Jedro

Ugotovljena dejstva pokažejo, da je tudi glede poslovnega prostora že pokojni v bistvenem delu pogodbene obveznosti izpolnil. V kolikor pa tožnica vztraja, da jih ni, je do tega prišlo zgolj zaradi njene odklonitve sodelovanja in kasneje predvsem zaradi zelo očitnega skupnega delovanja tožnice in tretjega toženca, usmerjenega v cilj, da ne bi postala zemljiškoknjižna solastnica lokala in da na njem ne bi pridobila posesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prva ter druga toženka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ponovno zavrnilo vse tožbene zahtevke tožnice in sicer primarni zahtevek na ugotovitev, da je sporazum o razdružitvi skupnega premoženja z dne 6. 1. 1992, sklenjen med tožnico in A. A., umrlem ... 11. 1993, razveljavljen oziroma podrejeno razvezan (I. točka izreka), nadalje pa tudi zahtevek za razveljavitev oziroma razvezo tega sporazuma ter na ugotovitev, da so v zahtevku navedene nepremičnine skupna last tožnice in tožencev kot dedičev po pokojnem A. A. in na razdelitev prej naštetih nepremičnin kot skupne lastnine tako, da se na njej vzpostavi solastniški delež tožnice do ½, tožencev pa vsakega do 1/6, nadalje tudi za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, primernega za vknjižbo tožničinega solastninskega deleža na nepremičninah, na plačilo denarnih zneskov iz naslova kupnine za poslovni prostor v Celovcu, likvidacijske mase podjetja B., d.o.o., prihrankov na bančnih računih pri avstrijskih bankah, gotovinskih prihrankov, premičnin in opreme v stanovanjski stavbi S. 1 v Ljubljani, prodaje avtomobila Porsche in terjatve do C. C. oziroma podrejeno na ugotovitev polovičnega deleža tožnice na tej terjatvi (II. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi drugi podrejeni tožbeni zahtevek tožnice, da so ji toženci dolžni izročiti v last in posest opremljen poslovni prostor v izmeri najmanj 70 m2 tlorisne površine na Z., ji izstaviti z.k. listino za vpis lastninske pravice na nepremičnini poslovnem prostoru – gostinskem lokalu v skupni izmeri 125,69 m2, vpisanem v B listu z. k. vl. št. 04, parc. št. 99 k. o. ... v idealnem solastniškem deležu do 40/100, ji izročiti prazen poslovni prostor v izmeri 103,28 m2 v stavbi T. 1, Ljubljana, nadalje, da sta se prva in druga toženka dolžni odpovedati vsaka svojemu solastniškemu deležu do 14/100 na tem poslovnem prostoru v korist tretjega toženca ter temu izstaviti ustrezno z.k. listino, na plačilo denarnega zneska ter mesečnega zneska 511,29 EUR od vložitve zahteve dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer vsak od tožencev do 1/3 (III. točka izreka). Tožnici je sodišče prve stopnje na koncu naložilo, da je dolžna povrniti pravdne stroške prvi toženi stranki 11.060,86 EUR ter drugi toženi stranki 10.036,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter na kršitev človekovih pravic, določenih z Ustavo in EKČP. Pritožba je obširna, pritožbeno sodišče bo povzelo v nadaljevanju le najbolj poudarjene pritožbene očitke. Tožnica uveljavlja, da toženci niso izpolnili oziroma so kršili sledeče štiri bistvene obveznosti iz sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja z dne 6. 1. 1992: 1. izročitev stanovanja na Š. v last, 2. izročitev opremljenega poslovnega prostora v last in posest, 3. plačevanje preživnine od junija 2003 dalje, 4. dopuščanje uporabe vikenda na N. po letu 2000. Tožnica je pred pravdo pozvalo tožence na izpolnitev še neizpolnjenih obveznosti, vendar jih niso izpolnili, zato je uveljavila razvezno upravičenje z izvensodno izjavo z dne 15. 10. 