Jedro

Uporaba motornega vozila je nevarna dejavnost. Odgovornost za škodo, ki izvira iz obratovanja motornega vozila, je zato objektivna. To pomeni, da 1) krivda ni predpostavka za nastanek odškodninske odgovornosti in da velja za 2) vzrok škode, do katere je prišlo v prometni nesreči najmanj dveh motornih vozil, nevarno delovanje obeh motornih vozil. Medsebojna konkurenca objektivne odgovornosti tako terja dodatne kriterije za odgovor na vprašanje, kdo je v posameznem primeru povzročitelj in kdo oškodovanec (v primerih vzajemno povzročenih škod to namreč ni jasno že na prvi pogled). Tak (so)kriterij je krivda. Krivda v tovrstnih primerih (kakršen je tudi obravnavani) torej ni predpostavka medsebojne odgovornosti imetnikov motornih vozil, temveč zgolj kriterij za porazdelitev te odgovornosti.

Zgolj presoja ravnanja voznice S. (prehitevanje, če je voznik, ki vozi za njim, že začel prehitevati ali dal predpisan znak, da bo začel prehitevati) brez upoštevanja vseh ostalih okoliščin konkretnega primera (za kar se smiselno zavzema pritožnica), pa kot že obrazloženo ni pravilna. Zanemari namreč kršitve drugega imetnika motornega vozila, težo kršitev, njihov skupni vpliv na nastanek škode in nevarnost obratovanja posameznega motornega vozila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka Zavarovalnica, d.d., je dolžna tožeči stranki T. d.o.o., v roku 15 dni plačati 1.141,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2013 dalje do plačila“ zavrne (I. točka izreka) in da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 207,36 EUR stroškov v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku 8 dnevnega roka dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki v plačilo naloži stroške postopka, in sicer v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa od vključno 9. dne od prejema odločbe o njihovi odmeri dalje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Na pravilno vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi tožene stranke je na podlagi določbe petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP) odločala sodnica posameznica, saj obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odstavek 495. člena ZPP) - in ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj oziroma od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Tožeča stranka s tožbo v obravnavanem sporu zahteva plačilo škode v znesku 1.141,25 EUR (in predstavlja razliko med celotno in s strani tožene stranke že priznano škodo), ki je nastala v prometni nezgodi dne 1. 8. 2011 med tovornim vozilom, katerega voznik je bil D. I., in osebnim vozilom, katerega voznica je bila A. S., zavarovanka tožene stranke. Tožena stranka ji je namreč vtoževani znesek odreka iz razloga 20 % sokrivde, s čimer pa se tožeča stranka ne strinja.

7. Pritožbeno sodišče tako uvodoma pojasnjuje, da je uporaba motornega vozila nevarna dejavnost. Odgovornost za škodo, ki izvira iz obratovanja motornega vozila, je zato objektivna. To pomeni, da 1) krivda ni predpostavka za nastanek odškodninske odgovornosti in da velja za 2) vzrok škode, do katere je prišlo v prometni nesreči najmanj dveh motornih vozil, nevarno delovanje obeh motornih vozil. Medsebojna konkurenca objektivne odgovornosti tako terja dodatne kriterije za odgovor na vprašanje, kdo je v posameznem primeru povzročitelj in kdo oškodovanec (v primerih vzajemno povzročenih škod to namreč ni jasno že na prvi pogled). Skladno s 154. členom OZ je tak (so)kriterij krivda. Krivda v tovrstnih primerih (kakršen je tudi obravnavani) torej ni predpostavka medsebojne odgovornosti imetnikov motornih vozil, temveč zgolj kriterij za porazdelitev te odgovornosti.(2) Izključno krivdo nasprotnika pa mora zatrjevati in dokazati stranka, ki se nanjo sklicuje, sicer do uporabe prvega odstavka 154. člena OZ (po katerem se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti) v posameznem primeru ne more priti. Če se izkaže, da je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s svojo krivdo (drugi odstavek 154. člena OZ). Šele dokazana (in ne domnevana) krivda ima tako za posledico presojo po pravilih o krivdni odgovornosti.(3)

