Jedro

Kdaj je gradnja objekta za prenos in distribucijo elektrike v javno korist, je predpisal EZ-1 v prvem odstavku 472. člena. Nenazadnje v Ustavi ni določen čas, ko naj bi bilo ustrezno nadomestilo ali odškodnina dana. Tudi to vprašanje je rešila v zakonodaja.

Izrek

I.Tožba zoper sklep Upravne enote Kranj številka 352-4/2020-4 z dne 30. 1. 2020 se zavrže.

II.Tožbi zoper odločbo Upravne enote Kranj številka 352-4/2020-33 z dne 28. 4. 2021 se ugodi, ta odločba se odpravi in se ji zadeva v tem obsegu vrne v ponovni postopek.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške v višini 469,70 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

Upravni postopek

1.Upravna enota Kranj (v nadaljevanju: Upravna enota) je s sklepom z dne 30. 1. 2020 začela postopek ustanovitve služnosti v javno korist za potrebe daljnovoda. Po ustni obravnavi je z odločbo z dne 28. 4. 2021 dovolila vpis omejitve lastninske pravice tožeče stranke v korist družbe A., d.d., Kranj (v nadaljevanju: stranka z interesom). Ta je obsegala gradnjo, obratovanje, vzdrževanje, nadzor, obnovo daljnovoda, hojo in vožnjo ob kateremkoli času v širini 15 m levo in desno od njegove osi. Šlo je za površino 485 m² na jugu zemljišča parcelne številke 732/1 in 744 m² na osrednjem in južnem delu zemljišča parcelne številke 733 katastrske občine ... Obenem je ugotovila, da je ta odločba podlaga za vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo in da je rok za začetek gradnje pet let od njene vročitve. Tožeči stranki je priznala določene stroške postopka.

2.Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju: Ministrstvo) je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Povzetek navedb strank v upravnem sporu

3.Tem odločitvam je tožeča stranka nasprotovala. Vztrajala je, da ponudba za sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti ni bila zakonita. Služnost ni bila opredeljena in Upravna enota ni pretehtala njene vsebine. Izrek izpodbijane odločbe ni povzel bistvenih elementov služnostne pogodbe. To je podpisala gospodarska družba B., d.o.o., Ljubljana ne da bi priložila pooblastilo stranke z interesom. Ponujena odškodnina ni bila ustrezna in pravična, sodni cenilec ni upošteval izgube vrednosti nepremičnin. Slednjo je C. C. ocenil v višini 34.772,52 EUR. Stranka z interesom tako ni dala prave ponudbe, zato pogoji za uvedbo razlastitvenega postopka niso bili izpolnjeni. Tožeča stranka se ni imela prilike izjaviti o vlogi stranke z interesom z dne 4. 11. 2020. Predlagala je številne dokaze, ki jih je Upravna enota zavrnila brez obrazložitve. Ta se tudi ni ukvarjala z javno koristijo, nujnostjo in sorazmernostjo posega, niti ni odgovorila na navedbe tožeče stranke o rasti cene teh zemljišč zaradi bližine letališča in širitve poslovne cone. Na voljo je imela manj obremenjujoč ukrep (vkop daljnovoda), vendar ga ni izbrala. Poleg tega javna korist po predpisu, ki ni zakonit, ne more biti izkazana. Uredba o državnem prostorskem načrtu za daljnovod 2 x 110 kV Kamnik - Visoko (v nadaljevanju: Uredba) ni bila sprejeta po postopku, kot ga določa Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (v nadaljevanju: Aarhuška konvencija). Javnost ni bila učinkovito vključena. Upravna enota je še napačno odmerila stroške upravnega postopka.

4.V nadaljnji vlogi je podrobneje razložila svoja naziranja.

5.Na tožbo se tožena stranka ni odzvala, stranka z interesom pa je ponovila stališča, dana v upravnem postopku.

Pravica do izjave

6.Tožeča stranka je že v pritožbi trdila, da je bila prikrajšana v svoji pravici do izjave. Po njenih besedah je tožena stranka ni seznanila z vlogo stranke z interesom z dne 4. 11. 2020 (Odgovori na vprašanja).

7.Toda omenjeno pisanje je tožeča stranka prejela 3. 12. 2020 (prvi odstavek 83. člena, prvi odstavek 85. člena, prvi, drugi in četrti odstavek 88. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju: ZUP). To je vidno iz podpisane vročilnice, pripete k spremljajočem dopisu z dne 16. 11. 2020 (prvi odstavek 97. člena in drugi odstavek 87. člena ZUP). Slednja ima značaj javne listine (prvi odstavek 169. člena ZUP).

8.Na vlogo je tožeča stranka tudi odgovorila in sicer 17. 12. 2020. Uvodoma se je nanjo izrecno sklicevala.

9.Sodišče je predstavilo opisani položaj tožeči stranki na glavni obravnavi; opozorilo jo je na podpisano vročilnico in njen odgovor (listovna številka spisa 88). Pooblaščenec tožeče stranke je nato potrdil prejem vloge.

10.Na dlani je, da do te postopkovne napake ni prišlo. Vloga stranke z interesom je bila tožeči stranki pravilno vročena. S tega vidika je imela možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah.

11.O zavrnitvi dokazov v upravnem postopku pa bo tekla beseda v nadaljevanju te obrazložitve.

Dokazni postopek

12.V upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1). V tožbi lahko tožeča stranka navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

13.Pregled dokumentacije sprejema Uredbe in zaslišanje Č. Č. je tožeča stranka prvič predlagala šele v tožbi. Njegovo Poročilo o ocenjevanju tržne vrednosti nepremičninske služnostne pravice (v nadaljevanju: Poročilo) je priložila svoji pritožbi.