2003 in nato z vložitvijo tožbe v tej zadevi. Glede izpolnitve obveznosti izročitve stanovanja na Š. 1 v njeno last pritožnica poudarja, da je pravni prednik tožencev v sporazumu prevzel pravno poslovno obveznost, da ji omogoči tabularni vpis lastninske pravice na stanovanju bodisi tako, da ji izroči potrebne zemljiškoknjižne listine, na podlagi katerih bi lahko neposredno predlagala svoj tabularni vpis, bodisi tako, da bi to storil sam. Ta obveznost je zapadla šele v letu 2002 ob vzpostavitvi etažne lastnine na stavbi Š. 1. Tožnica, ki stanovanje poseduje že vse od leta 1992 dalje, kot neizpolnitev šteje opustitev tožencev, da ji ob vzpostavitvi etažne lastnine na stavbi niso zagotovili oziroma omogočili vpisa njene lastninske pravice. Za to ne zadostuje zemljiškoknjižno dovolilo, ampak predložitev verige vseh zemljiškoknjižnih listin, s katerimi bi se izkazal zaporedni prenos lastninske pravice od investitorja D. do tožnice. Očitno napačno je sklicevanje sodišča na domnevne alternativne praktične možnosti tožnice, da bi dosegla svoj tabularni vpis pri spornem stanovanju. Obstoj teh možnosti ne izključuje obveznosti odtujitelja, da pridobitelju z izročitvijo potrebnih zemljiškoknjižnih listin omogoči ali zagotovi vpis v rednem zemljiškoknjižnem postopku. Sodišče je prezrlo tožničina pojasnila, da so bile takšne možnosti bodisi poizkušane, bodisi nemogoče. Tožnica je kljub začeti pravdi za izročitev listin utemeljeno uveljavila razvezno upravičenje, ker ji toženci niso izročili potrebnih zemljiškoknjižnih listin. Brez dvoma je potrebni listini imela vsaj prva toženka, ki je obe listini v kopijah predložila v prejšnji pravdni spis, v korespondenci pred začetkom pravde pa ni zanikala, da bi jih imela in je tudi kasneje v letu 2006 izrazila eventuelno pripravljenost, da svoj izvod pogodbe izroči tožnici. Glede izpolnitve obveznosti izročitve poslovnega prostora v last za tožnico niso sporna dejstva, da sta stranki sporazuma predvideli možnost izročitve (še nedoločenega) nadomestnega poslovnega prostora v izmeri 50 m2, da je pravni prednik tožencev po sklenitvi sporazuma namesto prvotno dogovorjenega lokala na Z., tožnici ustno ponudil nadomesti lokal E., ji ob ogledu predal ključe in rekel „sedaj je lokal tvoj“, da je tožnica takrat ključe sprejela in da se je z nadomestnim lokalom E. strinjala, da je od pravnega prednika tožencev v začetku let 1993 prejela aneks k sporazumu, da bo postala solastnica spornega poslovnega prostora do 40/100, pravni prednik pa bi ostal večinski solastnik do 42/100, da je izrazil namero, da bo skupnemu sinu naknadno podaril preostali delež na lokalu E. in da tožnica ponujenega dodatka ni podpisala. Tožnica in pravni prednik tožencev nista spremenila sporazuma, ampak sta se le dogovorila za nadomestno izpolnitev, prvotno dogovorjena obveznost izročiti lokal na Z. pa bi ugasnila šele in pod pogojem, če bi bila nadomestna izpolnitev dejansko opravljena. S tem, ko je pravni prednik tožencev posredoval tožnici enostransko podpisan dodatek k sporazumu, ni dokončal izpolnitve, zato s tem ni prenehala njegova obveznost po sporazumu, da tožnici izroči prvotno dogovorjeni ali nadomestni poslovni prostor v last. Ravnanja pravnega prednika tožencev so nesporno izkazovala njegovo pripravljenost in voljo, da tožnici izpolni sporazum v obliki nadomestne izpolnitve, ki pa ni bila realizirana, saj je tožnica takrat ni sprejela in pri njej ni sodelovala s potrebnimi dejanji. Zato je zašla v upniško zamudo in takrat ni mogla uveljaviti razveznega upravičenja. Med pravnimi posledicami upniške zamude pa ni prenehanja obveznosti, ki še zmeraj ostaja neizpolnjena. Upniška zamuda preneha, ko upnik dolžnika naknadno pozove na izpolnitev in to je tožnica dokazano storila v juniju 2003 s priporočeno poslanimi dopisi. Sodišče bi moralo preveriti in preizkusiti, ali in kdaj je prenehala tožničina upniška zamuda, saj je to edino relevantno v tej zadevi. Tožnica vztraja, da obveznost izročitve poslovnega prostora v last ni bila izpolnjena do trenutka, ko je uveljavila svoja razvezna upravičenja v letu 2003, kar je relevanten čas za presojo utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka. Sodišče je prezrlo, da aktualni tabularni vpis solastninske pravice tožnice na lokalu