Jedro

S pritožbenim sklicevanjem na opravičljivo bistveno zmoto v osebi, s katero se sklepa pogodba, zaradi katere naj bi prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo 46. člen OZ, pa pritožnik ne more uspeti. Pogodba, sklenjena v bistveni zmoti, sama po sebi ni neveljavna že po samem zakonu, pač pa jo mora pogodbena stranka, ki je v opravičljivi zmoti, izpodbijati. Ker tožena stranka razveljavitve pogodbe ni niti uveljavljala, s pritožbenim očitkom zmotne uporabe materialnega prava ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (obsodilni del I. točke izreka in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 115771/2014 dne 4. 9. 2014 v prvem odstavku izreka v delu, v katerem se nanaša na plačilo 1.910,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2014 dalje razveljavilo in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo. V preostalem delu prvega odstavka izreka in v tretjem odstavku izreka pa je obdržalo navedeni sklep v celoti v veljavi (I. točka izreka). Toženi stranki je že naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.571,66 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je v delu, v katerem v prvostopenjskem postopku ni uspela, torej v delu, v katerem je sodišče sklep o izvršbi v prvem in tretjem odstavku izreka obdržalo v veljavi (del I. točke izreka sodbe) in v stroškovnem delu (II. točka izreka) pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je spremembo izpodbijane sobe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik tudi v pritožbi (kot že v prvostopenjskem postopku) tožeči stranki ne priznava aktivne legitimacije za izterjavo terjatev po tožbenem zahtevku, ker naj bi pravdni stranki ne bili v poslovnem razmerju. Zakoniti zastopnik tožene stranke se je o vseh prevozih dogovarjal z D. B. in tožeče stranke sploh ni poznal, zato je bil ves čas prepričan, da posluje z D. B. s. p. Šele iz dokumentacije, ki jo je tožeča stranka prvič predložila na naroku v predmetnem postopku je razvidno, da D. B. kot samostojni podjetnik ne posluje več in da je zaposlen pri tožeči stranki. Vseh teh dejstev pa tožena stranka v času sklepanja pogodbe z njim oziroma ob pričetku in tekom poslovnega sodelovanja ni vedela. Dejansko stanje je bilo nepravilno ugotovljeno glede pogodbenega razmerja med pravdnima strankama in nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni presojalo, ali obstaja opravičljiva zmota o pogodbenem razmerju, ki je bistvenega pomena za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo (prvi odstavek 46. člena OZ), ker ni upoštevalo, da je tožena stranka bila v bistveni zmoti glede osebe, s katero je sklenila pogodbo, ker sicer pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila.

6. Pritožbeno sodišče glede presoje obstoja pogodbenega razmerja med pravdnima strankama v celoti sprejema kot pravilno dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Upoštevaje nesporno ugotovljene okoliščine, da je bil D. B. kot samostojni podjetnik izbrisan že v letu 2009, da je bil v času sklepanja poslov s toženo stranko, iz katerih tožeča stranka uveljavlja terjatve v tem postopku, v delovnem razmerju pri tožeči stranki in da je tožena stranka tožeči stranki plačala prvi račun v vrednosti 1.134,60 EUR (ki ni predmet tožbenega zahtevka), po njenih lastnih navedbah, ponovljenih v pritožbenem postopku zato, ker poslovanje z D. B. že tedaj ni bilo več mogoče ter izpovedbe samega zakonitega zastopnika tožene stranke, da bi opravljene storitve plačal tožniku, če bi bili računi izdani korektno, tudi pritožbeno sodišče nima razloga za dvom v pravilnost ugotovljenega obstoja poslovnega razmerja med pravdnima strankama. Na to poslovno razmerje namreč prvostopenjsko sodišče ni sklepalo zgolj iz navedbe tožene stranke, da bi račune tožeči stranki plačala, če bi bili izdani korektno, pač pa že iz zgoraj omenjenih okoliščin, ki pa jih pritožnik ne izpodbija. Da bi prejete račune tožeče stranke tožena stranka zaradi neobstoja poslovnega razmerja z njo zavrnila, je tožena stranka sicer v prvostopenjskem postopku zatrjevala, pa z listinami, čeprav je to napovedala, zavrnitve računov ni izkazala, zgolj zaslišanje njenega zakonitega zastopnika pa sodišča ni prepričalo o zavrnitvi računov. Neutemeljen je v zvezi s tem pritožbeni očitek, da sodišče izpovedb priče in strank ni ocenilo in pojasnilo, zakaj jih šteje za prepričljive oziroma neprepričljive. V zvezi z obstojem pogodbenega razmerja med pravdnima strankama (in ne med toženo stranko in D. B. kot je zatrjevala tožena stranka), se je prvostopenjsko sodišče namreč oprlo tako na izpovedbo D. B. kot tudi tožeče stranke in pri tem presodilo tudi listinske dokaze (o izbrisu D. B. kot samostojnega podjetnika in njegovem delovnem razmerju pri tožeči stranki v času oprave spornih prevozov) kot tudi na navedbe pravdnih strank ter na podlagi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ugotovilo obstoj poslovnega razmerja med pravdnima strankama.

