Jedro

Kadar je podana zakonska ovira za vračilo nepremičnine v naravi iz 2. odstavka 32. člena ZDen, je denacionalizacijski upravičenec v upravnem postopku ne more odpraviti z uveljavljanjem ničnosti pravnih poslov po 88. členu ZDen.

Namen ZDen je, da se krivice popravijo tako, da se upravičencem vrne podržavljeno premoženje v naravi, le če to ni mogoče, jim pripada odškodnina v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali denarja. Primarnost vračila podržavljenega premoženja v naravi varuje tudi 88. člen ZDen, ki prepoveduje vsakršno razpolaganje s premoženjem, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali obliko vrnitve podržavljenega premoženja po uveljavitvi ZDen do (med drugim) odločitve o vračilu zahtevanega premoženja. Pravilno je zato pritožbeno stališče, da zakonsko pravilo 2. člena ZDen velja neodvisno od vsebine postavljenega denacionalizacijskega zahtevka in četudi bi upravičenec zahteval odškodnino, v upravnem postopku pa bi se ugotovilo, da je premoženje mogoče vrniti v naravi, bi bilo premoženje vrnjeno v naravi.

Tožeča stranka je v tožbi izrecno zatrjevala, da je bila z vračilom premoženja v naravi neuspešna, ker je tožena stranka s predmetnim premoženjem nezakonito razpolagala in vrnitev premoženja v naravi onemogočila, kar je ena od predpostavk, na katerih utemeljuje svoj sedanji civilnopravni, odškodninski zahtevek. Tožeča stranka mora namreč izkazati da bi v primeru, da tožena stranka z zemljišči ne bi razpolagala oz. jih pozidala, dobila sporni parceli v denacionalizacijskem postopku vrnjeni v naravi.

Za ugotovitev protipravnosti ravnanja tožene stranke je pomembno, kakšno je bilo stanje zemljišča na dan uveljavitve ZZPS (od 7. 7. 1990) oziroma ZDen (7. 12. 1991).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka plačati tožeči stranki 7.564,659,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2009 dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 48.545,00 EUR pravdnih stroških v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zamudnimi obrestmi v višini zakonske obrestne mere.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka vključno s stroški tega pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo v celoti zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka tožene stranke.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je s pogodbo o odkupu terjatev z dne 20. 10. 2011 (priloga A4 spisa) odkupila terjatev do tožene stranke, ki je predmet tega postopka, od J. T., ki je po F. G. podedoval 1/3 z denacionalizacijo vrnjenega premoženja. Po odločbi UE Ljubljana št. 000 z dne 30. 10. 2008 (priloga A2 spisa, v nadaljevanju: denacionalizacijska odločba) je pokojni F. G. za podržavljena dela parcel št. 358 in 357/2 v k. o. X. v skupni izmeri 7.740,00 m² pripadla odškodnina v obliki obveznic SOD.

6. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja, da je denacionalizacijska upravičenka zahtevala vračilo premoženja v naravi. Odločilni razlog, da se premoženje ni vrnilo v naravi in je bila namesto tega izplačana odškodnina, je bila pozidanost nepremičnin. To je povzročila pravna prednica tožene stranke, Občina ..., ki je 569 m² zemljišča oddala v gradnjo S. d. o. o. in Skladu stavbnih zemljišč, 7.171 m² pa pozidala brez vsakršne pravne podlage, čeprav je Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/1991 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZDen) z dnem uveljavitve (7. 12. 1991) v 88. členu prepovedal razpolaganje z nepremičninami, s čimer je nadaljeval podobno varstvo po Zakonu o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (od 7. 7. 1990 – Uradni list RS, št. 26/90 s spremembami). Ker v času uveljavitve ZDen na teh zemljiščih ni bilo zgradb in niso bila oddana za gradnjo, tožena stranka pa je s protipravnim ravnanjem preprečila vračilo premoženja v naravi, je denacionalizacijskemu upravičencu nastala škoda, ki je v razliki med tržno vrednostjo nepremičnin v naravi in administrativno določeno vrednostjo odškodnine, izplačane v obveznicah SOD, ter škoda iz naslova nemožnosti uporabe.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker v oddaji zemljišč za gradnjo ni ugotovilo protipravnosti ravnanja pravne prednice tožene stranke kot temeljnega od elementov civilnega delikta. Nosilni razlog tega zaključka je v ugotovitvi sodišča prve stopnje, da glede sporne nepremičnine ni obstajala omejitev razpolaganja po 88. členu ZDen, saj denacionalizacijski upravičenec v denacionalizacijskem postopku do 6. 11. 2001 ni postavil zahtevka za vračilo v naravi. Ker je ob vložitvi zahtevka za denacionalizacijo dne 7. 6. 1993 upravičenec uveljavljal zahtevo za nadomestna stavbna zemljišča oziroma odškodnino in ne zahtevka za vračilo nepremičnin v naravi, po stališču sodišča prve stopnje glede teh nepremičnin ni obstajala dolžnost vrnitve, torej tudi ne omejitev razpolaganja po 88. členu Zden.

