Jedro

Ali ima stranski udeleženec pravno korist, da se gradnja ne dovoli, je odvisno od ugotovitve, ali je posamezna norma namenjena tudi zaščiti njegovega zasebnega interesa. Če naj se to ugotovi, pa mora stranski udeleženec podati ustrezno trditveno in dokazno podlago. Povedano drugače, glede na okoliščine konkretnega primera mora obrazložiti, v čem določena pravna norma poleg javnega ščiti tudi njegov konkretni zasebni interes. Tožnik navedb v tem smislu v upravnem sporu ni podal. Nasprotno, iz vsebine njegove tožbe izhaja, da jo vlaga zaradi varovanja javne koristi. Niti po prejemu odgovora investitorjev, ki sta izrecno opozorila na ta vidik, tožnik ni obrazložil, kateri svoj konkretni pravno varovani zasebni interes varuje s tožbo v upravnem sporu. Že iz tega razloga z njo ne more uspeti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Nova Gorica investitorjema A.A. in B.B. dovolila gradnjo večstanovanjske stavbe na zemljišču parc. št. 541/1 in 540/2 k.o. ... Iz izreka odločbe izhaja, da gre za manj zahtevni objekt, ki glede na namen po enotni klasifikaciji objektov sodi med tri in večstanovanjske stavbe. V izreku so navedeni lokacijski podatki dovoljene gradnje, priključki na gospodarsko javno infrastrukturo, minimalni odmiki, zunanja ureditev ter za gradnjo pridobljena soglasja. Opredeljeno je, kako je zagotovljena minimalna komunalna oskrba, ter odločeno, da mora biti gradnja izvedena v skladu s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju: PGD) št. 0208/043 iz novembra 2014, ki je sestavni del dovoljenja. Navedeno je, kdaj lahko začneta investitorja graditi ter da morata v določenem roku po končani gradnji vložiti zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja. Iz izreka izhaja še, da se s to odločbo nadomesti gradbeno dovoljenje Upravne enote Nova Gorica, št. 351-103/2013/15 z dne 11. 6. 2013, in da bo o stroških odločeno s posebnim sklepom.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da sta investitorja zaprosila za izdajo odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja z dne 11. 6. 2013. Prvostopenjski organ ob sklicevanju na določbe prvega in drugega odstavka 73. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ugotavlja, da gre za take spremembe, ki vplivajo tudi na lokacijske pogoje, zato je treba v postopku izdati novo gradbeno dovoljenje, ki nadomesti prejšnje. Investitorja sta solastnika parcel št. 541/1 in 540/2 k.o. ... Za gradnjo sta, med drugim, pridobila tudi soglasje, št. 478-587/2014-2 z dne 21. 11. 2014, Mestne občine Nova Gorica, ki je upravljavka občinske javne ceste s parc. št. 1941/1 k.o. ... V postopku je bilo ugotovljeno, da je gradnja skladna z Odlokom o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Nova Gorica (Uradni list RS, št. 95/12 do 25/15, v nadaljevanju Odlok). Zemljišče spada v enoto urejanja prostora NG-11/01, za katero veljajo splošni in posebni prostorski izvedbeni pogoji, ki so upoštevani. Posebej je obrazloženo še, da so izpolnjeni pogoji iz Odloka glede razmikov med stavbami in odmikov od mej sosednjih parcel, oblikovnih zahtev, parkirnih mest in minimalne komunalne oskrbe.

3. Prvostopenjski organ je v postopek kot stranske udeležence pritegnil Mestno občino Nova Gorica kot upravljavko javne poti s parc. št. 1941/1 k.o. ... ter so/lastnike parcel v soseščini, med njimi tožnika kot solastnika parc. št. 542/4 k.o. ... Razpisal je ustno obravnavo. Od tožnika oziroma njegovega pooblaščenca je prejel pripombe in mnenje presojevalca varnosti cest, da je predvideni priključek na Prvomajsko ulico in parkirišče z vidika prometne varnosti neprimeren, zato bi bilo treba preveriti, kako lahko Mestna občina Nova Gorica izdaja s predpisi neskladna soglasja h gradnji. Napačen je tudi izračun glede potrebnih parkirnih mest, teh bi moralo biti zagotovljenih 12 in ne le 8. Pripombe je prvostopenjski organ obravnaval in obrazloženo zavrnil. Zaključil je, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 66. člena ZGO-1, in zato izdal izpodbijano odločbo.

4. Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo, št. 35108-110/2015-3-BM z dne 2. 9.2015, zavrnilo in še odločilo, da stroškov postopka ni bilo. Drugostopenjski organ poudarja, da lahko stranski udeleženec, kot izhaja tudi iz sodne prakse, v postopku uspe le z ugovori o nepravilnostih, ki vplivajo na njegov pravno varovani položaj. Ne more pa uveljavljati svojih dejanskih koristi, koristi tretjih oseb ali javne koristi, ki jo varuje upravni organ. Tožnikov pravni interes izhaja iz solastninske pravice na sosednji nepremičnini parc. št. 542/4 k.o. ... in le na tej podlagi lahko ugovarja gradnji, pri čemer vsak vpliv še ne pomeni prekomernega posega v njegov pravni položaj. V pritožbi se sklicuje na nezadostno število predvidenih parkirnih mest in bojazen, da bodo zato stanovalci parkirali na njegovem zemljišču, na neustrezno priključevanje na javno pot, ki ni skladno s predpisi o prometni varnosti, ter na nepravilno klasifikacijo gradnje. Pri tem ni konkretno povedal, kako naj bi bil zaradi zatrjevanih nepravilnosti prizadet kot solastnik sosednje nepremičnine. Bojazen o uporabi njegovega zemljišča za parkiranje je domneva o morebitnem bodočem nezakonitem ravnanju, zoper katero ima sodno varstvo; poleg tega je iz prikaza zunanje in prometne ureditve jasno razvidno, da je med zadevnima parcelama ograja, ki preprečuje nezakonito rabo tožnikovega zemljišča. Število parkirišč je, upoštevaje 49. člen Odloka, zadostno. Glede na PGD je razvrstitev gradnje kot tri- in večstanovanjske stavbe skladna z Uredbo o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena (Uradni list RS, št. 109/11). Zakaj naj bi bila napačna, tožnik ne pojasni. Sicer pa je ta ugovor povsem javnopravne narave. Enako velja tudi za ugovore glede neustrezno projektiranega priključka na javno pot in zato po mnenju tožnika nepravilno danega soglasja Mestne občine Nova Gorica k projektni dokumentaciji. Poleg tega se upravni organ ni pristojen spuščati v domnevne nepravilnosti izdanih soglasij pristojnih soglasodajalcev.

5. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Kot navaja, glede na obrazložitev drugostopenjskega organa, da tožnik ni pristojen za varovanje javne koristi, izpodbija prvostopenjsko odločbo, ker meni, da gre za potrjevanje nepravilnosti, ki so po zakonu razlog za ničnost odločbe. Predlaga, da sodišču pozove upravni organ, naj svoje delo opravi strokovno ter skladno z veljavno zakonodajo in predpisi.

6. Navaja, da je po 49. členu Odloka za stanovanja nad 100 m2 uporabne površine, opredeljene s standardom SIST ISO 9836, treba zagotoviti 3 parkirna mesta. Uporabna površina je skupaj s tehnično in komunikacijsko površino opredeljena kot neto površina, le-ta pa je opredeljena kot površina med navpičnimi elementi, ki omejujejo prostor (točki 5.1.5.5. in 5.1.5.1. standarda, glej tudi točko 5.1.3.2. - bruto tlorisna površina stavbe). Če je v PGD predstavljena skupna neto površina posamezne enote 125,73 m2, znaša, skladno z delitvijo neto površine na uporabno (1-1, 1-3, 1-4, 1-6, 1-7, 1-10, 1-11, 1-12, 1-14) in komunikacijsko površino (1-2, 1-8, 1-9, 1-13), velikost uporabne površine 103,28 m2 in je torej treba zagotoviti 12 parkirnih mest. Mestna občina Nova Gorica je kot soglasodajalka izdala soglasje k projektni dokumentaciji za priključek na občinsko cesto in gradnjo parkirišča v varovanem pasu ceste. Kljub mnenju presojevalca varnosti cest, da priključek varnostno ni primeren, in pozivu, naj se ponovno opredeli glede soglasja, je občina posredovala zgolj odgovor projektanta, s katerim se tožnik ne strinja. Priključek je predmet obravnave v tem postopku, parkirišče pa mora biti zasnovano skladno s predpisi, čeprav ni del javne prometne površine. Tožnik nadalje izpostavlja, da je občina s spremembo 76. člena Odloka dopustila, da se v območjih strnjene individualne gradnje lahko gradijo tudi tri in večstanovanjske stavbe, kar je sicer stvar izdelovalca prostorskega izvedbenega akta in mestnih svetnikov. Za ta postopek pa je bistveno, da obravnavane gradnje ni mogoče uvrstiti med tri in večstanovanjske, ampak kvečjemu med enostanovanjske stavbe. Takšna klasifikacija štirih vrstnih hiš je razumljiva ob dejstvu, da se kljub spremembi določb 2. alineje tretjega odstavka 51. člena Odloka ni uspelo zagotoviti ustrezne velikosti parcele: ta bi morala meriti 1.000 m2, razpoložljivi zemljiški parceli pa merita 999 m2. Trditev, da je gradnja lahko opredeljena kot gradnja tri ali večstanovanjske stavbe, ker ima ne glede na značaj vrstnih hiš skupni priključek na sekundarno komunalno omrežje, pa postavlja pod vprašaj predhodno gradbeno dovoljenje, izdano za gradnjo dveh enostanovanjskih stavb, ki bi morali potem imeti ločene priključke na omenjeno omrežje.

7. Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

8. Sodišče je na podlagi določb 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v postopek pritegnilo še subjekte, ki so v postopku izdaje izpodbijane odločbe sodelovali kot stranke oziroma stranski udeleženci: investitorja A.A. in B.B. ter C.C., D.D., E.E., F. d.o.o. in Mestno občino Nova Gorica.

9. Investitorja A.A. in B.B. v odgovoru na tožbo predlagata, da sodišče tožbo zavrne. Sklicujeta se na razloge drugostopenjske odločbe in dodajata, da sprememba gradbenega dovoljenja nima nobenih vplivov na sosednjo tožnikovo nepremičnino, objekt se celo nekoliko zniža in odstrani nadstrešek. Odločitev je skladna s predpisi, del pritožbe, ki se nanaša na klasifikacijo objekta, pa je nedopustna novota. Tožnik dejansko v postopku zasleduje osebno materialno korist, ki ni oprta na zakon. Zaveda se, da zaradi postopka investitorja ne moreta tržiti stanovanj, zato jima je ponudil, da ob plačilu 4.000,00 EUR tožbo umakne, nato pa znesek nerazumno povišal. Tudi zoper prvotno gradbeno dovoljenje je sprožil upravni spor, tožba je bila zavržena s sklepom tega sodišča, št. III U 336/2013-15 z dne 18. 4. 2014. Investitorja sodišču predlagata, da vpogleda v upravni spis zadeve in v sodni spis III U 336/2013 ter ju zasliši in v tem primeru razpiše obravnavo.

