Jedro

Tožeča stranka ni opravljala zahtevnejših del in nalog, ki so bila določena za delovno mesto področni svetovalec I., oziroma del, ki bi po vsebini ustrezale nalogam pomočnice direktorja oziroma namestnice direktorja. Zato njen zahtevek na plačilo razlike v plači med plačo, ki jo je prejela po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto področni svetovalec in plačo, ki bi jo prejela, če bi delala na delovnem mestu „namestnik direktorja“, ni utemeljen.

Tožena stranka je tožeči stranki v opozorilu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga očitala, da ni upoštevala navodil nadrejenega (direktorja družbe) ter ni pravočasno do seje sveta javne agencije izročila dokumentacije, ki se je od nje zahtevala. Po svoji naravi pri tej kršitvi ne gre za očitek, ki bi bil vezan na izvrševanje del in nalog po prvi pogodbi o zaposlitvi, ki je s sklenitvijo nove (druge) pogodbe o zaposlitvi prenehala veljati, temveč gre za očitek, ki predstavlja kršenje splošnih obveznosti iz delovnega razmerja, to je ravnanja po navodilih delodajalca (prim. prvi odstavek 4. člena ZDR), ki predstavlja enega izmed elementov delovnega razmerja. Zato se ta kršitev, kljub kasnejši sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z nekoliko drugačnim opisom del in nalog, šteje za splošno kršitev pogodbenih obveznosti in predstavlja veljavno podlago za kasnejšo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena po storitvi te kršitve, seveda ob predpostavki, da je ta očitek tožeči stranki utemeljen.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, razveljavijo se točke II, III in IV izreka izpodbijane sodbe in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi točka I sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati premalo izplačane plače za obdobje od 20. 7. 2009 do 30. 9. 2009 v skupnem bruto znesku 36.192,00 EUR in sicer: za julij 2009 bruto 1.052,63 EUR, za mesece avgust, september, oktober, november, december 2009 in januar 2010 za vsak mesec bruto 2.515,07 EUR, za mesece februar, marec, april, maj in junij 2010 za vsak mesec bruto 2.511,90 EUR in za mesece julij, avgust in september 2010 za vsak mesec bruto 2.496,48 EUR; od vsakega posameznega zneska obračunati in odvesti davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Nadalje je kot nezakonito razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, št. ... z dne 15. 11. 2010, podano dne 10. 3. 2011 (točka II izreka). Ugotovilo je, da tožeči stranki po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pogodba o zaposlitvi ni odpovedana, da delovno razmerje tožeče stranke traja še naprej, tožena stranka pa jo je dolžna pozvati nazaj na delo in ji od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje izplačati vse plače, kot bi jih tožeča stranka prejela, če bi bila na delu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska plače dalje do plačila, od navedenih zneskov plače odvesti vse prispevke in davke v skladu z zakonodajo, vse v 15 dneh (točka III izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.195,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (točka IV izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se je pritožila zoper točki I in IV sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo v točki I spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, ter spremeni odločitev v točki IV izreka, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati vse pravdne stroške, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi, da se zahtevek tožeče stranke za izplačilo premalo izplačanih plač zavrne, izhajalo predvsem iz gramatikalne razlage pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 7. 2009 in besedne zveze „pomočnica direktorja“, ne pa iz del in nalog, ki jih je tožeča stranka dejansko opravljala. Višje delovno in socialno sodišče je v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 670/2012 z dne 22. 11. 2012 sodišču prve stopnje naložilo, da v novem sojenju ugotovi, kakšna je bila vsebina tožničinega dela in če se le-ta dejansko ujema z nalogami, ki sodijo v opis del in nalog delovnega mesta „namestnica direktorja“. Sodišče prve stopnje je (v novem sojenju) ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi s tožečo stranko sklenjena za delovno mesto „področni svetovalec I“ v oddelku ..., v tretjem členu pogodbe pa naj bi se pogodbeni stranki dogovorili za dela in naloge, ki jih bo tožeča stranka opravljala. Ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi je bila volja pogodbenih strank, da tožeča stranka sklene pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnice direktorja in da bo ta dela tudi opravljala. Tožeča stranka in bivši zakoniti zastopnik tožene stranke sta namreč izpovedala, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 14. 7. 2009 sklenjena v okviru procesa priprave Sporazuma o prenosu kvote, ki se je sklepal zaradi organizacijsko kadrovskih okrepitev projekta A.. Ob sklepanju navedene pogodbe je bilo torej jasno, da bo tožena stranka razporedila svojega delavca na ta projekt, to je bila namestnica B.B. in da zaradi navedenega tožena stranka potrebuje kadrovsko okrepitev, del in nalog namestnice direktorja ne bo več opravljala B.B.. Navedena je dejansko začela z izvrševanjem del na Kitajskem šele marca 2010, vendar se je že pred tem pripravljala na novo delovno mesto. Zato sodišče prve stopnje povsem neutemeljeno ugotavlja, da je delovno mesto namestnice direktorja zasedala B.B.. Delovno mesto namestnice direktorja je bilo zasedeno zgolj formalno. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve sprejelo napačen zaključek, da tožeča stranka ni opravljala zahtevnejših del in nalog, ne da bi se izreklo o vsebini del in nalog, ki jih je dejansko opravljala. Tožeča stranka je pojasnila, da je sodelovala pri razvoju podjetništva, vzpostavitvi vavčerskega sistema v Makedoniji, pripravljala je večletni plan agencije, udeleževala se je investicijskih konferenc, vodila je projekt devetih gospodarskih logističnih centrov na območju celotne Slovenije, ki je bil ovrednoten na 152 milijonov evrov. Zato je sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve sprejelo napačen zaključek, da se navedene projekte lahko umesti med dela in naloge delovnega mesta področni svetovalec I. Priča C.C. je izpovedal, da je vse posle v zvezi z gospodarskimi središči predal tožeči stranki. Tožena stranka je torej sprejela odločitev, da projekt gospodarskih središč prevzame tožeča stranka in le direktorju tožene stranke očitno ni bilo znano, kdo vodi praktično najpomembnejši projekt agencije. Zato ni sprejemljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka izvajala le dela pomoč direktorju, pri čemer sodišče ne obrazloži, zakaj je bila tožeča stranka članica kolegija direktorja in je sprejemala konkretne zadolžitve. Iz zapisnika kolegija z dne 15. 10. 2009 izhaja, da je bila tožeča stranka zadolžena, da pripravi predlog razvoja področja sodelovanja JA ... v evropskih projektih in da je bila zadolžena, da pripravi programske usmeritve za delovanje tožene stranke in organizacijsko institucionalne usmeritve delovanja in razvoja tožene stranke. C.C. je tudi izpovedal, da je bila tožeča stranka predstavljena zaposlenim kot pomočnica direktorja ter je njemu dodeljevala dela in naloge. Pritožba opozarja na sodno prakso, da ima delavec pravico do plače glede na dejansko opravljanje dela in da plačilo ne more biti odvisno od formalno nesistemiziranega delovnega mesta. Sodišče je torej dolžno upoštevati dela in naloge, ki jih je tožeča stranka opravljala. Nelogične so tudi izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, da je opozarjal na to, da se je tožeča stranka predstavljala kot pomočnica direktorja, pa ni ukrepal. Formalna navedba delovnega mesta v pogodbi je bila zgolj začasna rešitev za sklenitev delovnega razmerja in je bilo že ob sklenitvi jasno, da tožeča stranka ne bo izvrševala teh del. Navedba delovnega mesta področni svetovalec v pogodbi o zaposlitvi je bila fiktivna in pravdni stranki sta delovno razmerje sklenili za delovno mesto pomočnice direktorja. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo v nasprotju z listinami v spisu in izvedenimi dokazi, saj je, ne da bi obrazložilo in utemeljilo, upoštevalo zgolj izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je bila v nasprotju iz izpovedbami prič, kot tudi s trditvami, ki jih je tožena stranka navedla v svojih vlogah, predvsem pa v nasprotju z dejanji in odločitvami, ki jih je pričakovati od direktorja državne institucije. Zato je poleg zmotne ugotovitve dejanskega stanja podan tudi pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, prav tako pa gre za nasprotje o odločilnih dejstvih med tem kar se navaja v razlogih sodbe in o vsebini samih listin. Zato je podana tudi absolutna bistvena kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbija tudi odločitev o stroških. Meni, da je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, saj je sodišče zavrnilo nagrado za narok v ponovljenem postopku. Sodba je bila namreč razveljavljena zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in je bilo potrebno izvesti ponovni postopek. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper točke II., III. in IV. izreka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer so vsi stroški pritožbe nadaljnji stroški postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotovilo, da drugo opozorilo tožene stranke z dne 16. 8. 2010, ki je bilo tožeči stranki podano v zvezi s tedaj obstoječo pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 7. 2009, ni predpostavka za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožeči stranki se je v opozorilu očitalo, da kljub izrecni pisni zahtevi direktorja, da najkasneje na seji Sveta agencije izroči dokumentacijo v zvezi z gospodarskimi središči, tožeča stranka dokumentacije ni izročila v postavljenem roku. Sodišče prve stopnje je razlogovalo, da se opozorilo nanaša na dela in naloge, ki jih je tožeča stranka opravljala po pogodbi z dne 14. 7. 2009 in da so kljub istemu nazivu delovnega mesta v pogodbah navedena dela in naloge razlikujejo. Pritožba navaja, da mora delavec po 31. členu ZDR opravljati delo po pogodbi vestno, v času in kraju, ki je določen po pogodbi. ZDR ne določa, kaj pomeni vestno opravljanje dela, zato je potrebno pri presoji izhajati iz načel pogodbenega prava. Gre za zanesljivost, sposobnost nadziranja in spoštovanja interesov druge pogodbene stranke. Ker tožeča stranka ni ravnala v skladu z zahtevo delodajalca, ki se nanaša na izročitev službene dokumentacije, je s tem kršila svojo splošno delovno dolžnost ravnati v skladu z interesi delodajalca, ki je potreboval zahtevano dokumentacijo zaradi obravnavanja na Svetu agencije. Za izpolnjevanje splošnih obveznosti iz delovnega razmerja je tožeča stranka po zakonski določbi odgovorna delodajalcu, ki ga predstavlja direktor. Zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se pri odpovedi pogodbe ni mogoče sklicevati na zgoraj navedeno opozorilo. Poleg nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja je podan tudi pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, podano pa je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi listinami, torej pritožbeni razlog iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni bilo vročeno opozorilo z dne 5. 7. 2010. Odvetnik oziroma pooblaščenec tožeče stranke je imel v postopku pri delodajalcu splošno pooblastilo, zato je tožena stranka pravilno štela, da je bila vročitev opozorila pravilno opravljena po pooblaščencu.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Prerekala je navedbe iz pritožbe ter predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni mogoče upoštevati opozoril, ki jih je tožena stranka podala tožeči stranki, sodišče ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z očitki iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je odločitev glede zakonitosti podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi najmanj preuranjena. V preostalem, glede tožbenega zahtevka za plačilo razlike v plači zaradi dejanskega opravljana dela, pa je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo.

Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba neobrazložena oziroma, da ima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni možno preizkusiti. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da tožeča stranka ni dejansko opravljala del in nalog namestnice oziroma pomočnice direktorja, ustrezno obrazložilo, ter ni zgolj upoštevalo izpovedbe prejšnjega direktorja tožene stranke, kot to navaja pritožba tožeče stranke. Zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v tem delu odločitve ni podana. Pritožbeni očitki tožene stranke pa glede odločitve o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko izpodbijajo pravno stališče sodišča prve stopnje, da se opozorilo po prvem odstavku 83. člena Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR) z dne 16. 8. 2010 (A7) nanaša na obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 7. 2009, ne pa tudi na odpovedano pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 11. 2010 (ker naj bi se spremenila vsebina del in nalog po novi pogodbi o zaposlitvi). Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, je v tem delu pritožba tožene stranke utemeljena, vendar zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa zaradi bistvene kršitve določb postopka. Sodišče prve stopnje svoje odločitve, tako glede zahtevka za plačilo razlike v plači, kot tudi glede izpodbijane redne odpovedi iz krivdnega razloga, ni utemeljilo tako, da bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Zato tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožeče stranke že odločalo. S sodbo opr. št. I Pd 191/2011 z dne 26. 3. 2012 je zavrnilo tožbeni zahtevek: da se pogodba o zaposlitvi z dne 15. 11. 2010, sklenjena med pravdnima strankama, razveljavi; da se ugotovi, da sta pravdi stranki 14. 7. 2009 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z začetkom veljavnosti od 20. 7. 2009 za delovno mesto pomočnica direktorja, ki je razvrščeno v 55. plačni razred z izhodiščno bruto plačo 3.958,00 EUR; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti pisno pogodbo, ki vsebuje zgornje ugotovitve in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati razliko premalo izplačanih plač za obdobje od 20. 7. 2009 do 10. 4. 2011 v skupnem bruto znesku 51.053,17 EUR, po odvodu davkov in prispevkov pa tožeči stranki izplačati ustrezne neto zneske s pp.. Zavrnilo je tudi tožničin podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 15. 11. 2010, sklenjena med pravdnima strankama, nična (tč. II. izreka). Redno odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 15. 11. 2010, podano iz krivdnega razloga z dne 10. 3. 2010, je razveljavilo ter sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem 26. 3. 2012, za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze pa je tožeči stranki priznalo pravice iz delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino v višini 5.900,00 EUR, v roku 8 dni.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. 670/2012 z dne 22. 11. 2012 pritožbama ugodilo in sodbo razveljavilo v delu, ki se je nanašal na ugotovitev, da sta pravdi stranki 14. 7. 2009 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z začetkom veljavnosti od 20. 7. 2009 za delovno mesto pomočnica direktorja in glede zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti pisno pogodbo. Glede odločitve o plačilu razlike v plači, nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in odločitve o stroških postopka, je sodbo razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče opozorilo, da je sodna praksa zavzela stališče, da je delavec upravičen do plače po dejanskem delu (npr. sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 95/2009 z dne 17. 2. 2007 in sodba VIII Ips 320/2007 z dne 23. 3. 2009). Zato je v napotkih za novo sojenje pojasnilo, da bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kakšna je bila vsebina dela tožeče stranke pri toženi stranki in če se le-ta dejansko ujema z nalogami, ki sodijo v opis del in nalog delovnega mesta „namestnika direktorja“. V zvezi z vprašanjem, ali lahko delodajalec zakonito odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitev delavca, ki so bile izvršene v času veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki je prenehala veljati, je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je potrebno upoštevati naravo očitane kršitve. Če je ravnanje delavca, ki se mu očita v opozorilu (oziroma kasnejši redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga), vezano na izvrševanje del in nalog po pogodbi o zaposlitvi, ki je s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi prenehala veljati, mu delodajalec veljavne pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga ne more zakonito odpovedati. Če pa to ravnanje delavca ni vezano na izvrševanje del po pogodbi o zaposlitvi, ki je prenehala veljati (če gre za kršenje splošnih obveznosti iz delovnega razmerja), pa takšno ravnanje delavca lahko predstavlja veljaven temelj za podajo opozorila in kasneje za redno odpoved (veljavne) pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

K pritožbi tožeče stranke: Tožeča stranka uveljavlja plačilo razlike v plači za čas 20. 7. 2009 do 30. 9. 2010 delala na delovnem mestu „področni svetovalec I“, za katero je bilo na podlagi Zakona o sistemu plač v javnemu sektorju in v skladu s prvim členom pogodbe o zaposlitvi določena plača v razponu od 31. do 41. plačnega razreda. Pogodba o zaposlitvi z dne 14. 7. 2009 (A1) je v 4. členu določala 31. plačni razred. Tožbeni zahtevek se torej nanaša na plačilo dejansko opravljenega dela, kar konkretno predstavlja razliko med 31. plačnim razredom in 55. plačnim razredom, kar je za dva plačna razreda manjša plača, kot pripada direktorju tožene stranke (57. plačni razred), kolikor naj bi bilo po stališču tožeče stranke ovrednoteno opravljanje dela in nalog pomočnice direktorja oziroma delo na delovnem mestu „namestnik direktorja“, ki ga tožeča stranka šteje za ekvivalentno delu, ki ga je opravljala sama.

