Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je za predmetno odločitev bistveno dejstvo glede domovinstva in državljanstva očeta A.A., ker je po zakonodaji, ki jo je tožena stranka navedla v obrazložitvi odločbe, A.A. kot otrok sledila njemu v državljanstvu. Zaradi načela suverenosti državnih ureditev na področju podeljevanja državljanstev ravnanje avstrijskih državnih oblasti ne more onemogočati, da se A.A. po predpisih, ki so na območju Slovenije veljali do uveljavitve ZDRS, ni štela za državljanko LR Slovenije in za jugoslovansko državljanko.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

S prvostopenjsko odločbo je Upravna enota A. na zahtevo Ministrstva za kulturo, v zadevi ugotavljanja državljanstva A.A., na podlagi 29. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije in 63. člena Zakona o denacionalizaciji, ugotovila, da se A.A., rojena dne 17. 4. 1940 na B., Avstrija, po predpisih, ki so na območju Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 7/2003 - preč. besed), po 28. 8. 1945 ni štela za državljanko LR Slovenije in za jugoslovansko državljanko.

V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je tožeča stranka navajala ugovore in dejstva o tem, zakaj se je A.A. rodila na B., kako je njen oče pomagal partizanom (prvi odstavek pod točko I. pritožbe), da bi bilo ob upoštevanju sodbe Vrhovnega sodišča mogoče šteti le, da je bilo državljanstvo grofa B.B. neznano, in o tem, kdaj je A.A. pridobila avstrijsko državljanstvo, kar pomeni, da ga ni imela že pred tem (1. in 2. odstavek pod točko III. obrazložitve pritožbe).

Z drugostopenjsko odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno. V obrazložitvi drugostopenjske odločbe med drugim pravi, da gre v obravnavanem primeru za ugotavljanje državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po citirani določbi izda upravni organ, pristojen za notranje zadeve, ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco državljanov. Po določbi 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) se državljanstvo osebe presoja po predpisih, ki so veljali pred ZDRS. Z navedeno določbo je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi in to pomeni, da je za ugotavljanje državljanstva za konkretno osebo potrebno upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali v trenutku njenega rojstva do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Tožena stranka ugotavlja, da je pravilna odločitev prvostopnega organa, da A.A. v smislu 1. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48) na dan 28. 8. 1945 ni postala državljanka FLRJ. Imenovana tudi kasneje ni pridobila jugoslovanskega državljanstva, vse do uveljavitve ZDRS, zato se v skladu z določbo 39. člena ZDRS ne šteje za državljanko Republike Slovenije. Zakon o državljanstvu FLRJ, ki je začel veljati 28. 8. 1945 (sicer kot zakon o državljanstvu DFJ), je v 1. odstavku 35. člena določil, da veljajo za državljane FLRJ vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Po predpisih, veljavnih do 28. 8. 1945, pa so državljanstvo FLRJ pridobile vse osebe, ki so imele na dan 6. 4. 1941 domovinsko pravico v eni izmed bivših jugoslovanskih občin. Zveza med domovinstvom in državljanstvom je bila postavljena tako z zakonom o državljanstvu Kraljevine SHS z dne 21. 9. 1928 kot z Zakonom o občinah (Službeni list, št. 35, z dne 29. 4. 1933). Po paragrafu 3 (2. odstavek) Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS je moral vsak jugoslovanski državljan imeti domovinstvo v eni od občin Kraljevine Jugoslavije po določbah o domovinstvu. Tuji državljani niso mogli imeti domovinstva v nobeni jugoslovanski občini (3. odstavek). Po paragrafu 15 Zakona o občinah je vsak državljan moral biti član kake občine, član občine pa je bil lahko samo državljan Kraljevine Jugoslavije. Kot izhaja iz povedanega, je bilo torej državljanstvo pogoj za domovinstvo. Za ugotavljanje državljanstva za konkretno osebo je potrebno upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali v trenutku njenega rojstva do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Za A.A. je pri presoji njenega državljanstva relevanten podatek o domovinstvu in državljanstvu očeta. Zakonski otrok in žena sta bila tako po predpisih Avstro-Ogrske monarhije, kot po predpisih Kraljevine Jugoslavije, glede pridobitve državljanstva in glede domovinstva nesamostojna in odvisna od državljanstva in domovinstva očeta oziroma moža. Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS je bil sprejet v narodni skupščini dne 4. 8. 1928 in se je pričel uporabljati z dnem razglasitve v Službenih novinah 1. 11. 1928 po desetletnem obstoju kraljevine in je bil v veljavi do 28. 8. 1945, ko je stopil v veljavo Zakon o državljanstvu FLRJ. Bistvena načela te ureditve so bila, da so možu žena in otroci sledili pri pridobitvi in izgubi državljanstva, le nezakonski otrok je glede državljanstva sledil materi. Prvostopni upravni organ je ugotovil, da je bila A.A. rojena dne 17. 4. 1940 na B.. Kot oče je vpisan B.B., kot mati pa C.C. roj. C.C. - C.C.. Prvostopni upravni organ je za njenega očeta, grofa B.B., roj. dne 4. 5. 1905, z odločbo, št. ... z dne 8. 11. 1996 že pravnomočno ugotovil, da se po predpisih, ki so v Kraljevini Jugoslaviji urejali področje domovinstva in državljanstva, ni štel za državljana Kraljevine Jugoslavije in posledično ni pridobil državljanstva FLRJ po določbah Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ), saj je bilo v 35. členu določeno, da so državljanstvo FLRJ pridobile osebe, ki so se štele za državljane Kraljevine Jugoslavije. Navedena odločba je bila potrjena z odločbo drugostopnega organa, št. ... z dne 12. 11. 1999. Sodbo Upravnega sodišča pa je nadalje potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo, opr. št. I Up 63/2000-2 z dne 5. 2. 2003, z obrazložitvijo, da imenovani nikoli ni pridobil domovinstva v eni izmed jugoslovanskih občin in tudi ne državljanstva kraljevine Jugoslavije, zato se tudi ni mogel šteti za državljana FLRJ. A.A. je bila rojena v obdobju, ko je bil v veljavi še Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS. Po določilu 16. člena Zakona o občinah oziroma po 12. členu Zakona o mestnih občinah, so dobili mladoletni, to je še ne 21 let stari zakonski otroci, občinsko članstvo svojega očeta. Zakonski mladoletni otroci se tako ravnajo glede članstva po očetu in dobe v vsakem primeru članstvo tiste občine, katere član je njihov oče, kar pomeni, da mu do svoje polnoletnosti sledijo v članstvo. Navedena zakona, kot tudi Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS, so ostali v veljavi vse do 28. 8. 1945, ko je stopil v veljavo Zakon o državljanstvu FLRJ. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je pred izdajo odločbe prvostopni organ pooblaščenca stranke tudi seznanil z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za odločbo, in dal stranki možnost, da se o njih izjavi in da dokazuje nasprotno. Glede na ugotovljeno dejansko stanje drugostopenjski organ ni našel razlogov za spremembo prvostopenjske odločbe, zato je odločeno, kot je navedeno v izreku te odločbe.

V tožbi tožeča stranka pravi, da kljub temu, da je A.A., roj. A.A. po svojih pooblaščencih prvostopenjskemu organu predložila različna dokazila o podlagah za priznanje državljanstva po predpisih ZDen, je upravna enota, nato pa še tožena stranka, zgolj skopo ugotovila zgornje dejstvo in zaključila, da se A.A., roj. A. ni štela za jugoslovansko državljanko. Po mnenju tožnice je prvostopenjski organ napačno in nepopolno ugotovil dejansko stanje in zlasti napačno uporabil materialno pravo ter storil bistvene kršitve upravnega postopka, zaradi česar je obravnavana odločba nezakonita in nepravilna. Prav tako je brez ustrezne obrazložitve drugostopenjska odločba, katera se o pritožbenih navedbah tožnice iz svoje pritožbe sploh ne opredeli in je tako ostala popolnoma neobrazložena in s tem nezakonita.