10. Mestna občina Nova Gorica v odgovoru na tožbo pritrjuje sprejeti odločitvi in njenim razlogom. V postopku je sodelovala kot upravljavka javne ceste in soglasodajalka k predloženi projektni dokumentaciji. Pred izdajo soglasja z dne 21. 11. 2014 je preverila ustreznost predvidenega priključka na javno cesto z vidika pogojev, ki jih določajo Zakon o javnih cestah, Pravilnik o cestnih priključkih in Odlok o cestah v Mestni občini Nova Gorica. Preverila je, ali vozila, ki parkirajo na parkirišču, lahko preko priključka dostopajo in izstopajo na javno cesto skladno s predpisi. Iz PGD je razvidno, da bodo vozila obračala na investitorjevem zemljišču in ne bodo vzvratno vozila na občinsko cesto, da je zagotovljena preglednost, da je priključek ustrezno opremljen s prometno signalizacijo, da z njegovo izvedbo ne bo prišlo do poslabšanja propustnosti javne ceste in da tudi ne bo povzročal prometnih zastojev. Tudi po mnenju, ki ga je predložil tožnik, občina meni, da so pogoji priključevanja na javno cesto ustrezni, zato soglasja ni umaknila.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Glede na tožbene ugovore in razloge drugostopenjskega organa sodišče najprej pojasnjuje, da stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja sodeluje zato, da varuje svoje neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi (43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Ustavno sodišče je v odločbi, št. Up-741/12-21 z dne 2. 7. 2015 (Uradni list RS, št. 69/15), sicer razširilo pred tem uveljavljena stališča sodne prakse. Poudarilo je, da je pravno upošteven tisti interes, za katerega je v konkretnem primeru ugotovljeno, da je oseben, neposreden in utemeljen v določeni pravni normi. Pravni interes, ki ga mora varovati upravni organ (in sodišče v upravnem sporu) je podan, če se nanaša na določen omejen krog subjektov, ki se glede možne prizadetosti z odločitvijo upravnega organa razlikujejo od drugih subjektov; če bo z odločitvijo upravnega organa, izdano v konkretnem postopku, ta interes lahko neposredno prizadet ter če obstaja pravna norma, na katero lahko ti subjekti oprejo svoje predloge in zahtevke in ki jo mora upravni organ upoštevati pri odločanju v konkretni zadevi. V upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja se s pravnim učinkom za posamezen primer preverja, ali so prostorski izvedbeni pogoji, določeni v PGD, skladni s prostorskim aktom. Določena pravna norma (iz prostorskega akta) lahko sočasno varuje več interesov, tako javni interes kot tudi več različnih zasebnih interesov. Ali ima stranski udeleženec pravno korist, da se gradnja ne dovoli, je odvisno od ugotovitve, ali je posamezna norma namenjena tudi zaščiti njegovega zasebnega interesa. Če naj se to ugotovi, pa mora stranski udeleženec podati ustrezno trditveno in dokazno podlago, da je mogoče sprejeti omenjeni zaključek. Povedano drugače, glede na okoliščine konkretnega primera mora obrazložiti, v čem določena pravna norma poleg javnega ščiti tudi njegov konkretni zasebni interes. Tožnik navedb v tem smislu v upravnem sporu ni podal. Nasprotno, iz vsebine njegove tožbe izhaja, da jo vlaga zaradi varovanja javne koristi. Niti po prejemu odgovora investitorjev, ki sta izrecno opozorila na ta vidik, tožnik ni obrazložil, kateri svoj konkretni pravno varovani zasebni interes varuje s tožbo v upravnem sporu. Že iz tega razloga z njo po mnenju sodišča ne more uspeti.

13. Tudi sicer pa tožbeni ugovori do drugačne odločitve v zadevi ne morejo pripeljati. Ugovor, da bi moralo biti zagotovljenih 12 parkirnih mest, je obrazloženo zavrnil že prvostopenjski organ (str. 6 izpodbijane odločbe). Kot je pojasnil, je skladno z obvezno razlago 49. člena Odloka (Uradni list RS, št. 25/15 z dne 13. 4. 2015) termin „koristna površina“ treba razumeti kot termin „uporabna površina“, ki je opredeljen v standardu za izračunavanje površin in prostornin stavb SIST ISO 9836. Ta standard deli neto tlorisno površino na uporabno, tehnično in komunikacijsko površino ter nadalje določa, da je uporabna površina tisti del neto tlorisne površine, ki ustreza namenu in uporabi stavbe (stanovanje je namenjeno bivanju, spanju itd.). Glede na pripombo, da v PGD prikazana uporabna površina posameznega stanovanja 86,03 m2 ni izračunana skladno z omenjenim standardom, je prvostopenjski organ preveril, kateri prostori so označeni kot uporabna površina, in ugotovil, da je uporabna površina posameznega stanovanja 97,99 m2, saj vanjo sodijo vse površine, razen stopnišča in podstrešja. Za tri in več stanovanjske stavbe s stanovanji kvadrature od 61 do 100 m2 so po 49. členu Odloka potrebni dve parkirni mesti na stanovanje. Gradnja je tako skladna z Odlokom, saj je zagotovljenih 8 parkirnih mest. Sodišče lahko sledi tem razlogom (ne pa razlogom drugostopenjskega organa, ko se ta sklicuje na uporabno površino, kot je določena v PGD). Tožnik v pritožbi in v tožbi v tem pogledu zgolj vztraja pri enakih navedbah, kot jih je podal že na prvi stopnji in s katerimi ponuja svoj način izračuna uporabne površine. Ne obrazloži pa konkretno, v čem so razlogi oziroma izračun, s katerim je prvostopenjski organ zavrnil njegove pripombe, nepravilni oziroma neskladni s standardom. Njegove navedbe zato za izpodbitje prvostopenjskih ugotovitev ne zadoščajo. Še zlasti, ker je, kadar gre za vprašanja uporabe strokovnih standardov, sodna presoja v upravnem sporu zadržana in se omejuje na preizkus, ali je odločitev razumno obrazložena.