E., ki ga je prva toženka izposlovala šele oktobra 2009, ne more retroaktivno razvrednotiti predhodne razveze pogodbe. Poleg tega je sodišče prezrlo, da zaradi vpisa tožničine solastninske pravice na lokalu E. poteka izbrisna pravda, v kateri je tožbo vložil tretji toženec, naknadno pa se je k njegovi tožba kot njegova pravdna zaveznica in enotna sospornica pridružila prva toženka. Ker je bil institut amortizacije zemljiškoknjižne listine očitno zlorabljen, tožnica nima možnosti nikakršne obrambe in je izid navedene pravde tako rekoč gotov. Tožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča, da je pravni prednik tožencev izročil lokal E. v izključno posest tretjemu tožencu potem, ko je odklonila podpis dodatka k sporazumu, s katerim ji je ponujal prepis zgolj solastniškega deleža. Posest lokala E. je potem izvrševal zgolj in samo tretji toženec v svojem imenu in za svoj račun, nato pa ga v letu 2002 oddal v nadaljnji podnajem, kar sta prva in druga toženka naknadno odobrili. Glede vrnitve ključev lokala E. sodišče tožnici neutemeljeno očita domnevna neskladja v njenih izpovedbah in prezre, da ji je pravni prednik predal ključe, ko sploh še ni bil lastnik lokala. Nezakonito je odločitev tudi oprlo na izpoved F. F. v prejšnji pravdi II P 301/96, poleg tega je njena izpoved nezanesljiva. Ni dokazano, da bi tožnica kdaj dokončno nastopila dejansko posest in uživanje spornega poslovnega prostora oziroma, da ključev po ogledu ni vrnila. Tožnica se strinja z ugotovitvijo sodišča, da tretji toženec deluje v smeri, da ji sporazum ne bi bil izpolnjen. Notranja razmerja tožencev kot sodedičev in skupnosti dolžnikov tožnice ne zadevajo, saj noben od njih kot solidarni dolžnik obveznosti do nje ni izpolnil. Glede opreme in ureditve lokala E. tožnica vztraja, da lokal še najmanj do maja 1993 ni bil primeren za odprtje. Vlaganja prejšnjega vlagalca ne povejo ničesar o njegovi naknadni normalni ali prekomerni obrabi ali poškodovanju, poleg tega je prva toženka dokazila o tem vložila prepozno. Glede uporabe vikenda na N. tožnica v tej pravdi uveljavlja, da je sporazum utemeljeno razvezala tudi zato, ker so toženci v letu 2000 začeli kršiti svojo obveznost, da bi ji dopustili rabo vikenda. Tožnica kot kršitve ne uveljavlja tega, da nima ključev vikenda, ampak da prva in druga toženka po letu 2000 od nje zahtevata popolno prepustitev posesti vikenda. Tožnica v pritožbi nadalje obširno zavrača kot nepravilno, nezakonito in nedokazano sklepanje sodišča o tem, da naj bi ji tretji toženec pomagal v tej pravdi in deloval usklajeno z njo, sploh pa ni nobene pravne podlage za očitek, da sta „eno“ oziroma „enotna stranka“. Tretji toženec je glede lokala E. deloval ves čas v smeri lastnih premoženjskih nagibov. Še posebej tožnica zavrača žaljivo obdolžitev o domnevni zlorabi pravic na njeni strani. Tožnica je utemeljeno izkoristila zakonsko razvezno upravičenje zaradi neizpolnitve po 124. in ostalih členih ZOR, ker je tožence v primernem roku pozvala na izpolnitev sporazuma, pa nobeden od njih ni reagiral: niso začeli z nikakršnimi aktivnostmi glede izgradnje osnovno mišljenega poslovnega prostora na Z., lokal E. so oddajali v najem in niso začeli z aktivnostmi za njegovo izpraznitev in primopredajo, začeli so ji odrekati uporabo vikenda na N. in ji nasprotovali, ko je poskušala pridobiti manjkajoče pogodbe za stanovanje. Glede podrednega zahtevka je sodišče prezrlo procesno gradivo tožnice, s katerim se je branila pred ugovorom zastaranja, ko je uveljavljala, da sta ji prva in druga toženka pripoznali pravico do pridobitve poslovnega prostora, kar zadostuje za pretrganje zastaranja. Posebej je zgrešeno tudi sklicevanje na pravno pravilo 389. člena ZOR, saj ta določba ni uporabljiva za presojo posledic in pomena dolžnikove tožbe zoper upnika in drugih procesnih dejanj, s katerimi dolžnik priznava svoj dolg ali njegov temelj oziroma ponuja izpolnitev.