V upravnem postopku je bilo med drugim nesporno ugotovljeno in dokazano, da je bila tožnica zaradi osebnega zdravnika njene matere, kateri je živel na B., rojena na B. dne 17. 4. 1940 in da je do prisilne selitve družine v Avstrijo koncem leta 1945 živela skupaj z družino na gradu B.. Navedena dejstva je prvostopenjskemu organu ponudila in dokazala tožnica že tekom postopka. Glede na vpetost tožničinega očeta v lokalno okolje, pa gre po mnenju tožnice poleg tega tudi za splošno znana dejstva. Grof B.B. je namreč s svojo pred in medvojno aktivno podporo partizanskemu gibanju in nasprotovanju nacistični okupaciji večkrat tvegal svoje življenje (zlasti npr. pri pomoči sestreljenim angleškim pilotom itd.) in je med tamkajšnjimi prebivalci danes spoznan za herojsko osebo, kateri čast izkazujejo tudi med kulturnimi in občinskimi prireditvami. Sami tožnici je bilo po preselitvi v Avstrijo podeljeno avstrijsko državljanstvo šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Čemu bi se tožnici podeljevalo državljanstvo Republike Avstrije, če bi ga po mnenju upravne enote imela že od rojstva naprej? Grof B.B. naj bi bil formalno pristojen v Salzburgu, čeprav tam nihče od njihove družine nikoli ni živel. Navedeno lahko dokazuje zgolj to, da se jo je očitno štelo za državljanko Jugoslavije. Glede dokazila o datumu pridobitve avstrijskega državljanstva tožnice, se tožnica trudi to pridobiti, kar pa po njenem prepričanju niti ni nujno potrebno, saj upravni organ nikoli ni izjavil dvoma o trditvi, da je tožnica avstrijsko državljanstvo pridobila šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, na to pa napeljujejo tudi že dejstva, da je koncem leta 1945 še kot otrok morala pobegniti v Avstrijo. Pri tem je potrebno poleg časovnega odmika upoštevati še dejstvo, da je bila predlagateljica v tem času še praktično otrok in so to dokumentacijo urejali njeni starši. Zaradi vsega navedenega je pridobivanje dodatnih dokazil oteženo. Prav tako se prvostopenjski organ ni opredelil do navedb tožnice v zvezi s priposestvovanjem domovinstva, zaradi česar je bila tudi tukaj prekršena 6. točka 1. odstavka 214. člena ZUP. Glede same domovinske pripadnosti je tožnica podredno vztrajala pri svojih navedbah in utemeljevanju iz svoje vloge z dne 18. 1. 2006. Oče tožnice je namreč nesporno prebival več kot 20 let na območju današnje občine B., zaradi česar je tudi priposestvoval domovinstvo (zakon določa pogoj 10-letnega nepretrganega bivanja v občini). Ker so tudi otroci pridobiti domovinstvo/članstvo tiste občine kot oče, mu je tožnica v članstvu tudi sledila (Zakon o občinah oziroma Zakon o mestnih občinah), kar tožnica zatrjuje in dokazujejo ves čas tega tega postopka. Posledično ji je na ta način bilo tudi priznano državljanstvo takratne Jugoslavije. Tožnica tako predlaga, da zaradi zagotovitve objektivnega obravnavanja predmetnega zahtevka, zlasti pa zaradi zagotovitve upravnega načela iskanja materialne resnice in zagotovitve ustavnih pravic tožnice in drugim upravičencem družine A.A., sodišče celotno zadevo odstopi drugi upravni enoti. Na podlagi vsega navedenega tožnica predlaga, da naslovno sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijane odločbe tožene stranke ter odločbo prvostopnega organa spremeni tako, da ugodi zahtevku predlagateljice oziroma tožnice, da se ji prizna državljanstvo po 9. v zvezi z 12. členom ZDen oziroma da vrne zadevo v novo odločanje (drugemu) prvostopenjskemu organu, skupaj z ustreznimi navodili.