14.Sodišče jo je v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP) poučilo o zgornjih pravilih navajanja dejstev in predlaganja dokazov (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1). Naštetih dokazov ni vzelo v obzir. Pojasnilo tožeče stranke, da so ti posledica širše razlage dejstev, povzemanja in odziv na navedbe stranke z interesom (listovna številka spisa 76), ni upravičen razlog v smislu 52. člena ZUS-1. Poleg tega je bilo Poročilo zaključeno 29. 4. 2021. To pomeni, da je bilo oblikovano po izdaji izpodbijane odločbe in kot tako prepozno (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1).

15.Nenazadnje dokaz vpogleda v dokumentacijo sprejema Uredbe ni določen; sodišču ni znano na kaj tožeča stranka meri, niti katere listine točno naj bi pregledalo. Dokazni postopek je namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so bila (najprej) zatrjevana in sporna, torej, da se sodišče prepriča o resničnosti (dejanskih) trditev strank, ne pa da stranke z njegovo pomočjo izvedo, kakšne trditve naj postavijo oziroma jih kar nadomestijo. Tako imenovani poizvedovalni ali informativni dokazi (z izjemo dejstev ki jih stranka ni mogla poznati) niso dovoljeni. Sicer pa mora stranka sama predložiti listino, na katero se opira v podkrepitev svojih navedb (prvi odstavek 226. člena ZPP in prvi odstavek 22. člena ZUS-1).

16.Na pravila tretjega odstavka 20. člena in 52. člena ZUS-1 je sodišče opomnilo tudi stranko z interesom in sicer glede listin: Notarskega zapisnika DK 9/2020 z dne 6. 2. 2020 (priloga C1), Potrdila o overitvi podpisa z dne 6. 2. 2020 (priloga C2), Notarskega zapisnika DK 74/2019 z dne 13. 12 2019 (priloga C3), izpiska prometa na računu z dne 13. 12. 2019 in spremljajočega pooblastila z dne 13. 12. 2019 (priloga C4) ter Potrdila o overitvi prepisa z dne 13. 12. 2019 (priloga C5). Teh dokazov ni upoštevalo. Tožena stranka se na poziv sodišča ni odzvala in ni uveljavljala upravičenih razlogov za njihov izostanek v upravnem postopku (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1).

17.Zaslišanje C. C. in tožeče stranke pa ne bi pripomoglo k rešitvi tega upravnega spora. Njuna izpoved je bila ponujena v potrditev navedb o vrednosti nepremičnin in izračunu njihove cene. Ta dejstva niso pravno pomembna. Predmet pričujočega postopka je presoja pravilnosti in zakonitosti odločitve o omejitvi lastninske pravice tožeče stranke s služnostjo v javno korist za potrebe daljnovoda (drugi odstavek 287. člena ZPP in prvi odstavek 22. člena ZUS-1). Enako velja za izvedenca ekonomske stroke, cenilca nepremičnin kmetijske stroke in ogled. Prva bi potrdila navajanja o dejanskih izgubah na zemljiščih in dobičku, z ogledom pa bi se sodišče prepričalo o stanju nepremičnine. Tudi to vprašanje je tožeča stranka postavila v okviru zatrjevanj o padcu vrednosti nepremičnin. S tega vidika ta dokaza nista ponujena za ugotavljanje odločilnih dejstev v tem upravnem sporu (drugi odstavek 287. člena ZPP in prvi odstavek 22. člena ZUS-1).

Prebralo pa je ostale listine, ki so jih stranke izročile (priloge A1 do A6, B1, B2, C6, C7 in upravni spis številka 352-4/2020-6218.

Materialno pravo

Objekti, naprave in distribucijsko omrežje elektrike sestavljajo energetsko infrastrukturo za oskrbo z elektriko (v nadaljevanju: infrastruktura; druga alineja prvega odstavka in drugi odstavek 462. člena EZ-1). Določbe EZ-1 o infrastrukturi se uporabljajo tudi za stvarne in druge pravice na nepremičninah, potrebne za gradnjo, rekonstrukcijo, obratovanje, nadzor in vzdrževanje objektov, naprav in omrežij (tretji odstavek 462. člena EZ-1).

Pravilo o stvarnih in drugih pravicah na nepremičnini za gradnjo, rekonstrukcijo, obratovanje, nadzor in vzdrževanje objektov, naprav in omrežij (tretji odstavek 462. člena EZ-1) je predlagatelj vključil v zakonsko besedilo zaradi tesne povezanosti infrastrukture z zemljiščem. Želel je tudi izenačiti pravni položaj stvarnih pravic v primeru izvršbe ali stečaja ter omogočiti prenos izvajanja dejavnosti operaterja.

Varovalni pas sistemov elektrike je zemljiški pas ob elektroenergetskih vodih in objektih, v katerem se smejo graditi drugi objekti in naprave ter izvajati dela, ki bi lahko vplivala na obratovanje omrežja, le ob določenih pogojih in na določeni oddaljenosti od vodov in objektov tega omrežja (prvi odstavek 468. člena EZ-1). Širina varovalnega pasu elektroenergetskega omrežja poteka na vsako stran od osi elektroenergetskega voda oziroma od zunanje ograje razdelilne ali transformatorske postaje in znaša za nadzemni večsistemski daljnovod in razdelilne transformatorske postaje nazivne napetosti 110 kV in 35 kV 15 m (tretja alineja drugega odstavka 468. člena EZ-1).

