Jedro

Če tožnik trdi, da toženka s sredstvi za plačilo kupnine ni razpolagala ter nasprotni stranki obenem predlaga, naj predloži relevantne listine, ki bi dokazovale, da je ta razpolagala s sredstvi za kupnino, sodišče pa se do tako zasnovanega procesnega gradiva sploh ne opredeli, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Če bi bilo namreč izpolnitveno dejanje kupca (plačilo kupnine) uresničeno v skladu z njegovo pogodbeno zavezo, potem bi bilo logično izključeno, da bi bila takšna pogodba zgolj navidezna. Stranke navidezne pogodbe namreč z navideznimi zavezami v njej ne mislijo resno, kaj šele, da bi takšne zaveze tudi izpolnile.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijana sodba razveljavi: - glede odločitve o zahtevku, da je neobstoječa prodajna pogodba, ki je brez datuma in sta jo podpisala tožeča stranka M. J., in tožena stranka L. N., in ki je bila dne 9.6.1998 predložena notarju B. L. – DK3/98; - glede odločitve o denarnem zahtevku (drugi odstavek 1. točke izreka izpodbijane sodbe); - glede stroškov postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu (glede odločitve o ničnosti pogodbe, opisane v prvi alineji prejšnje točke tega izreka) se pritožba zavrne in se sodba v nerazveljavljenem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo zahtevek, naj se ugotovi neobstoj, ničnost oziroma neveljavnost prodajne pogodbe, ki sta jo pravdni stranki deponirali pri notarju B. L. 9. 6. 1998. Sodišče je zavrnilo tudi denarni zahtevek za plačilo 43.815,72 EUR, ki ga je tožnik utemeljeval na podlagi pogodbe z dne 28. 6. 2001. Proti odločitvi sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Sicer pa predlaga, naj sodbo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba meni, da pristnosti prve pogodbe ni mogoče utemeljevati le s samo vsebino te pogodbe. Pri ugotavljanju simuliranosti pravnega posla, bi moralo sodišče upoštevati vse okoliščine, ki obstajajo izven vsebine te pogodbe. Okoliščina, na katero se opira pritožba, je notarski zapisnik o deponaciji pogodbe. Po mnenju pritožbe ta bistveno posega v pravne učinke pogodbe. Pritožba meni, da skupaj z zapisnikom o deponaciji pogodba iz leta 1998 toženi stranki ne daje nobene pravice, upravičenja ali koristi. Sodišče glede tega ni navedlo niti enega samega argumenta. Prav tako sodišče ni navedlo argumenta, zakaj bi stranki pogodbo sploh deponirali. V 2. točki pritožbe ta navaja številne okoliščine (trditve tožeče stranke), do katerih se sodišče prve stopnje ni izreklo Sodišče se ni izreklo do trditve tožeče stranke, da deponacija odlaga pravne učinke pogodbe do smrti tožeče stranke. Sodišče se ni opredelilo do opredelitvene teze tožeče stranke, zakaj je sklenil prvo pogodbo (da bi izločil svoje dediče). Prav tako se ni opredelilo do tega, da se je razmerje med pravdnima strankama kasneje spremenilo ter je tožnik sklenil drugo prodajno pogodbo v veri, da mu bo toženka plačala kupnino. Če tega ne bi verjel, pogodbe ne bi šel overit. Sodišče naj bi se ne opredelilo tudi do dejstva, da je v pogodbi leta 1998 zapisano, da bo kupnina poravnana s pomočjo prodaje stanovanja v L. in s pridobljenim kreditom. Pritožba trdi, da toženka stanovanja v L. nikoli ni prodala. Poleg tega trdi, da je toženko pozival, naj predloži dokaz o plačilu kupnine (npr. bančni izpisek, kreditna pogodba …). Toženka nobenega takšnega dokaza ni predložila. Takšno ravnanje zgovorno priča o tem, da toženka dokaza o plačilu kupnine nima, ker je nikoli ni plačala. Sodišče se do tega ni opredelilo. Nadalje pritožba opozarja, da je bila v pogodbi iz leta 2001 določena obveznost plačila kupnine v obrokih. Če bi držalo, da je toženka kupnino že plačala, potem ne bi bilo treba določati modalitete njenega plačila, marveč bi pogodbeni stranki enostavno ugotovili, da je bila kupnina že plačana. Pritožba prav tako napada razlogovanje sodišča prve stopnje, da je drug posel (iz leta 2001) zgolj razpolagalen. Če bi bilo tako, potem bi bilo pač izdano zgolj vknjižbeno dovoljenje, ne pa sklenjena samostojna prodajna pogodba. Sodišče se tudi ni opredelilo do trditve tožnika, da je bila kupnina v pogodbi iz leta 1998 navedena zgolj iz davčnih razlogov.