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da se lahko strinja z argumentacijo tožene stranke in zato na podlagi 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 v zvezi z določilom 2. odstavka 105. člena ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov, ki jih je navedla tožena stranka v drugostopenjski odločbi. Obrazložitvi tožene stranke sodišče dodaja zgolj pojasnilo in v nadaljevanju tudi dodatno utemeljitev glede na tožbene ugovore. Pojasnilo je v tem, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja, da je za predmetno odločitev bistveno dejstvo glede domovinstva in državljanstva očeta od A.A., roj. A.A., ker je po zakonodaji, ki jo je tožena stranka navedla v obrazložitvi odločbe, A.A., roj. A.A. kot otrok B.B. sledila njemu v državljanstvu. Glede državljanstva B.B. pa je bilo z pravnomočno odločbo že ugotovljeno, da se ni štel za državljana Kraljevine Jugoslavije in ni pridobil državljanstva FLRJ. Glede na tožbene ugovore, kot si sledijo v tožbi, pa sodišče utemeljitvi tožene stranke dodaja naslednje: Tožeča stranka ne navaja, katero je tisto dokazilo, ki ga je tožnik predložil v postopku, in naj bi vplivalo na pravno relevantno ugotovitev o državljanstvu B.B., na katero se veže tudi ugotovitev državljanstva za A.A., roj. A.A.. Tudi zato ni mogoče šteti, da je tožena stranka "zgolj skopo" ugotovila ključno pravno relevantno dejstvo. Tožeča stranka tudi na navede, do katerega ugovora se tožena stranka ni opredelila, zato je ta tožbeni ugovor pavšalen. Iz zadnjega dela tožbe izhaja, da bi bil lahko to ugovor o "priposestvovanju" domovinstva s strani B.B.. Tega ugovora tožnik v pritožbi ni postavil, kar pomeni, da gre z vidika ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/2006) za nedopustno tožbeno novoto (3. odstavek 20. člena ZUS-1), saj tožeča stranka ne trdi, da tega ugovora ni mogla postaviti že v upravnem postopku. Poleg tega se ta ugovor nanaša na postopek ugotavljanja državljanstva za B.B., ki pa je že pravnomočno končan in o tem vprašanju - o naturalizaciji domovinstva oziroma državljanstva B.B. je pravnomočno odločilo že Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Up 63/2000 z dne 5. 2. 2003. Navedbe tožeče stranke o pomoči B.B. partizanom se ravno tako nanašajo na tisto dejansko stanje in subsumpcijo relevantnih dejstev na zakonski dejanski stan, o čemer je že bilo pravnomočno odločeno v zadevi ugotavljanja državljanstva za B.B.. Z razliko od tega je v tem postopku sprejemljiv le ugovor, da Avstrija ne bi podelila državljanstva A.A., roj. A.A., če bi le-ta že imela avstrijsko državljanstvo od rojstva, vendar pa je ta ugovor neutemeljen. Zaradi načela suverenosti državnih ureditev na področju podeljevanja državljanstev omenjeno ravnanje avstrijskih državnih oblasti ne more onemogočati, da se A.A., roj. A.A. po predpisih, ki so na območju Slovenije veljali do uveljavitve ZDRS, ni štela za državljanko LR Slovenije in za jugoslovansko državljanko. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi izhaja, da pridobitev dokaza o tem, kdaj je A.A., roj. A.A. pridobila avstrijsko državljanstvo ni pomembna, zato je tudi ta tožbeni ugovor neutemeljen.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).