Jedro

Čim bolj je prosilec sposoben izkazati individualno prizadetost, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se mu prizna pravica do subsidiarne zaščite.

Razlogi o odločilnem dejstvu, torej o stopnji samovoljnega nasilja, ki bi pritožniku samo zaradi navzočnosti na ozemlju (oziroma njegovemu delu), na katerem obstaja nasilje, utegnilo povzročiti resno škodo, niso jasni. Nejasnost razlogov izpodbijane sodbe glede pojma samovoljnega nasilja pomeni, da je možnost preizkusa izpodbijane sodbe v tem delu izključena, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1838/2016-28 z dne 19. 10. 2018 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi druge alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo št. 2142-207/2015/17 (1312-10) z dne 28. 11. 2016, s katero je toženka zavrnila njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Iz obrazložitve sodbe je med drugim razvidno, da je tožnik uveljavljal obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi krvnega maščevanja, kot razloge zanj pa navajal pripisano politično prepričanje, pripadnost določeni veroizpovedi (šiit) in etnični skupini Hazarov ter "zahodnjaštvu". Zatrjeval je še obstoj utemeljenega tveganja, da na poti do domačega kraja v provinci Daykundi (Afganstan) utrpi resno škodo.

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da možnost krvnega maščevanja ne bo manjša zaradi poteka časa, žrtve tega maščevanja pa so odrasli moški in ne otroci (tožnik je zapustil Afganistan, ko je bil star 12 let). Pojasnjuje, da nihče izmed njegovih odraslih moških krvnih sorodnikov do sedaj ni bil ubit le zato, ker jih tam ni. Izpostavlja, da ugotovitev, da je krvno maščevanje prisotno zlasti med Paštuni in v regijah, kjer vlada nima nadzora, ne pomeni, da ni prisotno tudi med drugimi etničnimi skupinami in na območju države, kjer ima vlada oblast. V zvezi s pripisanim političnim prepričanjem izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da bivši vodje stranke Hezb-e Wahdat niso ogroženi, zato ker jih poročila ne omenjajo. Bistveno naj bi bilo, da ima pritožnik brata in je torej družinski član osebe, za katero se šteje, da je povezana z vlado. Meni, da iz smernic UNHCR ni razviden vrstni red ogroženosti določenih profilov oseb. Sicer pa je bil njegov brat na visokem položaju v stranki Hezb-e Wahdat, v kateri je bil poveljnik skupine, ki je štela 200 oseb, zaradi česar je bil brat v preteklosti preganjan in je zato pridobil dovoljenje za življenje v Iranu, kjer je že 20 let. Pritožnik meni, da spada v skupino oseb, ki je bolj izpostavljena nevarnosti, saj naj bi smernice UNHCR in EASO v to skupino uvrstile tudi družinske člane oseb, za katere se šteje, da so povezane z vlado. Prav tako naj ne bi bila pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o neobstoju verjetnosti, da bi Talibani imeli sezname nekdanjih voditeljev sovražnih skupin, iz konteksta pa naj bi bilo vzeto tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na zadevo Evropskega sodišča za človekove pravice A. M. proti Nizozemski, iz okoliščin katere naj bi bilo razvidno, da pripadniki navedene stranke v Afganistanu niso ogroženi. Pritožnik se ob sklicevanju na poročilo USCIRF ne strinja niti z ugotovitvijo o ogroženosti etničnih manjšin in meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno razlagalo informacij o izvorni državi glede diskriminacije Hazarov. V zvezi s preganjanjem zaradi "zahodnjaštva" poudarja, da je več kot polovico svojega življenja preživel izven Afganistana, zaradi česar se očitno razlikuje od ostalih Afganistancev in bi že zato bil ogrožen. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da mu je bil v zvezi z varnostjo v provinci Daykundi naložen previsok standard verjetnosti, da bo preganjan ali da bo utrpel resno škodo. Glede varnosti poti do province Daykundi izpostavlja, da iz poročil izhaja s tem povezana večja stopnja ogroženosti Hazarov, kar je edina okoliščina, ki bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Sicer pa naj bi bila za presojo varnosti dovolj le ugotovitev, ali je določen kraj nevaren, in ne, ali je nevarnejši od ostalih. Izpostavlja, da sta provinci Parwan in Wardak res varnejši od ostalih, vendar je nevarnost, da bi tam utrpel resno škodo, še vedno velika. Pojasnjuje še, da možnost letenja zanj ne pride v poštev, saj ustrezne letalske povezave ni, pa tudi sicer za to nima sredstev. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. 6. Razlog za podelitev mednarodne zaščite je torej prosilčev utemeljen strah pred preganjanjem zaradi naštetih razlogov, pod nadaljnjim pogojem, da mu izvorna država pred tem ne more zagotoviti varstva. Ob tem morajo dejanja preganjanja doseči stopnjo intenzivnosti, kot je opredeljena v dveh alinejah prvega odstavka 26. člena ZMZ-1, in se kazati v oblikah, primeroma naštetih v drugem odstavku istega člena. V primeru, ko dejanja izvršujejo nedržavni subjekti (kot je to v obravnavanem primeru), se ti upoštevajo kot subjekt preganjanja le, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo (tretja alineja 24. člena ZMZ-1). Zaščita mora biti dejanska in ne začasna, kot taka pa se šteje takrat, ko subjekti, ki so jo dolžni zagotavljati, sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite (drugi odstavek 25. člena).

