Jedro

Ker tudi še po poteku postavljenega roka ZZVN ni usklajen z Ustavo, ga je potrebno v konkretnem primeru razložiti oziroma uporabiti na način, ki ne bo v neskladju z Ustavo.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote A. št. ... z dne 21. 12. 2006 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350 EUR ter zamudne obresti, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Upravna enota A. je z izpodbijano odločbo odločila, da se zahtevku ne ugodi in da se tožniku ne prizna statusa žrtve vojnega nasilja kot otroku, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil zahtevek za priznanje omenjenega statusa ter v zahtevku navedel, da je očeta A.A. ubil nemški okupator zaradi političnega delovanja, povezanega z NOB. Zahtevku je priložil kopijo mrliškega lista za očeta in kopije izjav prič B.B., C.C. in D.D. in E.E., kasneje pa, na poziv upravnega organa sporočil še imena in naslove prič F.F., G.G., H.H., I.I. in J.J.. Upravni organ je po uradni dolžnosti pridobil obvestilo Arhiva RS, Zgodovinskega arhiva Ljubljana, podatke z Inštituta za novejšo zgodovino Ljubljana in podatke Belokranjskega muzeja Metlika. V dokaznem postopku je vpogledal predložene in pridobljene listine, predložene izjave prič ter zaslišal priče G.G., I.I. in K.K.. Na podlagi zbranih podatkov je ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje zahtevanega statusa iz osmega odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/2003 - UPB, v nadaljevanju: ZZVN), po katerem je ob pogojih iz 1. člena zakona žrtve vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je bil ubit kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske, ali je padel, umrl ali je bil pogrešan zaradi sodelovanja z NOB Slovenije, bil ubit kot talec ali je umrl ali bil pogrešan v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu do 15. 5. 1954, oziroma po tem datumu, če je umrl ali bil pogrešan med čakanjem na vrnitev ali na poti v domovino, vendar najkasneje do 31. 12. 1945, ter tudi oseba, ki je pobegnila pred izgonom na isto okupacijsko ozemlje. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnikovega očeta A.A. ubil v zaporu v Ž., kjer je bil zaprt zaradi sodelovanja z okupatorjem, pripadnik VOS-a. Ni bil torej ubit zaradi sodelovanja z NOB, s tem pa ni izpolnjen eden od pogojev iz citirane zakonske določbe.

Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je drugostopni organ zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih poudarja, da gre status žrtve vojnega nasilja po 1. členu ZZVN državljanu RS, ki je bil v vojni izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavce ter da se na navedeno določbo sklicuje tudi citirana določba osmega odstavka 2. člena. Da bi bilo nad tožnikovim očetom izvedeno nasilje s strani nemškega, italijanskega ali madžarskega okupatorja pa v postopku ni bilo dokazano. Pri tem je po presoji organa druge stopnje prvostopni upravni organ pravilno ocenil dokaze in pravilno uporabil zakon. Iz nobene izjave prič ne izhaja, kdo je ubil tožnikovega očeta. Izjave prič ter zapis v knjigi Janeza Kramariča "Črnomelj v daljni in bližnji preteklosti" kažejo, da so A.A., ki je sicer nedvomno pomagal NOB, aretirali in nato ustrelili partizani ali pripadniki VOS-a. Nemška ofenziva v jeseni 1943, ki se omenja v izjavah, predstavlja posredni razlog in je zato za drugačno odločitev o vlogi ni mogoče upoštevati. Pri odločanju tudi niso bile storjene očitane procesne napake. Tožnikov pooblaščenec kljub dvema pozivoma vloge ni dopolnil, oziroma ni posredoval podatkov o tem, kdaj in kje so bile podane izjave, ki jih je priložil vlogi. Ker dve od predloženih izjav nista overjeni, je zmanjšana njuna dokazna vrednost, tretja izjava pa dokazne vrednosti nima, ker je bila podana v zvezi z drugim postopkom. Pooblaščenec je bil dvakrat pozvan tudi zaradi razjasnitve razlogov in okoliščin smrti tožnikovega očeta, zato ni točna tožnikova trditev, da mu ni bila dana možnost, da sodeluje v postopku. V zvezi z očitkom, da mu ni bila dana na vpogled nobena od listin, ki jih je upravni organ dobil med postopkom, pa drugostopni organ pojasni, da ima stranka na podlagi 82. člena ZUP možnost, da pregleduje listine v zadevi, da pa tožnik te pravice ni izkoristil, niti ni tega zahteval. Zato tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu niso bila poslana pridobljena obvestila. Pooblaščenec je bil seznanjen s tem, da so okoliščine smrti tožnikovega očeta nejasne in da bo potrebno dokazovanje. Ker kljub pozivom verodostojnih dokazov ni predložil, je prvostopni organ odločil na podlagi zbranih dokazov ter na tej podlagi po presoji organa druge stopnje, pravilno ugotovil, da za priznanje statusa niso izpolnjeni predpisani pogoji.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Uveljavlja vse tožbene razloge, razen razloga ničnosti. Navaja, da je izpodbijana odločba pomanjkljiva po vsebinski in formalni plati do te mere, da je ni mogoče preizkusiti. Upravni organ je po mnenju tožnika napačno izvedel ugotovitveni postopek. Kršil je načela zaslišanja stranke, kontradiktornosti in materialne resnice. Tožnik je predlagal, da se zaslišita priči F.F. in H.H.. Zaslišanji nista bili opravljeni z utemeljitvijo, da priči nista bili zmožni opaziti dejstva, o katerem naj bi pričali, kljub temu, da sta oba iz Bele krajine in seznanjena z dogodki med vojno in po njej na omenjenem področju. Ko je upravni organ zaslišal priče, tožnika o tem ni obvestil, niti ga ni vabil na zaslišanje oziroma ustno obravnavo. Pooblaščenec z zaslišanji ni bil seznanjen. S tem tožniku ni bila dana možnost, da se izreče o izjavah, ki so jih dale priče in s tem o dejstvih, ki so pomembne za odločbo. Tožnik tudi ni bil seznanjen in se zato ni mogel izjaviti o ostalem pridobljenem dokaznem gradivu. Izjav prič, ki jih je predložil tožnik, pa upravni organ ni pravilno ocenil. Gre za izjave oseb, ki so tožnikovega očeta osebno poznale in so z njim sodelovale v vojni na strani partizanov. Vse priče so izpovedale, da je tožnikov oče pomagal partizanom, kljub temu se upravni organ do izjav ni opredelil, vsaj ne v tistem delu, kjer izjave kažejo na to, da je bil oče ubit zaradi sodelovanja z NOB. V arhivu Belokranjskega muzeja ni podatkov o smrti tožnikovega očeta. Zato opis dogodka v knjigi ne more biti verodostojen dokaz v upravnem postopku. Edini verodostojen dokaz o smrti je po prepričanju tožnika mrliški list, ki je javna listina in zato dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Iz mrliškega lista pa izhaja, da je bil oče ubit ob nemški hajki in torej s strani okupatorja zaradi sodelovanja z NOB. Zato bi bilo potrebno tožniku priznati zahtevani status.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnik sin očeta, ki je bil ubit med vojno. Sporno je, na kakšen način je oče umrl, oziroma kdo ga je ubil in zakaj. V tej zvezi pa v postopku tudi ni bilo pomislekov o tem, da je tožnikov oče v vojnem času sodeloval z NOB, kar vse naj bi kazalo na to, da gre v konkretnem primeru za situacijo iz osmega odstavka 2. člena ZZVN. Pomisleki so, oziroma spor je še vedno pravzaprav le o tem, kdo je tožnikovega očeta ubil - okupator ali pa VOS oziroma partizani.

