Jedro

Tožeče stranke zmotno navajajo, da je obveznost plačevanja oskrbnine kot izhaja iz izročilne pogodbe ugasnila s trenutkom smrti pokojnega. Načelo relativnosti pogodbenih razmerij seveda pomeni, da pogodba učinkuje le med pogodbenimi strankami, vendar ne pomeni, da pogodbene obveznosti niso podedljive. S smrtjo dolžnika ali upnika pogodbena obveznost preneha le, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) odločil, da je A.A. oproščen plačila storitve institucionalno varstvo v višini 369,91 EUR od 1. 4. 2003 dalje, da je glede na oprostitev dela plačila storitve njegov prispevek 124,91 EUR in da je prispevek k plačilu institucionalnega varstva za upravičenca prve tožeče stranke 2/3, druge in tretje tožeče stranke pa 1/6 oprostitve A.A. CSD je odločil tudi način usklajevanja oprostitve zaradi usklajevanja dohodkov upravičenca in ob vsakokratni spremembi cene storitve ter ugotovil, da ni bilo stroškov postopka. V obrazložitvi odločbe se sklicuje na prvi odstavek 100. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo in spremembe – v nadaljevanju ZSV) in na Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uradni list RS, št. 110/04 in 124/04 – v nadaljevanju Uredba). S sklicevanjem na 3. točko 2. člena Uredbe, po kateri je zavezanec za plačilo stroškov institucionalnega varstva tudi fizična oseba, ki jo k temu zavezuje izvršljiv pravni naslov, je CSD določil tožeče stranke kot zavezanke za plačilo zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila. Tako odločitev je sprejel glede na to, da iz pravnomočnega sklepa o dedovanju št. D 266/2001-53 z dne 9. 1. 2007 izhaja, da so tožeče stranke dedinje po pokojnem B.B., in glede na to, da je upravičenec, tj. A.A. z B.B. dne 5. 2. 1999 sklenil izročilno pogodbo za nepremičnine, katerih prevzemnica je po navedenem sklepu o dedovanju prva tožeča stranka, za drugi dve tožeči stranki pa je bil določen nujni dedni delež, ki za vsako znaša 1/6 denarne vrednosti zaščitene kmetije.

Pritožbeni organ je pritožbam delno ugodil in spremenil odločitev o stroških tako, da je odločil, da gredo stroški postopka v breme tožečih strank. Zavrnil je pritožbene navedbe, da so tožeče stranke po pokojnem B.B. podedovale le njegovo premoženje, obveznosti pa ne in da zato tudi niso zavezanke za plačilo prispevka za institucionalno varstvo A.A. Pravilnost izpodbijane odločitve CSD je utemeljil tudi s sklicevanjem na vsebino Izročilne pogodbe iz leta 1999, iz katere izhaja, da se je B.B. zavezal upravičencu A.A. doplačevati oskrbnino v domu starejših v višini njegove oprostitve plačila storitve. Ker je bil B.B. zavezanec za plačilo, a je 28. 3. 2001 umrl, tožeče stranke pa so njegove dedinje, jih je organ prve stopnje pravilno štel kot zavezanke za plačilo. Zavrnil je tudi trditve o zastaranju obveznosti in pojasnil, da je z izpodbijano odločbo odločeno od 1. 4. 2003 dalje, kar pomeni od začetka uporabe meril Uredbe, in da bo moral prvostopenjski organ odločiti še o vseh spremembah, ki so se od takrat naprej zgodile, zaradi česar o obveznosti ni mogel odločiti v skupnih nominalnih zneskih.