7. Pritožnik je v prošnji za mednarodno zaščito kot dejanje preganjanja navajal krvno maščevanje, ki naj bi mu grozilo s strani svojcev ubitih ljudi kot bratu osebe, ki se je pod vodstvom stranke Hezb-e Wahdat kot eden izmed njenih poveljnikov borila proti Talibanom.1 Res je od njegovega odhoda iz Afganistana preteklo približno 16 let, vendar je bil po 5 letih od odhoda vrnjen iz Irana. Začasno je prebival v Kabulu, mati pa ga je takrat opozorila, naj ne pride nazaj v domačo vas, saj so ubili njegovega strica, sestrično in bratranca. V pritožbi sodišču prve stopnje očita nepravilno presojo informacij o izvorni državi glede krvnega maščevanja.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča se je sodišče prve stopnje glede na pritožnikove izjave ter ob upoštevanju predloženih dokazov in informacij o izvorni državi z jasnimi in prepričljivimi razlogi opredelilo do zatrjevanega preganjanja ter ga zavrnilo. V izpodbijani sodbi ugotovljena okoliščina, da ubiti stric sploh ni bil pritožnikov krvni sorodnik (v pritožnikovi kulturi tako naslavljajo tudi stare prijatelje), kaže, da uboj te osebe in njenih sorodnikov ni bil storjen v okviru krvnega maščevanja, ki naj bi grozilo pritožniku. To pomeni, da minuli dogodek, na katerega se je skliceval pritožnik, ne govori v prid njegovim trditvam o preganjanju, ki bi mu bil lahko izpostavljen ob vrnitvi v izvorno državo.

9. Vendar omenjeno ni edina okoliščina, na podlagi katere je sodišče prve stopnje sklepalo, da pritožniku ob vrnitvi v Afganistan ne grozi preganjanje. Možnosti krvnega maščevanja zaradi bratovega poveljevanja oboroženi enoti v spopadih, ki so se odvijali, preden je brat zapustil Afganistan (torej pred približno 20 ali več leti), in s tem povezanimi žrtvami namreč po ugotovitvah izpodbijane sodbe ne izkazujejo niti informacije o izvorni državi.2 Iz teh ne izhaja, da bi bilo krvno maščevanje pogosto med pripadniki različnih etničnih skupin, za kar bi šlo v pritožnikovem primeru (jedro Talibanov predstavljajo Paštuni, pritožnik pa je Hazar), in tudi ne, da bi bili nekdanji člani navedene stranke, njeni (bivši) poveljniki ali njihovi družinski člani zaradi delovanja v njej ogroženi s strani Talibanov. Poleg tega je iz informacij razvidno: da je krvno maščevanje povezano s častjo žensk, za kar v pritožnikovem primeru ne gre; da je značilno za območja, kjer ima država šibek nadzor, provinca Daykundi, od koder je pritožnik, pa je trenutno pod nadzorom afganstanskih oblasti; da umori v zvezi s političnimi spori/boji ne opravičujejo krvnega maščevanja in ne pomenijo kolektivne odgovornosti sorodstva.

