njihovo podržavljenje. Če bo tožeča stranka izkazala svoje pravno nasledstvo, bo moral upravni organ prve stopnje upoštevati, da je upravičenost do denacionalizacije podana le, če je bila vloga za denacionalizacijo pravočasno vložena, ter da je bilo premoženje podržavljeno po predpisu, navedenem v 3. členu ali na način iz 4. člena ZDen. Če je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, je upravičenost podana le pod pogoji iz 5. člena ZDen.

Ker v tem primeru še niti zahtevek za denacionalizacijo ni jasen oziroma določeno postavljen, pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na višino odškodnine, ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Ugovori o višini odškodnine niso relevantni, če še niti ni jasno ugotovljeno, ali sploh je podana dejanska in pravna podlaga za denacionalizacijo.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.