Jedro

Tožnica svoje delo v tujini opravlja začasno, medtem ko ima v Sloveniji redno zaposlitev, ki ji poleg plače za delo zagotavlja tudi pokojninsko zavarovanje v Sloveniji. Njen glavni delodajalec je tako slovenski, zaradi česar tožnica nima statusa čezmejne delovne migrantke v smislu jezikovne razlage zakonske določbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor tožnici za leto 2009 odmeril dohodnino v znesku 46.962,34 EUR; ugotovil, da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine znaša 6.090,56 EUR in da mora biti ta razlika plačana v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe, sicer se po preteku tega roka zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe. V svoji obrazložitvi navaja, da je bila tožnici z informativnim izračunom dohodnine za leto 2009 z dne 31. 3. 2010 odmerjena dohodnina za leto 2009. Zoper informativni izračun je tožnica pravočasno ugovarjala in vložila dopolnjen informativni izračun dohodnine. Organ pojasnjuje, da lahko zavezanec na podlagi 45. člena ZDoh-2 uveljavlja zmanjšanje davčne osnove za stroške prehrane med delom in stroške prevoza na delo in z dela glede na dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini. Ti stroški se priznajo pod pogoji in v višini, določeni v skladu z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo. V skladu s 109. členom ZDoh-2 ugotovljena letna davčna osnova, zmanjšana za olajšave, znaša 21.591,19 EUR. Dohodnina je bila od te davčne osnove odmerjena po stopnji 38,62314 % in znaša 46.962,34 EUR. Od tega zneska je bila v skladu z določbo 123. člena ZDoh-2 odšteta med letom plačana akontacija dohodnine, in sicer 40.871,78 EUR. Tožnica je uveljavljala odbitek davka, plačanega v tujini oziroma oprostitev na podlagi mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja od dohodka v višini 93.399,88 EUR. K napovedi je priložila tudi vsa ustrezna dokazila glede davčnih obveznosti izven Slovenije. V pogodbi, ki jo je Slovenija sklenila z Avstrijo, je določeno, da se v primeru, kadar rezident Slovenije doseže dohodek, ki se sme po tej pogodbi obdavčiti tudi v drugi državi pogodbenici, odprava dvojne obdavčitve istovrstnega dohodka rezidentu Slovenije zagotovi tako, da se mu dovoli odbitek v tujini plačanega davka v znesku, ki je enak davku od dohodka, plačanemu v tujini, pri tem pa tak odbitek ne sme preseči zneska dohodnine, ki bi ga bilo treba plačati po ZDoh-2 od tujih dohodkov, če odbitek ne bi bil možen. V skladu z navedeno pogodbo in določbo prvega odstavka 137. člena ZDoh-2 je bil tožnici od odmerjene dohodnine odštet znesek ustreznega dela dohodnine od tujih dohodkov v skupnem znesku 27.576,61 EUR. Ker je znesek odmerjene dohodnine na letni ravni večji od zneska med letom plačane akontacije dohodnine, mora tožnica v skladu z določbo četrtega odstavka 123. člena ZDoh-2 doplačati razliko v znesku 6.090,56 EUR.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zoper uvodoma navedeno odločbo zavrnil. V svoji obrazložitvi navaja, da je bila tožnici izdana odločba o odmeri dohodnine za leto 2009, v kateri je bil obdavčen tožničin skupni dohodek. Tožnica to odločbo izpodbija, ker zahteva priznanje olajšave po petem odstavku 113. člena ZDoh-2, ki določa olajšave za čezmejne delovne migrante, ki od delodajalca, ki ni rezident Slovenije, prejmejo dohodek iz delovnega razmerja za zaposlitev, opravljeno v tujini. Organ navaja, da ni sporno, da je tožnica dohodek prejela od avstrijskega izplačevalca A. in da je od teh dohodkov v Avstriji plačala obvezne prispevke in davke; sporno pa je, ali je dohodek prejela od avstrijskega delodajalca. V zvezi s tem organ izpostavlja, da je tožnica od 1. 9. 