10. Pritožnik zadnji ugotovitvi nasprotuje kot zanj nerelevantni. Navaja, da je v prošnji navedel, da so v tistem času potekali tudi spopadi med pripadniki različnih mest. Glede teh v pritožbi pojasnjuje, da ni šlo za politične spopade v strogem smislu, ampak so pomenili neke vrste vojno stanje in uboje v času vojnega stanja. V takem primeru pa poročilo, na katerega se sklicuje v pritožbi, opravičuje krvno maščevanje.

11. Navedene trditve niso utemeljene. Res je pritožnik v prošnji navedel, da je brat sodeloval v spopadih med pripadniki "različnih mest" (bil je vodja ene od skupin), na osebnem razgovoru pa, da je šlo za spopade med več oboroženimi skupinami (kar lahko Vrhovno sodišče razume širše, torej ne le kot spopade med pripadniki oborožene skupine stranke Hezb-e Wahdat in skupinami Talibanov). Vendar ob tem, ko je izpostavljal bratovo politično pripadnost in s tem povezano delovanje, ni nikoli trdil, da tudi ti spopadi niso imeli političnega ozadja oziroma da niso bili politično motivirani. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je pritožnik na osebnem razgovoru celo izrecno izpostavil, da mu grozi maščevanje zaradi bratovih dejanj v času, ko je bil pripadnik omenjene politične stranke. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sklepalo, da so bile ubite osebe žrtve nasilnega delovanja te stranke (pritožnikovega brata kot komandirja ene od njenih oboroženih skupin) oziroma izvajanja njene politike z nasilnimi sredstvi. Pritožba tega z uporabo neopredeljenih pojmov "neke vrste" vojnega stanja in odsotnosti političnih spopadov "v strogem smislu" ne more izpodbiti. Ker pritožnik tega, da bi lahko bil tarča preganjanja zaradi krvnega maščevanja, ni indvidualno in konkretno izkazal, na izkazanost njegove ogroženosti ne more vplivati niti – tudi sicer posplošeno – pritožbeno zatrjevanje, da naj ne bi bilo mogoče izključiti možnosti, da bi do maščevanja lahko prišlo tudi na območjih, kjer ima država oblast, ali da so lahko razlog zanj tudi uboji, ki so se zgodili v času večjih spopadov.

12. Iz okoliščin obravnavane zadeve je nadalje razvidno, da naj bi pritožniku grozilo preganjanje tudi zaradi pripisanega političnega prepričanja, in sicer kot družinskemu članu osebe, povezane z vlado (glede na to, da se je njegov brat boril proti Talibanom in da je stranka Hezbe-e Wahdat povezana s sedanjo vlado). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz proučenih informacij ne izhaja ogroženost bivših poveljnikov ali članov stranke Hezb-e Wahdat in njihovih družinskih članov, saj poročilo EASO omenja le najvišje pripadnike strank Hezb-e Islami ali Jamiaat-e Islami. Menilo je, da bi organizaciji, kot sta UNHCR ali EASO, zagotovo poročali o morebitnih seznamih oseb, ki bi jih imeli Talibani. Presodilo je tudi, da bi pritožnikovega brata, glede na to, da se je pred več kot 20 leti boril proti Talibanom in bil pripadnik stranke, katere naslednica ima pomemben položaj v parlamentu, lahko obravnavali kvečjemu kot osebo, za katero se zdi, da je povezana z vlado, kar je po stališču sodišča prve stopnje glede na navedena poročila o izvorni državi izredno šibka vez. Omenjeno presojo je sodišče prve stopnje opravilo v luči smernic UNHCR, ki posebej izpostavljajo le nevarnost za družinske člane vladnih uradnikov in članov afganistanskih nacionalnih varnostnih in obrambnih sil, za kar pa v pritožnikovem primeru ne gre.