Sodišče nadalje nezakonito upošteva dejstvo, ki ga nobena od strank ni zatrjevala. Ta dejstva sodišče izvaja iz izjave B. L., da bi lahko shranjeno pogodbo dvignile le vse pogodbe stranke, ne pa zgolj ena izmed njih. Tega ni trdila nobena od pravdnih strank. Trditev notarja B. L. je tudi nelogična in v nasprotju z vsebino notarskega zapisnika. Nelogična je zato, ker v času smrti tožnik pač ne bi mogel sodelovati pri dvigu listine.

Pritožba se nadalje opira na zgrešeno razlago davčne zakonodaje s strani sodišča prve stopnje. Še pred tem pa očita procesni očitek kršitve pravila o prekluziji. Toženka naj bi namreč šele na drugem naroku prvič navedla, da je bil razlog deponacije ta, ker tožnik ni želel plačati kapitalskega dobička oziroma davka od le-tega. Pritožba opozarja na napačno razlago Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 71/93) in sicer glede vprašanja, ali je treba davek plačati le v primeru dobička, ali pa v vsakem primeru, če je stanovanje odtujeno v roku treh let. Pritožba meni, da je bila tožnikova trditev o tem, da sta bili kupnini po pogodbi, s katero je sam kupil sporno stanovanje in kupnina, ki je bila določena v pogodbi leta 1998, enaki, ostala neprerekana. Sodišče bi torej to dejstvo moralo šteti za dokazano.

Pritožba opozarja, da noben od zakonov vknjižbe lastninske pravice ne pogojuje s predhodnim plačilom davka na dobiček. Sankcija neplačila tega davka je zgolj denarne narave.

Pritožba sodišču tudi očita, da dejstva, da stranki leta 2001 nista navedli, da je pogodba iz leta 1998 razveljavljena ali kako drugače uničena, ne bi smela upoštevati. Tega dejstva namreč pravočasno ni zatrjevala nobena pravdna stranka. Tako je bila kršena pravica do izjave.

Pritožba nazadnje napada še odločitev o stroških postopka, ki je popolnoma neobrazložena.

Pritožba je bila vročena toženi stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravdni stranki sta v tej pravdi soočili nasprotujoči si trditveni tezi o vsebini njunega medsebojnega pravnega razmerja. Tako iz trditvene teze ene kot druge stranke izhaja, da celotna na zunaj spoznana pravna oblika ne ustreza dejanskemu voljnemu ravnanju pogodbenih strank. Med obema strankama pa je v celoti sporno, katere oblične (na zunaj spoznavne pravne prvine) so skladne z njunim vsebinskim voljnim ustvarjanjem pravnega razmerja in katere oblične prvine so bile ustvarjene le zaradi zunanjega videza, doseganja obličnostnih zahtev (zaradi vknjižbe), izigravanja nujnih dedičev ali zaradi taktiziranja glede davčnih obveznosti. V takšnem položaju, ko je evidentno, da se vsaj del na zunaj spoznavnega pravnega gradiva ne sklada z dejanskim pravnim razmerjem, ter ko si trditveni tezi obeh pravdnih strank glede tega tudi nasprotujeta, je iskanje materialne resnice izrazito oteženo. Razlog za to je v predhodnem izjavnem ravnanju obeh strank, ki v delu zanesljivo ni bilo iskreno in resnično.

Odločilno nasprotje je mogoče strniti v dilemo: - ali je bila med strankama leta 1998 v resnici sklenjena prodajna pogodba (ki pa ima z vidika zemljiškoknjižnega, ne pa tudi pogodbenega prava obličnostno pomanjkljivost – podpis prodajalca ni overjen) ter je bila s strani kupca (tožene stranke) tudi v celoti plačana kupnina: - ali pa na drugi strani leta 1998 prodajna pogodba ni bila sklenjena, kupnina ni bila poravnana (ker gre pri pisnem zapisu obeh pravnih aktov – pogodbe in potrdila o izpolnitvi denarne obveznosti – zgolj za zunanji videz) je pa bila po drugi strani leta 2001 sklenjena prodajna pogodba, ki s strani tožene stranke (kupca) ni bila izpolnjena (kupnina ni bila plačana).