22.Gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo elektrike sta v javno korist in se zanju nepremičnine lahko razlastijo, omejijo s pravico uporabe za določen čas ali obremenijo z začasno ali trajno služnostjo (prvi odstavek 472. člena EZ-1). Ne glede na določbe o pridobitvi lastninske pravice in posesti v nujnem postopku v zakonu, ki ureja razlastitev in omejitev lastninske pravice, so postopki za omejitev lastninske pravice in za razlastitev po EZ-1 nujni, če je javna korist izkazana skladno z določbami zakona, ki ureja razlastitev in omejitev lastninske pravice in če razlastitveni upravičenec pri sodišču ali notarju da v hrambo znesek v višini ocenjene odškodnine za nepremičnino, ki je predmet postopka razlastitve ali omejitve lastninske pravice, in varščino v višini ene polovice ocenjene odškodnine za morebitno drugo škodo po predpisih o razlastitvi, s čimer se šteje, da je izpolnjen pogoj za prevzem posesti na razlaščeni nepremičnini. Nujnosti postopkov ni treba posebej obrazložiti in utemeljiti (peti odstavek 473. člena EZ-1). Ne glede na določbe zakona, ki ureja razlastitev in omejitev lastninske pravice, se postopek razlastitve ali omejitve lastninske pravice na nepremičninah, ki so potrebne za namene iz 472. člena EZ-1, ne uvede z odločbo, temveč po prejemu popolne zahteve za razlastitev ali omejitev lastninske pravice pristojni organ izda sklep o začetku razlastitvenega postopka. Zoper ta sklep ni pritožbe (osmi odstavek 473. člena EZ-1).

23.Za vprašanja glede razlastitve in omejitve lastninske pravice, ki niso posebej urejena z EZ-1, se uporabljajo določbe zakona, ki ureja razlastitev in omejitev lastninske pravice (drugi odstavek 472. člena EZ-1).

24.Pripravljalec zakona je poudaril, da se s citiranimi določbami zagotavlja gradnja nove infrastrukture, kot njena rekonstrukcija, obratovanje, nadzor in vzdrževanje.

25.Po Zakonu o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-2) se nepremičnine lahko razlastijo za namene, ki jih določajo drugi zakoni. V tem primeru se za postopek razlastitve in omejitve lastninske pravice ter za odškodnino uporabljajo določbe tega zakona, če (drug) zakon ne določa drugače (četrti odstavek 192. člena ZUreP-2).

26.Lastninska pravica na nepremičnini se lahko odvzame proti odškodnini ali nadomestilu v naravi ali omeji s pravico uporabe za določen čas, kakor tudi obremeni z začasno ali trajno služnostjo (prvi odstavek 192. člena ZUreP-2). Razlastitev in omejitev ali obremenitev lastninske pravice je dopustna le v javno korist in če je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (drugi odstavek 192. člena ZUreP-2).

27.Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke; prvi odstavek 9. člena ZUP). Pred izdajo odločbe je treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP). Pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (četrti odstavek 146. člena ZUP).

28.Uradna oseba, ki vodi postopek, zlasti določa, katera dejanja v postopku naj se opravijo in izdaja naloge za njihovo izvršitev; določa, po katerem vrstnem redu naj se opravijo posamezna dejanja in v katerem roku, če roki niso predpisani z zakonom; določa ustne obravnave in zaslišanja in vse, kar je v zvezi s tem potrebno; odloča, katere dokaze je treba izvesti in s katerimi dokazili, ter odloča o vseh predlogih in izjavah udeležencev postopka (tretji odstavek 145. člena ZUP).

29.Stranka ima pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi (prvi odstavek 146. člena ZUP). Med ostalim je uradna oseba, ki vodi postopek dolžna stranki omogočiti, da sodeluje pri izvedbi dokazov (3. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP) in da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče (5. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP).

30.Dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, se ugotovijo z dokazi (prvi odstavek 164. člena ZUP). Ali je treba kakšno dejstvo dokazovati ali ne, odloča uradna oseba, ki vodi postopek, glede na to, ali utegne to dejstvo vplivati na odločitev o zadevi. Dokazi se izvedejo praviloma potem, ko se ugotovi, kaj je v dejanskem pogledu sporno ali kaj je treba dokazati (prvi odstavek 165. člena ZUP).

K I. točki izreka

31.Tožba zoper sklep Upravne enote o začetku postopka ustanovitve služnosti v javno korist ni dovoljena.

32.Sodišče zavrže tožbo s sklepom, če ugotovi, da je bila ta vložena prepozno ali prezgodaj (2. točka prvega odstavek 36. člena ZUS-1). Na ta razlog pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

33.Sklep Upravne enote o začetku postopka ustanovitve služnosti v javno korist je bil izdan 30. 1. 2020. Tožeča stranka ga je prejela 3. 2. 2020. Tožba je bila vložena 4. 1. 2020, skoraj dve leti po prejemu sklepa. S tega vidika je prepozna in sodišče jo je v tem delu zavrglo (2. točka prvega odstavek 36. člena in prvi odstavek 28. člena ZUS-1; prva točka izreka te sodne odločbe).

34.Sicer pa je ta sklep postopkovnega značaja. Upravna enota ga izda po prejemu popolne zahteve za razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice; preverja torej le formalno popolnost vloge (osmi odstavek 473. člena EZ-1). V tej luči niti ne gre za sklep, s katerim je bil postopek izdaje upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1). Izjema je morebitna (nepravilno uvrščena) odločitev o javni koristi; o tej pa teče beseda v nadaljevanju, v okviru presoje izpodbijane odločbe.

K II. točki izreka

35.V preostalem delu je tožba utemeljena.

36.Obširne tožbene navedbe je v grobem mogoče strniti v dva osnovna očitka očitka: prvi se nanaša na uporabo materialnega prava (neizkazana javna korist, nujnost, sorazmernost posega, obstoj manj obremenjujočega ukrepa, uporaba Uredbe in višina odškodnine), drugi pa na sledenje pravilom postopka (izrek odločbe, pogoji za uvedbo postopka, pooblastilo, stroški). Zaradi razumljivosti in preglednosti je sodišče tožbene navedbe obravnavalo v teh dveh sklopih.