1999 v delovnem razmerju z družbo B. d.d., ki se s tožničinim odhodom v Avstrijo ni prekinilo, saj je bila pogodba o zaposlitvi delegata na sedežu družbe A. na Dunaju sklenjena za določen čas štirih let. V postopku odmere dohodnine je tožnica priložila tudi pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno z A., v kateri je navedeno, da je bila s sklepom skupščine delničarjev imenovana na mesto direktorice za 4 leta. Glede na to je mogoče ugotoviti, da je tožnica napotena delavka. Zaposlena je v Sloveniji in jo je delodajalec poslal opravljat delo v Avstrijo. Izplačevalec A., je hčerinska družba B., ki je tožničin delodajalec. Tožnica dela na Dunaju ne bi opravljala, če je tja ne bi napotilo B. Pri obravnavi olajšave po petem odstavku 113. člena ZDoh-2 pa je potrebno izhajati iz slovenskih predpisov, ki urejajo delovna razmerja in na podlagi le-teh je mogoče sklepati, da ZDR dovoljuje le eno delovno razmerje s polnim delovnim časom. Ker je tožnica delo na Dunaju opravljala v okviru delovnega razmerja, sklenjenega z B., je B. njen delodajalec v smislu določb ZDR in 113. člena ZDoh-2. Zato se A. ne more šteti za tožničinega delodajalca. Čeprav torej tožnica plačuje davke in prispevke v Avstriji, to ne pomeni, da je upravičena do zahtevane olajšave. Tožnica je sicer res prejela dohodek za zaposlitev, ki se opravlja v Avstriji, vendar je njen delodajalec B., ki je slovenski rezident, zato ji zahtevane olajšave ni mogoče priznati.

Tožnica vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da ji je bil kot slovenski davčni zavezanki dne 31. 3. 2010 izdan informativni izračun dohodnine za leto 2009. Ker je bil le-ta napačen, je vložila ugovor in napovedala tudi dohodek od avstrijskega izplačevalca. Nato je prvostopenjski davčni organ izdal odločbo, s katero je obdavčil tožničin skupni dohodek. Drugostopni davčni organ je njeno pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Navaja, da je kot davčna zavezanka v letu 2009 pridobivala dohodke iz zaposlitve v Republiki Sloveniji od izplačevalca v Republiki Sloveniji in dohodke iz zaposlitve od delodajalca v Avstriji, kjer je opravljala oziroma še vedno opravlja naloge direktorice družbe. Na podlagi navedenega ji je prvostopni davčni organ z izpodbijano odločbo upošteval v Avstriji plačan davek kot odbitek davka v skladu s Konvencijo med RS in Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (Konvencija), ni pa upošteval petega odstavka 113. člena ZDoh-2, po katerem se čezmejnemu delovnemu migrantu, ki od delodajalca, ki ni rezident Slovenije, prejme dohodek iz delovnega razmerja za zaposlitev, opravljeno v tujini, prizna zmanjšanje davčne osnove od tega dohodka v višini 7.000,00 EUR letno. Tožnica je upravičena do te posebne olajšave, saj delo opravlja v tujini, za opravljeno delo dobi plačilo od delodajalca, ki ni rezident Slovenije in se najmanj enkrat tedensko vrača domov v Republiko Slovenijo, kjer ima moža in hčerko; poleg tega pa se vrača tudi v družbo B. d.d., za katero opravlja nekatere naloge, ki so strateškega pomena. Delo v obeh družbah opravlja po ločenih pogodbah o zaposlitvi. Z avstrijsko in slovensko družbo ima sklenjeni dve ločeni pogodbi o zaposlitvi, na podlagi katerih tudi v obeh državah plačuje tako prispevke za socialno varnost kot tudi dohodnino. Sklenjeni ima torej dve pogodbi o zaposlitvi in sicer ima z družbo B. d.d. pogodbo o zaposlitvi sklenjeno zato, da zanjo opravlja nekatere naloge, ki so strateškega pomena, za kar prejme plačilo od slovenske družbe; z družbo A. pa lokalno opravlja operativne naloge direktorja, za kar prejme plačilo od avstrijske družbe, izplačano na podlagi avstrijske zakonodaje, tako da ta strošek direktno bremeni avstrijsko družbo, ki ni rezident Slovenije. To dejansko pomeni, da tožnice niti slovenski niti avstrijski delodajalec ne obravnavata kot napotenega delavca, ampak kot normalno zaposleno osebo, pri kateri izplačevalci ne koristijo ugodnosti, ki izhajajo iz statusa napotenega delavca, kar je ugodno za obe državi in neugodno za tožnico, ki tako v obeh državah državah plačuje prispevke za socialno varnost, kakor tudi davke. Dodaja, da je pogodba o zaposlitvi tujega delegata le okvirna pogodba, s katero ji je bilo zagotovljeno delovno mesto v avstrijski družbi, vendar ta pogodba nima narave pogodbe o zaposlitvi z vidika slovenske delovno-pravne zakonodaje in je za namene opravljanja dela v avstrijski družbi sklenila lokalno pogodbo o zaposlitvi, po kateri tudi prejema dohodek za tam opravljeno delo, ki bremeni avstrijskega delodajalca. Krovna slovenska družba svojim hčerinskim družbam večinoma priskrbi strokovno podkovano vodstveno silo, ki izhaja iz vrst domačega podjetja in, kot že rečeno, opravlja strateške naloge tudi v slovenski družbi. Glede na mnenje davčnega organa bi nekdo, ki ima sklenjeno pogodbo samo z avstrijskim delodajalcem, bil davčno upravičen do posebne olajšave, ona pa, ki pa ima sklenjeni dve pogodbi o zaposlitvi, pa do te olajšave naj ne bi bila upravičena, kar pa ni dopustno. 14. člen Ustave RS namreč narekuje, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in svoboščine in da so vsi pred zakonom enaki. Dejstvo, da je tožnica zaposlena pri hčerinskem podjetju svojega prvega delodajalca, ne more vplivati na priznanje posebne olajšave. Nobenega dokaza ni, da se bo po koncu mandata leta 2011 vrnila na staro delovno mesto v družbi B. d.d.. Pravzaprav je s 1. 1. 2011 postala rezidentka Avstrije in sedaj tam opravlja delo kot avstrijska rezidentka. Verjetno pa res ne bi opravljala dela na tem delovnem mestu, če ne bi bila poprej zaposlena v družbi B. d.d.. Ker se drugostopenjski davčni organ v svoji obrazložitvi sklicuje tudi na določbe Zakona o delovnih razmerjih, tožnica odgovarja, da te določbe za davčne namene niso relevantne, v kolikor je potrebno ugotoviti, ali posamezniku pripada določena olajšava po davčni zakonodaji. Tožnica ima sklenjeno ločeno pogodbo o zaposlitvi na območju druge države, kamor pa slovenska delovna zakonodaja ne sega, zato so edine relevantne določbe določbe Konvencije, v katerih ni zaslediti, da za namene priznavanja davčnih ugodnosti, posameznik ne bi smel prejemati dveh plač oziroma biti zaposlen pri dveh delodajalcih. Glede na cilje, načela in poglavitne rešitve, predlagana olajšava za čezmejne delovne migrante na enak način rešuje davčni položaj vseh zavezancev, ki dosegajo dohodke iz delovnega razmerja z opravljanjem zaposlitve v tujini pri tujem delodajalcu kot čezmejni delovni migranti, ne glede na to, v kateri državi so našli zaposlitev. Meni, da je tako dokazala, da je kot rezidentka Slovenije, kot čezmejna delovna migrantka, ki od delodajalca, ki ni rezident Slovenije, prejema dohodek iz delovnega razmerja za zaposlitev, opravljeno v tujini, upravičena do zmanjšanja davčne osnove od tega dohodka v višini 7.000,00 EUR na podlagi petega odstavka 113. člena ZDoh-2, saj bi kakršnokoli drugačno stališče pomenilo davčno diskriminacijo tožeče stranke, kar pa ni dopustno. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, pri čemer naj samo odloči o stvari oziroma da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v odločbi davčnega organa druge stopnje z dne 28. 9. 2011. Dodaja, da je sporna olajšava določena s slovenskim zakonom, 5. odstavkom 113. ZDoh-2. Za konkretna vprašanja v davčnem postopku, ki se nanašajo na delovna razmerja, se uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in zaradi uporabe ZDR ni bila kršena davčna zakonodaja, niti mednarodna konvencija. Dejstvo je, da je tožničin primarni delodajalec slovenska pravna oseba, ki je tožnico napotila na delo oziroma v delovno razmerje z avstrijsko pravno osebo. Glede enakopravnosti z drugimi rezidenti Slovenije, ki opravljajo delo samo v Avstriji, tožena stranka navaja, da v konkretni zadevi ne gre za tak primer in da zavezanci, ki jih v tožbi navaja tožnica, niso v delovnem razmerju s slovenskim delodajalcem in so zato čezmejni delovni migranti, kar pa ne velja za tožnico, ki je primarno zaposlena pri slovenskem delodajalcu.