Jedro

Sodišči sta bili dolžni presoditi toženčev ugovor, da je njegova poroštvena izjava neveljavna oziroma celo nična. Ta ugovor je toženec utemeljeval s tem, da je bil zaveden glede vrednosti stroja, a tega ugovora ni dokazno podprl z ničemer.

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi za glavnico v višini 41,770.928 SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 28.5.1999 do plačila in odločilo še o stroških protesta menice in pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji trdi, da je zmotno uporabljeno materialno pravo, ker sta sodišči šteli, da jima menična strogost ne dovoljuje razpravljati o temeljnem poslu - poroštvu. Sodišči bi morali za pravilno uporabo materialnega prava odločati o ugovoru toženca, da je poroštvo neveljavno. Toženec je napovedal izpodbijanje poroštva in izrecno zahteval ugotovitev, da je poroštvena pogodba nična. Poroštvo je bilo dano na podlagi poneverjenih podatkov o vrednosti stroja in je poroštveno pogodbo toženec sklenil v prevari. Razlogi sodišča o tem so nepopolni in jih ni mogoče preizkusiti. Sodišče bi moralo toženca poučiti o njegovih procesnih pravicah, poučiti bi ga moralo o načinu postavljanja tožbenih zahtevkov. Toženec je zahteval specifikacijo zahtevka po posameznih postavkah, saj je treba ugotoviti, iz katerega posla izhaja kateri dolg. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na toženčeve trditve, da je bil del dolga plačan, zato je izpodbijana sodba v nasprotju sama s seboj. Toženec je postavil še vrsto ugovorov, ki se nanašajo na leasing posel, o katerih bi bilo treba razpravljati, če je poroštvena izjava iz leasing pogodbe veljavna. O teh ugovorih sodba nima razlogov. Napačno je uporabljeno materialno pravo, ko je sodišče ugotovilo, da je mogoče vzdržati v veljavi vsa določila 10. člena leasing pogodbe. V nasprotju z moralo je zaračunati leasingojemalcu vse obroke, ki vključujejo stroške financiranja, obenem pa še predmet leasinga. Taka določila so nična, na ničnost pa pazi sodišče po uradni dolžnosti.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred 14.7.1999, ko je stopil v veljavo Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena tega zakona pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP 1977, je tožeča stranka na vročeno revizijo obširno odgovorila in predlagala zavrnitev revizije, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Dejansko stanje, ki sta ga sodišči v zadevi ugotovili, in na katero je revizijsko sodišče v postopku z izrednim pravim sredstvom vezano (enako pa tudi pravdni stranki) glede na izrecno prepoved izpodbijanja nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v tretjem odstavku 385. člena ZPP 1977, je bilo naslednje: Toženec je izdal dne 5.1.1996 bianco menico za zavarovanje svojih solidarnih poroštvenih obveznosti iz treh posojilnih pogodb. V poroštvenih izjavah je toženec tožečo stranko pooblastil za izpolnitev menice. Ta je dospela v plačilo 15.4.1997 in je bila tega dne tudi protestirana. Posojilne pogodbe je sklenilo podjetje G. V. d.d., toženec je direktor te družbe. Toženčeva poroštvena zaveza je bila solidarna, kot porok je jamčil za celoten znesek vseh pogodbenih obveznosti iz naslova posojila. Glavni dolžnik svojih obveznosti ni poravnal, tožeča stranka je zato uveljavljala tisto zavarovanje, ki ji ga je dal porok.