Uporaba materialnega prava

37.Služnost v javno korist za potrebe daljnovoda je prvenstveno urejena v EZ-1. Po prvem odstavku 472. člena EZ-1 je gradnja objektov, ki so potrebni za prenos in distribucijo elektrike, v javno korist. Za vprašanja, ki niso zajeta s tem zakonom, je predvidena subsidiarna uporaba ZUreP-2 (drugi odstavek 472. člena EZ-1). Načina ugotavljanja javne koristi ne predpisuje EZ-1, zato je treba uporabiti pravilo prvega odstavka 194. člena ZUreP-2. Po njem se šteje, da je javna korist za postavitev objektov in omrežij gospodarske javne infrastrukture izkazana, če so ti predvideni v državnem prostorskem načrtu, občinskem prostorskem načrtu ali občinskem podrobnem prostorskem načrtu z natančnostjo, da je nepremičnine mogoče grafično prikazati v zemljiškem katastru (prva alineja prvega odstavka 194. člena ZUreP-2).

38.Tak položaj je v pričujem upravnem sporu. Stranka z interesom je zahtevala omejitev lastninske pravice tožeče stranke s služnostjo v javno korist. Med drugim je predložila izvleček iz Državnega prostorskega načrta za daljnovod 2 x 110 kV Kamnik - Visoko z dne 26. 4. 2018, potrdilo o namenski rabi zemljišča z dne 11. 3. 2019 in situacijo.

39.Za domnevo o obstoju javne koristi po prvem odstavku 194. člena ZUreP-2 zadošča, da so objekti ter omrežja javne infrastrukture oziroma njihovi deli določeni tako podrobno v državnem prostorskem načrtu, da se nepremičnine lahko grafično prikažejo v zemljiškem katastru. Ta pogoja sta izpolnjena. Z Uredbo je bil sprejet državni prostorski načrt za daljnovod 2 x 110 kV Kamnik-Visoko. Prav tako ni dvoma, da grafični del tega načrta omogoča prikaz v zemljiškem katastru. To je Upravna enota ugotovila ob uvedbi postopka; ocena obstoja javne koristi drugače sodi v obrazložitev odločitve o razlastitvi oziroma njeni zavrnitvi (osmi odstavek 473. člena EZ-1). Toda ta napaka ni vplivala na izid postopka. Najprej zato, ker ta dejstva niso netila spora med strankami. Nato zato, ker tožbeni očitek, da se Upravna enota s tem ni ukvarjala, preprosto ne drži. Upravna enota je razložila, zakaj je stranka z interesom izkazala javno korist. O (ne)ustavnosti Uredbe pa bo sodišče razpravljalo posebej.

40.Podobno velja za oporekanje tožeče stranke glede nujnosti in sorazmernosti omejitve njene lastninske pravice. Upravna enota je svoje razloge nanizala na tretji strani izpodbijane odločbe. Poglavitni namen varovalnega pasu je varovanje daljnovoda in v tem smislu preprečitev vplivov na obratovanje električnega omrežja. Obravnavana služnost vključuje postavitev stebra daljnovoda in dostop, obratovanje, vzdrževanje, nadzor, obnovo, hojo in vožnjo (prvi odstavek 468. člena EZ-1). Daljnovod bo omogočal nemoteno in kvalitetno oskrbo z električno energijo obstoječim in novim odjemalcem. Ob letališču Jožeta Pučnika je namreč predviden poslovni logistični center. Poleg tega je treba zagotoviti osnovno in rezervno napajanje novih razdelilnih transformatorskih postaj 110/20 kV Brnik in 110/20 kV Mengeš, kot tudi rezervnega napajanja obstoječih transformatorskih postaj 110/20 kV Kamnik in 110/20 kV Domžale. S tega vidika je javna korist sorazmerna vsebini služnosti (obratovanje, vzdrževanje nadzor, obnova, hoja in vožnja kadarkoli, vse za čas obratovanja; drugi odstavek 192. člena ZUreP-2). Brez dane služnosti stranka z interesom ne bo mogla izvajati nadzora in vzdrževanja daljnovoda. Opisan poseg v lastninsko pravico tožeče stranke je zato nujen in sorazmeren.

41.Navedbe tožeče stranke o nujnosti in nesorazmernosti posega v lastninsko pravico pa so tudi povsem splošne narave. V tožbi je le zapisala, da slednjega Upravna enota ni konkretno ugotovila. Da temu ni tako, je jasno že iz gornje razlage. Upravna enota je ustrezno, s kratko utemeljitvijo pojasnila, zakaj je obremenitev s služnostjo sorazmerna. Ker gre na obeh zemljiščih za gradnjo in poznejše obratovanje, vzdrževanje, nadzor, obnovo in rekonstrukcijo daljnovoda, obrazložitev zanju ne more biti različna. Sledeča tožbena zatrjevanja v smeri bodoče vrednosti zemljišč so brezpredmetne. Nanašajo se kvečjemu na višino odškodnine. Za vkop daljnovoda pa je Upravna enota poudarila, da ta ni dopusten, ker presega dovoljena odstopanja po Uredbi. Odgovorila je torej na pravno pomembne pomisleke tožeče stranke v zvezi s sorazmernostjo ukrepa. Izostanek točnega citata določbe povedanega ne spremeni. Dopustna odstopanja so določena v 37. členu Uredbe in vključujejo pomike stebrov (drugi odstavek 37. člena Uredbe), tehnične rešitve pa ne smejo spremeniti načrtovane podobe območja (tretji in prvi odstavek 37. člena Uredbe). Nujnost posega pa je po mnenju tožeče stranke Upravna enota obravnavala pavšalno. Toda sodišče v tožbi ni zasledilo določnih trditev, ki bi nasprotovale nujnosti ukrepa. Ta tožbeni očitek je ostal na ravni splošnega in kot tak ni terjal odziv sodišča.