Pravdni stranki sta v podkrepitev vsaka svoje teze ponudili obširno procesno in argumentacijsko gradivo. Del tega tožeča stranka v pritožbi še nedovoljeno nadgrajuje. Po opravljenem postopku se je tako v dokaznem kot pravnem pogledu izkazalo, da je za to konkretno zadevo odločilnega (osrednjega) pomena, ali je bila kupnina v letu 1998 plačana ali ne.

Ob dejanski ugotovitvi, da je bila v letu 1998 kupnina v resnici plačana, bi bil namreč glede na vse okoliščine konkretnega primera (predvsem pa glede na trditveno podlago obeh pravdnih strank) logično neizogiben sklep, da je bila prodajna pogodba leta 1998 v resnici sklenjena (torej ni bila navidezna). Če bi bilo namreč izpolnitveno dejanje kupca (plačilo kupnine) uresničeno v skladu z njegovo pogodbeno zavezo, potem bi bilo logično izključeno, da bi bila takšna pogodba zgolj navidezna. Stranke navidezne pogodbe namreč z navideznimi zavezami v njej ne mislijo resno, kaj šele, da bi takšne zaveze tudi izpolnile.

Iz dejanske ugotovitve, da je bila prodajna pogodba leta 1998 veljavno (in v obligacijskem smislu tudi popolno) sklenjena ter s strani kupca tudi že izpolnjena, bi sledil nadaljnji logični sklep, da za sklenitev nove prodajne pogodbe ni bilo nikakršnega obligacijskopravnega razloga, marveč so bili ti razlogi le zemljiškoknjižne narave, stranki pa sta obenem (zaradi davčnih razlogov – realna cena v času 2001) ustvarili videz celovitega ustvarjalnega in razpolagalnega pravnega posla. Neizogibnost logičnega sklepa o navideznosti obligacijskih pravil v drugi pogodbi (iz leta 2001) bi bila podana zato, ker sta strani to isto obligacijskopravno razmerje že uredili (tožena stranka pa je svojo obveznost tudi v celoti izpolnila), pri čemer nobena izmed strank ni trdila, da je obveznost po prvem poslu naknadno prenehala (tožeča stranka trdi, da sploh ni nastala – kar pa je nekaj povsem drugega) ali da je bila z drugim poslom kakorkoli predrugačena. Čim je tako, se dva pravna posla o isti stvari med istima strankama, izključujeta.

Ob opisanem logičnem nizu ima tako za pritožbeno sodišče osrednji pomen preizkus dejanske ugotovitve, ali je bila leta 1998 kupnina plačana ali ne.

Dokazna ocena sodišča prve stopnje je, da je bila kupnina plačana. Če je tako, potem prva pogodba ni bila navidezna, marveč so bile navidezne, nasprotno, vse zavezovalne prvine v drugi pogodbi. Toženka je dejstvo, da je bila kupnina plačana, dokazovala z deponiranim potrdilom, v katerem tožnik potrjuje prejem kupnine. Tak zapis je najbolj običajno dokazilo o tem, da je bila pogodbena zaveza denarne narave izpolnjena. Ob tako čvrstem pisnem dokazu je tožnik tisti, ki bi moral to dejstvo izpodbiti.

Tožnik je trditvi, da je bila kupnina v resnici plačana, takoj nasprotoval. Na prvem naroku za glavno obravnavo je navajal, da namen strank tako ob zapisu prve pogodbe kot ob zapisu potrdila o prejemu kupnine ni bil pravi. Že tedaj je opozoril, da je v prvi pogodbi navedeno, da bo toženka denar za kupnino pridobila s prodajo stanovanja v L.. Dalje je trdil, da tudi ta pogodbeni zapis ni bil pristen. Sodišču je predlagal, naj vpogleda v zemljiško knjigo, s čimer bi se izkazalo, da toženka prej navedenega stanovanja ni nikoli prodala. Te svoje trditve, katerih bistvo je v tezi, da toženka tako visokih denarnih sredstev, s katerimi bi poravnala kupnino, ni imela – če pa jih je imela, pa naj to dokaže, je tožnik še nadalje konkretiziral v pripravljalni vlogi, ki jo je prvo sodišče prejelo 21. 4. 2008 (glej list. št. 95). Toženo stranko je pozval, naj predloži dokazilo o tem, da je plačala znesek 7,500.000,00 SIT. Pri tem je primeroma predlagal, naj predloži potrdilo banke o dvigu navedenega zneska z računa tožene stranke. V trditvenem gradivu pa je bilo še govora o tem, naj toženka predloži posojilno pogodbo s P. banko.