Presoja sodišč v izpodbijanih sodbah o menični strogosti, izhaja iz določil Zakona o menici (Ur. l. FLRJ, št. 104/46 do Ur. l. SFRJ, št. 57/89, v nadaljevanju ZM). Posebej je treba opozoriti na 16. člen ZM, ta določa obseg dovoljenih ugovorov oseb, od katerih se zahteva izpolnitev zaveze iz izdane menice. Temeljni posel, glede katerega sta bili sodišči dolžni presoditi toženčeve ugovore, je poroštvena izjava. Tako ravnanje je v skladu tudi s 1009. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), katerega zmotno uporabo zatrjuje tožena stranka, pa ta trditev ni utemeljena. Revizija zatrjuje še kršitev 256. člena ZOR, ki določa obseg ugovorov izdajatelja vrednostnega papirja zoper zahtevek imetnika le-tega, pa po oceni revizijskega sodišča tudi ta očitek ni utemeljen. Kot je že zapisano, sta bili sodišči dolžni presoditi toženčev ugovor, da je njegova poroštvena izjava neveljavna oziroma celo nična. Ta ugovor je toženec utemeljeval s tem, da je bil zaveden glede vrednosti stroja, a tega ugovora ni dokazno podprl z ničemer. Te trditve ni uspel dokazati. Prav tako ni vložil nobenega tožbenega zahtevka v smeri svojih trditev. Ugotovitev sodišč o tem, da toženec ni dokazal neveljavnosti posojilnih pogodb in leasing pogodbe (torej so te veljavne), temelji na korektno upoštevanem načelu o dokaznem bremenu za trditveno podlago, ki jo je stranka navedla. V okviru tega sodišče ni dolžno stranke poučevati preko določb 5. in 11. člena ZPP 1977. Toženec je napovedal vložitev nasprotnega tožbenega zahtevka, vendar ga ni vložil; nobena določba o procesnem vodstvu pa sodišču ne nalaga dolžnosti pozivanja k postavitvi tožbenega zahtevka. Razpolaganje z zahtevki je v dispoziciji pravdnih strank, sodišče je dolžno v okviru procesnega vodstva paziti na to, da so že postavljeni tožbeni zahtevki sklepčni. Sploh pa v spisu ni najti podatka, ki bi utemeljeno odkazoval na revizijsko trditev, da gre za prava neuko stranko, ki bi za uveljavljanje svojih pravic potrebovala ukrepe sodišča, ki segajo na področje brezplačne pravne pomoči. Višino dolga je sodišče ugotovilo na podlagi specifikacije, ki jo je predložila tožeča stranka. Tej specifikaciji toženec ni ugovarjal (sodba prve stopnje v tretjem odstavku na 3 strani). Predložena specifikacija temelji na predloženih listinah. Revizijsko grajanje specifikacije je posplošeno, predvsem pa izpodbija dejanske ugotovitve pod pretvezo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Taki revizijski očitki ne morejo imeti uspeha glede na že citirano izrecno prepoved izpodbijanja dejanskih ugotovitev, predvsem pa glede na jasno obrazložitev v izpodbijanih sodbah. Tudi sodišče druge stopnje je namreč odgovorilo na toženčevo trditev, da je del dolga poravnan (tretja stran sodbe druge stopnje). Enako posplošeni so očitki, da sodišče ni dalo odgovorov na druge toženčeve ugovore glede leasing pogodbe. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da so odgovori na toženčeve ugovore zapisani v tistem obsegu, ki je za odločitev pravno pomemben in zato popolni v skladu s 365. členom ZPP 1977. Končno je treba dodati še, da sodišče ni vzdržalo v veljavi leasing pogodbe, ampak je v okviru toženčevih ugovorov presodilo, da toženec ni dokazal utemeljenosti svojih trditev o tem, da pogodba ni veljavna oziroma je celo nična.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo še (386. člen ZPP 1977), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, vendar takšne kršitve ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da izpodbijana sodba ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, materialno pravo za odločitev o zahtevku pa je bilo pravilno uporabljeno, zato je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP 1977).

Izrek o pravdnih stroških temelji na določilih 155. in 166. člena ZPP 1977: tožena stranka z izrednim pravnim sredstvom ni bila uspešna, zato ni upravičena do povračila pravdnih stroškov. Stroškov, ki so nastali v zvezi z odgovorom na revizijo, po vsebini in v konkretnem primeru ni mogoče opredeliti kot potrebnih stroškov za uspeh stranke, zato tožeča stranka ni upravičena do povračila nastalih stroškov.