8. Stališče, da je tožnica (vsaj) v 20 % deležu odgovorna za škodo, nastalo v obravnavanem primeru, je sodišče prve stopnje utemeljilo na naslednjih ugotovitvah: - (tudi) voznik I. je kršil 10. točko prvega odstavka 52. člena Zakona o pravilih cestnega prometa(4) (v nadaljevanju ZPrCP), ki določa, da voznik ne sme prehitevati vozila ali kolone vozil, ki vozi z zmanjšano hitrostjo zaradi gostote prometa ali drugih razmer v prometu; - A. S. in D. I. sta vozila za traktorjem, za katere je splošno znano, da ne razvijejo velike hitrosti; - vozila so vozila v strnjenem naselju in je bila že na kraju, kjer je začel prehitevati I. (enako velja tudi za A. S.) neprekinjena polna črta, ki prepoveduje prehitevanje; - kljub temu, da gre za poklicnega voznika, ki je imel pregled nad celotnim dogajanjem (saj je vozil tovorno vozilo), se je vseeno odločil za manever prehitevanja v naselju ob neprekinjeni polni črti; - vsakemu povprečnemu vozniku je znano, da je prehitevanje vozila, ki vozi za drugim vozilom, posebno nevarno; - kot poklicni voznik bi I. moral predvideti nevarno situacijo, še zlasti zato, ker je bila na mestu, kjer je začel prehitevati, že tudi polna neprekinjena črta, pa se je kljub temu odločil za prehitevanje in tudi ob vedenju, da vozilo pred njim vozi počasi, ker vozi za traktorjem; - oba udeleženca sta kršila tudi 12. točko prvega odstavka 52. člena ZPrCP, saj je izvedenec v svojem mnenju ugotovil tudi, da bi oba udeleženca manever prehitevanja končala na neprekinjeni črtni označbi, in sicer tako, da bi vmes prevozila križišče z dovozom k tovarni C. 9. Zaključilo je torej, da voznik tovornega vozila ni ravnal tako, kot bi ravnal vsaj povprečno skrben poklicni voznik in je tudi zaradi njegovega protipravnega ravnanja prišlo do prometne nezgode oziroma da je s svojo neprevidno vožnjo ravnal protipravno in v nasprotju s skrbnostjo povprečnega poklicnega voznika, zaradi česar je tudi sam soprispeval k nezgodi. Delež tožničine odgovornosti je tako ovrednotilo (vsaj!) z 20 % in posledično (ker tožeča stranka vtožuje le še 20 % višine celotne škode, tj. 1.141,25 EUR od 5.706,26 EUR) tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

10. (Pritožbeno) zavzemanje za uporabo prvega odstavka 154. člena OZ pa glede na ugotovljeno dejansko stanje (ki je delno povzeto v 8. točki te obrazložitve) tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more biti uspešno. Dejansko podlaga spora namreč vodi do zaključka, da je tudi tožnik ravnal protipravno (kar bo obrazloženo v nadaljevanju) in da je ravnanje voznika v (delni) vzročni zvezi z nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je s tem, ko škodnega dogodka ni presojalo po tej pravni podlagi, materialno pravo torej pravilno uporabilo.

11. Pri tem je kot odločilno okoliščino za nastanek predmetne nezgode sicer pravilno upoštevalo ravnanje toženkine zavarovanke, ki je kršila pravilo o prepovedi prehitevanja iz 1. točke prvega odstavka 52. člena ZPrCP(5), pravilno pa je ovrednotilo tudi vse druge okoliščine, ki so povzročile nastanek škode. Upoštevalo je namreč, da je prispevka obeh imetnikov motornih vozil k nastali škodi potrebno presoditi po oceni vseh okoliščin primera in pri tem dati ustrezno težo tisti okoliščini, ki je predstavljala odločilen vzrok za nastalo škodo, ob upoštevanju teže kršitev cestnoprometnih predpisov obeh imetnikov motornih vozil in stopnje nevarnosti, ki izhaja iz obratovanja posameznega motornega vozila.

12. Pritožba zato pri poskusu zmanjševanja teže tožničinih kršitev cestnoprometnih predpisov sodišču prve stopnje nepravilno očita, da je njeno prehitevanje kolone preko polne črte v danem primeru upoštevalo kot okoliščini, ki sta prispevali k nastanku škode (pri čemer se je nedvomno mogoče strinjati s pritožbenim očitkom, da so takšne okoliščine - tj. da sta oba udeleženca vozila za traktorjem in na kraju, kjer je že bila neprekinjena polna črta - obstajale za oba udeleženca prometne nezgode, kar je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo; prvi odstavek 458. člena ZPP). Zaključek sodišča prve stopnje se namreč opira na dejansko ugotovitev, da zaradi tega, ker je voznik tovornega vozila I. imel pregled nad celotnim dogajanjem (ker je prek osebnih vozil videl, da počasno vožnjo povzroča traktor), pa se je vseeno odločil za manever prehitevanja v naselju ob neprekinjeni polni črti, ni ravnal tako kot bi ravnal vsaj povprečno skrben poklicni voznik. Okoliščina, ki je sodišče prve stopnje vodila k zaključku o tožnikovem soprispevku (oziroma soprispevku voznika I.) je torej njegova nezadostna previdnost, ko se je v situaciji, v kateri so vsa ugotovljena dejstva (še pred prehitevanjem pred njim vozeče A. S.) kazala na nevarnost, vseeno odločil, da prehiti pred njim vozečo kolono. Pritožbeni očitki, da njegovo ravnanje ni v vzročni zvezi z nastalo škodo, zato niso utemeljeni. Če bi dane okoliščine voznik tovornega vozila I. pravilno ocenil in zato pred njim vozečega avtomobila ne bi začel prehitevati, bi se namreč obravnavani prometni nesreči (lahko) izognil. V konkretni zadevi pri I. odzivu na nastalo prometno situacijo ni šlo za spontano reakcijo, ki ni prerasla v protipravno ravnanje, zaradi česar jo je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo pri ugotavljanju deleža tožničinega soprispevka. Pravilno je torej zaključilo, da je voznik I. s svojo neprevidno vožnjo ravnal protipravno in v nasprotju s skrbnostjo povprečnega poklicnega voznika in zato tudi sam soprispeval k nezgodi. Nedvomno je namreč voznik I. tudi sam kršil prepoved prehitevanja kolone in v križišču (10. in 12. točka prvega odstavka 52. člena ZprCP).

