Jedro

Za pridobitev lastninske pravice po določbah ZTLR je bilo treba dokazati enega izmed pridobitnih načinov iz 20. člena. V zemljiški knjigi je vpisana druga oseba kot lastnik, tožeča stranka pa tudi zatrjuje pridobitev lastninske pravice na podlagi adaptacije, kar ni veljavni pridobitni način.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da sta solastnika poslovnega prostora v izmeri 58 m2 v Ljubljani, C. 177 a, ki stoji na parc. št. 323/55, vl. št. 3003 k.o. Z., vsak do 23/100, kar more tožena stranka priznati in izstaviti tožnikoma ustrezno zemljiškoknjižno listino, opisano v točki 2 izreka. Pod II izreka je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da tožena stranka plača obema tožnikoma znesek 3.636.203,00 SIT s pripadki.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je zavrnilo tožbena zahtevka zato, ker je menilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana. Res je v zemljiški knjigi vpisan nekdo drug kot lastnik nepremičnin, vendar je to le formalno.

Dejansko je lastninska pravica prešla na toženo stranko na podlagi pravnomočne sodbe P, z dne 23.9.1992 tretjega Občinskega sodišča v Beogradu. Lastninska pravica ni urejena zaradi neurejenih razmerij med državama. Zato ni mogoče šteti, da tožena stranka ni pasivno legitimirana. Sicer se pa tožena stranka šteje za lastnika teh nepremičnin, saj jih oddaja in sprejema najemnine. Sodišče zahtevka po vsebini ni obravnavalo in če bi, bi dobilo drugačno sliko o razmerju med pravdnima strankama. Tožnika sta investirala v nepremičnino, kar je tožena stranka dobro vedela. Ob prodaji teh nepremičnin bi tožena stranka to morala upoštevati. Odločilno ne more biti dejstvo, da tožeča stranka ni predložila ustreznih prevodov v slovenski jezik. V tem primeru sodišče tožbo zavrže, ne pa zavrne po vsebini. Očitno pa je omenjeno sodbo beograjskega sodišča le upoštevalo, saj jo v razlogih omenja in je ne šteje za nerazumljivo.

Za neurejeno stanje v zemljiški sta odgovorni državi in ne pravdne stranke.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku) v pravdi ni bilo. Tožeča stranka trdi, da bi sodišče moralo upoštevati kot dokaz sodbo P z dne 23.9.1992 kljub temu, da je sestavljena v tujem jeziku. Navaja, da je sodišče sodbo vseeno v obrazložitvi omenilo, kar pomeni, da ni nerazumljiva.

Ta očitana relativna bistvena kršitev določb ZPP ni podana.

Predložena sodna odločba je listina, sestavljena v tujem jeziku (226. člen ZPP). Drugi odstavek tega člena določa, da mora biti taka listina predožena v overjenem prevodu. Sodišče prve stopnje se sicer zmotno sklicuje na določbe 104. člena ZPP, ki se nanaša na vloge, vendar kljub temu ob pravilni uporabi 226. člena in 225. člena ZPP, pridemo do istega rezultata. Sodišče prve stopnje ni moglo uporabiti tuje javne listine, ki ni po predpisih overjena in prevedena v slovenski jezik. Dejstvo, da je sodišče to listino omenjalo, ne pomeni, da jo je sodišče upoštevalo kot dokaz. Sodišče prve stopnje v sodbi le obrazloži, zakaj predložene listine ne more upoštevati.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je v zemljiško knjigo kot lastnik spornih nepremičnin vpisan nekdo drug (priloga A2, v B listu je kot imetnik pravice uporabe vpisan V., Novi Sad). Tožeča stranka v tožbi trdi, da je z adaptacijo v času veljavnosti ZTLR pridobila lastninsko pravico. Po 20. členu ZTLR se lastninska pravica pridobi po samem zakonu, na podlagi pravnega posla in z dedovanjem. Pridobi se tudi z odločbo državnega organa na način in pod pogoji, kot to določa zakon. Tožeča stranka v pravdi trdi, da je tožena stranka vedela za adaptacijo. Če je s tem želela zatrjevati obstoj pravnega posla (soglasja za pridobitev lastninske pravice na podlagi vlaganj), bi v tem primeru šlo lahko le za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla z vpisom nepremičnine v javno knjigo (33. člen ZTLR). Ker je v zemljiško knjigo vpisan nekdo tretji, ki ga ni v pravdi, ne more tožeča stranka uspeti s tožbenim zahtevkom na vpis lastninske pravice namesto zemljiškoknjižnega lastnika. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je treba lastninsko tožbo naperiti proti tistemu, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik in da v konkretnem primeru ni pasivne legitimacije tožene stranke za predmetno tožbo. ZTLR in tudi sedaj veljavni OZ ne pozna pojma "dejanski lastnik in formalni lastnik".

V pritožbi se tožeča stranka sklicuje še na najemno pogodbo in trdi, da je tožena stranka pobirala najemnino. Na glavni obravnavi (list. št. 30) je tožena stranka prerekala pasivno legitimacijo. Predložila je dokaze in sicer najemno pogodbo (priloga B6) med podjetjem S. d.o.o. in kulturnim društvom Albancev "M.". Iz te najemne pogodbe ne izhaja, da bi tožena stranka razpolagala s sporno nepremičnino. Zato zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije ne more biti utemeljen primarni kakor tudi ne podredni tožbeni zahtevek. Tožena stranka mora biti lastnik, da bi dovolila vpis v zemljiško knjigo oziroma mora dati soglasje za vlaganja in stvarno pravno spremembo, ali pa vsaj mora biti kot lastnik obogatena, da bi lahko naperili denarni zahtevek za vlaganja proti toženi stranki.

V zvezi z najemno pogodbo pa je treba še pritrditi sodišču prve stopnje, da tožnika nista označena na najemni pogodbi kot najemnika, ampak gre za pogodbo med družbo S. d.o.o. in društvom "M.". Drugih dokazov pa tožnika nista ponudila, zato je sodišče prve stopnje moralo zavrniti oba tožbena zahtevka.

Na koncu še pritožbeno sodišče dodaja, da tudi iz tožbenega zahtevka ne izhaja, na kateri podlagi iz 20. člena ZTLR bi lahko tožnika uveljavljala pridobitev lastninske pravice. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožbeni zahtevek tako primarni kot podredni ne more biti utemeljen, se ni spuščalo v vlaganja oziroma vsebino zadeve, kot to imenuje pritožba. V tožbeni podlagi tožeče stranke ni najti zatrjevanj, da bi z adaptacijo nastala nova stvar, ampak se zatrjuje le povečana vrednost nepremičnine, kar pa ne more biti pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice (sodna praksa je o tem enotna, na primer sodba Vrhovnega sodišča II Ips 84/2002).

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobenih kršitev določb postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).