Jedro

Ker se z začasno odredbo zavaruje izvršitev neke terjatve, ugotovitvena sodba pa te tožniku ne da, v pravdah zaradi ugotovitve obstoja neke pravice ali pravnega razmerja začasnih odredb po določbah ZIP zato ni mogoče izdati. Toda morebitni pravnomočni ugotovitvi, da je prva tožeča stranka lastnica spornih parcel, bo sledila izvršitev - vknjižba lastninske pravice na ime prve tožeče stranke v zemljiško knjigo. Zato v takšnem sporu ni mogoče odkloniti izdaje začasne odredbe, če so za to izpolnjene zakonske predpostavke.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje".

Obrazložitev

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala nasproti toženi stranki ugotovitev, da so z uveljavitvijo Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov postale tri (v tožbenem zahtevku opredeljene) parcele last prve tožeče stranke in da jih mora tožena stranka izročiti v posest drugi tožeči stranki. Sodišču je tudi predlagala, naj z začasno odredbo prepove toženi stranki odtujitev, obremenitev in vsakršno razpolaganje s spornimi parcelami do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku.

Sodišče prve stopnje je predlogu za izdajo začasne odredbe skoraj v celoti ugodilo. Zavrnilo ga je samo glede 1255/88726 parcele štev. 6782/3, vl. štev... k.o... Ugovor zoper sklep o začasni odredbi je zavrnilo.

Pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje ugovor zoper sklep o začasni odredbi zavrnilo, je pritožbeno sodišče ugodilo.

Izpodbijani sklep je spremenilo tako, da je ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ugodilo, razveljavilo začasno odredbo in predlog za njeno izdajo zavrnilo. Menilo je, da dajatvena dela tožbenega zahtevka nista potrebna, ker je možno doseči željeni učinek že z ugotovitvenim delom, z začasno odredbo pa se praviloma zavarujejo samo dajatveni zahtevki.

Sklep sodišča druge stopnje izpodbija vrhovna državna tožilka z zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava - 267. člena in druge točke 268. člena ZIP. Temu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stranki spora na zahtevo za varstvo zakonitosti nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja stališče pritožbenega sodišča, da ugotovitvenih zahtevkov z začasno odredbo ni mogoče zavarovati. Takšno stališče je načeloma pravilno, ker se z začasno odredbo zavaruje terjatev (1. odstavek 265. člena in 1. odstavek 267. člena ZIP), ugotovitvena sodba pa ne vsebuje nobenega naloga tožencu, da mora kaj dati, storiti ali opustiti. Ker se z začasno odredbo zavaruje izvršitev neke terjatve, ugotovitvena sodba pa te tožniku ne da, v pravdah zaradi ugotovitve obstoja neke pravice ali pravnega razmerja začasnih odredb po določbah ZIP zato ni mogoče izdati.

V obravnavanem primeru pa je situacija drugačna. Morebitni pravnomočni ugotovitvi, da je prva tožeča stranka lastnica spornih parcel, bo sledila izvršitev - vknjižba lastninske pravice na ime prve tožeče stranke v zemljiško knjigo. Res je sicer, da bo sodišče vknjižilo lastninsko pravica nanjo, ne da bi morala tožena stranka še izrecno izjaviti takšno dovoljenje (21. člen Zakona o zemljiški knjigi - Ur. list RS štev. 33/95 - v primerjavi s 23. členom istega zakona). Toda tožena stranka očitno želi izposlovati v zemljiški knjigi vknjižbo lastninske pravice na spornih parcelah na svoje ime (na eni naj bi jo že) pred zaključkom tega spora. Če ji bo to uspelo in bi nato razpolagala z njimi, bo tožeča stranka, glede na četrti odstavek 5. člena Zakona o zemljiški knjigi, svojo pravico, ugotovljeno z ugotovitveno sodbo, težko uveljavila. Zato v sporu, kot je obravnavani, ne glede na drugo točko tožbenega zahtevka, ni mogoče odkloniti izdaje začasne odredbe, če so za to izpolnjene zakonske predpostavke. Glede na zgoraj navedeno se namreč izkaže, da sledi ugotovitveni sodbi na njeni podlagi tudi dejanje, za izvršitev katerega je treba tožniku nuditi ustrezno zavarovanje.

Glede na zgoraj navedeno se izkaže, da je pritožbeno sodišče res zmotno uporabilo 267. člen ZIP. Zato je to sodišče na podlagi drugega odstavka 408. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZPP odločilo tako, kot to izhaja iz izreka sklepa.