3. Prva in druga toženka sta vložili odgovor na pritožbo, obe zavračata vse pritožbene trditve kot neutemeljene in predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Spor med pravdnima strankama izvira iz dne 6. 1. 1992 sklenjenega sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja (v nadaljevanju sporazum), ki sta ga kot pogodbenika podpisala in pred sodnikom overila tožnica in njen tedanji mož A. A., s katerim sta se kasneje razvezala. Slednji je 16. 11. 1993 umrl, v tej pravdi pa kot toženci nastopajo njegovi dediči: prva toženka je njegova vdova, druga toženka hčerka, tretji toženec njegov in tožničin sin. Tožnica zaradi neizpolnitve obveznosti iz sporazuma zoper tožence uveljavlja več zahtevkov, primarnih in podrejenih, najprej glede razveze oziroma razveljavitve sporazuma, nato pa na ugotovitev obsega skupnega premoženja in njegove razdelitve ter podredno tudi zahtevek za izpolnitev obveznosti iz sporazuma. Spori med pravdnima strankama in kasneje med dediči po pokojnem A. A. so številni, dolgotrajni, v dejanskem in pravnem pogledu kompleksni in zapleteni.

6. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že enkrat odločalo in sicer je s sodbo in sklepom I Cp 186/2009 z dne 9. 7. 2009 zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo vse zahtevke tožnice, ker jih je uveljavljala prepozno. Revizijsko sodišče je s sklepom II Ips 232/2010 z dne 23. 6. 2011 ugodilo reviziji tožnice ter sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V revizijskih napotkih je opozorilo, da je potrebno za odgovor na temeljno vprašanje v tej zadevi, ali je bila tožničina izjava o razdrtju pogodbe z dne 15. 10. 2003 pravno učinkovita ter ali so na njeni podlagi nastale pravne posledice razdrtja pogodbe, najprej zavzeti stališče o tem, ali je imela tožnica pravico razdreti oziroma razveljaviti pogodbo. V zvezi s tem vprašanjem je potrebno ugotoviti, ali so bile posamezne pogodbene obveznosti izpolnjene, če niso bile pa, ali je zaradi neizpolnjenega dela obveznosti tožnica pridobila pravico razveljaviti oziroma razdreti pogodbo. Če bi bilo slednje ugotovljeno, pa bi sledila presoja o tem, kdaj je zapadla katera od pogodbenih obveznosti (kdaj je tožnica pridobila izpolnitveni zahtevek) oziroma kdaj je morebiti prišla v upniško zamudo, nato pa še o tem, ali je bil tek zastaranja pretrgan, ker so dolžniki pripoznali dolg.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v zadostni meri in pravilno ugotovilo za odločitev pomembna dejstva, materialno pravo je pravilno uporabilo in tudi ni zagrešilo očitanih procesnih kršitev. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. V pritožbi večkrat očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato po presoji pritožbenega sodišča ni storjena. Tudi ni bila kršena tožničina pravica do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), češ da naj bi sodišče prezrlo procesno gradivo, na katerega se sklicuje tožnica. Procesno gradivo obeh pravdnih strank je zelo obsežno, deloma za odločitev tudi nepotrebno in nepomembno. Vendar ga glede bistvenih ugovorov in trditev tožnice, ki se tičejo odločilnih dejstev, sodišče ni prezrlo. Dokazna ocena ni sprejeta v nasprotju z določbo 8. člena ZPP. Sklicevanje sodbe na izpoved priče F. F. v pravdnem postopku II P 301/96 bi sicer lahko pomenilo kršitev načela neposrednosti (prvi odstavek 4. člena ZPP), ker je bil ta dokaz izveden pred drugim sodnikom. Ker pa sta pri zaslišanju priče obe stranki sodelovali in ker odločitev ne temelji samo na izpovedi te priče, po presoji pritožbenega sodišča ni bilo kršeno načelo neposrednosti (sicer pa se pritožba glede drugih okoliščin na izpoved te priče tudi sama sklicuje).

8. Materialnopravna podlaga za odločitev v tej zadevi je v določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki urejajo razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve (členi 124 do 127) oziroma določbah sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ), ki v členih 103 do 106 ureja prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve(1) ter glede na ugovor zastaranja v določbah 360 do 380 člena ZOR oziroma sedaj 335 do 370 člena OZ. Tožnica v številnih vlogah trdi in tudi v pritožbi ponavlja, da je zaradi delne neizpolnitve pogodbe v letu 2003 tožence pisno pozvala k izpolnitvi obveznosti in ker niso ravnali v skladu z njeno zahtevo je dne 15. 10. 2003 podala izjavo o razdrtju pogodbe. V obravnavani zadevi je tožbo vložila 16. 10. 2003 in zahtevek za ugotovitev, da je sporazum razvezan oz. razveljavljen ter za ugotovitev skupnega premoženja ter deležev na njem, utemeljevala s trditvami o neizpolnitvi obveznosti iz točk II. in IV. sporazuma, v povezavi s točko X. sporazuma. Kasneje je dopolnila trditveno podlago glede neizpolnitve obveznosti iz sporazuma in navedla, da so toženci kršili sporazum tudi v točkah V. in VI. ki se tičejo plačevanja preživnine in pravice do uporabe vikenda.