7. S pritožbenim sklicevanjem na opravičljivo bistveno zmoto v osebi, s katero se sklepa pogodba, zaradi katere naj bi prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo 46. člen OZ, pa pritožnik ne more uspeti. Pogodba, sklenjena v bistveni zmoti, sama po sebi ni neveljavna že po samem zakonu, pač pa jo mora pogodbena stranka, ki je v opravičljivi zmoti, izpodbijati. Po drugem odstavku 46. člena OZ namreč lahko stranka, ki je v zmoti, zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen, če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Ker tožena stranka razveljavitve pogodbe ni niti uveljavljala, s pritožbenim očitkom zmotne uporabe materialnega prava ne more uspeti.

8. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka za toženo stranko opravljala prevoze proti dogovorjenemu plačilu, ki jih je specificirala s priloženimi CMR-ji (voznimi listi, izdanimi v mednarodnem prevozu blaga po Konvenciji o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti - CMR).

9. Pritožnik izpodbija tudi dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede ugotavljanja dogovorjene in zaračunane cene opravljenih prevozov (dogovorjenih z D. B.), kot se je v postopku izkazalo kot delavcem pri tožeči stranki, ker naj bi mu tožeča stranka zaračunavala provizijo, ki je pripadala njemu in ne tožeči stranki. Prvostopenjsko sodišče je ob dogovorjenih cenah prevozov ugotovilo, da jih je tožena stranka določala sama v neto znesku z že odbito provizijo, kar je potrdila tudi sama in kar v pritožbi priznava tudi pritožnik. Navedbam tožeče stranke, da je z vtoževanimi računi zaračunavala svoje storitve prevoza po cenah, ki jih je sporočila tožena stranka, je tožena stranka oporekala s trditvijo, da ji je tožeča stranka zaračunavala tudi provizijo, ne da bi konkretizirala, kolikšno provizijo je v posameznem računu tožeča stranka obračunala. Njenih obrambnih trditev zato zaradi nekonkretiziranosti niti ni mogoče preizkusiti. Nerelevanten je zato smiselno uveljavljani pritožbeni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da sta bila tožeča stranka in D. B. seznanjena z višino provizije.

10. S specifikacijo CMR-jev (voznih listov), navedenih v računih, je tožeča stranka v računih natančneje opredelila storitve, ki jih s posameznimi računi toženi stranki zaračunava. Pritožnica v pritožbi ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so bili zaračunani prevozi tudi opravljeni. Kot je bilo zgoraj obrazloženo, tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da izdajatelj računov ni pravi, ker z njim tožena stranka ni bila v poslovnem razmerju (da bi prejete račune zavrnila, pa v tem postopku ni izkazala). Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je relevantno, ali sta bili pravdni stranki v poslovnem razmerju, ali je tožeča stranka za toženo stranko opravila zaračunane prevoze in ali jih je tožeča stranka zaračunala po dogovorjeni ceni. Ker je izvedeni dokazni postopek pokazal, da so odgovori na navedena vprašanja pritrdilni to pomeni, da je tožeča stranka v celoti izpolnila svoj pogodbeno obveznost po prevozni pogodbi (24. člen v zvezi s 1. členom ZPPCP-1), za kar je upravičena terjati plačilo. Prvostopenjsko sodišče zato utemeljeno ni pripisalo posebnega pomena dejstvu, da računi, ki jih je prejela tožena stranka, niso vsebovali specifikacije z navedbo CMR-jev tako kot vtoževani (drugih razlik v računih tožena stranka niti ne navaja).

11. Bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, med drugim tudi, če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Že iz zgoraj obrazloženega pa izhaja, katera so odločilna pravnorelevantna dejstva za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki jih je prvostopenjsko sodišče ugotovilo na podlagi ocene izvedenih dokazov in da razlika med računi (ker toženi stranki poslani računi niso vsebovali CMR-jev kot specifikacije prevozov) ne more biti odločilno dejstvo za zavrnitev tožbenega zahtevka. Izpodbijano sodbo je bilo zato glede vseh pravnorelevantnih dejstev mogoče preizkusiti, zato očitana bistvena postopkovna kršitev ni podana,

12. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in je posledica pritožnikovega neuspeha v pritožbenem postopku.