Jedro

Glede na to, da je med pravdnima strankama potekal lastninskopravni spor, drugo toženo stranko ni mogoče označiti za dobrovernega lastniškega posestnika (primerjaj z določbo sedmega odstavka 39. člena ZTLR), kar velja še zlasti glede na dejstvo, da je zemljiškoknjižno vzpostavljeno lastništvo sporne nepremičnine v prid pravnega prednika tožnikov že ves čas od leta 1993 dalje.

Izrek

Revizijama se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v odločitvi zoper drugo toženko v obsodilnem delu, zoper prvo toženko pa v celoti, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine v znesku 220.454,75 EUR z obrestmi zoper prvotoženo stranko (1. točka izreka). Delno je ugodilo zahtevku tožeče stranke zoper drugotoženo stranko in le-to zavezalo k plačilu uporabnine v znesku 49.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2008 dalje (2. točka izreka). Z dopolnilno sodbo z dne 9. 4. 2010 je prvostopenjsko sodišče zavrnilo višji tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče in drugotožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentov

3. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje, ki se nanaša na prvo toženo stranko (1. točka izreka) ter zoper izrek o stroških postopka (točka 3. izreka) sta tožnika vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Menita, da je sodba sodišča druge stopnje arbitrarna in da je ostalo neodgovorjeno na ključno vprašanje v postopku, ali je toženec s svojim ravnanjem onemogočal tožeči stranki posest poslovnega prostora in s tem pridobivanje koristi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v zgodovinski izpis iz sodnega registra o zakonitih zastopnikih tožene stranke. Iz sodnega registra bi bilo jasno razvidno v katerem obdobju je imela ključe prostorov le prva tožena stranka. Sodišče druge stopnje pa se je v zvezi s pritožbeno grajo navedenega nepravilno oprlo na 286.b člen ZPP, kar dodatno obrazložita. Prvostopenjsko sodišče tudi ni ugotovilo ključnega dejstva, kdo je sporne poslovne prostore na parc. št. 180/6.S k. o. ... v posameznem obdobju po letu 1993 dejansko imel v oblasti. Podrobneje argumentirata svoje naziranje, da je imela predmetni poslovni prostor dejansko v posesti prva tožena stranka. Ker se sodišči nista opredelili do navedenih dejstev, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Navajata, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izpoved zakonite zastopnice prve toženke v motenjski pravdi, pritožbeno sodišče pa se do pritožbenih navedb v tej zvezi sploh ni opredelilo. Navajata argumente, zakaj druga tožena stranka v letih 1993-1999 niti teoretično ni mogla izvajati dejanske posesti na nepremičninah tožnikov. Ker sodišče ni uporabilo določb o solidarni odgovornosti (četrtega odstavka 206. člena ZOR), je zmotno uporabilo materialno pravo. Ker sodišče ni ugotavljalo, kdo je imel dejansko oblast nad spornimi poslovnimi prostori, je zmotno uporabilo tudi 219. člen ZOR. Posledično pa je napačen tudi sklep o stroških. Predlagata, da Vrhovno sodišče spremeni odločbi sodišč druge in prve stopnje in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da odločbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo temu sodišču v novo odločanje.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tudi druga tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodbi sodišč sta neobrazloženi glede pasivne legitimacije in dobrovernosti druge toženke. Revidentka namreč meni, da njena dobrovernost izključuje uporabo pravil o uporabnini (219. člen ZOR). Tožeča stranka vrnitvenega zahtevka v smislu 92. člena Stvarnopravnega zakonika zoper toženki ni nikoli uveljavljala. Iz tega razloga pa od slednje tudi ne more zahtevati nadomestitve koristi. Navaja, da je Upravna enota Nova Gorica z odločbo št. 351-318/92-137 z dne 19. 10. 2009 delno odločbo Občine Nova Gorica, Sekretariata za komunalno, cestno in stanovanjsko gospodarstvo št. 351-318/92 z dne 13. 7. 1993 v delu, ki se nanaša na parc. št. 202/3 in parc. št. 180.S, izreklo za nično. Čeprav odločitev še ni pravnomočna, pa je ključna za odločitev o uporabnini. Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni odločbi sodišč druge in prve stopnje in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da odločbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Reviziji sta utemeljeni.