9. Med pravdnima strankama je že tekel postopek na ugotovitev ničnosti in podrejeno na razvezo sporazuma zaradi neizpolnitve obveznosti iz sporazuma, takrat glede obveznosti izročitve osebnega vozila in izročitve poslovnega prostora. Postopek je tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi II P 301/96, v tej zadevi so bili vsi zahtevki tožeče stranke pravnomočno zavrnjeni. Odločitev prvostopenjskega sodišča je temeljila na ugotovitvi, da tožnica pravnemu predniku tožencev hkrati z opominom ni postavila tudi naknadnega roka za izpolnitev obveznosti iz sporazuma. V pritožbenem postopku je sodišče druge stopnje tej argumentaciji sledilo in v okviru presoje namena pravnega prednika tožencev, da tožnici izpolni sporazum, izrecno pritrdilo prepričljivim razlogom sodbe, da je svoje obveznosti pretežno izpolnil ali hotel izpolniti, pa mu to zaradi tožničinega nesodelovanja ni uspelo. Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo in sodbi spremenilo tako, da je zahtevku za razvezo pogodbe ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje o delitvi skupnega premoženja. Enako je odločilo po razveljavitvi te sodbe v postopku odločanja o ustavni pritožbi. Ustavno sodišče je nato ugodilo ustavni pritožbi prve in druge toženke ter odločilo, da se revizija zavrne in potrdi pravnomočna sodba o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

10. Sodišče prve stopnje se je v ponovljenem postopku opredelilo tudi do pomena X. točke sporazuma, v kateri sta se pravdni stranki dogovorili, da se sporazum lahko razveljavi in ima tožnica možnost uveljavljati delež na skupnem premoženju v primeru, če ne bi prišlo do izpolnitve III. in IV. točke pogodbe. Glede na potek postopka in vsebino odločanja je očitno upoštevalo že zavzeto stališče v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 301/96, da pogodbeni dogovor ne izključuje pravice pogodbene stranke, da po ZOR oziroma OZ zahteva odstop od pogodbe oziroma jo razveže v primeru kršitve sporazuma.

11. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da so bile tiste pogodbene obveznosti iz sporazuma, na katere tožnica opira t. im. razvezno upravičenje, izpolnjene, glede izročitve poslovnega prostora in preživnine pa hkrati tudi zastarane. Tožnica v pritožbi vztraja, da toženci niso izpolnili vseh pogodbenih obveznosti oziroma da so kršili sledeče bistvene obveznosti iz sporazuma: izročitev stanovanja na Š. 1 v last, izročitev opremljenega poslovnega prostora v last in posest, plačevanje preživnine od junija 2003 dalje ter dopuščanje uporabe vikenda na N. po letu 2000. Glede izročitve stanovanja na Š. 1 v last:

12. Tožnica in pokojni A. A. sta v II. točki sporazuma ugotovila, da je A. A. izključni lastnik štirisobnega stanovanja št. 14 v izmeri 117,23 m2 v stanovanjski soseski ..., na podlagi kupne pogodbe, sklenjene z D., p.o., št. BS 2/1 -894/91 z dne 29. 3. 1991 in pogodbe o razdružitvi solastnine z dne 29. 12. 1991. Stanovanje takrat še ni bilo vpisano v zemljiški knjigi kot etažna lastnina. A. A. se je zavezal izročiti tožnici na račun skupnega premoženja navedeno stanovanje z izrecnim dovoljenjem, da se na podlagi te pogodbe potem, ko bo stanovanje vpisano v zemljiški knjigi kot etažna lastnina, vknjiži lastninska pravica na tožnico. Dejstva, ki jih je glede izpolnitve te obveznosti ugotovilo prvostopenjsko sodišče, so sledeča: tožnici je pokojni A. A. to stanovanje izročil, vanj se je vselila in v njem biva že od januarja 1992; na tem naslovu je stalno prijavljena, zanj plačuje stroške in davke; toženki nista uveljavljali, da stanovanje spada v zapuščinsko maso po zapustniku in tožnice nista motili v njeni lastniški posesti stanovanja; tožnica je vložila zoper tožence in D. d.d. leta 2000 tožbo na izročitev listin za vknjižbo lastninske pravice na stanovanju v zemljiški knjigi; postopek v tej zadevi je prekinjen; tožnica je najkasneje od 25. 9. 1995 razpolagala s kopijo pogodbe o nakupu stanovanja od investitorja D., d.d., s kopijo pogodbe o razdružitvi pa je razpolagala od maja 1998; tožnica ni sprožila postopka amortizacije manjkajočih listin in jih tudi ni poiskala v ustreznih arhivih; trenutno se stanovanje nahaja v stečajni masi D., d.d., in so nanj že posegli upniki stečajnega dolžnika; dediči tožnici ne morejo izdati veljavnega zemljiškoknjižnega dovolila, ker niso lastniki stanovanja.