13. Sodišče prve stopnje pa s takšno obrazložitvijo tudi smiselno ni zavzelo stališča, ki ga s presojano pritožbo ponuja tožeča stranka. Takšen zaključek pritožbenega sodišča namreč izhaja iz dejstva, da je prvostopenjsko sodišče kot odločilen vzrok za prometno nesrečo - kot že obrazloženo - pravilno upoštevalo ravnanje voznice A. S., pri tem pa v zvezi z ostalimi danostmi oziroma okoliščinami obravnavane nesreče izrecno poudarilo, da so veljale za oba udeleženca oziroma voznika. Prvostopenjsko sodišče torej svoje odločitve ni gradilo v smislu, da za voznico S. niso veljala pravila o prepovedi prehitevanja kolone, v križišču in prek polne črte oziroma da je namen polne črte, da daje absolutno prednost spredaj vozečim vozilom, da jo prekoračijo in prehitevajo pred zadaj vozečimi vozili oziroma da je namen prepovedi prehitevanja kolone, da ima tisti, ki je v koloni, pravico pričeti s prehitevanjem tedaj, ko ga prehiteva že drugo vozilo. Pritožbene navedbe o takšnem zaključku prvostopenjskega sodišča so zato povsem neutemeljene.

14. Neutemeljeni pa so tudi nadaljnji pritožbeni očitki, da v primeru, ko bi bila sredinska črta neprekinjena in ne bi šlo za prehitevanje kolone, sodišče prve stopnje nedvomno ne bi imelo pomisleka, da je izključna krivda na strani voznice S. Gre namreč zgolj za predvidevanja pritožnice, ki pa ne upoštevajo v postopku na prvi stopnji prav tako ugotovljenega dejstva, da bi oba udeleženca manever prehitevanja končala na neprekinjeni črtni označbi, in sicer tako da bi vmes prevozila križišče (kar predstavlja kršitev po 12. točki prvega odstavka 52. člena ZPrCP). Zgolj presoja ravnanja voznice S. (prehitevanje, če je voznik, ki vozi za njim, že začel prehitevati ali dal predpisan znak, da bo začel prehitevati) brez upoštevanja vseh ostalih okoliščin konkretnega primera (za kar se smiselno zavzema pritožnica), pa kot že obrazloženo ni pravilna. Zanemari namreč kršitve drugega imetnika motornega vozila, težo kršitev, njihov skupni vpliv na nastanek škode in nevarnost obratovanja posameznega motornega vozila. Izpodbijanje zaključkov, da je v obravnavanem primeru I. opustitev dolžne profesionalne skrbnosti prispevala k nastanku škode, zato ni utemeljeno. Povsem odveč in neupoštevno (zaradi vezanosti na ugotovljeno dejansko stanje - prvi odstavek 458. člena ZPP) pa je pritožbeno uveljavljanje, da je angažirani izvedenec ugotovil, da je nastanek nevarne situacije in nesreče povzročila A. S., ker je pričela s prehitevanjem tedaj, ko je bilo vozilo I. že v srednji fazi prehitevanja in je že bilo v celoti na nasprotnem smernem vozišču. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje sprejelo le v delu ugotovitev, kako sta se gibali vozili pred nezgodo in kje je bilo mesto trčenja.

15. Uveljavljani pritožbeni razlogi so se torej izkazali za neutemeljene. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (2): D. Jadek Pensa v Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljan 2003, str.: 877, 882. Op. št. (3): Prav tam.

Op. št. (4): Uradni list RS, št. 82/13 - uradno prečiščeno besedilo.

Op. št. (5): Voznik ne sme prehitevati ali začeti prehitevati drugega vozila, če je voznik, ki vozi za njim, že začel prehitevati ali dal predpisan znak, da bo začel prehitevati.