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi v celoti prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo iz razlogov, navedenih v tožbi in poudarja, da nima nobenega primarnega delodajalca, ampak dva sočasna enakopravna delodajalca in bi zato v zvezi z izplačili, prejetimi od delodajalca, ki ni rezident Slovenije, morala biti upravičena do posebne olajšave po petem odstavku 113. člena ZDoh-2. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je imela tožnica v obdobju, na katero se nanaša odločba o odmeri dohodnine (2009), prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in je torej bila slovenska rezidentka. Sporno tudi ni, da je bila tožnica v navedenem koledarskem letu zaposlena tako v slovenski, kot tudi v avstrijski družbi in da je pri obeh za svoje delo tudi prejemala dohodek. Sporno pa je, ali je treba tožnici, ki je prejemala dohodek tudi od avstrijske družbe, priznati posebno davčno olajšavo po 5. odstavku 113. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2).

Slednji določa, da se čezmejnemu delovnemu migrantu, ki od delodajalca, ki ni rezident Slovenije, prejme dohodek iz delovnega razmerja za zaposlitev, opravljeno v tujini, prizna zmanjšanje davčne osnove od tega dohodka (za leto 2009 je ta olajšava znašala 7.000,00 EUR), pri čemer je čezmejni delovni migrant zavezanec, ki zaradi opravljanja dela v tujini odhaja v tujino in se dnevno ali najmanj enkrat tedensko vrača v Slovenijo.

Iz upravnih spisov, predvsem iz obeh pogodb, je razvidno, da je tožnico njen slovenski delodajalec napotil na delo v Avstrijo za določen čas štirih let, z možnostjo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto primerno njeni strokovni izobrazbi, znanju in možnostim, glede na to, da je tožnica pri njem v delovnem razmerju za nedoločen čas. Pri tem je bila tožnica v Avstriji zaposlena na sedežu hčerinske družbe matičnega podjetja. Hčerinska družba ji je mesečno zagotavljala neto plačo, pri čemer plačilo ni vključevalo pokojninskega zavarovanja, pač pa je imela tožnica tudi možnost udeležbe v letni shemi nagrajevanja za uspešnost, ki jo opredeli matično podjetje oziroma vodstvo skupine družb. Navedeno pa daje podlago za ugotovitev, da je tožnica svoje delo v Avstriji opravljala začasno, medtem ko ima v Sloveniji redno zaposlitev, ki ji poleg plače za delo zagotavlja tudi pokojninsko zavarovanje v Sloveniji, torej je njen glavni delodajalec slovenski. To pa daje tudi podlago za zaključek, da tožnica nima statusa čezmejne delovne migrantke v smislu jezikovne razlage zgoraj navedene zakonske določbe.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je po mnenju sodišča odločitev upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega) pravilna. Upravni organ je pravilno odločil, ko tožnici ni priznal uveljavljene olajšave, saj je pravilno ugotovil, da tožnica za to ne izpolnjuje vseh zahtevanih pogojev. Za svojo odločitev je navedel razloge, s katerimi se sodišče strinja in jih zato, v izogib ponavljanju, ne bo ponavljalo (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je upravni organ tudi pravilno uporabil materialno pravo o odmeri dohodnine.

Sodišče zato zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Neutemeljen je tožbeni ugovor neenakega obravnavanja. Načelo enakosti pred zakonom namreč po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča RS zahteva primerljivost bistveno enakih položajev davčnih zavezancev. V konkretnem primeru pa tožnica, ki je kot rezidentka Slovenije prejemala dohodek v Avstriji, ni v enakem položaju kot čezmejni delovni migrant, ki dohodek prejema v Avstriji od avstrijskega delodajalca, kar pa je podlaga za različno obravnavanje.

Na podlagi navedenega je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.