Jedro

Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Dva meseca po tem je s tožnikom podpisala sporazum, s katerim sta se stranki dogovorili o skrajšanju odpovednega roka, denarnem povračilu in ostalih pravicah ter obveznostih podpisnikov sporazuma. V sporazumu sta stranki zapisali, da je tožnik upravičen do odpravnine v skladu z določbo 109. člena ZDR ter do denarnega povračila za skrajšanje odpovednega roka. Dogovorili sta se, da se izplačilo odpravnine, ki pripada tožniku ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, odloži in bo tožniku izplačana v času od 31. 3. 2011 do 30. 4. 2011, vendar le v primeru, da se bo skozi sanacijski postopek in izdelavo vseh poročil in revizije nesporno ugotovilo, da delavec s svojim preteklim delom ni subjektivno odgovoren za nastalo situacijo podjetja. Ker je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je tožnik upravičen do odpravnine v skladu z določilom 109. člena ZDR. Stranki sta se s sporazumom dogovorili le za odložitev izplačila odpravnine do 30. 4. 2011. Na podlagi sporazuma bi bil tožnik upravičen do odpravnine šele v primeru, če bi v sanacijskem postopku izdelana poročila in revizije dokazovala, da tožnik ni bil subjektivno odgovoren za nastalo situacijo podjetja. Tak pogoj je nedopusten, saj realno omogoča izogibanje izplačilu dolgovane odpravnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki postopka sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati odpravnino v višini 49.000,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti prispevke in davke in tožniku izplačati neto znesek odpravnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 5. 2011 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 2.167,33 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je tožena stranka v predmetnem postopku podala več trditev in dokaznih predlogov, do česar se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Sodišče se ni opredelilo, zakaj ni izvedlo zaslišanja prič A.A. in B.B. postavilo izvedenca finančne stroke in vpogledalo v letno poročilo tožene stranke za leto 2010 ter je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zlasti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka se sicer strinja z obrazložitvijo sodišča, da sporni sporazum z dne 31. 8. 2010 velja in ni ničen, vendar pa se ne strinja z obrazložitvijo sodišča, da je tožena stranka na podlagi sporazuma dolžna izplačati odpravnino tožniku, saj za navedeno niso izpolnjeni pogoji po V. točki sporazuma z dne 31. 8. 2010. V V. točki sporazuma namreč jasno piše, da se vodilnim delavcem med drugim ne izplača odpravnina do izdelave bilance za celotno leto 2010. Letno poročilo za leto 2010 je bilo izdelano šele 17. 8. 2011 in do navedene trditve in dokaznega predloga tožene stranke se naslovno sodišče sploh ni opredelilo. V drugem odstavku V. točke sporazuma je bilo sicer določeno, da se izplačilo odpravnine delavcu odloži do 30. 4. 2011, vendar ob pogoju, da se bo skozi celoten sanacijski postopek in izdelavo vseh poročil ugotovilo, da tožnik ni subjektivno odgovoren za nastalo situacijo podjetja. Navedenega pa sodišče sploh ni ugotavljalo. Izdelava vseh poročil pa v času do 30. 4. 2011 ni bila izpolnjena. Glede na to, da je hčerinska družba C. d.o.o. podala kazensko ovadbo zoper tožnika, se je utemeljeno štelo, da skladno s sporazumom odpravnine tožena stranka ni dolžna izplačati. V kolikor tožena stranka ne bi odkrila subjektivne odgovornosti tožnika, ne bi podala kazenske ovadbe in posledično prevzela pregona za ugotovljeno nastalo škodo v višini 2.600.000,00 EUR. Glede na to niso bili izpolnjeni vsi pogoji iz V. točke sporazuma in se do navedenega sodišče ni opredelilo. Iz predloženih listin tožene stranke jasno izhaja, da je tožena stranka oziroma C. d.o.o. podala kazensko ovadbo še pred izpolnitvijo pogoja iz sporazuma. Kazensko ovadbo je podala že spomladi 2011, vendar tega relevantnega dejstva sodišče sploh ni upoštevalo. O navedenem je izpovedal tudi priča D.D.. Tožena stranka je glede na nedopustitev listinskih dokazov predlagala zaslišanje priče D.D. in s tem želela dokazati stanje hčerinske družbe C. d.o.o. ob nastopu funkcije direktorja D.D.. Sodišče je zaradi napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tudi napačno uporabilo materialno pravo. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da je sporazum z dne 31. 8. 2010 veljaven, bi ob izvedbi vseh predlaganih dokazov moralo ugotoviti, da po sporazumu niso bili izpolnjeni pogoji za izplačilo odpravnine tožniku. Tožena stranka pa se ne strinja tudi z odločitvijo sodišča glede višine odpravnine, saj tožnik ni podal konkretnega izračuna višine odpravnine, čeprav je na njem dokazno breme. Tožena stranka vztraja, da tožnik ni dokazal višine tožbenega zahtevka, saj ga ni določno opredelil, kar izhaja že iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Prav tako je sodišče napačno odločilo glede teka zakonskih zamudnih obresti, saj zakonske zamudne obresti nikakor ne morejo teči pred izpolnitvijo vseh pogojev za izplačilo terjatve. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka trditve tožene stranke v pritožbi. Po mnenju tožnika je sporazum z dne 31. 8. 2010 v delu, ki se nanaša na izplačilo odpravnine tožnika, povsem jasen, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Državno tožilstvo Republike Hrvaške v Veliki Gorici je zavrglo kazensko ovadbo zaradi domnevnega oškodovanja družbe C. d.o.o. in iz sklepa izrecno izhaja, da podatki, zbrani na podlagi ovadbe tožene stranke, ne dajejo nobene podlage za sum, da bi tožnik storil katero koli od očitanih mu kaznivih dejanj oziroma, da ni razlogov za sklep, da bi bil tožnik subjektivno odgovoren za katerokoli kaznivo dejanje, temveč da gre v obravnavani zadevi za civilnopravni spor dveh gospodarskih družb. Tožena stranka pa v dokaznem postopku ni predložila nobenih revizij ali poročil, iz katerih bi izhajalo, da je bila za tožnika ugotovljena kakršnakoli subjektivna odgovornost. Tožnik predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost, glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati, ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev.

