Jedro

V organizacijah z manj kot 50 delavci se s pravili lahko določi, da o disciplinski odgovornosti delavcev odloča poslovodni organ tudi v primeru hujše kršitve delovne obveznosti, za katero se izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ni mogoče šteti, da je za delavca odločanje pred disciplinsko komisijo ugodnejše od odločanja pred direktorjem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa direktorja tožene stranke z dne 30.1.2002 in z dne 18.3.2002, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja ter sklep direktorja tožene stranke z dne 31.1.2002, s katerim je bilo določeno, da se tožnik razporedi na čakanje na delo na domu (1. točka izreka sodbe), ugotovilo je, da tožniku pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje z dnem 18.3.2002 in mu še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (2. točka izreka), toženi stranki je naložilo, da mora tožnika v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, mu čas od dne 18.3.2002 do vrnitve na delo vpisati v delovno knjižico kot delovno dobo in mu od 18.3.2002 do vrnitve na delo izplačati pripadajoče nadomestilo plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega zneska (3. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti v 8 dneh pravdne stroške v višini 141.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od odmere dalje do plačila.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi se sklicuje na zadevo opr. št. VIII Ips 11/99 z dne 20.4.1999, v kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo stališče sodišča prve stopnje, da glede na to, da tožena stranka v svojih splošnih aktih nima določb o tem, kdo imenuje disciplinsko komisijo prve stopnje, je potrebno upoštevati določbo 1. odstavka 21. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, ki določa, da disciplinsko komisijo imenuje organ upravljanja oziroma delodajalec. Z razlago citirane sodbe meni, da je tožena stranka s tem, ko je vodila disciplinski postopek pred disciplinskimi organi, ki jih določa splošni akt delodajalca, postopala pravilno in zakonito. Določba 20. člena splošnega akta, ki določa, da o disciplinski odgovornosti delavca na prvi in drugi stopnji odloča direktor družbe, ni v nasprotju z zakonom in kolektivno pogodbo. Stališče sodišča prve stopnje, da je uporaba panožne kolektivne pogodbe obligatorna, je napačno. Ni mogoče šteti, da je za delavca odločanje pred disciplinsko komisijo ugodnejše, kot pred poslovodnim delavcem. Pri tem je potrebno upoštevati, da gre za majhno podjetje s šestimi delavci. Disciplinski organ se je res skliceval na panožno kolektivno pogodbo in sicer je črpal le abstraktni opis disciplinske kršitve, postopek pa je bil ves čas vezan na Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo in splošni akt delodajalca. Vztraja tudi pri zamudi prekluzivnega roka za sodno varstvo. Tožba je bila vložena 5.4.2002, kar pomeni 16. dan po prejemu sklepa druge stopnje, zato je prepozna. Iz razlogov sodbe ni razvidno, zakaj je sodišče štelo, da je vložena pravočasno. Sodišče je zaradi napačne uporabe materialnega prava in razlage procesnih določb kolektivne pogodbe in ZDR ter splošnega akta zagrešilo tudi bistveno kršitev postopka, saj sodba nima razlogov o relevantnih okoliščinah o obstoju disciplinske odgovornosti in izrečenem disciplinskem ukrepu.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi ter navaja, da iz razlogov sodbe Vrhovnega sodišča ni mogoče utemeljiti trditve tožene stranke, da je ravnala pravilno, ko je postopek na prvi in drugi stopnji vodil direktor. Obrazlaga disciplinski postopek ter navaja, da tožnik ni kriv očitane kršitve. Ne strinja se s trditvijo tožene stranke, da je tožba vložena prepozno. Tožba je bila oddana priporočeno dne 4.4.2002, kar je razvidno iz priloženega oddajnega listka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 31.1.2002, s katerim je bil tožnik razporejen na čakanje na delo doma. Izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov, zakaj je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo. Ta pomanjkljivost predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče jo je ugotovilo pri preizkusu po uradni dolžnosti, zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti v delu 1. točke izreka, ki se nanaša na sklep z dne 31.1.2002 in zadevo vrača v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena pravočasno. Tožnik je prejel sklep o prenehanju delovnega razmerja dne 20.3.2002, tožbo pa je vložil priporočeno po pošti dne 4.4.2002, torej v 15 dnevnem prekluzivnem roku, zato je ugovor tožene stranke, da je tožba vložena prepozno, neutemeljen.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval presojo sklepov tožene stranke o njegovi disciplinski odgovornosti.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da bi v postopku na prvi stopnji morala o disciplinski odgovornosti tožnika odločati disciplinska komisija in ne direktor, zato je sklep tožene stranke z dne 31.1.2002 nezakonit. O disciplinski odgovornosti tožnika na drugi stopnji je odločal direktor tožene stranke, kar je sicer v skladu s splošnim aktom tožene stranke in 2. odstavkom 54. člena Kolektivne pogodbe za gozdarstvo, ker pa tožena stranka ni izdala vseh odločb disciplinskega postopka v skladu z določili Kolektivne pogodbe za gozdarstvo je zaključilo, da je disciplinski postopek izveden nezakonito, zato je razveljavilo odločitve tožene stranke o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče se s temi zaključki ne strinja.

Po določbi 1. odstavka 59. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 60/89 - 42/90) poslovodni organ odloča o disciplinski odgovornosti delavca za storjeno kršitev delovne obveznosti in izreče ukrep javni opomin in denarno kazen. O disciplinski odgovornosti delavca za storjeno kršitev delovne obveznosti, za katero se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, odloča disciplinska komisija. Drugi odstavek 25. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur. l. RS št. 40/97) določa, da pri delodajalcih z manj kot 50 zaposlenimi o disciplinski odgovornosti za hujše kršitve delovne obveznosti, za katere se izreče ali se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, odloča poslovodni organ. Postopek, v katerem delodajalec odloča o disciplinski odgovornosti delavca, je enak postopku pred disciplinsko komisijo pri delodajalcu. V skladu z 2. odstavkom 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93) se lahko v organizaciji z manj kot 50 delavci s statutom ali pravili določi, da o sklenitvi in prenehanju delovnega razmerja ter o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev odloča poslovodni organ, v postopku varstva pravic pa vsi delavci oziroma organ, določen s statutom ali pravili.

Iz navedenih določb izhaja, da se lahko v organizacijah z manj kot 50 delavci (za kar gre v konkretnem primeru) s pravili določi, da o odgovornosti delavcev odloča poslovodni organ tudi v primeru hujše kršitve delovne obveznosti, za katero se izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Razlogovanje sodišča prve stopnje, da Kolektivna pogodba za gozdarstvo Slovenije (Ur. l. RS št. 68/94), ki v 52. členu določa, da o disciplinski odgovornosti delavca za storjeno kršitev, za katero se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, odloča disciplinska komisija, pomeni za delavca več pravic, kot jih določa splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo, je napačno. Tožena stranka je v 20. členu splošnega akta določila, da o disciplinski odgovornosti delavca odloča na prvi in drugi stopnji direktor družbe. Navedena določba ni v nasprotju z zakonom in kolektivno pogodbo. Uporaba panožne kolektivne pogodbe iz razloga, ki ga navaja sodišče, ni obligatorna, ker ni mogoče šteti, da je za delavca odločanje pred disciplinsko komisijo ugodnejše od odločanja pred direktorjem.

Glede na navedeno in ker sodišče prve stopnje glede na napačne zaključke o bistveno kršenem disciplinskem postopku ni odločalo o zakonitosti disciplinskih ukrepov po vsebini, je pritožbeno sodišče na podlagi 335. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve.