Jedro

Vsako delo pravosodnih policistov (tudi če gre za intervencijo) samo po sebi ni nevarno. Že ob sami intervenciji so sicer pravosodni policisti izpostavljeni določenemu tveganju (za nastanek škode), vendar to glede na njihovo posebno izurjenost ni neobičajno. Lahko pa delo postane nevarno v določenih posebnih okoliščinah, zaradi katerih je sicer za pravosodnega policista običajno tvegana dejavnost postane nevarna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo izdajo in izdelavo sodbe.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je prvo sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo denarne odškodnine za tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) nastalo materialno in nematerialno škodo ter tožnici naložilo, da toženi stranki (v nadaljevanju toženki) povrne pravdne stroške.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z razsojo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V predmetni zadevi je tožnica toženki očitala, da je njen zavarovanec objektivno odgovoren za nastalo ji škodo. Po tožbenih navedbah naj bi tožnici škodo povzročila košarkarska žoga, ki je postala nevarna zaradi nevarne uporabe. Nevarnost stvari se presoja po temeljnih lastnostih stvari1 saj je nevarna stvar v smislu drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) stvar, iz katere izvira večja nevarnost za okolico. S krivdnim ravnanjem ustvarjena nevarnost torej ne pomeni, da je stvar že sama po sebi nevarna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zatrjevana odgovornost toženke za škodo od stvari ni podana.

5. Nadalje naj bi po tožbenih navedbah tožnici, ki je kot pravosodna policistka pri opravljanju nadzora sprehoda intervenirala proti dvema zaprtima osebama v času njunega objestnega obnašanja in upiranja, škoda nastala pri opravljanju nevarne dejavnosti. Kot nevarno dejavnost, ki povzroči objektivno odškodninsko odgovornost, je po gornji zakonski določbi mogoče šteti le dejavnost, pri kateri obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi. Nevarnost lahko izvira iz običajnega načina opravljanja dejavnosti, pri katerem s še tako skrbnim nadzorom in spoštovanjem pravil za njeno izvajanje ni mogoče preprečiti nastanka škode. Lahko pa povečana nevarnost izhaja tudi iz posebnih okoliščin, v katerih je bila sicer nenevarna dejavnost izvajana. Vsako delo pravosodnih policistov (tudi če gre za intervencijo) samo po sebi ni nevarno. Že ob sami intervenciji so sicer pravosodni policisti izpostavljeni določenemu tveganju (za nastanek škode), vendar to glede na njihovo posebno izurjenost ni neobičajno. Lahko pa delo postane nevarno v določenih posebnih okoliščinah, zaradi katerih je sicer za pravosodnega policista običajno tvegana dejavnost postala nevarna. Pri pravosodnih policistih je zaradi posebne izurjenosti za ukrepanje v določenih situacijah kriterij nevarnosti pri presoji tveganja za nastanek škode višji kot pri občanih2. 6. Nadzor mladoletnikov na zunanjem sprehajališču prevzgojnega doma sam po sebi res ne predstavlja nevarne dejavnosti, kot je to obrazložilo tudi prvostopno sodišče, saj ne gre za dejavnost, ki bi bila po svoji naravi bolj nevarna za življenje in zdravje ljudi, torej nevarnost, kakršni ne bi bili izpostavljeni ljudje pri vsakdanjem življenju in delu. Pritožnica utemeljeno opozarja, da so odločilni sodbeni razlogi glede tožbenih očitkov o pravno relevantnih posebnih okoliščinah, iz katerih naj bi izhajala povečana nevarnost za nastanek škodnih posledic, tako nasprotujoči, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč po povzemanju izpovedbe tožnice in zaslišanih prič, katere so izpovedovale, da je nadzorovani mladoletnik v tožnico žogo brcnil namerno, utemeljilo, da se sodišču „ni porajal noben dvom v resničnost izjav zaslišanih prič, saj so bile te skladne z ostalimi izvedenimi dokazi“. Iz takšne obrazložitve je zato moč sklepati, da je prvo sodišče zaključilo, da je mladoletnik tožnico, ki je želela proti mladoletnikoma ukrepati, namerno poškodoval. V nadaljevanju obrazložitve pa je prvo sodišče utemeljilo, da „z ničemer ni nihče dokazal, da bi imel mladoletnik namen tožnico poškodovati“ ter da je šlo za nesrečen slučaj. Ker je ena od zatrjevanih okoliščin, iz katerih naj bi izhajala povečana nevarnost za nastanek škodnih posledic, tudi napad na tožnico, odločilne okoliščine, v katerih naj bi tožnici nastala škoda, tako niso jasno in nedvoumno ugotovljene. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

7. Ugotovljeno procesno kršitev bi pritožbeno sodišče lahko odpravilo samo le v primeru, če bi opravilo novo sojenje. Vendar bi se po opravljenem sojenju do bistvenih navedb strank o posebnih okoliščinah, zaradi katerih je sicer za pravosodno policistko običajno tvegana dejavnost postala nevarna, prvo izreklo. Ker bi bile torej v takem primeru navedbe strank obravnavane in preizkušane zgolj na eni stopnji sojenja, bi bila pravica strank do pritožbe omejena. Ustavne pravice, kot je tudi pravica strank do pritožbe, se lahko omeji le, če za to obstaja ustavno opravičen razlog, torej korist varstva neke druge enako pomembne ustavne pravice.

8. ZPP v drugem odstavku 354. člena predpisuje, da pritožbeno sodišče ne razveljavi sodbe prve stopnje in vrne zadeve prvemu sodišču v novo sojenje v primeru, če bi to povzročilo hujšo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. V konkretni zadevi do kršitve te pravice zaradi razveljavitve niti ne more priti. Sprva zato, ker bi novo sojenje pred pritožbenim sodiščem trajalo dalj časa kot izdaja in izdelava nove sodbe pred prvostopnim sodiščem. Nadalje pa zato, ker se konkretna zadeva, upoštevaje njeno kompleksnost v dejanskem in pravnem pogledu, od vložitve tožbe na dne 9. 11. 2015 kontinuirano obravnava. Tudi s stališča stroškovnega vidika zaradi razveljavitve sodbe ne bo prišlo do kršitve pravice do sodnega varstva, saj bi strankama nastali nadaljnji stroški tudi z obravnavanjem pred pritožbenim sodiščem. Ker niti kakšna druga ustavna pravica ne upravičuje omejitve pravice do pritožbe, je bilo tako potrebno sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti ter zadevo v razveljavljenem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo izdajo in izdelavo sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). Preostalih postopkovnih dejanj pred izdajo sodne odločbe ni bilo potrebno razveljaviti, saj se kršitev nanaša zgolj na sodbo, ne pa tudi postopek pred njeno izdajo.

9. Zaradi postopkovne kršitve, ki že sama po sebi pomeni razlog za razveljavitev, se pritožbeno sodišče z ostalimi pritožbenimi očitki ni ukvarjalo. Kljub temu pa velja v okviru pritožbenih očitkov predmetne pritožbe izpostaviti, da se bo moralo sodišče prve stopnje upoštevaje pravilna materialnopravna izhodišča skrbneje opredeliti do vseh zatrjevanih okoliščin, zaradi katerih naj bi dejavnost opravljanja intervencije s strani pravosodne policistke po tožbenih trditvah postala nevarna.

10. V kolikor bo prvo sodišče ob ponovnem presojanju utemeljenosti tožbenega zahtevka ugotovilo, da brez ponovnega odprtja obravnave ne more odločiti, lahko na podlagi 292. člena ZPP sklene, da se končana obravnava znova začne.

11. Zaradi razveljavitve bo o stroških, nastalih v zvezi s tem pritožbenim postopkom, odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena.

Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni.

Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena.

Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, sicer sodišče pritožbo zavrže. 1 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 198/2006, II Ips 186/2017, II Ips 362/2017, Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 449/2005, Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1639/2014. 2 Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 158/99, II Ips 1254/2008, II Ips 206/2011, II Ips 299/2017, v slednji odločbi citirane odločbe višjih sodišč, pa tudi odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 571/2013, II Cp 1900/2013 ter II Cp 58/2015.