Vsaka pravdna stranka ima skladno z razpravnim načelom pravdnega postopka (7. člen ZPP) dolžnost in odgovornost priskrbeti sodišču tako trditveno podlago, s katero utemeljuje svoja materialnopravna stališča, kot tudi ustrezna dokazna sredstva, s katerimi se njene trditve dokazujejo. Če želi, da bo sodišče njeno procesno gradivo obravnavalo, mora to storiti v predpisanih prekluzivnih rokih (286. člen ZPP). Glede na to, da tožena stranka v pritožbi predvsem izpostavlja, da sodišče ni ocenilo njenih trditev in predlaganih dokazov, da na podlagi sporazuma niso bili izpolnjeni vsi pogoji, ki so bili potrebni, da bi tožnik bil upravičen do plačila odpravnine, je bilo na toženi stranki dokazno breme, da skladno z določilom drugega odstavka V. člena sporazuma niso bili izpolnjeni pogoji, določeni v drugem odstavku V. člena sporazuma in bi najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 4. 12. 2013 morala tudi podati trditve o ugotovljeni tožnikovi subjektivni odgovornosti za nastalo situacijo podjetja in jih podkrepiti tudi z ustreznimi dokazi. Tožena stranka pa na prvem naroku dne 4. 12. 2013 ni podala ustrezne trditvene podlage in tudi ni predložila nobenih dokazov za svoje trditve, da je bil tožnik subjektivno odgovoren za nastalo situacijo podjetja. Kasneje tožena stranka neustrezne trditvene in dokazne podlage ni mogla nadomestiti s predlaganjem zaslišanja prič in postavitvijo izvedenca.

Iz določbe prvega odstavka 286. člena ZPP izhaja dolžnost stranke, da najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navede vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponudi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjavi o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov sicer ni omejeno le na prvi narok za glavno obravnavo, saj so dodatne navedbe omogočene strankam tudi na kasnejših narokih, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (drugi odstavek 286. člena ZPP). Stranke nosijo breme, da pred prvim narokom za glavno obravnavo pridobijo dovolj informacij, ki jim omogočajo kakovostno uveljavljanje zahtevkov oziroma obrambo. Od strank se zahteva potrebna skrbnost v postopku, predvsem če imajo pooblaščenca odvetnika.

Prvostopenjsko sodišče tudi ni kršilo načela kontradiktornosti s tem, da je zavrnilo posamezne dokazne predloge tožene stranke. Po določbi drugega odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Po določbi drugega odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami in v sodbi obrazložilo, katere dokaze je izvedlo in tudi pojasnilo, da je ostale dokaze zavrnilo, ker jih je ocenilo kot nepotrebne.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka, ter po zaslišanju tožnika in priče D.D. odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati odpravnino v višini 49.000,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti prispevke in davke in tožniku izplačati neto znesek odpravnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2011 do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik imel sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko za delovno mesto direktor podjetja v skupini C., v organizacijski enoti C. d.o.o.. Tožena stranka je pogodbo o zaposlitvi odpovedala dne 1. 7. 2010 iz poslovnega razloga in s tožnikom dva mesec po podani odpovedi podpisala sporazum z dne 31. 8. 2010, s katerim sta se stranki dogovorili o skrajšanju odpovednega roka, denarnem povračilu in ostalih pravicah ter obveznostih podpisnikov sporazuma. Glede odpovednega roka sta se strani dogovorili, da se skrajša tako, da tožniku delovno razmerje preneha pri toženi stranki dne 31. 8. 2010. V sporazumu sta stranki zapisali, da je tožnik upravičen do odpravnine v skladu z določbo 109. člena Zakona o delovnih razmerjih ter do denarnega povračila za skrajšanje odpovednega roka. Stranki sta se hkrati dogovorili, da se izplačilo odpravnine, ki pripada tožniku ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, odloži in bo tožniku izplačana v času od 31. 3. 2011 do 30. 4. 2011, vendar le v primeru, da se bo skozi sanacijski postopek in izdelavo vseh poročil in revizije nesporno ugotovilo, da delavec s svojim preteklim delom ni subjektivno odgovoren za nastalo situacijo podjetja.

Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik upravičen do odpravnine v skladu z določilom 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), saj mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Stranki sta se s sporazumom dogovorili le za odložitev izplačila odpravnine do 30. 4. 2011. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je potrebno določila sporazuma, ki so jasna in nedvoumna, uporabiti v skladu s prvim odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) tako kot se glasijo. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da iz V. točke sporazuma jasno izhaja, da se vodilnim delavcem med drugim ne izplača odpravnina do izdelave bilance za celotno leto 2010. Stranki sta v sporazumu z dne 31. 8. 2010 določili rok izplačila odpravnine na dan 30. 4. 2011 pod pogojem, da se bo skozi celotni sanacijski postopek in izdelavo vseh poročil ugotovilo, da tožnik ni subjektivno odgovoren za nastalo situacijo. Stranki sta v sporazumu določili datum, do katerega bi tožena stranka morala tožniku najkasneje izplačati odpravnino. Tožena stranka odpravnine ne bi bila dolžna izplačati le, če bi dogovorjenega dne ugotovila subjektivno odgovornost tožnika za nastalo slabo finančno situacijo tožene stranke. S tem, ko sta stranki natančno določili kot zadnji dan za izplačilo odpravnine datum 30. 4. 2011, se tožena stranka neutemeljeno sklicuje, da je bilo letno poročilo za leto 2010 izdelano šele 17. 8. 2011 in da je takrat šele izvedela, da pogoj za izplačilo odpravnine tožniku ni bil izpolnjen in zato ni bila dolžna odpravnine izplačati. Izdelava poročil in revizije je v domeni delodajalca in s tem, ko le-ta zavlačuje z izdelavo poročil in revizije, se ne more izogniti obveznosti plačila odpravnine, zato je tak pogodbeni pogoj nedopusten, saj realno omogoča delodajalcu, da se časovno neomejeno izogiba plačilu odpravnine.

ZDR v prvem odstavku 109. člena določa, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, dolžan izplačati delavcu odpravnino, katere višina je določena v drugem odstavku tega člena. Višina odpravnine je omejena v četrtem odstavku 109. člena ZDR, v petem odstavku pa je določeno, da lahko delavec in delodajalec v postopku prisilne poravnave skleneta sporazum o načinu izplačila, obliki ali zmanjšanju višine odpravnine, določene v drugem odstavku 109. člena ZDR, če bi bil zaradi izplačila odpravnine ogrožen obstoj večjega števila delovnih mest pri delodajalcu. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-63/2003-19 z dne 27. 1. 2005 v obrazložitvi izrecno navedlo, da je delodajalec dolžan izplačati odpravnino in da izplačilo ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank. Navedeno pomeni, da se delavec ne more odpovedati niti pravici niti izplačilu odpravnine, zato ne more biti pravno upošteven ugovor tožene stranke, da tožena stranka ni bila dolžna odpravnine izplačati, ker je izplačilo odpravnine vezala na pogoj, da tožnik s svojim preteklim delom ni subjektivno odgovoren za nastalo situacijo podjetja.

Sporazum, ki sta ga stranki sklenili dne 31. 8. 2010, predvsem pa drugi odstavek 5. člena sporazuma, dejansko predstavlja na nek način odpoved pravici do odpravnine, saj odložilni rok, do katerega naj bi se skladno z omenjenim določilom odložilo izplačilo odpravnine, to je 30. 4. 2011, ni opredeljen kot fiksen rok, pač pa je v nadaljevanju še dodatno pogojen s celo vrsto vsebinsko nedefiniranih in pomensko odprtih negotovih dejstev in okoliščin, katerih uresničitev je povsem prepuščena volji delodajalca. V skladu z drugim odstavkom 5. člena sporazuma bi namreč tožnik bil upravičen do odpravnine šele v primeru, če bi v sanacijskem postopku izdelana poročila in revizije dokazovala, da tožnik ni bil subjektivno odgovoren za nastalo situacijo podjetja. Tak pogoj je nedopusten, saj realno omogoča izogibanje izplačilu dolgovane odpravnine, kar pa je v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča v odločbi Up-63/2003-19 z dne 27. 1. 2005. V skladu z drugim odstavkom 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče presoditi navedbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je pri odločanju upoštevalo po uradni dolžnosti. V skladu z obstoječo sodno prakso iz te določbe izhaja, da je dolžnost pritožbenega sodišča opredeliti se le do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena.

Ker s pritožbo uveljavljeni razlogi niso utemeljeni je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.