13. Vrhovno sodišče se strinja z navedeno presojo. Temelji namreč na informacijah o izvorni državi, ki so z vidika obravnavanega primera bistvene v tem, da iz njih ni razvidna ogroženost bivših poveljnikov ali članov stranke Hezb-e Wahdat (tudi pritožnik sprejema dejstvo, da gre za nekdanji bratov status)3 in njihovih družinskih članov. Ker tovrstna ogroženost ni potrjena, je to tudi odgovor na to, da se pritožniku minulo preganjanje ne bo ponovilo. Pritožbeni očitek, da naj ne bi sodišče prve stopnje zadostno obrazložilo, zakaj se tovrstno preteklo preganjanje ne bo ponovilo, tako ni utemeljen. Ob upoštevanju pravilno ugotovljenega dejanskega stanja ne morejo biti utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno razlagalo smernice UNHCR glede (vrstnega reda) ogroženosti posameznih profilov oseb in da je napačno presojalo dejstvo, da je bil pritožnik že izpostavljen preganjanju. Glede na navedeno pritožnik tudi preganjanja zaradi pripisanega političnega prepričanja ni indvidualno in konkretno izkazal. 14. Pritožnik je zatrjeval še preganjanje zaradi pripadnosti določeni veroizpovedi (šiit) in etnični skupini Hazarov. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da sta ti dve okoliščini neločljivo povezani (Hazari so večinoma šiiti), zato ni mogoče jasno ločevati diskriminacije na podlagi posamične od njiju. Ob upoštevanju smernic UNHCR, da diskriminacije ni na območjih, kjer sicer na državni ravni etnična manjšina predstavlja večino, je na tej podlagi zavrnilo tovrstno pritožnikovo ogroženost. Ugotovilo namreč je, da prihaja z območja, kjer so Hazari v večini (ni spono, da je v pritožnikovem okraju Miramor 100 % prebivalstva Hazarov, v celotni provinci Daykundi pa je njihov delež 86 %). To območje je tudi pretežno varno, pritožnik pa ni izkazal posebnih okoliščin, ki bi ga povezovali z napadi na Hazare, predstavljeni v informacijah o izvorni državi (21. in 22. točka izpodbijane sodbe).

15. Vrhovno sodišče se strinja tudi z navedeno presojo, ki prav tako temelji na informacijah o izvorni državi. Iz njih je razvidno, da je možnost zatrjevanega preganjanja le hipotetična, saj je pritožnikova provinca Daykundi med najbolj varnimi in najmanj obremenjenimi s prisotnostjo Talibanov ali vojaških skupin ISKP. Glede na navedeno ni utemeljeno posplošeno pritožbeno sklicevanje na poročilo organizacije UK Home Office, da se Hazari, ki so povezani z vlado, ali za katere se to šteje (kar po prej obrazloženem pri pritožniku ni podano), soočajo z velikim tveganjem, da bi bili tarča protivladnih organizacij in da UNHCR smernice navajajo, da se Hazari soočajo s stalno družbeno diskriminacijo. Zato pritožnik tudi preganjanja iz navedenih razlogov ni indvidualno in konkretno izkazal. 16. V zvezi z zatrjevanim preganjanjem, ki bi imelo vzrok v prevzemu vrednot zahodnega sveta (t. i. "zahodnjaštvo"), je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tveganje za nastanek resne škode ne grozi vsakemu Afganistancu, ki se vrne iz zahodnih držav, pritožnik pa ni zatrjeval, da pri njem obstajajo takšne okoliščine, zaradi katerih bi mu subjekti preganjanja pripisali značilnosti, ki se preganjajo (da je postal vohun, prevzel zahodne navade ali vrednote, ali obogatel). Navedena presoja je pravilna. Zgolj pavšalno pritožnikovo zatrjevanje, da več kot polovico življenja ni preživel v Afganistanu in da naj bi bil njegov način obnašanja zato drugačen, ob upoštevanju navedenih varnostnih razmer v njegovi provinci, ne zadošča za priznanje statusa begunca iz tega razloga. Prav tako okoliščina, da je na temo "zahodnjaštva" predložil poročila, ne pomeni, da je s tem izpolnil svoje trditveno breme – poročila niso trditve, ampak so lahko le potrditev zatrjevanega.

17. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na varnost v provinci Daykundi in s tem povezano zahtevo po subsidiarni zaščiti iz razloga po tretji alineji 28. člena ZMZ-1. V konkretni zadevi ne gre za to, da bi bil pritožniku standard razumne verjetnosti, da bo ob vrnitvi v navedeno provinco soočen z resno škodo, postavljen previsoko, ampak za to, da ga ni zmogel. Sodišče je na podlagi dostopnih informacij namreč ocenilo, da je v navedeni provinci stopnja samovoljnega nasilja tako nizka, da na splošno za civilista tam ni resne in individualne grožnje, z izjemo južnega dela, ki pa ni predel pritožnikovega domačega okraja Miramor. Pritožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča s poročilom iz avgusta 2018 zaradi njegove splošnosti, ko ni jasno, v katerem delu province Daykundi so potekali spopadi in kolikšno je bilo število civilnih žrtev, ne more utemeljiti, da je stopnja samovoljnega nasilja tako visoka (tako vsesplošna in obsegajoča celotno provinco Daykundi), da bi bil tudi v svojem okraju verjetno izpostavljen nevarnosti resne škode.

18. Kot zadnje pritožnik izpodbija presojo sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem utemeljenega tveganja, da utrpi resno škodo v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ-1 na poti od Kabula do province Daykundi. Med drugim navaja, da ni jasna ugotovitev sodišča prve stopnje o ogroženosti civilistov, ki potujejo do province Daykundi skozi provinci Warak in Bamyan ali Parwan in Bamyan. Vrhovno sodišče se strinja, da so razlogi o tem v izpodbijani sodbi nejasni.

19. Skladno s tretjo alinejo 28. člena ZMZ-1 resna škoda pomeni resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Zakonska opredelitev pojma resne škode je vsebinsko enaka opredelitvi v točki (c) 15. člena Kvalifikacijske direktive II,4 ki jo je treba skladno s sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi _Elgafaji_ (C-465/07) razlagati tako, da:5 – obstoj resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito ni odvisen od tega, da zadnji predloži dokaz, da ga posamično zadeva zaradi elementov, ki so značilni za njegove osebne okoliščine; - se lahko obstoj te grožnje izjemoma šteje za dokazanega, kadar samovoljno nasilje, ki je značilno za potekajoč oboroženi spopad, po presoji pristojnih nacionalnih organov, ki so zaprošeni za subsidiarno zaščito, ali po presoji sodišč države članice, ki se jim predloži odločba o zavrnitvi te prošnje, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi navedeno škodo.

20. Navedeno pomeni, da čim bolj je prosilec sposoben izkazati individualno prizadetost, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se mu prizna pravica do subsidiarne zaščite.6

21. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta za dostop do pritožnikove province Daykundi primerni dve poti, in sicer pot skozi provinci Warak in Bamyan ali pot skozi provinci Parwan in Bamyan. Stopnjo samovoljnega nasilja na tej poti je sodišče pojasnilo v 36. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tako je na eni strani zapisalo, da je tožena stranka navedla, da so okraji, skozi katere bi moral tožnik v obeh provincah,7 označeni z nizkim številom varnostnih incidentov. S tem je le na podlagi trditve tožene stranke (to je brez navedbe, na katerih dokumentih temelji) očitno presodilo, da je stopnja samovoljnega nasilja na območju poti od točke vrnitve v Afganistan do pritožnikovega domačega kraja nizka. Tako oceno (stopnje samovoljnega nasilja) je dopolnilo še z navedbo, da provinci kot celota nista med najbolj nevarnimi. Vendar je na drugi strani navedlo, da so glavni vzroki za civilne žrtve terenski spopadi, ciljno usmerjani uboji, zračni napadi in neekspoldirane mine. To pa po presoji Vrhovnega sodišča nakazuje drugačno, potencialno višjo stopnjo samovoljnega nasilja v provincah Parwan in Wardak, pri čemer tudi ni jasno, ali so tovrstnim varnostnim dogodkom izpostavljena območja na poti do pritožnikovega domačega kraja, nezadostno pa je pojasnjeno tudi stališče, zakaj so osebe, ki potujejo, v boljšem položaju od prebivalcev teh provinc.

