Jedro

Kadar tožnik svoj zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na vozilu utemeljuje na pridobitvi od razpolagalno nesposobne osebe, mora v postopku za izdajo začasne odredbe za verjetno izkazati obstoj vseh pogojev, ki morajo biti kumulativno podani za pridobitev lastninske pravice na premičnini na tej pravni podlagi, med drugim, da je bil v trenutku izročitve premičnine v dobri veri. Če enega od pogojev ne uspe izkazati za verjetno, tudi ni verjetno, da njegova terjatev obstoji, zato predlog za izdajo začasne odredbe ne more biti utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve - izstavitve ustrezne listine, na podlagi katere bi lahko tožnik za vozilo znamke Volkswagen (v nadaljevanju vozilo) dosegel podaljšanje prometnega dovoljenja.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi sklep sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in uvodoma navaja, da je obrazložitev sama s seboj v nasprotju. V njej je namreč najprej navedeno, da tožnik ne more dokazati, da je bil v trenutku pridobitve vozila dobroveren, nato pa sledi zaključek, da tožnik ni izkazal verjetnosti nastanka terjatve. Pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe gre za nižji dokazni standard (verjetnost), celovit dokazni postopek pa sodišče opravi, ko meritorno odloča o tožbenem zahtevku. V predmetnem postopku mora tožnik torej zgolj dokazati, da več dejstev kaže na resničnost pravno odločilnih dejstev kot na njihovo neresničnost. Ta pa so, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je tožnik vozilo pridobil na podlagi odplačnega pravnega posla (veljavnega pravnega naslova), da je bil na tej podlagi opravljen razpolagalni pravni posel (vozilo mu je bilo izročeno v posest), da je prodajalec pooblaščen prodajalec takšnih vozil (torej, da prodajalec/prenosnik daje v okviru svoje dejavnosti takšne premičnine v promet) ter da je bil tožnik v trenutku izročitve vozila v dobri veri, da ima prenosnik razpolagalno sposobnost za prenos lastninske pravice. Sodišče prve stopnje sploh ni obravnavalo ostalih pravno pomembnih dejstev, saj je zmotno štelo, da je zgolj eno dejstvo (tožnikove nedobrovernost) prvi in odločilni pogoj pri odločanju o izkazu verjetnosti obstoja terjatve. Sodišče je zato nepravilno in nezakonito opravilo dokazno oceno zgolj o obstoju dobrovernosti tožnika in je presojalo samo prometno dovoljenje, pooblastilo za uporabo testnega vozila in del izpovedi tožnika, ki jo je iztrgalo iz konteksta celotne izpovedi. Tožnik pa je izkazal večino pravno pomembnih dejstev, ki dokazujejo obstoj njegove terjatve do tožene stranke. Nadalje podrobneje navaja dejstva, ki govorijo v prid njegove dobrovernosti v trenutku izročitve vozila in poudarja, da je edino dejstvo, ki kaže nasprotno, omenjeno prometno dovoljenje. Sodišče prve stopnje mu še ni vročilo odgovora na tožbo, zato se še ni opredelil do navedb tožene stranke in predlagal dodatnih dokazov, s katerimi bo v nadaljnjem postopku gotovo dokazal dobro vero. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je tožnik v trenutku pridobitve vedel, da mu prodajalec prenosa lastništva na njegovo ime ne bo mogel zagotoviti in da zato ni poskušal registrirati vozila na svoje ime ali skleniti obveznega zavarovanja za vozilo. Tega namreč ni storil prav zaradi obljube prodajalca, da bo to storil on. Sodišče se ni ukvarjalo z zatrjevano nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode, zato izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstev in se v tem delu ne da preizkusiti. Predlaga ustrezno spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje tožnikovim pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ), ob kumulativni izpolnitvi enega od pogojev iz drugega odstavka istega člena.

6. Pritožnik svoj zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na vozilu utemeljuje s trditvami, da je lastninsko pravico pridobil na originaren način, saj mu je bilo to izročeno v posest s strani pooblaščenega prodajalca takšnih vozil, zanj pa je plačal tudi dogovorjeno kupnino. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik utemeljuje svoj zahtevek z določbo 64. člena SPZ. Pridobitelj v skladu z navedenim členom pridobi lastninsko pravico na premičnini od razpolagalno nesposobne osebe, če je v trenutku izročitve premičnine v dobri veri, če je pridobil stvar na podlagi odplačnega pravnega posla, če so izpolnjeni drugi pogoji iz 40. člena SPZ in če prenosnik daje v okviru dejavnosti takšne premičnine v promet. 7. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni verjetno izkazal že prvega pogoja za pridobitev lastninske pravice na premičnini a non domino, tj., da je bil ob izročitvi vozila v dobri veri glede odsvojiteljeve razpolagalne sposobnosti. Prodajalec mu namreč ni izročil originalnega računa in homologacije, temveč pooblastilo za uporabo testnega vozila in prometno dovoljenje, iz katerega jasno izhaja, da je lastnica vozila tožena stranka. Tožnik je tudi sam izpovedal, da mu je ob izročitvi prometnega dovoljenja postalo jasno, da je vozilo pridobljeno na leasing.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje navedbam pritožnika, da sodišče pri odločanju o predlogu za začasno odredbo utemeljenost nastanka terjatve presoja z nižjim dokaznim standardom – verjetnostjo obstoja terjatve in ne z gotovostjo njenega obstoja kot pri odločanju o glavni stvari, a mu ob tem pojasnjuje, da iz zgoraj navedenih dejstev izhaja, da ni izkazal za verjetno, da ni vedel in ni mogel vedeti, da prodajalec ni imel pravice razpolagati z vozilom. Tožnik zmotno tolmači standard verjetnosti obstoja terjatve. Ta namreč ne pomeni, da tožniku ni treba dokazati vseh pogojev, ki morajo biti komulativno izpolnjeni za pridobitev lastninske pravice a non domino, nasprotno, vsakega izmed njih mora v postopku za izdajo začasne odredbe izkazati s stopnjo verjetnosti, v meritornem postopku pa z gotovostjo. Ker enega od pogojev tožnik niti za verjetno ni izkazal, je zaključek sodišča prve stopnje, da mu eventualna zadostitev ostalim pogojem iz 64. člena SPZ zato ne koristi (več), pravilen.

9. Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in ob odsotnosti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), v skladu z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.