7. Tožnika sta sporne nepremičnine podedovala od denacionalizacijskega upravičenca – njunega pravnega prednika. Tožena stranka pa se je izročitvi nepremičnin v last in posest upirala, ker je smatrala, da je lastnica spornih nepremičnin prav ona (v zvezi s tem je tekla tudi pravda – VS RS II Ips 705/07, II Ips 388/2011). Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnika izkazujeta pravni naslov za postavljen tožbeni zahtevek (ki pa je „pendenten“, saj je v teku odločanje o pritožbi zoper odločbo Upravne enota Nova Gorica št. 351-318/92-137 z dne 19. 10. 2009, s katero je delno odločbo Občine Nova Gorica, Sekretariata za komunalno, cestno in stanovanjsko gospodarstvo št. 351-318/92 z dne 13. 7. 1993 v delu, ki se nanaša na parc. št. 202/3 in parc. št. 180.S, izrekla za nično). V tem postopku je bilo tako treba ugotoviti, kdo je prostore, ki so last tožnikov, uporabljal v obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek. Pri tem je pomembno poudariti, da ne gre za tožbeni zahtevek, ki bi temeljil na drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji, saj toženi stranki nista formalna zavezanca za vrnitev posesti nad spornimi nepremičninami (denacionalizacijska zavezanka za vrnitev predmetnih nepremičnin je namreč Občina Nova Gorica).

8. Za uspešno uveljavljanje zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve mora stranka dokazati, da je prišlo do neutemeljenega premika premoženja, zaradi katerega je sama prikrajšana, druga stranka pa je obogatena, ter vzročno zvezo med prikrajšanjem in okoriščenjem. Glede okoriščenja je bilo v jugoslovanski teoriji sporno, ali ima zahtevek obogatitveno ali vrnitveno naravo, ali je torej stranka zavezana prejeto vrniti tudi v primeru, da koristi nima več in zaradi pridobitve tudi nima kakšnih prihrankov. Naše pravo se je opredelilo za obogatitveno načelo(1). V konkretnem primeru do neutemeljenega premika premoženja ni prišlo, saj glede na ugotovljeno dejansko stanje toženi stranki nikoli nista postali lastnici spornih nepremičnin. Je pa prišlo do neupravičene obogatitve zaradi uporabe tuje stvari. Določba 219. člena ZOR predstavlja konkretizacijo enega od primerov iz tretjega odstavka 210. člena ZOR(2). Ker je predmet neupravičene obogatitve uporaba tuje nepremičnine, je treba v konkretnem primeru za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka uporabiti določbi 38. in 39. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – v nadaljevanju ZTLR. Glede na to, da je med pravdnimi strankami potekal lastninskopravni spor, drugo tožene stranke namreč ni mogoče označiti za dobrovernega lastniškega posestnika (primerjaj z določbo sedmega odstavka 39. člena ZTLR), kar velja še zlasti glede na dejstvo, da je zemljiškoknjižno vzpostavljeno lastništvo sporne nepremičnine v prid pravnega prednika tožnikov že ves čas od leta 1993 dalje. Glede na to, da sodišči prve in druge stopnje utemeljenosti tožbenega zahtevka nista presojali po določbah 39. člena ZTLR, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz prve točke izreka te odločbe. Pri tem Vrhovno sodišče opozarja, da bo morebitna pravnomočna odločba Upravne enote Nova Gorica št. 351-318/92-137 z dne 19. 10. 2009 bistveno vplivala na presojo utemeljenosti konkretnega tožbenega zahtevka.

9. Sodišče prve stopnje je revidentoma pravilno pojasnilo, da prodaja drugotoženke prvotoženki ne pomeni, da je drugotoženka nehala obstajati kot pravna oseba. V obravnavani zadevi je bil v stečajnem postopku stečajni dolžnik prodan kot pravna oseba. Predmet prodaje je bilo torej premoženje, organizirano v pravnoorganizacijski obliki pravne osebe. Kupec postane lastnik celotnega premoženja prodane pravne osebe. To premoženje pa ohrani tudi zunanjo organizacijsko obliko prejšnje pravne osebe – stečajnega dolžnika. S prodajo v stečajnem postopku je namreč O. ostal ista pravna oseba, samo z drugim (sedaj znanim) lastnikom (prvo toženo stranko). Sprememba lastništva pravne osebe pa ne učinkuje na lastninski status sredstev pravne osebe, prav tako ne učinkuje na lastninski status sredstev pravne osebe njena organizacijska sprememba. Bistveno je dejstvo, da sta toženi stranki, kljub kapitalski povezanosti, samostojna pravna subjekta z individualnimi pravicami in obveznostmi. Vendar pa je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka ključno kdo je dejansko preprečeval izročitev posesti nad nepremičninami tožnikoma. V tem pogledu ima upiranje izročitvi nepremičnine naravo protipravnega ravnanja v smislu ene od predpostavk odškodninske odgovornosti. V sodbah sodišč prve in druge stopnje doslej izostala ugotovitev kdo konkretno se je izročitvi nepremičnine upiral, pa daje tudi odgovor na vprašanje kdo je v konkretnem primeru pasivno legitimiran (s tem v zvezi je tudi utemeljen sodišču druge stopnje namenjen revizijski očitek tožnikov procesnopravne narave o razumevanju določb 286.b člena ZPP).

10. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Renato Vrenčur, Splošna razvrstitev obogatitvenih obveznosti, 2. dnevi stvarnega in zemljiškega prava, GV Založba 2010. Op. št. (2): Glej VSS II Ips 3/2001