22. Glede na navedeno niso jasni razlogi o odločilnem dejstvu, torej o stopnji samovoljnega nasilja, ki bi pritožniku samo zaradi navzočnosti na ozemlju (oziroma njegovemu delu), na katerem obstaja nasilje, utegnilo povzročiti resno škodo. Nejasnost razlogov izpodbijane sodbe glede pojma samovoljnega nasilja pomeni, da je možnost preizkusa izpodbijane sodbe v tem delu izključena, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1. 23. Na to presojo ne more vplivati niti nadaljnja ugotovitev izpodbijane sodbe, da bi se pritožnik lahko izognil provincama Wardak in Parwan z letom med Kabulom in provinco Bamyan. Iz razlogov namreč izhaja, da ugotovitev o možnosti letalskega prevoza na omenjeni relaciji temelji le na trditvi tožene stranke, ne da bi bil pojasnjen vir (dokaz) zanjo. Zato je utemeljen pritožbeni očitek, da omenjena okoliščina ni z ničemer utemeljena. Ker je Vrhovno sodišče ne more preizkusiti, ne more odgovoriti niti na pritožnikovo trditev, da hitro spletno iskanje kaže, da navedene povezave ni (letalska linija prevoznika Kam air ne obratuje več).

24. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zaradi bistvene kršitve postopka upravnega spora izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1). V njem bo moralo pri presoji stopnje samovoljnega nasilja v navedenih provincah kot celoti, zlasti pa v njunih delih, preko katerih poteka pot do pritožnikovega domačega kraja, upoštevati merila SEU iz sodbe v zadevi _Elgafaji_ (če stopnja samovoljnega nasilja ni taka, da bi pritožnik utrpel resno škodo že samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju, bo prišla v poštev presoja o vplivu individualne prizadetosti na njegov položaj8) ter o njihovi uporabi in dejanskih okoliščinah, na katerem temeljijo, analitično in konsistentno navesti celovite razloge.

1 Sodišče prve stopnje je v tem primeru kot razlog preganjanja opredelilo pripadnost določeni družbeni skupini (bratovih družinskih članov). 2 Sodišče prve stopnje je proučilo poročila o izvorni državi, ki jih je navedlo v 9. točki obrazložitve. 3 Prim. tretji odstavek na četrti strani pritožbe. 4 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev). V skladu z njeno točko (c) 15. člena resna škoda zajema resno in individualno grožnjo življenju ali telesni celovitosti civilista zaradi vsesplošnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. 5 Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča Up-150/13-21, 12. točka obrazložitve. 6 Priročnik EASO Article 15(c) Qualification Directive (2011/95/EU), A judicial analysis, december 2014, strani 22 in 23. Glej tudi navedeno odločbo Ustavnega sodišča, 15. točka obrazložitve. 7 Mišljeni sta provinci Parwan in Wardak. 8 Ta presoja bo morala vključevati individualni položaj in osebne okoliščine pritožnika, vključno z dejavniki, kot so poreklo, spol in starost, za oceno dejstva, ali bi na podlagi pritožnikovih osebnih okoliščin dejanja, ki bi jim bil lahko izpostavljen, pomenila resno škodo (točka (c) tretjega odstavka 4. člena Kvalifikacijske direktive II). Glej tudi EASO, navedeno delo, strani 23 in 24.