42.Poglavitno tožbeno očitanje pa je usmerjeno proti višini ponujene odškodnine. Z njo tožeča stranka ni soglašala; zavrnila jo je kot nepošteno. Ponudba za sklenitev pogodbe je vsebovala cenitev sodno zapriseženega izvedenca, to je Cenitveno poročilo z dne 8. 4. 2019. To je vsebovalo izračun nadomestila za škodo in odškodnine zaradi gradnje daljnovoda z uporabo metodologije ocenjevanja vrednosti nepremičnin, škod na njih in drugih stroškov (peti odstavek 206. člena ZUreP-2 in drugi odstavek 472. člena EZ-1 ter tretji odstavek 473. člena EZ-1). Sestavljeno je bilo po pravilih prvega odstavka 197. člena ZUreP-2 (drugi, tretji, peti odstavek 206. člena ZUreP-2 in drugi odstavek 472. člena EZ-1). Povedano drugače, višina nadomestila za škodo in odškodnine, je bila odmerjena po zakonskih pravilih.

43.Nenazadnje je tožeča stranka spregledala, da je predvidena sklenitev sporazuma o odškodnini in nadomestilu (prvi odstavek 207. člena ZUreP-2 in drugi odstavek 472. člena EZ-1). V primeru, da tožeča stranka ne bo pristala na dano višino nadomestila in odškodnine, lahko ubere sodno pot ter vloži predlog za njuno določitev v nepravdnem postopku pri pristojnem sodišču (šesti odstavek 207. člena ZUreP-2 in drugi odstavek 472. člena EZ-1).

44.Sodišče daje na tem mestu še kratko razlago o zatrjevani neustavnosti Uredbe. Tožeča stranka je prepričana, da javnost ni imela prilike učinkovito sodelovati v postopku njenega sprejema. Ta trditev ni osnovana. Za Državni prostorski načrt za daljnovod 2 x 110 kV Kamnik-Visoko je bilo pripravljeno okoljsko poročilo, ki je bilo skupaj z rešitvami prvič predstavljeno na javni razgrnitvi med 17. 9. 2013 in 18. 10. 2013, po tem pa še od 21. 12. 2015 do 24. 1. 2016, z javnimi obravnavami v posameznih občinah (drugi, tretji in četrti odstavek 25. člen Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor; v nadaljevanju: ZUPUDPP). V tem času je javnost imela možnost dati pripombe in predloge (peti odstavek 25. člena ZUPUDPP). To pomeni, da so bila pravila 6. in 7. člena Aarhuške konvencije spoštovana.

45.Na koncu je tožeča stranka na glavni obravnav izrazila še pomisleke o ustavnosti 473. člena EZ-1. Dejala je, da se lastninska pravica ne sme omejiti v korist zasebnih gospodarskih družb in da bi moral razlastitveni zavezanec že ob njenem odvzemu prejeti ustrezno nadomestilo v naravi ali odškodnino.

46.Lastninska pravica na nepremičnini se lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon (69. člen Ustave Republike Slovenije; v nadaljevanju: Ustava). S tem je kljub pravici do zasebne lastnine (33. člen Ustave), dana možnost odvzema ali omejitve lastninske pravice na nepremičnini v javno korist. Pogoji za razlastitev morajo biti določeni v zakonu; ali so izpolnjeni pa se ugotovi v postopku, ki nudi sodno varstvo in nadomestilo v naravi ali odškodnino. Še drugače, razlastitev je lahko izvedena le v upravnem ali sodnem postopku na podlagi zakona; le zakon lahko uredi predpostavke zanjo.

47.Ob sprejemu pravil 473. člena EZ-1 je predlagatelj izrecno zapisal, da je za hitro in učinkovito gradnjo infrastrukture ključno, da je operater tudi razlastitveni upravičenec. Pri tem je poudaril, da je taka ureditev edino smiselna in v skladu z evropsko zakonodajo.

48.Tako ni šlo za določitev razlastitvenih upravičencev v nasprotju z Ustavo. Ta jih sploh ni opredelila, to je prepustila zakonodajalcu. Prav tako ni mogoče govoriti o enačenju javne koristi z zasebno gospodarskega subjekta, kot je to skušala prikazati tožeča stranka. Kdaj je gradnja objekta za prenos in distribucijo elektrike v javno korist, je predpisal EZ-1 v prvem odstavku 472. člena. Nenazadnje v Ustavi ni določen čas, ko naj bi bilo ustrezno nadomestilo ali odškodnina dana. Tudi to vprašanje je rešila v zakonodaja.

49.Tožeča stranka je še navrgla, da tudi druga pravila EZ-1 in ZUreP-2 niso bila usklajena z Ustavo. To je povsem splošno zatrjevanje, zato se sodišče z njim ni ukvarjalo. Izostalo je pojasnilo, na katere določbe točno je tožeča stranka merila, kakor tudi, zakaj naj bi bile neustavne. V tem pogledu sodišče opozarja na zgoraj dano obrazložitev.

Pravila upravnega postopka

50.Uvodoma je tožeča stranka trdila, da je bila ponudba za sklenitev pogodbe pomanjkljiva in nedoločna. Z njenim zaključkom sodišče ne soglaša. Kot je vidno že iz gornje obrazložitve, je bila ponudba pripravljena na podlagi ocenjenega nadomestila za škodo in drugih stroškov po ustrezni metodologiji (prvi odstavek 197. člena in peti odstavek 206. člena ZUreP-2 in drugi odstavek 472. člena EZ-1). Stranka z interesom je izročila cenitev sodno zapriseženega cenilca (tretji odstavek 473. člena EZ-1). V tem oziru je sklicevanje tožeče stranke na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 115/2009 zgrešeno. Slednje se je postavilo na stališče, da predhodnik ZUreP-2, to je prejšnji Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1) in Zakon o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju: ZPNačrt) ne opisno, ne vrednostno nista opredelila ponudbe za odkup zemljišča. Že zato, ker v predmetni zadevi prideta v poštev EZ-1 in ZUreP-2, pa tudi zato, s ker gre za ustanovitev služnosti v javno korist in ne odvzem lastninske pravice, vzporednic ni mogoče potegniti. Dalje, kot že rečeno, je bila del ponudbe služnostna pogodba s točno določeno odškodnino (3.739,42 EUR) kot tudi samo Cenitveno poročilo z dne 8. 4. 2019 z izračunom nadomestila za škodo in odškodnine zaradi gradnje daljnovoda (prvi odstavek 197. člena in drugi, tretji, peti odstavek 206. člena ZUreP-2 in drugi odstavek 472. člena EZ-1). Ponudba je bila torej določna, z vsemi zakonsko predpisanimi sestavinami (prvi odstavek 197. člena, peti odstavek 206. člena ZUreP-2 in drugi odstavek 472. člena ter tretji odstavek 473. člena EZ-1).