Sodišče prve stopnje je najprej pravilno ugotavljalo, ali je bila sploh volja pogodbenih strank, da tožeča stranka opravlja bolj zahtevna dela in naloge, kot so opredeljene v pogodbi o zaposliti za delovno mesto „področni svetovalec I“. Upoštevalo je izpoved priče D.D., takratnega direktorja tožene stranke, da so v času pred podpisom pogodbe o zaposlitvi s tožečo stranko, kar je bilo na podlagi Sporazuma Vlade RS, Ministrstvom za gospodarstvo in agencijo o prenosu kvote zaradi organizacijsko kadrovske krepitve pri organizaciji in izvedbi projekta A. pri pripravi pogojev za prehod tožeče stranke pričakovali, da bo tožeča stranka v skladu s svojim navajanjem o dveh univerzitetnih diplomah takšna potrdila potem dostavila. Dostavila je potrdilo o izobrazbi, in sicer dva ali tri dni pred 14. 7. 2009, to je dokazilo za VI. stopnjo strokovne izobrazbe. Zato so jo obvestili o višini koeficienta za delovno mesto, ki je lahko prišlo v poštev. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe D.D. pravilno ugotovilo, da je bil zapis, da bo tožeča stranka dela opravljala kot pomočnica direktorja, vnesen v pogodbo o zaposlitvi na podlagi prošnje tožeče stranke, glede na zaposlitev pri prejšnjem delodajalcu. Priča je tudi prepričljivo izpovedala, da o kakršnihkoli dogovorih, da bi ob podpisu pogodbe o zaposlitvi v roku treh mesecih popravljali ali spreminjali pogodbo o zaposlitvi, ni bilo nikoli govora. Izpovedala je, da se je tega zavedala tudi tožeča stranka in je to potrdila v odgovorih na novinarska vprašanja dnevnika E.E., ki so prišla na toženo stranko. D.D. je povedal, da so jo prosili, da sama pripravi odgovore na novinarska vprašanja. Sodišče prve stopnje je s tem zvezi ocenilo listino e-pošto tožeče stranke z dne 15. 9. 2009, ki jo je poslala sodelavki F.F. (B14), ki predstavlja odgovore na novinarska vprašanja glede zaposlitve tožeče stranke. Iz listine je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, da je tožeča stranka sprejela dejstvo, da je bila na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 7. 2009, glede na svojo izobrazbo in delovne izkušnje, zaposlena na ustreznem delovnem mestu. Kakršnokoli nestrinjanje s tem ali pričakovanje zaposlitve na dogovorjenem delovnem mestu pomočnice direktorja, kar trdi sedaj, iz njenih odgovorov na novinarska vprašanja v tem času po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ne izhaja. Zato je sodišče prve stopnje kot nenavadno ocenilo skoraj sočasno drugačno postopanje tožeče stranke po preteku enega meseca od podaje odgovora na novinarska vprašanja, ko je obveščala direktorja o zaostrovanju zadev, ter izpostavljala, da bi morala biti lestvica hierarhije jasna, najprej direktor, potem namestnik direktorja in pomočnica direktorja (tožeča stranka), nato vodje sektorjev in vodje oddelkov. Glede na to, da je tožeča stranka najprej pripravila odgovor na novinarska vprašanja, potem pa svoje stališče spremenila, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbi direktorja, ki ni nelogična, oziroma protislovna, kot jo poizkuša predstaviti pritožba tožeče stranke. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da zapis na pogodbi o zaposlitvi o pomočnici direktorja ustreza temu, da bo tožeča stranka kot pomoč direktorju, sicer pri opravljanju del in nalog po pogodbi o zaposlitvi.