V tem pogledu pa po presoji sodišča materialni zakon (ZZVN) ni uporabljen pravilno, kolikor se (za priznanje statusa) zahteva, da je šlo v konkretnem primeru za nasilno dejanje okupacijskih sil ter pri tem kot nerelevantno izključi vsakršno nasilje, ki so ga v vojnem času izvajali pripadniki drugih oboroženih skupin, vključno s partizani. Razlaga oziroma uporaba zakona, kakršna izhaja iz izpodbijane odločbe, sicer temelji na zakonskem besedilu, konkretno na 1. členu ZZVN, ni pa skladna z Ustavo, ker z Ustavo ni skladen zakon (ZZVN), kot je to že ugotovilo Ustavno sodišče v svoji odločbi št. U-I-266/04 z dne 9. 11. 2006 (Uradni list RS, št. 118/2006). Iz citirane odločbe namreč sledi, da ni ustavna ureditev, s katero je priznanje statusa žrtve vojnega nasilja omogočeno samo tistim civilnim osebam, ki so bile izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja oziroma njegovih sodelavcev, iz kroga upravičencev pa se v celoti izključi civilne osebe, ki so bile izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom druge strani v spopadu. Za opredelitev pojma civilne žrtve je namreč odločilno, da gre za osebe, ki so izpostavljene nasilju zaradi vojnih dogodkov, ne da bi bile aktivno udeležene na strani katerekoli od vojskujočih strani (19. točka obrazložitve). S tem ko je zakonodajalec krog civilnih žrtev vojne, ki so obdobje druge svetovne vojne doživljale v primerljivih okoliščinah, kot jih določa 1. člen ZZVN, izključil iz posebnega varstva, je ravnal v neskladju s pooblastilom iz tretjega odstavka 50. člena Ustave. Ravnal pa je skladno s tem pooblastilom, ko je v 6. členu določil, da so iz kroga žrtev vojnega nasilja izločene osebe, ki so prostovoljno ali poklicno sodelovale z okupatorjem. Če bi se priznaval status žrtve vojnega nasilja osebam, ki so sodelovale z okupatorjem, bi bila lahko ureditev v nasprotju s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in s tem v neskladju z Ustavo (20. točka obrazložitve). Iz navedenih razlogov je Ustavno sodišče izreklo, da je ZZVN v neskladju z Ustavo ter obenem naložilo Državnemu zboru, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku enega leta po objavi odločbe. Zakon tudi po poteku postavljenega roka še ni usklajen z Ustavo in torej še velja v nespremenjenem in hkrati neustavnem besedilu. Zato pa ga je po presoji sodišča treba v konkretnem primeru razložiti oziroma uporabiti na zgoraj opisan način, saj je le tako mogoče doseči odločitev, ki ne bo v neskladju z Ustavo.

Ker zakon v obravnavanem primeru glede na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku ni bil uporabljen pravilno, je moralo sodišče že iz tega razloga tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v ponovno odločanje. Ostalih tožbenih očitkov zato ni presojalo. V zvezi z ugovorom tožnika, da mu ni bila dana možnost udeležbe v postopku sodišče le še pripominja, da je potrebno pred izdajo odločbe stranki vedno omogočiti udeležbo v postopku, in to na način, kot je predpisan v ZUP. Za to pa vsekakor niso dovolj posamezni pozivi k dopolnjevanju vloge in tudi ne zgolj možnost, da stranka (na lastno zahtevo) pregleduje spise, kot to izhaja iz razlogov drugostopne odločbe.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.105/06). Prvostopni organ mora o tožnikovi vlogi ponovno odločiti v 60 dneh od prejema sodbe; pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi.