Jedro

Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da zaradi objektivne odgovornosti ni potrebno ugotavljati varnostnih opustitev zavarovanca tožene stranke. Na presojo o stopnji morebitne soodgovornosti tožnika ne vplivajo le ugotovitve o tožnikovih kršitvah, pač pa tudi ugotovitve o tistih kršitvah sicer objektivno odgovorne stranke, ki jih je mogoče povezati s tožnikovo škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v delu, v katerem je tožnikov zahtevek pravnomočno zavrnjen, in se mu zadeva v tem obsegu vrne v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik se je poškodoval kot delavec podjetja N. d. o. o. ob izvajanju del v podjetju L. d. d., pri varjenju inoks cevi v fermentorju, ko je z višine cca. 3,5 m padel na dno le-tega. V tožbi zoper toženo stranko je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 35.052,58 EUR (8.400.000,00 SIT).

2. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino v znesku 24.000,00 EUR. Glede na to, da je delo opravljal v utesnjeni „posodi“ (višine cca. 10 m in premera 3,2 m) na delovnem podu na višini 3,5 m, v neposredni bližini raznih cevi, sredinske osi in mešal, je sodišče ocenilo, da takšno delo predstavlja nevarno dejavnost v smislu 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), da pa je tudi tožnik z opustitvijo obvestitve svojega nadrejenega o pomanjkljivostih delovnega odra (premazanega z oljno barvo, zaradi česar je bil v stiku z obleko drsen) in varnostnih sredstev (čelade, varilne maske in varnostnega pasu), obvestitve sodelavcev o nadaljevanju dela v fermentorju ter zaradi neprivezanosti z varnostnim pasom, prispeval k nastanku predmetne škode v višini 20%.

3. Pritožbo sta vložili obe pravdni stranki.

4. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremenilo tako, da je tožnikov soprispevek zvišalo na 33,33% in zato odškodnino znižalo na 17.334,20 EUR, tožnikovo pritožbo pa je zavrnilo. Pritrdilo je tožniku, da ni pomembno, da o pomanjkljivostih delovnega odra in varnostne opreme ni obvestil nadrejenih, saj se obratovalec nevarne stvari, ki ni poskrbel za primerno zaščito, ne more sklicevati, da ga oškodovanec na to ni opozoril – na to bi moral paziti inženir za varstvo pri delu že prej in ne šele po nesreči; da neobvestitev sodelavcev o nadaljevanju dela v fermentorju ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, ker delavci izven fermentorja ne bi mogli prispevati k tožnikovi večji varnosti (v fermentorju je tožnik delal sam) in da neuporabe varnostne čelade tožniku ni mogoče očitati, ker ta ni bila ustrezna. Vendar pa mu je štelo v breme, da ni bil pripet z varnostnim pasom: res je bil ta po ugotovitvah sodišča prve stopnje prekratek in je bilo potrebno večkratno prepenjanje, a tožnik ni pojasnil, zakaj se ni znova pripel nekje na sredinski osi ali na kateri od lopatic fermentorja, preden je zlezel na rob delovnega poda proti steni fermentorja, kjer naj bi pričel z varjenjem – za razdaljo od sredine do stene fermentorja je dolžina varnostnega pasu namreč zadoščala; predvsem pa bi moral tožnik medtem, ko ni bil pripet z varnostnim pasom, uporabljati vertikalno reševalno vrv, saj je bil izkušen varilec z opravljenim izpitom iz varstva pri delu, nevarnosti takratnega delovnega okolja je poznal in bi moral vedeti, da je med prepenjanjem varnostnega pasu potrebno vsaj zavarovanje z vertikalno reševalno vrvjo.