Nadalje ni utemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi izhajalo iz gramatikalne razlage pogodbe o zaposlitvi, ni pa upoštevalo dejanskega opravljanja dela tožeče stranke. Po oceni izvedenih dokazov je namreč sodišče prve stopnje sprejelo logično in prepričljivo dokazno oceno, da tožeča stranka ni opravljala zahtevnejših del in nalog, ki so bila določena za delovno mesto področni svetovalec I., oziroma del, ki bi po vsebini ustrezale nalogam pomočnice direktorja oziroma namestnice direktorja, saj je, kot je navedeno zgoraj, tožeča stranka delo pomočnice direktorja štela za ekvivalentno delu namestnice direktorja. Zato ni šlo za „dejansko“ zasedbo dveh delavk na delovnem mestu namestnika direktorja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila namestnica direktorja G.G., ki je delala v H. do marca 2010, potem pa na Kitajskem, ko je v okviru projekta A. delovala kot generalna komisarka Slovenije. Sodišče je ugotovilo, da so bile naloge, ki je je tožeča stranka dejansko opravljala v tem času, take, ki spadajo v okvir dela „področni svetovalec I“. Ugotovilo je, da je delovno mesto področni svetovalec I glede na pogodbo o zaposlitvi uvrščeno v oddelek I. ter so v to shemo sodila sodelovanja s sosednjimi državami Avstrijo, Italijo, Hrvaško, Madžarsko in Makedonijo. Na teh delih je vsaj nekaj časa delala tudi tožnica, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo navedb, da ti projekti niso sodili v okvir delovnega mesta področni svetovalec I, temveč v sklop delovnih nalog, ki se opravlja na delovnem mestu pomočnik direktorja. Tožeča stranka je neupravičeno izenačevala delo na projektu uvedbe vavčerskega sistema v Makedoniji z delom in nalogami namestnice direktorja. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da bi prevzemala tiste odgovornosti, ki jih ima namestnica direktorja, ki v odsotnosti direktorja vodi toženo stranko. Za to odločitev ni pomembno, da naj bi za delovno mesto namestnice direktorja zadoščala že takšna stopnja strokovne izobrazbe, kot jo ima tožeča stranka. Pomembna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka teh del ni dejansko opravljala, saj ni opravljala del, ki bi bila bolj zahtevna od del in nalog, kot so opredeljena v pogodbi o zaposliti za delovno mesto „področni svetovalec I“. Poudarjanje pritožbe, da je tožeča stranka sodelovala pri razvoju podjetništva, vzpostavitvi vavčerskega sistema v Makedoniji, pri priprav večletnega plana agencije, se udeleževala investicijskih konferenc ter vodila projekt devetih gospodarskih logističnih središč na območju celotne Slovenije, ki je bil ovrednoten na 152 milijonov evrov, ne pomeni, da so bile njene naloge enakovredne nalogam in odgovornostim namestnice direktorja, oziroma da bi utemeljevale priznanje plače po 55. plačnem razredu. Zato tudi ni bistveno, ali je namestnica direktorja B.B. delo od marca 2010 opravljala na Kitajskem, saj tožeča stranka niti do marca 2010 niti kasneje ni opravljala dela, ki bi bila primerljivo z delom namestnice direktorja.

