Jedro

Določitev tistih delovnih mest, na katerih so zaposleni upravičeni do 20 % dodatka po drugem odstavku 59. člena ZSSloV (za posebna znanja in obremenitve pri delu), je v pristojnosti delodajalca in ne v pristojnosti sodišča. Dodatek v višini 20 % je mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila vlada na predlog ministrstva za posamezno formacijo. Tožnik je bil z ukazom razporejen na novo formacijsko dolžnost višji častnik letalski inženir za plovnost vojaških zrakoplovov in nadzor kvalitete, kjer takšen dodatek ni bil predviden, takšno delo pa je tudi dejansko opravljal, zato ni pravne podlage za izplačilo vtoževane razlike v plači.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je odločba tožene stranke št. ... z dne 27. 1. 2011 v 2. točki nezakonita in se v tem delu razveljavi, ter da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 15. 1. 2011 do 26. 9. 2012, ko je opravljal dela in naloge letalskega inženirja, obračunati in izplačati 20 % dodatek k osnovni plači, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega izplačila plače do plačila (I. točka izreka). Zavrglo je tožbo v zvezi s tožbenim zahtevkom na ugotovitev, da je odločba tožene stranke št. ... z dne 26. 9. 2011 nezakonita in se razveljavi (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 127,50 EUR, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz razloga bistvene kršitve določb postopka, nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo in sklep v celoti spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Izpodbijana sodba in sklep sta pomanjkljiva in nerazumljiva, saj iz izreka ni razvidno, o katerem zahtevku tožnika je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom in o katerem s sodbo. Predmetni postopek se tudi ne nanaša na priznanje in plačilo dodatka za stalnost (kot izhaja iz uvoda sodbe), ampak na izplačilo 20 % dodatka k osnovni plači. Iz obrazložitve ni razvidno, katere listinske dokaze je sodišče prve stopnje vpogledalo oziroma jih izvedlo. Vse navedeno predstavlja kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Določba drugega odstavka 59. člena ZSSloV ne določa, da se dodatek v višini 20 % določi v aktu o formacijskih dolžnostih, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, ampak dodatek določi vlada s sklepom na predlog pristojnega resornega ministrstva. V konkretnem primeru je vlada s sklepom št. ... z dne 17. 12. 2009 določila, da navedeni dodatek pripada tudi za formacijsko dolžnost letalski inženir, kar je povsem v skladu z drugim odstavkom 59. člena ZSSloV. Temelj za izplačilo dodatka je tako sklep vlade, ki ima tudi naravo podzakonskega akta in ne akt o formacijskih dolžnostih, ki je akt delodajalca in nima narave predpisa. V zvezi z zavrženjem tožbenega zahtevka na razveljavitev odločbe tožene stranke št. ... z dne 26. 9. 2011 je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da tožnik ni vložil ugovora zoper odločbo dne 24. 10. 2011. Iz ugovora je razvidno, da je tožena stranka ugovor prejela 24. 10. 2011, zato se šteje, da je bil ugovor vložen 24. 10. 2011 in je začel teči zakonski rok po 8. odstavku 100.a člena ZObr. Do razširitve tožbe na razveljavitev odločbe z dne 26. 9. 2011 je prišlo zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, zato so bile podane predpostavke za priviligirano spremembo tožbe po določbi 186. člena ZPP. Za takšno spremembo tožbe pa ni potrebna privolitev tožene stranke. Zaradi razširitve tožbe na odpravo odločbe tožene stranke z dne 26. 9. 2011, tudi če je bila podana po izteku 30 oziroma 60 dnevnega roka, niso podani razlogi za zavrženje tožbe. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11.točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in katere uveljavlja tožnik v pritožbi, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti in nasprotij pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva, da se mu na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in naslednji) za 20 % poveča osnovna plača zaradi dela na formacijski dolžnosti letalski inženir.

ZSSloV v drugem odstavku 59. člena določa, da se pripadnikom na formacijskih dolžnostih v enotah in podenotah, ki so predvidene za uporabo v skladu z načrti za kolektivno obrambo v okviru zavezništva oziroma je njihova uporaba določena v skladu z drugimi mednarodnimi pogodbami, v obdobju, določenem za priprave in usposabljanje, plača zaradi povečanja obsega dela in zaradi posebnih obremenitev lahko poveča do 30 % osnovne plače. V skladu s tem členom se lahko osnovna plača poviša tudi pri določenih formacijskih dolžnostih, katerih opravljanje zahteva posebna znanja in povečane obremenitve, brez njihove popolnitve pa ni mogoče zagotoviti delovanja enote ali drugih enot, oborožitvenega, bojnega ali drugega vojaškega sistema. Četrti odstavek 59. člena ZSSloV pa določa, da o povišanju plače odloča vlada na predlog ministra.

Tožnik je bil z odločbo z dne 27. 1. 2011 razporejen v 52. plačni razred. V 2. točki izreka odločbe je določeno, da pripadniku pripadajo dodatki v višini in pod pogoji določenimi s predpisi, ki veljajo na obrambnem področju. Tožnik je zoper odločbo dne 18. 2. 2011 podal ugovor, o katerem tožena stranka ni odločila. Dne 26. 9. 2011 je tožnik prejel novo odločbo, zoper katero je vložil ugovor dne 22. 10. 2011, o katerem tožena stranka ni odločila, zato je tožnik dne 24. 1. 2012 razširil tožbo še na razveljavitev odločbe z dne 26. 9. 2011. Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 26. 9. 2011 zavrglo, ker je ugotovilo, da je tožnik vložil razširitev tožbe prepozno. V preostalem delu je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je zaključilo, da tožnik do 20 % dodatka po drugem odstavku 59. člena ZSSloV ni upravičen. Ugotovilo je, da je tožnik od 15. 1. 2011 do 26. 9. 2012 opravljal dela in naloge (imenovan na formacijsko dolžnost višji častnik letalski inženir za plovnost vojaških zrakoplovov in nadzor kvalitete organizacijske enote pri A.), za katere dodatek za to formacijsko dolžnost v aktu o formacijah ni bil predviden.

V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 421/2007 z dne 15. 12. 2008 je določitev tistih delovnih mest, na katerih so zaposleni upravičeni do 20 % dodatka po drugem odstavku 59. člena ZSSloV, v pristojnosti delodajalca in ne v pristojnosti sodišča. Dodatek v višini 20 % je mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila vlada na predlog ministrstva za posamezno formacijo. Tožnik je bil z ukazom z dne 23. 12. 2010 razporejen na novo formacijsko dolžnost višji častnik letalski inženir za plovnost vojaških zrakoplovov in nadzor kvalitete v organizacijski enoti pri A., kjer takšen dodatek ni bil predviden, takšno delo pa je tudi dejansko opravljal. Tako ni pravne podlage za izplačilo razlike v plači, saj je v pristojnosti delodajalca, da ovrednoti posamezna delovna mesta, zanje določi zahteve in ustrezne plačilne razrede in količnike za obračun plač. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Neutemeljena je pritožba tožnika tudi v delu, ki se nanaša na zavrženje tožbe. Tožnik je zoper odločbo z dne 26. 9. 2011 vložil ugovor 22. 10. 2011 (priporočeno po pošti). Rok za odločitev o ugovoru (60 dni) se je iztekel 21. 12. 2011, nadaljnji rok (30 dni) za uveljavljanje sodnega varstva pa 20. 1. 2012. Ker je tožnik razširitev tožbe poslal priporočeno po pošti 24. 1. 2012, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je razširitev tožbe vložil prepozno.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v konkretni zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360.člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da jih tožena stranka krije sama (155. člen ZPP).