8. Pritožnica uvodoma uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Po pregledu pripravljalnih vlog pravdnih strank višje sodišče ugotavlja, da tožeča stranka utemeljeno trdi, da je dejstvo, da je denacionalizacijski upravičenec šele 6. 11. 2001 podal izjavo, da zahteva vračilo premoženja v naravi, sodišče ugotovilo, ne da bi to konkretno zatrjevala katerakoli od pravdnih strank in se nobena od njih v svojih vlogah na to dejstvo ni sklicevala(1). Drži tudi pritožbena trditev, da se na denacionalizacijski zahtevek upravičenca (vlagatelja) z dne 7. 6. 1993 (priloga B7 spisa), na predložitev katerega je sodišče prve stopnje toženo stranko pozvalo po prvem naroku za glavno obravnavo, nobena od pravdnih strank ni izrecno sklicevala(2).

9. V zvezi z ugotovljenim dejstvom, da ob vložitvi zahtevka za denacionalizacijo upravičenec ni zahteval vračila nepremičnin v naravi, in s tem povezano dokazno listino zato višje sodišče ugotavlja, da se sodba sodišča prve stopnje res opira tako na dejstvo, ki ga nobena od strank ni konkretno zatrjevala, kot tudi na dokaz, ki ga izrecno ni predlagala nobena od pravdnih strank. V skladu z razpravnim načelom sodišče ne sme sprejeti v podlago svoje odločbe nobenega dejstva, ki ga stranki nista navedli, oziroma dokaza, ki ga stranki nista predlagali (7. in 212. člen ZPP). Ker je sodišče dejstvo, kdaj je denacionalizacijski upravičenec podal zahtevo za vrnitev dela zemljišča v naravi, štelo tudi za pravno odločilno za zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke, je kršitev vplivala na izpodbijano sodbo, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

10. Vendar višje sodišče poudarja, da je ta procesna pomanjkljivost izpodbijane sodbe le posledica materialnopravno zmotnega tolmačenja 88. člena ZDen o prepovedi razpolaganja z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve. S tem v zvezi pa samo dejstvo, ali in kdaj je upravičenec v denacionalizacijskem postopku postavil zahtevek za vračilo nepremičnine v naravi, ni pravno pomembno, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

11. V tej zadevi tožeča stranka svoj zahtevek utemeljuje na podlagi odškodninske odgovornosti organa lokalne skupnosti. Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja(3). Predpostavke odškodninske odgovornosti na zakonski ravni opredeljujejo splošna pravila odškodninskega prava. Ena od predpostavk je protipravno ravnanje organa lokalne skupnosti (glede na določilo prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika mora za odškodninsko odgovornost tožeča stranka dokazati še pravno priznano škodo, ki ji je nastala, ter vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo).

12. Med pravdnima strankama ni sporno, da je denacionalizacijski upravičenki v denacionalizacijskem (v nadaljevanju: upravnem) postopku za podržavljena dela parcel št. 358 in 357/2 k. o. X. v skupni izmeri 7.740,00 m² pripadla odškodnina v obliki obveznic SOD. Ni sporno nadalje, da je upravni organ v upravnem postopku ugotovil, da vračilo navedenih parcel v naravi ni možno, ker so zemljišča zazidana(4). V upravnem postopku se o tem dejstvu odloča glede na stanje nepremičnine v času vračanja (kar izhaja tudi iz v spis vložene sodbe in sklepa I U 1736/2009 z dne 5. 1. 2010, priloga A6 spisa). Glede na stanje zemljišča v času vračanja je torej v upravnem postopku za vračilo v naravi obstajala ovira iz drugega odstavka 32. člena ZDen(5).