Tudi glede predstavljanja tožeče stranke je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedi direktorja, da je tožeča stranka neutemeljeno uporabljala ta naziv. Ni pravilno sklepanje tožeče stranke, da bi morala tožena stranka v vsakem primeru strogo ukrepati proti tožeči stranki. D.D. je npr. glede vizitke pojasnil, da si je tožeča stranka dala vizitko izdelati sama. Sodišče prve stopnje je tudi natančno dokazno ovrednotilo dejstvo, da je tožeča stranka enkrat ali dvakrat v imenu tožene stranke sodelovala na prireditvi „J.“ in imela govor. Prav tako je direktor izpovedal, da je bila tožeča stranka poslana v K. zaradi usposabljanja, zato je sodišče prve stopnje pravilno sprejelo dokazni zaključek, da je bila tožeča stranka na kolegiju zaradi usposabljanja oziroma uvajanja. Tudi to, da je tožeča stranka C.C. odrejala delo, ne pomeni, da je s tem tudi dejansko opravljala delovno namestnice direktorja oziroma pomočnice direktorja in ne vpliva na drugačno odločitev od izpodbijane.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niti formalno niti vsebinsko niso podani pogoji za to, da bi lahko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku in tožeči stranki prisodilo plačilo razlike v plači med izplačano plačo in plačo v višini 55. plačnega razreda. Ker tudi vse ostale pritožbene navedbe tožeče stranke niso pravno odločilne, pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavlja pritožba in tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v tem delu (točka I izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke: ZDR v 3. alineji prvega odstavka 88. člena kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca navaja kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (v nadaljnjem besedilu: krivdni razlog). Po prvem odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožena stranka dne 5. 7. 2010 pisno opozorila tožečo stranko v smislu določbe prvega odstavka 83. člena ZDR, da ni ročno evidentirala službenega izhoda v okviru rednega delovnega časa. V opozorilu je navedla, da je tožeča stranka kršila delovno obveznost dne 6. 5. 2010 za poslovni izhod med 8.15 in 9.06 ter med 14.54 in 18.15; dne 7. 5. 2010 za poslovni izhod med 8.00 in 13.46; dne 18. 5. 2010 za poslovni izhod med 15.15 in 15.50; dne 19. 5. 2010 za poslovni izhod med 7.30 in 9.45 in 20. 5. 2010 za poslovni izhod med 8.55 in 9.45. Nadalje iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka to opozorilo prejela 13. 7. 2010, kar izhaja iz e-pošte direktorju, v katerem opozarja na nepravilnosti v opozorilu. V opozorilu, ki je prav tako datirano z datumom 5. 7. 2010 pa se tožeči stranki očita neevidentiranje dne 6. 5. 2010 za poslovni izhod med 8.15 in 9.06; dne 18. 5. 2010 za poslovni izhod med 15.15 in 15.50 in dne 20. 5. 2010 za poslovni izhod med 8.55 in 9.45. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da to (drugo) opozorilo z datumom 5. 7. 2010 ni bilo vročeno tožeči stranki, vendar ta ugotovitev ni pravilna. Bistvena je vsebina obeh opozoril. Iz kasnejšega (drugega) opozorila je torej mogoče sklepati, da je tožena stranka po tem, ko je tožeča stranka opozorila na nepravilnosti v prvem obvestilu, le umaknila očitek za izhode dne 6. 5. 2010 za čas med 14.54 in 18.15, ter za izhoda 7. 5. 2010 in 19. 5. 2010. Ostali trije izhodi pa so ostali identični tistim iz prvega obvestila in glede tega ni mogoče šteti, da gre za „novo“ opozorilo in da prvo ne velja. Ker je bila tožeča stranka dne 13. 7. 2010 obveščena o očitkih, ki so ostali identični tudi v drugem opozorilu, ni mogoče sklepati, da prvo opozorilo ni veljavno ali pa, da ni bilo vročeno tožeči stranki. Zato bi moralo sodišče prve stopnje vsebinsko presojati utemeljenost prvega opozorila, seveda v zvezi z drugim opozorilom z istim datumom, v katerem je tožena stranka nekaj kršitev umaknila.

Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da drugo obvestilo z dne 16. 8. 2010 (A7), ki ga je tožena stranka izročila tožeči stranki, ni v zvezi z delom in nalogami, ki se nanašajo na opravljanje del po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 11. 2010, ter naj bi se nanašalo na opis del in nalog po prvi pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožeča stranka sklenila s toženo stranko dne 14. 7. 2009. Bistveno je, da se tožeči stranki v opozorilu očita, da ni upoštevala navodil nadrejenega (direktorja družbe) ter ni pravočasno, do seje Sveta Javne agencije RS ..., ki je potekala 21. 7. 2010, izročila dokumentacije, ki se je od nje zahtevala. Po svoji naravi pri tej kršitvi ne gre za očitek, ki bi bil vezan na izvrševanje del in nalog po pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 7. 2010, ki je s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi prenehala veljati, temveč gre za očitek, ki predstavlja kršenje splošnih obveznosti iz delovnega razmerja, torej ravnanje po navodilih delodajalca (prim. prvi odstavek 4. člena ZDR), ki predstavlja enega izmed elementov delovnega razmerja. Zato se ta kršitev, kljub kasnejši sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z nekoliko drugačnim opisom del in nalog, šteje za splošno kršitev pogodbenih obveznosti in predstavlja veljavno podlago za kasnejšo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena po storitvi te kršitve, seveda ob predpostavki, da bi sodišče prve stopnje v okviru vsebinske presoje ugotovilo, da je ta očitek tožeči stranki utemeljen.

Ker je torej sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno štelo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi pomanjkljivosti pri izdaji pisnih opozoril (ki jih niti ni vsebinsko presojalo), niti ni vsebinsko presojalo kršitev, ki so predmet redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo v točkah II, III in IV izreka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, torej najprej vsebinsko obravnavati kršitve, ki se tožeči stranki očitajo v obeh pisnih opozorilih po prvem odstavku 83. člena ZDR, zatem pa, v kolikor bi se izkazalo, da so bila pisna opozorila utemeljena, tudi vsebinsko presojati očitke iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 10. 3. 2011 (A17), torej da je dne 9. 1. 2011 vsem zaposlenim pri toženi stranki poslala po elektronski pošti sporočilo z naslovom „L.“, da je dne 27. 1. 2011 vsem zaposlenim poslala sporočilo z naslovom „M.“ in ker je predlog v zvezi z razrešitvijo direktorja posredovala tudi poslovnemu časniku N.. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razlog obrazložila, katere kršitve določb ZDR, ZJU, internih pravil tožene stranke in pogodbe o zaposlitvi je tožeča stranka s svojimi ravnanji kršila in posledice, ki so s tem nastale toženi stranki. V kolikor bi se izkazalo, da so očitki utemeljeni, gre za kršitve, ki predstavljajo resen in utemeljen razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe drugega odstavka 81. člena ZDR, po katerem lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved. Delovno razmerje temelji na zaupanju in lojalnosti, zato kršitve, ki se očitajo tožeči stranki, predstavljajo po svoji naravi kršitve, ki lahko materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovale poslovnim interesom delodajalca v smislu 35. člena ZDR.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi, ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšno izjemo, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni vsebinsko preverilo kršitev, ki so se tožeči stranki očitale v pisnih opozorilih in redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Zato pojmovno ne gre za pomanjkljivost, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje, saj bi moralo sodišče druge stopnje izvesti celotni dokazni postopek glede izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izvesti vse dokaze, sprejeti dokazno oceno in na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka odločiti o tožbenem zahtevku. Sodišče druge stopnje bi torej prevzelo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP, kršilo pa bi tudi ustavno pravico stranke do pritožbe. Zato je sodišče druge stopnje kljub določbi 355. člena ZPP v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.