14. Tudi na ugovore, ki se nanašajo na soglasje Mestne občine Nova Gorica z dne 21. 11. 2014 k predloženi projektni dokumentaciji, za tožnika sporno zlasti z vidika priključka na javno cesto, sta ustrezno odgovorila že oba upravna organa. Sodišče dodaja, da iz določb prvega odstavka 2. člena (točka 5.5.2) in prvega odstavka 66. člena ZGO-1 jasno izhaja, da upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja preveri samo, ali so pridobljena vsa predpisana soglasja (ki po vsebini predstavljajo potrditev pristojnega soglasodajalca, da je projektna dokumentacija v skladu s predpisi iz njegove pristojnosti), ne presoja oziroma ne preverja pa njihove pravilnosti in zakonitosti. To je stvar postopka izdaje soglasja oziroma v tem postopku predvidenih pravnih sredstev. Takšno stališče je ustaljeno v sodni praksi (npr. sklep Vrhovnega sodišča, št. X Ips 277/2013 z dne 23. 10. 2014). Tožnik zato v obravnavanem postopku ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na omenjeno soglasje, oziroma dokazi, ki jih je v tej zvezi predložil upravnemu organu.

15. Ugovora, da je objekt nepravilno klasificiran kot tri in večstanovanjska stavba, tožnik glede na podatke predloženih upravnih spisov v upravnem postopku na prvi stopnji ni uveljavljal in tudi ni podal dejanskih navedb, na katere opira ta ugovor, čeprav je to možnost imel (glej tretji odstavek 238. člena ZUP); v tem pogledu tudi še v tožbi ostaja na povsem splošni ravni. Zato z navedenim ugovorom ne more uspeti. Tudi sicer pa tožnik ne utemelji, kako bi bilo zaradi nepravilne razvrstitve objekta poseženo v njegov pravno upoštevni interes. Zatrjuje sicer, da bi moralo biti ob pravilni klasifikaciji za gradnjo zagotovljeno zemljišče velikosti 1.000 m2, medtem ko parceli investitorjev merita le 999 m2, pri čemer ne obrazloži in ne izkaže, v čem bi bilo zaradi takšne razlike (1 m2) poseženo v njegov pravno varovani zasebni interes, ki ga lahko kot stranski udeleženec varuje v postopku.

16. Odločitve ne more spremeniti niti pripomba, da se ob opredelitvi obravnavane gradnje kot tri in večstanovanjske stavbe s skupnim priključkom na sekundarno komunalno omrežje, postavi pod vprašanje predhodno gradbeno dovoljenje, izdano za gradnjo dveh enostanovanjskih stavb. Že zato, ker se predhodno gradbeno dovoljenje z dne 11. 6. 2013 v celoti nadomesti z izpodbijano odločbo in (samo) ta se izpodbija in je s tem predmet presoje v tem upravnem sporu. Iz tega razloga pa za ta upravni spor tudi niso relevantne navedbe investitorjev, ki se nanašajo na odločitev o tožbi v upravnem sporu III U 336/2013, ki ga je tožnik sprožil zoper prvotno gradbeno dovoljenje, in ne dokaz z vpogledom v omenjeni sodni spis. Za odločitev tudi niso bistvene navedbe investitorjev o dogovorih s tožnikom glede plačila za umik tožbe. Sodišče zato predlogu, naj ju zasliši, ni sledilo.

17. Tožbeni ugovori torej niso utemeljeni. Sodišče lahko sledi razlogom, s katerimi je izpodbijano odločbo utemeljil prvostopenjski organ, in kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, tudi razlogom drugostopenjskega organa ter jih zato v celoti ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Kot neutemeljen zavrača tudi očitek, da je izpodbijana odločba nična. Po določbah prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba: (1.) ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku; (2.) ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, (3.) ki je sploh ni mogoče izvršiti, (4.) ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila, (5.) ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja ali (6.) v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Da bi bil podan kateri izmed navedenih razlogov, tožnik ne obrazloži in tudi sodišče podlage za takšen zaključek nima.

18. Po navedenem je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave. V upravnem postopku ugotovljenih dejstev, ki so glede na zavzeta stališča sodišča o uporabi materialnega prava pomembna za odločitev, tožnik ni ustrezno prerekal (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). V tožbi ni predlagal novih dokazov in niti, da sodišče opravi glavno obravnavo. Razen upravnih spisov zadeve, tudi dokazi, ki sta jih v upravnem sporu predlagala investitorja, za odločitev niso pomembni (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).