13. Kadar je podana ta zakonska ovira za vračilo nepremičnine v naravi (podržavljeno zazidano stavbno zemljišče), je denacionalizacijski upravičenec v upravnem postopku ne more odpraviti z uveljavljanjem ničnosti pravnih poslov po 88. členu ZDen(6). Ob tem gre poudariti, da je bistvo stališča upravnega sodišča RS v sodbi U 1892/2008 z dne 25. 11. 2008, na katerega se v izpodbijani sodbi(7) sklicuje sodišče prve stopnje, v tem, da upravičenec v postopku denacionalizacije (torej v upravnem postopku) zaradi dejstva, da bodisi tožba na ugotovitev ničnosti ni bila vložena, bodisi je bil ničnostni zahtevek zavrnjen, ne more izgubiti pravice do denacionalizacije - spremeni se le oblika vračila podržavljenega premoženja. Tudi poudarjeno stališče, da ima v upravnem postopku upravičenec opcijo, da zahteva ali vrnitev nepremičnine v naravi, pri čemer je predhodno dolžan zagotoviti sodbo, s katero se ugotovi ničnost pravnega posla, da je taka vrnitev možna, ali pa, da zahteva vrnitev nepremičnine v obliki odškodnine, na odločitev v predmetni zadevi ne more vplivati: za odločitev o odškodninskem zahtevku je pomembna ugotovitev protipravnosti ravnanja tožene stranke, ne pa ničnosti pravnega posla. Na tem mestu višje sodišče še dodaja, da tožena stranka tožeči stranki neutemeljeno očita, da bi upravičenec lahko vse od začetka postopka vračanja kadarkoli vložil tožbo na ugotovitev ničnosti in zatrjeval škodo, zaradi česar na odločitev v postopku denacionalizacije ni bilo potrebno čakati. Upravičenka namreč protipravnega stanja oziroma ravnanja tožene stranke, kot ga zatrjuje in dokazuje tožeča stranka v tem postopku, ni zakrivila, zato to ne more biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka.

14. Namen ZDen je, da se krivice popravijo tako, da se upravičencem vrne podržavljeno premoženje v naravi, le če to ni mogoče, jim pripada odškodnina v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali denarja(8). Primarnost vračila(9) podržavljenega premoženja v naravi varuje tudi 88. člen ZDen, ki prepoveduje vsakršno razpolaganje s premoženjem, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali obliko vrnitve (poudarilo višje sodišče) podržavljenega premoženja po uveljavitvi ZDen do (med drugim) odločitve o vračilu zahtevanega premoženja. Pravilno je zato pritožbeno stališče, da zakonsko pravilo 2. člena ZDen velja neodvisno od vsebine postavljenega denacionalizacijskega zahtevka in četudi bi upravičenec zahteval odškodnino, v upravnem postopku pa bi se ugotovilo, da je premoženje mogoče vrniti v naravi, bi bilo premoženje vrnjeno v naravi(10).

15. VS RS je že v sodbi II Ips 311/1993 z dne 17. 2. 1994 navedlo, da je "obstoj dolžnosti vrnitve" potrebno tolmačiti kot možnost vrnitve in ne kot konkretno ugotovljeno dolžnost vrnitve premoženja po tem zakonu - ZDen. Namen tega predpisa je bil namreč v tem, da se začasno, do poteka roka za uveljavljanje zahtevkov za denacionalizacijo oziroma do odločitve o njih, ustavi pravni promet s premoženjem, ki je lahko predmet denacionalizacije. To izhaja že iz določbe tretjega odstavka 88. člena ZDen, ki prepoved pravnega prometa omejuje na čas 30 dni po poteku roka za uveljavljanje zahtev za denacionalizacijo, razen za tisto premoženje, za katero je bila zahteva dejansko vložena. V tem primeru velja prepoved do dokončne odločitve o denacionalizaciji. Na ta način naj bi se zavarovale pravice denacionalizacijskih upravičencev pred morebitnimi nepoštenimi poizkusi razpolaganja z nacionaliziranim premoženjem, pa tudi poskusi denacionalizacijskih zavezancev svojo obveznost vračila premoženja v naravi preložiti na drug subjekt, Slovensko odškodninsko družbo. Prepoved iz 88. člena ZDen zato preprečuje tudi, da bi zaradi razpolaganja z nepremičnino, za katero obstoji dolžnost vrnitve, prišlo do ovire za vračanje tega premoženja v naravi(11).

16. To pa je tista protipravnost, ki jo tožeča stranka očita pravni prednici tožene stranke glede razpolaganja oziroma gradnje na parcelah, ki sta bili predmet denacionalizacijskega postopka. Tožeča stranka namreč v tožbi trdi, da v času uveljavitve ZDen na teh zemljiščih ni bilo zgradb in niso bila oddana za gradnjo in bi bilo možno vrniti zemljišča v naravi. Posledično je zato v predmetnem sporu nerelevantno sklicevanje sodišča prve stopnje na to, ali in kdaj je denacionalizacijski upravičenec v upravnem postopku podal izjavo, da zahteva vračilo premoženja v naravi, za odločitev o odškodninski odgovornosti tožene stranke pa je tudi nerelevantno, da zemljišče ni bilo predmet vračanja po ZDen zato, ker v upravnem postopku zahtevka za vračilo v naravi ni bilo.

