Jedro

Na veljavnost izjave o prenehanju delovnega razmerja bi lahko vplivala samo taka zmota, ki vsebuje elemente 61. člena ZOR.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo zavrnilo tožnikov (predlagateljev) zahtevek na razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke (udeleženca) z dne 14.12.1992 o prenehanju delovnega razmerja in sklepa komisije za pritožbe z dne 25.1.1993 in oba izpodbijana sklepa potrdilo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno odločbo je vložil tožnik pravočasno revizijo na podlagi določb 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je bil s strani odgovornih delavcev tožene stranke ne samo zapeljan v zmoto, ampak je bil celo prevaran. Zaradi tega je bil ob delo, enako pa tudi K.F., medtem ko J.N., ob identičnem dejanskem in pravnem stanju ni bil izrečen niti opomin. Do takega stanja je prišlo zato, ker je drugostopenjsko sodišče ponovilo napake prvostopenjskega sodišča in se je ukvarjalo samo z vprašanjem resnih groženj s strani G.J., kar je za rešitev tega spora pravno irelevantno, ni pa niti ugotavljalo, če tožnikovega ravnanja ni vsaj z zmoto, če že ne s prevaro povzročila tožena stranka oziroma njeni delavci. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4//7 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je revizijo vložila na temelju določb prvega odstavka 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94). Tretji odstavek 73. člena ZDSS določa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da sodišče samo ni dolžno paziti niti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, niti na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče je že zaradi pravne narave revizije, ki je izredno pravno sredstvo, katerega namen je predvsem zagotoviti pravilno in zakonito odločitev v spornem primeru in ki v nobenem primeru ne pomeni nadaljevanja pritožbenega postopka, izpodbijano odločbo preizkusilo samo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, čeprav se revizija sklicuje tudi na navedbe in pravna naziranja revidenta med celotnim postopkom.

V reviziji je tožnik uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, glede katerega revizijsko sodišče meni, da ni podan. Že drugostopenjsko sodišče je tožniku natančno obrazložilo, zakaj v njegovem primeru ni moglo ugotoviti elementa zmote po določbi prvega odstavka 61. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/89 in 57/89) pri njegovi izjavi, da ne želi več delati pri toženi stranki. Čeprav tožnik v reviziji ne pove, kateri naj bi bili elementi zmote in zakaj naj bi do nje prišlo, je treba pojasniti, da o bistveni zmoti, kot jo opredeljuje ZOR in ki bi lahko, če bi bila res ugotovljena, vplivala na veljavnost njegove izjave, govorimo samo takrat, kadar se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, če se seveda sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila. Na zmoto pa se lahko sklicuje samo tista stranka, ki je sicer ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (drugi odstavek 61. člena ZOR). Drugostopenjsko sodišče, pred njim pa tudi že prvostopenjsko, je po izvedeni dokazni oceni zakjučilo, da ni ugotoviti elementov, ki bi dopustili možnost ugotavljanja takih napak volje, med katere sodi tudi zmota, da bi tožnikova izjava lahko bila zato neveljavna oziroma bi tožnik lahko zaradi njene neveljavnosti uveljavljal razveljavitev sklepov, s katerimi mu je zaradi podane izjave delovno razmerje prenehalo. Pri taki ugotovitvi, ko ni možno govoriti o zmoti, ki naj bi povzročila tožnikovo ravnanje, je še toliko manj možnosti, da bi lahko govorili o prevari, saj te (65. člen ZOR) brez elementa zmote ni. Zato tožnikovi revizijski očitki glede zmotne uporabe materialnega prava niso sprejemljivi.

Revizijsko sodišče, čeprav za pravilno rešitev zadeve to ni potrebno, samo še poudarja, da se izpodbijana odločba drugostopenjskega sodišča v celoti ukvaraja samo z vprašanjem, ki ga je sam tožnik ocenil kot bistvenega in edinega pravno relevantnega, o njem pa je že pred njim pravilno pravno stališče sprejelo tudi prvostopenjsko sodišče. Zato tovrstni revizijski očitki niso sprejemljivi. Ob upoštevanju povedanega reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je zato revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 393. člena ZPP. Določbe ZPP in ZOR je sodišče uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).