Tako zasnovana trditveno dokazna ponudba tožnika, ki trditveno dokazno aktivnost prevaljuje nazaj na toženko, je ob tem, da negativnih dejstev ni mogoče dokazovati drugače, razumna.

Tožnik v pritožbi trdi, da se sodišče ni opredelilo do v pogodbi zapisanega dejstva, da kupec plača kupnino s pridobljenim kreditom in s kupnino, pridobljeno s prodajo stanovanja v L.. Trdi, da gre za odločilno dejstvo. Ker toženka stanovanja ni nikoli prodala, to dodatno dokazuje, da pogodbeni stranki nista imeli namena skleniti prodajne pogodbe in plačati oziroma prejeti kupnine. Pritožnik sodišču prve stopnje dalje očita, da se ni opredelilo do njegovih trditev, da bi toženka gotovo razpolagala s kakšnim oprijemljivim dokazom o plačilu kupnine (bančni izpisek, kreditna pogodba...), če bi ga res imela. Tožnik je toženko pozival, naj tak dokaz predloži, a ta tega ni storila, sodišče pa se do tega dela dejstvene podlage ni opredelilo.

Pritožbeni preiskus izpodbijane sodbe pokaže, da so pritožbeni očitki o tem, da se sodišče do opisanega dela dejanskega pravdnega gradiva, ki se nanaša na osrednje vprašanje dokaznega postopka (se pravi: ali je bila kupnina po prvi pogodbi plačana ali ne) ni opredelilo, utemeljeni. Do navedenih dejanskih vprašanjih, ki jih je mogoče strniti tudi v vprašanje: od kje je toženka imela denar za plačilo kupnine, če naj bi jo v resnici plačala, se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo. S tem je kršilo tožnikovo pravico do izjave v postopku. Odraz pravice do izjave v postopku je namreč to, da se sodišče do podane relevantne izjave opredeli. Če tega ne stori, je podana kršitev načela kontradiktornosti (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (1)). Obstoj navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki je tožeča stranka pred prejemom izpodbijane sodbe ni mogla uveljavljati, je pritožbenemu sodišču narekoval, da izpodbijano sodbo v delu, ki je od navedenih dejstev odvisen, razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o navedenih dejanskih vprašanjih odprto razpravljati s strankama. Tožnikov dokazni predlog, naj toženka predloži listine, ki bodo dokazovale, da je denar za kupnino dvignila z bančnega računa oziroma, da je najela kredit, bo moralo sodišče obravnavati v skladu s pravilom o edicijski dolžnosti (227. člen ZPP). Ker bo plod takšne dolžne opredelitve sodišča prve stopnje do tožnikovih navedb povsem nova dokazna ocena, se pritožbeno sodišče do vseh pritožbenih drobcev, ki napadajo dokazno oceno (obenem pa se prepletajo s procesnim očitkom o nepopolni dokazni oceni – 8. člen ZPP) ni opredeljevalo.

O tem, da prva pogodba ni bila dedna pogodba, in zato nična, je pritožbeno sodišče navedlo razloge že v razveljavitvenem sklepu te pravde, sodišče prve stopnje jih je sprejelo in povzelo v svoje razloge in pritožbeno sodišče se v tem delu nanje le sklicuje in jim pritrjuje. Procesna kršitev, ki je narekovala razveljavitev sodbe glede odločitve o neobstoju prve pogodbe in glede denarnega zahtevka, z odločitvijo glede ugotovitve ničnosti prve pogodbe nima nikakršne materialne in procesne zveze. Ta odločitev je materialnopravno pravilna, v postopku, ki se je nanašala na odločitev o tem zahtevku, pa sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti prve pogodbe je zato pritožbeno sodišče ob zavrnitvi tega dela pritožbe, potrdilo (353. člen ZPP).

Ker je prvi razveljavitveni sklep temeljil na ugotovitvi o kršitvi razpravnega načela, tožeča stranka pa se na kršitev razpravnega načela večkrat sklicuje tudi v tokratni pritožbi, je treba pojasniti, da so procesni očitki o kršitvi razpravnega načela tokrat neutemeljeni. Sodišče je namreč izpodbijano odločbo oprlo samo na tista dejstva, ki jih je zatrjevala katera izmed strank. V vsaki dokazni oceni pa sodišče v podkrepitev svojega notranjega prepričanja navaja tudi druga (kontrolna, argumentacijska) dejstva, ki jih je spoznalo tekom dokaznega postopka. Vendar to niso pravno odločilna dejstva, marveč le del dejstvene argumentacije. Na ta dejstva se pravilo o razpravnem načelu ne nanaša. (1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nadaljnji).