Jedro

Vsebina pritožbe tožene stranke je bila taka, da pritožbenemu sodišču ni preostalo drugega, kot da preizkusi, ali je bilo o tožbenem zahtevku že prej pravnomočno razsojeno, v dejansko stanje pa se mu ni bilo treba spuščati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki kot lastniku poslovnih prostorov naloženo, da mora tožeči stranki kot upravniku poslovne stavbe plačati več računov za razne obveznosti iz naslova upravljanja s stavbo, v skupnem znesku 366.831,40 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega računa dalje ter ji povrniti za 11.835,00 SIT izvršilnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo.

Navaja, da uveljavlja vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbo višjega sodišča razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da revizija ni dovoljena in predlagala, naj jo revizijsko sodišče zavrže, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

Glede na 1. odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče odločalo o reviziji po določbah ZPP iz leta 1977. Postopek v tej zadevi se je začel z vložitvijo dveh predlogov za izvršbo dne 24.6.1992 in 26.11.1992. Po takrat veljavni določbi 1. odstavka 497. člena ZPP (1977) revizija v gospodarskih sporih ni bila dovoljena, če vrednost spornega predmeta ni presegala 45.000,00 SIT. Ta vrednost je bila povišana na 450.000,00 SIT z določbo 9. člena Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (ZVKD, Uradni list RS 55/92 in 66/93), ki je začel veljati 5.12.1992. Po določbi 3. odstavka 10. člena ZVKD pa se o reviziji zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje v postopku, ki je bil začet pred uveljavitvijo tega zakona, odloči po določbah zakona o pravdnem postopku, ki so se uporabljale do uveljavitve tega zakona. Mejna vrednost spora za dovoljenost revizije v tej zadevi je torej 45.000,00 SIT, ki jo vrednost tožbenega zahtevka presega. Zato tožeča stranka nima prav, ko v odgovoru na revizijo trdi, da revizija ni dovoljena.

Tožena stranka je v pritožbi zoper sodbo prve stopnje navedla: "Okrožno sodišče v Kranju je v pravdni zadevi, ki se vodi pod opravilno številko v istem tožbenem zahtevku med istima pravdnima strankama popolnoma drugače razsodilo in sicer je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo, s stališčem, da gre v navedenem primeru za razmerja med solastniki in da tožbeni zahtevek, kot ga predlaga tožnik med pravdnima strankama, ni možen." Pritožbenemu sodišču na tako pritožbo ni preostalo drugega, kot da je preverilo, ali morda o obravnavanem tožbenem zahtevku ni bilo že prej pravnomočno razsojeno. Ugotovilo je, da je bila tožeča stranka v sporu, na katerega se je sklicevala tožena stranka, druga družba kot v tem sporu, in sicer I. S. S. d.o.o. Kranj, zato spora nista tekla med istima strankama (razložilo pa je še, zakaj ne gre niti za isto dejansko podlago zahtevka). V dejansko stanje se ob taki pritožbi seveda ni spuščalo. Kritika revizije, da pritožbeno sodišče ni razumelo pritožbe in da bi moralo raziskovati temelj tožbenega zahtevka, zato ni utemeljena. Kolikor revizija razlaga, kaj je tožena stranka mislila s pritožbo, pa se spušča v dejansko stanje, ugotovljeno v postopku na prvi in drugi stopnji, kar pa ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP (1977)).

V reviziji obrazloženi revizijski razlogi torej niso podani.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da tudi revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (1977), na katerega po določbi 386. člena ZPP (1977) pazi po uradni dolžnosti, ni. Zato je na podlagi določbe 393. člena ZPP (1977) neutemeljeno revizijo zavrnilo.

Na podlagi določbe 1. odstavka 155. člena v zvezi s 1. odstavkom 166. člena ZPP (1977) je revizijsko sodišče odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške za odgovor na revizijo. Njen predlog za zavrženje revizije namreč ni bil utemeljen, zato odgovor na revizijo s takim predlogom za pravdo ni bil potreben.