13. Pritožnica kot neizpolnitev sporazuma šteje in uveljavlja opustitev tožencev, da ji ob vzpostavitvi etažne lastnine na stavbi Š. 1 v letu 2002 niso omogočili vknjižbe njene lastninske pravice na tem stanovanju in sicer z izročitvijo potrebnih izvirnikov zemljiškoknjižnih listin: 1. izvirnika overjene prve prodajne pogodbe, s katerim sta pravni prednik tožencev in prva toženka odkupila to stanovanje od D. in 2. izvirnika overjene razdružitvene pogodbe med njima. Obe navedeni listini sta nedvomno obstajali že ob sklenitvi sporazuma 6. 1. 1992, saj sta navedeni v II. točki sporazuma. Res je, da se pokojni A. A. v sporazumu ni izrecno zavezal k izročitvi za vknjižbo lastninske pravice na stanovanju potrebnih listin in da sporazum vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, pri čemer je bila realizacija vknjižbe odložena do vzpostavitve etažne lastnine na stanovanju in dopuščena obema pogodbenikoma (VIII. točka sporazuma). Šele takrat bi moral pok. A. A. tožnici omogočiti vknjižbo, ne le z izročitvijo izvirnikov listin, ampak z izdajo novega za vknjižbo v zemljiško knjigo ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila. Po smrti A. A. je jasno, da na tak način dogovorjene pogodbene obveznosti ni mogoče realizirati. Toženci so pravni nasledniki A. A., niso pa lastniki stanovanja. Če tožnica trdi, da za vknjižbo potrebnih listin sama nima, ker jih od pokojnega A. A. ni prejela in jih ni zahtevala ob sklenitvi sporazuma, hkrati pa tudi vsi trije toženci trdijo, da originalnih pogodb nimajo, zato jih ne morejo izročiti, ne more nanje kot dediče po pokojnem A. A. nasloviti očitka o neizpolnitvi pogodbenih obveznosti glede stanovanja, četudi so zapadle v letu 2002. Sicer pa je dokazno breme za trditve, da toženci listine imajo, na tožnici, ki pa pri dokazovanju tega dejstva očitno ni bila uspešna. Prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da ji toženci, ker niso lastniki stanovanja (stanovanje se nahaja v stečajni masi prodajalca D., d.d. - v stečaju), ne morejo izstaviti ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila. Tožnica sama bi morala zato v obdobju po vzpostavitvi etažne lastnine v tej situaciji, ko so se za vknjižbo lastninske pravice na stanovanje potrebne listine očitno izgubile, ker jih nima nobena od pravdnih strank, doseči njihovo vzpostavitev na podlagi prej veljavnih določb Zakona o zemljiški knjigi, ki se nanašajo na vzpostavitev zemljiškoknjižne listine. Tudi če bi bile ostale možnosti za pridobitev manjkajočih zemljiškoknjižnih listin očitno zgrešene, kot trdi pritožba (npr. pridobitev listin pri investitorju, pri davčnem organu, v zbirki listin zemljiške knjige, s tožbo na podlagi priposestvovanja …), pa pritožba nima prav, da institut amortizacije zemljiškoknjižnih listin v konkretni zadevi ne bi prišel v poštev.

Glede izročitve opremljenega poslovnega prostora v last in posest:

14. V IV. točki sporazuma sta se pogodbenika dogovorila, da bo A. A. uredil in izročil tožnici v last v roku enega leta lokal ob Z. cesti v Ljubljani v izmeri cca 70 m2 skupne površine, razen v primeru, če se stranke ne bi sporazumele za drugo lokacijo, vendar bi ji v takšnem primeru moral izročiti lokal le v izmeri cca 50 m2. Dejstva, ki jih je o izpolnitvi tega dela sporazuma ugotovilo prvostopenjsko sodišče, so sledeča: pok. A. A. je tožnici v okviru v sporazumu predvidene možne nadomestne izpolnitve ponudil solastnino na lokalu E. v deležu 40/100, ki v naravi predstavlja 50 m2; tožnici je izročil ključe lokala in izjavil, da je sedaj lokal njen; izročil ji je tudi pisni dodatek k sporazumu, na podlagi katerega bi tožnica dosegla vknjižbo solastninske pravice na lokalu; tožnica tega dodatka ni želela podpisati; zapustnik in tretji toženec sta 14. 4. 1993 sklenila najemno pogodbo, s katero je zapustnik oddal sinu lokal za nedoločen čas in brez plačila najemnine; tretji toženec je kljub prepovedi v pogodbi lokal oddal v podnajem v letu 2002 brez vednosti in soglasja prve in druge toženke. Tožnica in toženec (mati in sin) po ugotovitvah sodbe po smrti A. A. ves čas delujeta usklajeno v smeri rušitve sporazuma. Toženki priznavata tožnici solastninski delež 40/100 na lokalu E., toženec pa je edini, ki tožnici odreka lastnino na tem lokalu. Tekom postopka je zemljiškoknjižno sodišče pri tej nepremičnini dovolilo vzpostavitev zemljiškoknjižnih listin in dovolilo vknjižbo lastninske pravice v korist tožnice sklepom, ki ga je tožnica prejela 27. 10. 2009 in se zoper njega ni pritožila. Navedeno vknjižbo lastninske pravice v korist tožnice pa toženec izpodbija s posebno tožbo. Sodba še ugotavlja, da je bil lokal v letu 1993 ustrezno opremljen in od tretjega toženca oziroma najemnikov ni terjal obsežnejših vlaganj oziroma obnove.

15. Tožnica v pritožbi priznava, da je še za časa življenja pravnega prednika tožencev sprejela ključe lokala E. in se z nadomestnim lokalom strinjala. Kasneje ponujenega dodatka k sporazumu, po katerem bi postala solastnica lokala, ni podpisala, ker se ni strinjala zgolj s solastninskim deležem na lokalu. Priznava, da je pravni prednik tožencev izrazil namero, da bo njunemu skupnemu sinu naknadno podaril preostali solastniški delež lokala E., tako da bi bila na koncu solastnika ona in njun sin. Končno priznava tudi, da so ravnanja pravnega prednika tožencev izkazovala pripravljenost in voljo, da ji izpolni sporazum v obliki nadomestne izpolnitve, ki pa ni bila realizirana, ker je sama takrat ni sprejela in pri njej ni sodelovala s potrebnimi dejanji ter prav zato zašla v upniško zamudo (325. člen ZOR). Ker pa je naknadno pozvala tožence na izpolnitev, kar je glede izročitve poslovnega prostora storila v juniju 2003, je po njenem upniška zamuda prenehala. Kljub temu vztraja, da ji vse do trenutka, ko je uveljavila svoje razvezno upravičenje v letu 2003, obveznost izročitve poslovnega prostora v last ni bila izpolnjena, prav tako tudi ne po poteku 30-dnevnega roka, ki ga je dala tožencem za izpolnitev s priporočenimi dopisi v letu 2003. Tožnica takrat še vedno ni bila vknjižena kot solastnica lokala E., niti ga ni imela v posesti, ker je bil oddan v najem.

16. Tudi če ima pritožba prav, da aktualni zemljiškoknjižni vpis solastninske pravice tožnice na lokalu E., do katerega je prišlo med postopkom na predlog prve toženke, ne vpliva na tožničino možnost uveljaviti razvezno upravičenje v letu 2003, pa po presoji pritožbenega sodišča že zgoraj navedena pravilno. Ugotovljena dejstva pokažejo, da je tudi glede poslovnega prostora že pokojni A. A. v bistvenem delu pogodbene obveznosti izpolnil. V kolikor pa tožnica vztraja, da jih ni, je do tega prišlo, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, zgolj zaradi njene odklonitve sodelovanja in kasneje predvsem tudi zaradi zelo očitnega skupnega delovanja tožnice in tretjega toženca, usmerjenega v cilj, da ne bi postala zemljiškoknjižna solastnica lokala in da na njem ne bi pridobila posesti. Sodba ima o tem zadostne in razumne razloge, ki prepričajo tudi pritožbeno sodišče. Zapustnik ji je tako zemljiškoknjižni vpis (dodatek k sporazumu), kot tudi posest na lokalu na T. ulici v Ljubljani (izročitev ključev), ponudil. Tožnica je nadomestno izpolnitev takrat sprejela. Zato s tožbo na tej podlagi neutemeljeno zahteva razvezo sporazuma ali podrejeno izročitev lokala na Z. cesti in še na T. v Ljubljani. Pritožba nima prav, da zapustnikovo dejanje, ko ji je posredoval v podpis dodatek k pogodbi, ki (še) ni bil overjen in prijavljen za odmero davka, ne predstavlja izpolnitve, ampak kvečjemu ponudbo. Prvostopenjsko sodišče pravilno zavrača ta ugovor, ki je neutemeljen tudi zato, ker so že dotedanje aktivnosti zapustnika v zvezi z izpolnitvijo te obveznosti brez dvoma bile zadostne in usmerjene v izročitev lokala tožnici v last in posest in ni videti razumnih razlogov, da ne bi v primeru, če bi tožnica dodatek podpisala, sledila še overitev podpisov in ostale formalnosti, potrebne za vknjižbo njene solastnine v zemljiško knjigo. Po letu 2003, ko naj bi potrditvah tožnice prenehala njena upniška zamuda glede izročitve poslovnega prostora, prav zato toženkama in tožencu posledično ni mogoče očitati, da v tej smeri niso izpolnili obveznosti iz sporazuma v dodatnem roku. Sicer pa je vknjižbo tožnice na poslovnem prostoru izposlovala prva toženka oktobra 2009. Dejstvo, da se v tem postopku zemljiškoknjižni vknjižbi tožnice upira njen sin (tretji toženec), ki je imel lokal ves čas v posesti in ga je tudi sam oddal v podnajem drugim najemnikom, tožnici ni v prid. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo ugotovilo, da toženec deluje v korist tožnice, kar mu je omogočeno s tem, ko nastopa na strani tožene stranke kot dedič po pokojnem očetu in s tem enotni sospornik s toženkama. Da naj bi tudi posest lokala E. izvrševal zgolj in samo v svojem imenu in za svoj račun, kot ponavlja pritožba, ne drži in je to trditev že prvostopenjsko sodišče argumentirano zavrnilo. Tudi zato je neživljenjska in predvsem v nasprotju s temeljnimi obligacijskimi načeli (načelom vestnosti in poštenja pri izpolnjevanju obveznosti, načelom prepovedi zlorabe pravic) zahteva tožnice, da je kljub ugotovljenim okoliščinam upravičena uveljaviti razvezno upravičenje oziroma razveljaviti in razdreti sporazum.

