Jedro

Dogovor o ključu delitve stroškov, ki bremenijo etažne lastnike, predstavlja materijo pogodbe o medsebojnih razmerjih. Za sprejem takšnega dogovora se zahteva soglasje solastnikov, če se odstopa od zakonsko predvidene ureditve 115. člena SPZ. Odstop od zakonske ureditve pa sam po sebi predstavlja poseg v lastninska upravičenja etažnih lastnikov, zato je zaradi zagotavljanja varstva njihove lastninske pravice o tem dopustno odločati le s soglasjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 100,72 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo presojalo kondemnatorni del sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 205784/2012 z dne 27. 12. 2012 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1833/2014 z dne 20. 5. 2015 glede zahtevka v višini 724,45 EUR. Pri tem je vzdržalo citirani sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka v veljavi za 39,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem pa je prvi in tretji odstavek izreka ta sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 579,85 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je upravnik poslovne stavbe in tožena stranka lastnik in uporabnik posameznega dela stavbe. V predmetnem sporu tožeča stranka od tožene stranke vtožuje stroške upravljanja in založene stroške obratovanja. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek glede stroškov obratovanja, ker je ugotovilo, da Pogodba o delitvi stroškov ni bila sklenjena s soglasjem etažnih lastnikov, zaradi česar ni veljavna.

6. Pritožba vztraja na stališču, da za sklenitev Pogodbe o delitvi stroškov zadošča soglasje etažnih lastnikov, katerih idealni delež predstavlja več kot polovico vrednosti stvari (tretji odstavek 67. člena SPZ), zaradi česar je bil tudi ključ delitve stroškov veljavno sprejet, ker je zanj glasovala večina etažnih lastnikov po solastninskih deležih.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšno stališče tožeče stranke v pritožbi zmotno. Pogodbe se načeloma sklepajo s soglasjem volj (vseh strank), izjeme od tega (večinsko odločanje) pa lahko predpisuje zakon. SPZ ne predpisuje izrecno zahtevane večine za sprejem pogodbe o medsebojnih razmerjih. Zato je utemeljeno stališče, da je pri presoji veljavnosti treba upoštevati naravo pravnega razmerja, ki ga zadeva posamezna določba takšne pogodbe.(1) Ob tem se upošteva tudi, da večinsko odločanje predstavlja izjemo, ki jo je že po splošnem razlagalnem pravilu treba razlagati ozko. V dvomu se zato posel šteje kot posel, ki presega okvire rednega upravljanja in je pravno veljavno sprejet lahko le s soglasjem.

8. Osnovno pravilo glede porazdelitve pravic in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih vsebuje 115. člen SPZ. Določa, da so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovim lastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače. Dogovor o ključu delitve stroškov, ki bremenijo etažne lastnike, predstavlja materijo pogodbe o medsebojnih razmerjih (prva alineja prvega odstavka 116. člena SPZ). Za sprejem takšnega dogovora se zahteva soglasje solastnikov, če se odstopa od zakonsko predvidene ureditve 115. člena SPZ.(2) Odstop od zakonske ureditve pa sam po sebi predstavlja poseg v lastninska upravičenja etažnih lastnikov, zato je zaradi zagotavljanja varstva njihove lastninske pravice o tem dopustno odločati le s soglasjem.

9. Tožeča stranka v pritožbi sama navaja, da v konkretnem primeru opredeljen ključ delitve obratovalnih stroškov odstopa od zakonsko predvidenega (str. 3). Ker tožeča stranka na podlagi takšnega ključa vtožuje obveznosti tožene stranke v konkretnem sporu in tudi sama navaja, da Pogodba o delitvi stroškov ni bila sprejeta s soglasjem etažnih lastnikov, je njen zahtevek za povrnitev obratovalnih stroškov že iz tega razloga neutemeljen. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega dela vtoževane obveznosti se zato izkaže kot materialno pravno pravilna.

10. Pritožbeno sodišče je v predmetni zadevi s sodbo in sklepom I Cpg 1833/2014 z dne 20. 5. 2015 v zvezi s popravnim sklepom z dne 15. 6. 2015 pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo III Pg 1982/2013 z dne 8. 9. 2014 razveljavilo v delu, ki se nanaša na znesek glavnice 724,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2012 (prva alineja I. točke izreka) in stroške (druga in tretja alineja I. točke izreka) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (II. točka izreka) in odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka po tej odločitvi vložila vlogo, naslovljeno kot „sprememba tožbe“, s katero je postavila „podredni“ zahtevek in z njim vtoževala 1.097,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na podlagi določb SPZ in ne več na podlagi Pogodbe o delitvi stroškov. Ne glede na to, da je sama zahtevek naslovila kot „podredni“, gre za situacijo delno vključenih zahtevkov,(3) kjer je tožeča stranka v za to odločbo relevantnem delu zahtevka le spremenila pravno podlago, kar pa ne predstavlja spremembe tožbe (tretji odstavek 184. člena ZPP) in postavila trditve o solastniških deležih, ki bi bile upoštevne pri odločanju o utemeljenosti zahtevka po SPZ. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila s temi svojimi trditvami prekludirana. Velja namreč načelo enotnosti glavne obravnave (302. člen ZPP), kjer stranke s prvim narokom za glavno obravnavo izčrpajo svojo pravico do navajanja novih dejstev in dokazov (kasneje jih lahko navajajo le pod predpostavko nekrivde), kar velja tudi v primeru, če je vmes izdana sodba, ki je v postopku s pravnimi sredstvi razveljavljena.(4) Zato je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ravnalo pravilno, ko teh prepoznih dejanskih trditev ni upoštevalo in jih ni štelo kot podlage svoje odločitve.

11. Naposled pa je potrebno še kot sprenevedav zavrniti pritožbeni očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (nasprotje med razlogi sodbe), ki naj bi bila podana s tem, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku glede stroškov upravljanja na podlagi Pogodbe o opravljanju storitev upravljanju, zavrnilo pa zahtevek za stroške obratovanja (iz že pojasnjenih razlogov), čeprav naj bi tožeča stranka po pritožbenih trditvah oboje utemeljevala na podlagi Pogodbe o delitvi stroškov. To ne drži, saj je tožeča stranka v tožbi utemeljevala, da je temelj za vtoževane stroške upravljanja Pogodba o upravljanju (prim. 5. in 19. člen te pogodbe - priloga A2). Ker tožeča stranka nima pravnega interesa za pritožbo v ugodilnem delu zahtevka, je bilo na ta pritožbeni očitek treba odgovoriti le z vidika očitane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so po njegovi oceni odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 68,80 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), 13,76 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002 ZodvT) in 22% DDV, kar skupaj znaša 100,72 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

Op. št. (1): Prim. M. Juhart v M. Juhart in soavtorji, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 346-347. Op. št. (2): Npr. odločbe VSL II Cpg 1095/2015, II Cpg 1090/2015, II Cpg 964/2015, II Cpg 653/2015. Op. št. (3): 724,45 EUR je že vključenih v 1.097,28 EUR, medtem kot gre v presežku 372,83 EUR za objektivno spremembo tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP), o kateri je sodišče prve stopnje medtem že odločalo z dopolnilno sodbo III Pg 2058/2015 z dne 15. 12. 2015 in ni predmet tega pritožbenega preizkusa.

Op. št. (4): J. Zobec v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2009, tretja knjiga, str. 502.