Tožeče stranke se z navedeno odločitvijo ne strinjajo, saj menijo, da z dedovanjem niso avtomatično vstopile v pravni položaj umrlega B.B. in da niso dolžne plačevati prispevkov za storitev institucionalnega varstva za A.A. Izpodbijana odločitev, naj bi bila izdana v nasprotju z odločitvijo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1559/2007 z dne 11. 7. 2007. Zavezanec naj bi bil le B.B. Položaj, kakršen je v obravnavanem primeru, naj bi urejal 128. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), saj je pravica do oprostitve plačila priznana zapustnikovemu očetu A.A. in ne zapustniku B.B. Tožeče stranke menijo, da niso pasivno legitimirane. Izpodbijana odločba pa naj bi se v prvih treh točkah izreka neutemeljeno glasila na A.A., saj je bil v trenutku njene izdaje že pokojni. Tožeče stranke izpodbijajo tudi odločbo pritožbenega organa kot nerazumljivo, saj je ta z njo odločil, da se pritožbam delno ugodi, dejansko pa je le nadomestil 9. točko izreka prvostopenjske odločbe in v škodo tožečih strank naložil plačilo vseh stroškov postopka. Tožeče stranke sodišču predlagajo, naj odpravi obe odločbi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v obrazložitvi odločbe pritožbenega organa, navedbe tožečih strank o pravnem položaju po 128. členu ZD pa zavrača kot neupoštevne v postopku za oprostitev plačila instituconalnega varstva za imenovanega. Pojasnjuje, da so stroški institucionalnega varstva nastali pred smrtjo A.A. in da so zato neutemeljene tožbene trditve o nepravilnosti izpodbijane odločbe, ki se v prvih treh točkah glasi na A.A. Tožeče stranke v pripravljalni vlogi prerekajo navedbe v odgovoru na tožbo in navajajo, da tožena stranka nima pravne podlage, na podlagi katere bi lahko zahtevala plačilo oskrbnine od tožečih strank. Dolžnost preživljanja oziroma doplačevanja oskrbnine, kot izhaja iz notarskega zapisa izročilne pogodbe, naj bi s smrtjo B.A. ugasnila, in naj se nanje ne bi prenesla v smislu 142. člena ZD. Pogodba naj bi ustvarjala pravice in obveznosti (zlasti zaveza o preživljanju) le med pogodbeniki, dediči pa naj bi bili odgovorni le za obveznosti preživljanja, ki so nastale do smrti B.A. Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je CSD A.A., kot upravičenca do storitve institucionalnega varstva, v enem delu oprostil plačila te storitve od 1. 4. 2003 dalje, hkrati pa na podlagi 3. točke 2. člena Uredbe tožeče stranke določil kot zavezanke za plačilo tega dela obveznosti. Na podlagi navedene določbe je Uredbe je fizična oseba zavezanec ali zavezanka za plačilo, če jo k plačilu stroškov institucionalnega varstva zavezuje izvršljiv pravni naslov. Med strankami ni sporno, da je bil zapustnik, po katerem so tožeče stranke dedovale, zavezan za navedeno plačilo na podlagi dogovora v okviru izročilne pogodbe iz leta 1999, s katero se je zavezal doplačevati oskrbnino, kot to izhaja iz notarskega zapisa te izročilne pogodbe.

V obravnavani zadevi je sporno predvsem vprašanje, ali so tožeče stranke vstopile v pravni položaj zavezanca za plačilo stroškov institucionalnega varstva kot dedinje premoženja osebe, ki je bila k temu zavezana na podlagi navedene pogodbe. Zato je pravilnost odločitve odvisna od tega, ali je ta obveznost prešla na dedinje.

Tožeče stranke zmotno navajajo, da je obveznost plačevanja oskrbnine kot izhaja iz izročilne pogodbe ugasnila s trenutkom smrti pokojnega B.A. Načelo relativnosti pogodbenih razmerij seveda pomeni, da pogodba učinkuje le med pogodbenimi strankami, vendar ne pomeni, da pogodbene obveznosti niso podedljive. S smrtjo dolžnika ali upnika pogodbena obveznost preneha le, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika (359. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in spremembe, ZOR, ki je veljal v času smrti B.B., enako pa je določeno tudi v 334. členu Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju OZ). Tudi OZ, ki ureja pogodbo o preužitku (preužitkar se za časa življenja zaveže prenesti lastninsko pravico na svojih nepremičninah in premičninah, namenjenih za rabo in uživanje nepremičnin, prevzemnik pa se zaveže, da bo preužitkarju do smrti nudil določene dajatve in storitve: življenjske potrebščine, oskrbo, stanovanje ipd.) predvideva prenosljivost obveznosti prevzemnika, če prevzemnik odsvoji nepremičnine (566. člen OZ). To pomeni, da tudi zaveza o preživljanju, če ta ni nastala glede na osebne lastnosti pogodbenih strank, ali glede na osebne lastnosti dolžnika, ne ugasne s smrtjo tistega, ki se je zavezal preživljati. Takih osebnih lastnosti pa tožeče stranke v postopku niso zatrjevale. S smrtjo B.B. torej ni prišlo do prenehanja obveznosti.