51.Povedano velja tudi za grajo obsega služnosti v predlagani služnostni pogodbi. Kot že omenjeno, je bilo cenilno poročilo sestavni del ponudbe. Na prvi in tretji strani je jasna opredelitev površin delov zemljišč (širino pod vodom in površino dostopne poti, površino pod vodom), priložena pa mu je bila tudi fotografija zemljišč. Ne sme se prezreti še, da je bilo s služnostno pogodbo tožeči stranki izročeno cenitveno poročilo (četrti odstavek 5. člena služnostne pogodbe) in da se je seznanila s projektom za gradnjo daljnovoda ter prejela grafične priloge (tretja alineja 1. člena služnostne pogodbe). Povedano pomeni, da so omenjene priloge oziroma listine del služnostne pogodbe (prvi odstavek 21. člena in prvi odstavek 22. člena Obligacijskega zakonika). Z njo je služnost definirana. Navsezadnje pa je lego daljnovoda določila Uredba (prvi in drugi odstavek 2. člena Uredbe).

52.V zvezi s tem, da k ponudbi ni bilo dano pooblastilo, sodišče pripominja le, da je stranka z interesom stopila v stik s tožečo stranko neposredno, z dopisom dne 10. 9. 2019. Tam je izrecno zapisala, da ji je 3. 6. 2019 posredovala ponudbo za sklenitev služnostne pogodbe. Tako ni bilo dvoma, da je bila gospodarska družba B., d.o.o., Ljubljana pooblaščenka stranke z interesom. V upravnem postopku je pooblastilo z dne 16. 4. 2019 tudi predložila. Tožeča stranka pa ni pojasnila, zakaj naj bi manjko pooblastila pri ponudbi predstavljal kršitev pravil postopka in vplival na samo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

53.Tožeča stranka je oporekala še nujnosti postopka. Po njenem stranka z interesom pri notarki ni položila vsote, ki bi zadoščala za odškodnino. Na tej točki sodišče napotuje na že dano obrazložitev o višini odškodnine in javni koristi. Stranka z interesom je 6. 2. 2020 dala v notarsko hrambo 5.609,13 EUR, v skladu z oceno sodno zapriseženega cenilca (peti odstavek in tretji odstavek 473. člena EZ-1). Kaj več ji zakon (EZ-1) niti ni nalagal. Ob tem, da je bila javna korist izkazana, sta bili predpostavki za nujni postopek izpolnjeni (peti odstavek 473. člena EZ-1).

54.Glede izreka izpodbijane odločbe sodišče nima pomislekov, da ta ustreza kriterijem določnosti (203. člen ZUreP-2 in drugi odstavek 472. člena EZ-1 ter prvi, drugi in šesti odstavek 213. člena ZUP). Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ob več prilikah naglasilo, da je izrek določen, če je obvezujoče ravnanje zavezanca konkretno izraženo: kaj in v kakšnem obsegu je dolžan storiti. To se doseže, če je kratek, eksakten in jasen, obveznost (predmet, vrsta, obseg čas izpolnitve) mora biti neposredno in nedvoumno izražena.

55.V prvi in drugi točki izreka je Upravna enota imenovala razlastitveno upravičenko, razlastitvenega zavezanca, zemljišča, ki bodo obremenjena in opredelila služnost v javno korist. To je storila opisno. Določila je del zemljišča (južni, osrednji), površino (služnosti, noge stebra, poti), položaj (širina 15 m levo in desno od osi daljnovoda) ter vsebino služnosti (pravica gradnje daljnovoda, dostop, obratovanje, vzdrževanje, nadzor, obnova, hoja, vožnja). V oziru na to, da lego osi daljnovoda določa Uredba (drugi in prvi odstavek 2. člena Uredbe), je obseg služnosti določen. To velja tudi za njeno vsebino. Izrek ne dovoljuje različnih tolmačenj, razumljivo je, da opustitve oziroma dopustitve naštetih ravnanj veljajo za opisana dela zemljišč. Povzemanje osnutka pogodbe o služnosti pa v izrek odločbe o omejitvi lastninske pravice ne sodi. Tožeča stranka bi, če bi želela, sklenila služnostno pogodbo. V tem primeru bi zanjo veljala. Služnostna pogodba pa ni del odločbe, še manj pa to velja za njen osnutek. Na koncu pa tožeča stranka niti ni pojasnila, kaj točno pri obsegu služnosti naj bi izrek (še) določal. Posplošeno je navrgla, da "mora biti služnost ustrezno definirana, da mora biti njen obseg jasen in da se tudi služnost v javno korist lahko oziroma mora vpisati zgolj v obsegu, ki je nujen in ki iz odločbe jasno izhaja, poleg tega pa morajo iz odločbe jasno izhajati tudi upravičenja služnostne upravičenke in drugi bistveni elementi." Sodišču ni preostalo drugega, kot da ta navajanja šteje za neumestna.