17. Glede ureditve in opreme lokala E. tožnica ni dokazala, da v tem delu zapustnik ni izpolnil pogodbenih obveznosti. V tej pravdi uveljavlja, da tudi v letu 2003 toženci po njenem opominu niso izpolnili obveznosti, da bi uredili in opremili poslovni prostor na način, da bi bil primeren za odprtje. Pri tem pa niti ne pove, kakšen je bil takrat prostor in kako bi ga morali toženci urediti. Tudi sicer pa gre glede te obveznosti po presoji pritožbenega sodišča v primerjavi z ostalimi obveznostmi iz sporazuma za manj pomemben del, tako da tudi v primeru neizpolnitve tega dela sporazuma ne bi bilo mogoče razdreti (131. člen ZOR). Ostale pritožbene trditve za odločitev niso relevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih posebej ne opredeljuje.

Glede plačevanja preživnine od junija 2003 dalje:

18. V V. točki sporazuma sta se tožnica in A. A. med ostalim dogovorila, da ji bo plačeval preživnino eno leto oziroma do odprtja lokala mesečno po 1.000,00 DEM v tolarski protivrednosti. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu ugotovilo, da ni prišlo do kršitve pogodbenih obveznosti, ker po prevzemu lokala E. v letu 1992 tožnica nima več pravne podlage, da ji toženci plačujejo preživnino. Pritožba posebej te odločitve ne izpodbija, očitno pa naj bi bila dolžnost plačila preživnine po njenem posledica razveze pogodbe v letu 2003. Glede na zgoraj navedene ugotovitve, ki tega ne potrjujejo, so razlogi sodbe tudi v tem delu pravilni.

Glede uporabe vikenda na N. po letu 2000:

19. Tožnica in pokojni A. A. sta se v točki VI. sporazuma dogovorila, da lahko tožnica vikend na morju uporablja 14 dni v sezoni in 14 dni izven sezone. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnice in listin v spisu ugotovilo, da tožnica že daljše obdobje (skupaj s tožencem) uporablja celoten vikend skozi celo leto, toženkama pa uporabo vikenda preprečuje. V pritožbi tožnica priznava dejstvo, da ima ključe spornega vikenda in tudi, da jih v preteklosti ni izročila prvi in drugi toženki (češ, da jih nikoli nista zahtevali). Bistvo njenega očitka toženkam je v tem, da od nje v drugi pravdi zahtevata popolno prepustitev posesti vikenda in celo uporabnino. Ker ji nesporno toženki dogovorjene uporabe vikenda doslej nista s tem preprečili oziroma onemogočili, je tudi v tem delu šteti obveznost iz sporazuma za izpolnjeno.

20. Pritožbeno sodišče na podlagi zgoraj navedenega ugotavlja, da tožnica neupravičeno zahteva ugotovitev razveze oziroma razveljavitev sporazuma, posledično tudi neutemeljeno zahteva ugotovitev skupnega premoženja in njegovo razdelitev, pa tudi neizpolnitev obveznosti iz sporazuma. Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

21. Obe toženki sta vložili vsaka svoj odgovor na pritožbo in zahtevata povrnitev pritožbenih stroškov. Ker v obeh vlogah le povzemata svoja stališča, ki sta jih že obširno navajali in obrazlagali v doslej vloženih številnih pripravljalnih vlogah, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za potrebne stroške postopka (155. člen v zvezi z določbo 165. člena ZPP), zato jih morata kriti sami.

Op. št. (1): Po določbah OZ gre le za terminološko spremembo, medtem ko ureditev prenehanja pogodbe zaradi neizpolnitve v OZ vsebinsko ne odstopa od ureditve po ZOR.