5. Revizijo vlaga tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da zahtevku tožene stranke v celoti ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in mu zadevo vrne v ponovno odločitev. Izpodbija tako zaradi odločitev glede temelja tožbenega zahtevka kot tudi glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnik ne soglaša s presojo o svoji sokrivdi za škodni dogodek. Navaja, da z reševalno vrvjo oz. z varnostnim pasom ni mogel biti ves čas pripet in ga uporabljati predvsem v trenutkih, ko se je nameščal za varjenje, saj mu tega varnostna oprema (reševalna vrv in varnostni pas) nista omogočala. Glede na dolžino varovalne vrvi (1,5 m) varnostni pas ni bil ustrezen za delo, ki ga je tožnik opravljal, in bi mu moral ustreznega dati na razpolago delodajalec. Poudarja, da tožena stranka ni nikoli trdila, da bi tožnik lahko varnostni pas pripel na sredinsko os fermentorja ali na lopatice in obširno pojasnjuje, zakaj to sploh ni bilo mogoče. Tožena stranka je šele v pritožbi trdila, da bi bil tožnik lahko oziroma da bi moral biti pripet tudi z vertikalno reševalno vrvjo. Vertikalna reševalna vrv ni namenjena zagotavljanju varnosti ob samem izvajanju dela, temveč zgolj pri spuščanju v notranjost fermentorja, kar je ustrezno pojasnil tudi izvedenec. To so dejstva, ki so bila v predmetni zadevi ob zaslišanju prič in samega tožnika nesporna, zato jih tudi tožnik posebej v pritožbi ni izpostavljal. Odškodnina za nepremoženjsko škodo je po tožnikovem mnenju prenizko odmerjena.

6. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija je delno utemeljena.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje, na katera je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da varnostni pas, s katerim bi moral biti tožnik pripet, ni bil dovolj dolg (le 1,5 m), da bi mu omogočal premikanje od ene na drugo stran fermentorja, zaradi česar se je moral med delom večkrat prepenjati. Očitek pritožbenega sodišča, da tožnik ni pojasnil, zakaj se ni znova pripel nekje na sredinski osi ali na kateri od lopatic fermentorja bi bil po mnenju revizijskega sodišča na mestu, če bi bilo ugotovljeno, pa ni bilo, da je takšna možnost obstajala. Odločitev pritožbenega sodišča o tožnikovi odgovornosti je, kolikor temelji na ugotovitvi o neuporabi varnostnega pasu za horizontalno zaščito, materialnopravno zmotna.

9. Držijo revizijske navedbe, da je tožena stranka šele v pritožbi trdila, da bi moral biti tožnik pripet z vertikalno reševalno vrvjo. Ni res, da bi bilo to nesporno, saj o tem sploh ni bilo trditev (trditve o vzročni zvezi med neuporabo vertikalne reševalne vrvi in škodnim dogodkom bi morala postaviti tožena stranka, ki je uveljavljala deljeno odgovornost - tretji odstavek 177. čl. ZOR). S tem, ko je pritožbeno sodišče tožniku v breme štelo neuporabo vertikalne reševalne vrvi, oziroma je svojo odločitev o tožnikovi sokrivdi oprlo na nezatrjevana dejstva, je zagrešilo procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s 7. členom ZPP, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

10. Pri prisoji soprispevka tožnika za nastalo nezgodo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ni razmejilo dela tožnikove soodgovornosti, ki odpade na neuporabo horizontalnega varovanja z varnostnim pasom od dela, ki odpade na neuporabo vertikalne reševalne vrvi, zato jo je revizijsko sodišče v zavrnilnem delu razveljavilo, in mu zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno sojenje (381. člen ZPP). Dodaja, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da zaradi objektivne odgovornosti ni potrebno ugotavljati varnostnih opustitev zavarovanca tožene stranke. Na presojo o stopnji morebitne soodgovornosti tožnika ne vplivajo le ugotovitve o tožnikovih kršitvah, pač pa tudi ugotovitve o tistih kršitvah sicer objektivno odgovorne stranke, ki jih je mogoče povezati s tožnikovo škodo.

11. Pravilna pa je odločitev sodišč nižje stopnje glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. V drugem odstavku 200. člena ZOR je izrecno navedeno, da mora sodišče pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi to, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sodišče druge stopnje je pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo posebnosti tožnikovega primera, poleg tega pa tudi okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih. Primerjava z drugimi primeri, ki so po obsegu škode podobni tožnikovemu (II Ips 803/2009, II Ips 62/2009, II Ips 721/2008) pokaže, da sta sodišči nižje stopnje pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno uporabili materialno pravo, zato je sodišče revizijo v tem obsegu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, se po določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP, odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.