Z dedovanjem pa na dediče preidejo vsa premoženjska razmerja zapustnika, tj. vse podedljive pravice in obveznosti, ki jih je imel zapustnik ob smrti, in to do višine vrednosti podedovanega premoženja. Ne gre sicer za pravni položaj, kot ga ureja 128. člen ZD, po katerem se do vrednosti pomoči omeji dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, saj v obravnavanem primeru ni šlo za odločitev o dedovanju po A.A., temveč za odločitev o obveznosti plačila prispevka za njegovo bivanje na podlagi izvršljivega pravnega naslova. V zadevi ni sporno, da so tožeče stranke dedinje po B.B. in da so bile predmet dedovanja po tem zapustniku nepremičnine (zaščitene kmetije), ki so bile predmet izročilne pogodbe. Zato je pravilno tudi stališče, da so tožeče stranke z univerzalnim pravnim nasledstvom vstopile tudi v obveznosti po izročilni pogodbi. Tožbeni ugovori o pasivni legitimaciji tožečih strank so po navedenem neutemeljeni.

Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori, da se izpodbijana odločba CSD v prvih treh točkah izreka neutemeljeno sklicuje na A.A., ker da je bil v trenutku njene izdaje že pokojni. S prvimi tremi točkami izreka je prvostopenjski organ odločil o oprostitvi upravičenca za plačilo storitve institucionalnega varstva za čas od pričetka uporabe meril Uredbe dalje, tj. do prenehanja izvajanja te storitve, kar je podlaga za odločitev o višini obveznosti zavezanca. Če je kdo od zavezancev, na podlagi izvršljivega pravnega naslova, zavezan upravičencu v celoti plačevati oskrbo v institucionalnem varstvu, se njegov prispevek določi v višini zneska, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitve.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek o nerazumljivosti izreka odločbe pritožbenega organa, ker je v njem navedeno, da je pritožbi tožečih strank delno ugodeno, dejansko pa naj bi pritožbeni organ prvostopenjsko odločbo spremenil le v 9. točki izreka in v škodo tožečih strank naložil plačilo stroškov postopka. Glede spremembe 9. točke izreka sodišče ugotavlja, da ta sprememba za tožeče stranke ni povzročila drugačnih posledic glede bremena stroškov njihovega pravnega zastopnika. Da bi bili predmet izreka še kakšni drugi stroški, tožeče stranke ne navajajo, prav tako v tožbi ne ugovarjajo stališču, na katerem temelji odločitev pritožbenega organa o stroških. V izreku odločbe pritožbenega organa je navedeno, da je pritožbi delno ugodeno in iz njega jasno izhaja, da je ugodeno le glede odločitve o stroških. Ni pa v izreku navedeno, da se pritožba v preostalem delu zavrne. Vendar pa v tem primeru navedeno pomanjkljivost izreka zadovoljivo odpravlja obrazložitev odločbe pritožbenega organa. Po ustaljeni sodni praksi obrazložitev skupaj z izrekom tvori celoto celo v kazenskih zadevah (npr. sodba I Ips 74/2009 z dne 19. 11. 2009), sodišče pa v obravnavanem primeru ne vidi razloga za drugačno stališče. Pritožbeni organ je v obrazložitvi te odločbe navedel, da pritožbe niso utemeljene in podal tudi razloge za tako odločitev. Tudi iz vlog strank je očitno, da tako tožeča kot tožena stranka odločitev pritožbenega organa razumejo kot zavrnitev pritožbe. Po navedenem ta kršitev pravil postopka ni takšne narave, da bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1), to pa je odločitev o obveznosti plačila storitve institucionalnega varstva.

Po navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožečimi strankami in toženo stranko ni sporno.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.