17. Tožeča stranka je v tožbi izrecno zatrjevala, da je bila z vračilom premoženja v naravi neuspešna, ker je tožena stranka s predmetnim premoženjem nezakonito razpolagala in vrnitev premoženja v naravi onemogočila, kar je ena od predpostavk, na katerih utemeljuje svoj sedanji civilnopravni, odškodninski zahtevek. Tožeča stranka mora namreč izkazati da bi v primeru, da tožena stranka z zemljišči ne bi razpolagala oz. jih pozidala, dobila sporni parceli v denacionalizacijskem postopku vrnjeni v naravi.

18. V denacionalizacijskem postopku je že bilo ugotovljeno, da je bilo v času vračanja sporno zemljišče pozidano. Za ugotovitev protipravnosti ravnanja tožene stranke pa je pomembno, kakšno je bilo stanje zemljišča na dan uveljavitve ZZPS (od 7. 7. 1990) oziroma ZDen (7. 12. 1991). Ker pa je sodišče prve stopnje nepravilno tolmačilo 88. člen ZDen, v postopku tega ni ugotavljalo. To dejstvo pa je pravno pomembno zaradi ugotovitve, ali je ob uveljavitvi ZZPS ali ZDen (in ne šele ob odločanju o vračilu) obstajala možnost, da se zemljišče vrne v naravi (pri čemer mora sodišče upoštevati vse ovire za vračanje nepremičnin v naravi, ne le tiste iz drugega odstavka 32. člena ZDen, torej tudi 19. člen in prvi odstavek 32. člena ZDen).

19. Zaradi zmotnega izhodišča o vplivu narave denacionalizacijskega zahtevka na protipravnost ravnanja tožene stranke sodišče prve stopnje ni poskrbelo, da se v postopku razčistijo vsa sporna vprašanja glede stanja nepremičnine ob uveljavitvi ZDen. Višje sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo (354. člen ZPP), zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje, da dopolni postopek tako, da ponovno opravi glavno obravnavo, s pomočjo materialnega procesnega vodstva pa razčisti tisto sporno dejansko stanje, ki je v tej zadevi za odločitev pravno pomembno(12).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Iz v dokaz priložene denacionalizacijske odločbe sicer izhaja, da je za konkretni nepremičnini, v zvezi s katerima teče ta odškodninski spor (dela parcel št. 358 in 357/2 v k. o. X.), vlagatelj šele naknadno, na ustni obravnavi 6. 11. 2001, ugotovil, da je možno del zemljišča vrniti v naravi. V sami zahtevi za denacionalizacijo pa je navedel, da je zemljišče v celoti pozidano in zato vrnitev v naravi ni možna - to je tožena stranka v postopku trdila, izhaja pa tudi iz denacionalizacijske odločbe.

(2) Čeprav je res, kot je navedlo sodišče prve stopnje, da ga je tožena stranka v svojih vlogah omenjala; glej pripravljalni vlogi tožene stranke, list. št. 26 in 41 spisa.

(3) 26. člen Ustave Republike Slovenije.

(4) Prvi odstavek na str. 5 denacionalizacijske odločbe.

(5) Drugi odstavek 32. člena ZDen: Podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) se ne vračajo, razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca.

(6) Tako tudi Sodba X Ips 80/2013 z dne 2. 10. 2013: 13: Morebitna ničnost po začetku veljavnosti ZDen sklenjenih pravnih poslov namreč ne vpliva na pravni položaj denacionalizacijskega upravičenca, saj ta v upravnem postopku že na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZDen ni upravičen do vračila nepremičnine v naravi.

(7) Prvi odstavek na 5. strani izpodbijane sodbe.

(8) 2. člen ZDen: Denacionalizacija po tem zakonu je vrnitev podržavljenega premoženja iz prejšnjega člena v naravi (vrnitev premoženja). Če vrnitev premoženja ni možna, denacionalizacija obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (odškodnina).

(9) 2. člen ZDen je kogentna norma; tako Sodba I U 472/2011 z dne 6. 9. 2011. (10) Tako tudi Sodba I U 472/2011 z dne 6. 9. 2011. (11) Tako tudi Sklep VS RS X Ips 176/2013 z dne 4. 9. 2013. (12) Ob upoštevanju tudi 9. točke te obrazložitve.