Jedro

Prevzem dolga med dolžnikom in prevzemnikom se opravi s pogodbo. Pogodbenika lahko od upnika zahtevata, da se v določenem roku izreče ali v prevzem dolga privoljuje. Če se o tem ne izreče v roku, se šteje, da je privolitev odklonil. V takem primeru ne pride do veljavnega prevzema dolga, ampak je možen le prevzem izpolnitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig ... z dne ... razveljavilo v 1. in 3. točki izreka ter v posledici tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 109.250,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP/77. V pritožbi se sklicuje na posamezne izpovedbe prič, za katere ugotavlja, da so si med seboj v nasprotju.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče povsem pravilno ugotovilo dejansko stanje, v zadevi pravilno uporabilo posamezne določbe materialnega prava, ni pa tudi podana na splošno zatrjevana bistvena kritev določb pravdnega postopka.

Pravilna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da se vtoževana terjatev nanaša na del računa, ki ga je tožeča stranka dobavila družbi M. d.o.o. Ljubljana, ne pa toženi stranki. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z vsemi ugotovitvami prvostopne sodbe, iz katerih izhaja, da do veljavnega prevzema dolga ni prišlo. Iz spisa ni razvidno, da bi bila sklenjena pogodba o prevzemu dolga med dolžnikom (M.) in med prevzemnikom (P. M. d.o.o.) kot to določa 1. odstavek 446. člena ZOR-a. Prav tako tudi ni razvidno, kot pravilno obrazlaga izpodbijana sodba, da bi tožeča stranka kot upnik v prevzem dolga privolila (4. odstavek 446. člena ZOR). Dopis tožene stranke tožeči stranki z dne 18.3.1997 (priloga A 1) ne more predstavljati pogodbe o prevzemu dolga. Gre le za določen predlog tožene stranke tožeči stranki, v katerega pa očitno niti tožeča stranka ni privolila. Tudi sicer omenjeni zapis ni podpisan s strani dolžnice M..

Izpovedbe vseh treh prič glede odločilnih dejstev po mnenju pritožbenega sodišča niso v nasprotju. Tudi sicer dogovori med toženo stranko in družbo M. za tožečo stranko niso relevantni. Bistveno je, da je bila tožeča stranka v poslovnem odnosu zgolj z M., ne pa s toženo stranko, da pogodbe o prevzemu dolga med dolžnikom (M.) in med prevzemnikom (toženo stranko) ni dokazala, niti da bi ona sama kot upnica v takšno pogodbo, če bi že bila, privolila. Navedene ugotovitve prvostopnega sodišča so po oceni pritožbenega sodišča v celoti pravilne, kot tudi v skladu z izpovedbami posameznih prič in priloženo listinsko dokumentacijo. Prvostopno sodišče je tako pravilno zaključilo, da do veljavnega prevzema dolga kot ga določa 446 čl. ZOR ni prišlo in da tožena stranka tako v tem postopku ni pasivno legitimirana. Zato je odločitev prvostopnega sodišča, s katero je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, pravilna.

Pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi v skladu s 368. členom ZPP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 166. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.