56.Stranka ima med ostalim možnost, da sodeluje pri izvedbi dokazov in se izjavi o izidu dokazovanja (3. in 5. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP). To pravilo je odsev pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave in iz nje izpeljanega temeljnega načela zaslišanja strank v upravnem postopku (prvi odstavek 9. člena ZUP). Ta pa se nanaša na dejstva in okoliščine, pomembne za izdajo odločbe. Uporaba dokazov v ožjem pomenu vključuje tudi njihovo predstavitev, predstavitev njihove ocene in izida dokazovanja v obrazložitvi odločbe. Stranka ima torej pravico, da se seznani z uspehom dokazovanja in se o njem izreče. Dokazi in rezultati dokazovanja morajo biti del obrazložitve odločbe.

57.Glavni argument tožeče stranke v luči kršitve pravice do izjave je bil, "da iz odločbe ni razvidno zakaj upravni organ teh dokazov ni izvedel in se tožeča stranka do tega ne more niti opredeliti."

58.Tekom upravnega postopka je tožeča stranka predlagala vrsto dokazov. Ogled je ponudila v podkrepitev navedb o dejanskem stanju zemljišč. V ta namen je bila predlagana tudi izpoved tožeče stranke. Slednja bi tudi pojasnila, da procesne predpostavke za omejitev njene lastninske pravice niso bile izpolnjene in da ji gre bistvena višja odškodnina. Zadnje bi potrdil še C. C.

Izvedenec ekonomske stroke in cenilec nepremičnin kmetijske stroke bi razjasnila izgubo vrednosti nepremičnin, izvedenec elektro in zdravstvene stroke pa škodljivost elektro magnetnih sevanj.

59.Upravna enota se o naštetih dokazih res ni izrekla. V tem pogledu je v izpodbijani odločbi izostala kakršnakoli obrazložitev; v njej ni nobene omembe dokazov tožeče stranke.

60.Tudi če bi naslovno sodišče lahko štelo, da je Upravna enota vse dokaze tožeče stranke zavrnila, zato ni našlo nobene razlage. Zavrnitev dokaznega predloga mora biti obrazložena.

Tako ravnanje Upravne enote je vodilo do kršitve pravil upravnega postopka. Izpodbijana odločba je zato z njimi obremenjena (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Posledično se je ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

61.Sodišče dodaja, da Upravna enota lahko odkloni izvedbo dokaza, če ta (1) ni pravno pomemben (dejstvo, ki bi se dokazovalo ni odločilno); (2) ni potreben (dejstvo je že dokazano) ali (3) ni primeren za ugotovitev določenega dejstva.

Pri zadnjem je nujna previdnost, da ne nastopi vnaprejšnja dokazna ocena. Zavrnitev dokaza pa mora, kot že rečeno, spremljati ustrezna razlaga. Za dane dokaze sodišče pripominja, da je presoja izpolnjenosti procesnih predpostavk za postopek omejitve lastninske pravice, nedvomno pravne narave. Kot taka se ne dokazuje in s tega vidika zaslišanje tožeče stranke ni potrebno. Glede ostalih zatrjevanih dejstev (tako za ta dokaz, kot tudi za preostale), pa bo Upravna enota morala najprej pretehtati ali so so usmerjeni v potrditev dejstev, ki so pravno pomembna in ali so ti dokazi potrebni.

Upravna enota ni sledila zgoraj omenjenim pravilom ZUP (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Ker niso bili izpolnjeni pogoji za spremembo odločbe (65. člen ZUS-1), jo je sodišče odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Ta jo mora obravnavati v skladu z danimi izhodišči sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Še o stroških upravnega postopka

62.Tožeča stranka je vztrajala, da je bila prikrajšana pri stroških, ker ima razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice premoženjski značaj. Upravna enota bi morala uporabiti Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT) za ocenljive zadeve.

63.Stališče tožeče stranke je napačno. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi X Ips 76/2020 z dne 10. 3. 2021 sklenilo, da je odločanje o razlastitvi v upravnem postopku neocenljiva zadeva. Nagrado odvetnika je treba odmeriti po tarifni številki 28 OT za neocenljive zadeve.

Izdatke za stranko pa lahko odvetnik obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve (tretji odstavek 11. člena OT). To pravilo mora Upravna enota vzeti v obzir pri odmeri tako imenovanih materialnih stroškov.

K III. točki izreka

65.Tožeči stranki je sodišče priznalo pavšalni znesek povračila stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1; v nadaljevanju: Pravilnik). Le-ta znaša 385,00 EUR, povečan za 22% davek na dodano vrednost, skupaj torej 469,70 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika).

V skladu z načelnim pravnim mnenjem, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo na občni seji 13. 12. 2006 je sodišče še sklenilo, da zakonske zamudne obresti od stroškov začnejo teči po poteku roka za njihovo prostovoljno izpolnitev (to je po preteku petnajstih dni od prejema te sodbe). Tožena stranka bo prišla v zamudo s plačilom šele, če jih v danem roku ne bo povrnila.

-------------------------------

Objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije številka 31/2018 z dne 4. 5. 2018.

Objavljena v Uradnem listu Evropske unije L 124/4 z dne 17. 5. 2005.

Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 80/1999 z dne 1. 10. 1999, 70/2000 z dne 8. 8. 2000, 52/2002 z dne 14. 6. 2002, 73/2004 z dne 5. 7. 2004, 119/2005 z dne 28. 12. 2005, 126/2007 z dne 31. 12. 2007, 65/2008 z dne 30. 6. 2008, 8/2010 z dne 5. 2. 2010 in 82/2013 z dne 8. 10. 2013.

Erik Kerševan, Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Ljubljana, GV Založba 2017, stran 195: "Vročilnica (oziroma povratnica, ki se uporablja pri vročanju dokumenta po pošti) se da k spisom upravne zadeve, ker je listinski dokaz o opravljeni vročitvi dokumenta."

Enako Polonca Kovač, Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 1. knjiga, Ljubljana 2020, stran 590. Primerjaj še sklepe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 232/2023 z dne 26. 9. 2023, 10. točka, I Up 187/2022 z dne 9. 11. 2022, 13. točka, I Up 84/2019 z dne 4. 3. 2020, 9. točka in nadaljnje.

Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 80/2010 z dne 12. 10. 2010, 106/2010 z dne 17. 12. 2010, 57/2012 z dne 27. 7. 2012 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-186/16-10 z dne 22. 3. 2018.

Pravila 25. člena urejajo vključevanje oziroma seznanitev javnosti z osnutkom državnega prostorskega načrta in okoljskim poročilom (Predlog zakona o umeščanju prostorskih reditev državnega pomena v prostor, EVA: 2010-2511-0016 z dne 1. 7. 2010, stran 61). Med drugim sta bila osnutek Državnega prostorskega načrta za daljnovod 2 x 110 kV Kamnik-Visoko in okoljsko poročilo objavljena na spletnih straneh občine Cerklje in Ministrstva.

Druga stran listovne številke spisa 76.

Objavljena v Uradni listih Republike Slovenije, številke: 33/1991 z dne 28. 12. 1991, 42/1997 z dne 17. 7. 1997, 66/2000 z dne 26. 7. 2000, 24/2003 z dne 7. 3. 2003, 69/2004 z dne 24. 6. 2004, 68/2006 z dne 30. 6. 2006 in 47/2013 z dne 31. 5. 2013.

Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-172/21 z dne 15. 6. 2023, 17. točka, U-I-484720 z dne 9. 3. 2023, 9. točka, U-I-263/19 z dne 15. 9. 2022, 9. točka, U-I-119/19 z dne 18. 3. 2019, 6. točka, U-I-27/19 z dne 7. 2. 2019, 6. točka in številne druge.

Lovro Šturm: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana, 2010, stran 667.

Da ni nepotrebnega prenašanja lastninske pravice najprej na državo ali občino in šele po tem na operaterja.

Predlog Energetskega zakona EZ-1, EVA: 2013-2430-0074, stran 462.

Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 110/2002 z dne 18. 12. 2002, 8/2003 z dne 24. 1. 2003 in 61/2017 z dne 2. 11. 2017.

Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 22/2007 z dne 13. 4. 2007, 108/2009 z dne 28. 12. 2009, 57/2012 z dne 27. 7. 2012, 109/2012 z dne 31. 12. 2012 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-43/13-19 z dne 24. 10. 2014.

8. točka citiranega sklepa.

Vidno iz ponudbe z dne 3. 6. 2019.

Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 83/2001 z dne 25. 10. 2001, 32/2004 z dne 2. 4. 2004, 40/2007 z dne 7. 5. 2007, 20/2018 z dne 27. 3. 2018 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije številka U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006.

V uvodu je omenila, da je tožeči stranki 3. 6. 2019 poslala ponudbo.

Pooblastilo je priloga predloga za omejitev lastninske pravice. To je vidno še iz sklepa o uvedbi postopka z dne 30. 1. 2020, druga stran.

V predlogu EZ-1 je izpostavljeno, da je postopek nujen vedno, kadar je operater pripravljen položiti celotno odškodnino in dodatnih 50% varščine; drugih okoliščin nujnosti ni treba dokazovati. To pravilo stremi k učinkoviti gradnji infrastrukture (Predlog Energetskega zakona EZ-1, EVA: 2013-2430-0074, stran 463).

Glej X Ips 37/2021 z dne 2021, 13 in 14. točka, X Ips 679/2005 z dne 28. 5. 2009, 12. točka, X Ips 744/2004 z dne 15. 9. 2008, enajsti odstavek, I Up 779/2004 z dne 13. 9. 2006, peti odstavek, I Up 781/2003 z dne 9. 2. 2006, šesti odstavek.

Erik Kerševan, Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Ljubljana, GV Založba 2017, stran 329.

Sam varovalni pas določi gradbeno dovoljenje (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 254/2017 z dne 14. 6. 2018, 16.točka).

Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije G 25/2012 z dne 14. 1. 2014, 10. točka.

Na primer: za 485 m² na jugu zemljišča parcelne številke 732/1, ki se razteza 15 m levo in desno od osi daljnovoda.

Tako Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločitvah Up-171/00-16 z dne 12. 7. 2001, 7. točka in Up-345/00 z dne 10. 1. 2002, 10. točka. Enako sklepi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 45/2019 z dne 3. 6. 2020, 12. točka, I Up 96/2018 z dne 20. 6. 2018, 11. točka, VIII Ips 245/2015 z dne 5. 4. 2016, 13. točka.

Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018, 15. točka.

Rajko Pirnat: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2020, stran 207. Erik Kerševan, Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2018, stran 272.

Tožba, stran 8.

Zapisnik o ustni obravnavi številka 352-4/2020-14 z dne 11. 6. 2020 stran 4, vloga z dne 17. 12. 2020, stran 4.

Vloga tožeče stranke z dne 17. 12. 2020, stran 4.

Vloga tožeče stranke z dne 30. 9. 2020, stran 2 in vloga z dne 17. 12. 2020, strani 4 in 5.

Zapisnik o ustni obravnavi številka 352-4/2020-14 z dne 11. 6. 2020 stran 3, tožba, stran 8.

Tega ni popravilo niti Ministrstvo v pritožbenem postopku.

Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 314/2013 z dne 6. 4. 2016, 47. točka. Enako Erik Kerševan, Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Ljubljana, GV Založba 2017, stran 272.

Objavljena v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 2/2015 z dne 9. 1. 2015, 28/2018 z dne 20. 4. 2018 in 22/2019 z dne 5. 4. 2019.

Po spremembi OT je sedaj to Tarifna številka 32.

Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številki: 24/2007 z dne 20. 3. 2007 in 107/2013 z dne 20. 12. 2013.

Zveza:

Energetski zakon (2014) - EZ-1 - člen 472, 472/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.