Jedro

Ker v 1. odst. 111. čl. ZDR ni definirano, kaj je kršitev pogodbene ali druge obveznosti, je potrebno izhajati iz pogodbene narave delovnega razmerja in iz obveznosti, ki jih ima delavec v delovnem razmerju. Obveznosti so lahko določene v pogodbi o zaposlitvi ali pa izhajajo iz drugih pravnih virov, npr. iz ZDR (7. poglavje). Tožnica, ki je delala na delovnem mestu čuvaja objektov in naprav, je kršila obveznosti po ZDR s tem, ko so bile zaradi vinjenosti zmanjšane njene psihomotorične sposobnosti, zaradi česar ji tudi ni bilo mogoče zagotoviti varnosti, v izogib nastanku materialne ali moralne škode pa tožena stranka tudi ni mogla dopuščati njene prisotnosti na delu v vinjenem stanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9.4.2003, za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi in za izplačilo neto plač (po odvodu davkov in prispevkov od bruto plač), ki bi jih tožnica prejela, če bi delala v času prekinitve delovnega razmerja, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Sicer priznava, da je uživala alkoholne pijače in je bilo po opravljenem preizkusu alkoholiziranosti ugotovljeno, da je stopnja alkohola v izdihanem zraku 1,04 promila. Vendar pa je vprašanje, ali je izpolnjen zakonski pogoj za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V pogodbi o zaposlitvi tožnica nima zapisano, katere so kršitve, ki so hujše in se zaradi njih pogodba lahko odpove. Če v nekem aktu kršitve niso vnaprej opredeljene kot hujše, se zastavlja vprašanje spoštovanja načela zakonitosti, saj le z opredelitvijo kršitev kot hujših delavec lahko računa na posledice, ki ga bodo zadele.

V tej smeri dejansko stanje ni bilo ugotavljano. V Pravilniku o disciplinski odgovornosti tožene stranke je določeno, da delovno razmerje lahko preneha le delavcu za hujše kršitve delovnih obveznosti ob pogoju, da je s kršitvijo povzročena smrt ali huda telesna poškodba ali gmotna škoda ali če je moten ali otežen delovni proces itd.. Noben od teh pogojev ni bil izpolnjen.

Tožničino ravnanje na dan 27.3.2003 je treba obravnavati ločeno od njenega obnašanja ob drugih prilikah. Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je delavec dolžan spoštovati varnostne ukrepe, sicer se šteje, da ogroža svojo varnost in zdravje ter varnost in zdravje drugih oseb.

Delodajalec ne sme dopustiti prisotnosti vinjenega delavca, saj bi ga v nasprotnem primeru lahko doletele sankcije. Pravna podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi je v Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS št. 56/99), ki določa, da je kršitev varnostnih ukrepov huda kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere delavcu lahko delovno razmerje tudi preneha. Ne strinja se tudi s pritožbo v delu, v katerem se zavzema, da morajo biti vse kršitve kot hujše vnaprej opredeljene. To bi pomenilo, da lahko delavec, če kršitev ni opredeljena kot hujša, nekaznovano krši delovne in druge obveznosti. Pravilnik o disciplinski in odškodninski odgovornosti SŽ ne velja za delavce tožene stranke, te določbe pa po uveljavitvi novega ZDR tudi sicer niso več uporabljive. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V pritožbi ni konkretizirano, katere bistvene kršitve določb postopka naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče opravilo preizkus v okviru razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje določb postopka ni prekršilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica dne

27.3.2003 vinjena na delu, saj je opravljeni preizkus alkoholiziranosti pokazal vsebnost alkohola v izdihanem zraku 1,04 promila. Tožnica je to tudi sama priznala. Prejela je pisno obdolžitev in podala zagovor v smislu 2. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) v povezavi s 1. odstavkom 177. člena ZDR. Izredna odpoved je bila podana v 15 dneh od seznanitve z razlogi, na tožničino zahtevo pa je bil o tem obveščen tudi sindikat iz 1. odstavka 84. člena ZDR.

Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajali resni razlogi. Tožnica po predhodnih opozorilih in med drugim tudi po tem, ko ji je bil v letu 2002 izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja, ki se je pogojno odložil, ni spremenila svojega odnosa do dela, bila je nekritična do svojega pitja alkohola in se ni ozirala na opozorila. Zaradi njenega ravnanja je obstajala nevarnost za zdravje in varnost tožnice in drugih oseb, s katerimi je bila v stiku, kar pomeni, da je tožena stranka morala ukrepati, če se je želela izogniti nastanku škode in sankcijam, ki bi jo lahko doletele. Zato je tožničino ravnanje pravilno opredelila kot hujšo kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, storjenih vsaj iz hude malomarnosti. Pogoj iz 110. člena ZDR je bil izpolnjen, saj se je tožena stranka trudila, da bi tožnici pomagala, vendar brez uspeha. Zagotovila ji je celo prerazporeditev in bila v stiku z njenim zdravnikom, da bi jo prepričal v potrebo po zdravljenju, vendar pa je bilo vse zaman; konstruktiven razgovor z njo ni bil možen, pritožbe uporabnikov pa so bile pogoste. Zato od tožene stranke ni bilo možno pričakovati, da bo s tožnico delovno razmerje nadaljevala do izteka odpovednega roka.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami je potrebno dodati le še to, da izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče enačiti z disciplinskim postopkom in njegovimi posledicami kot jih je opredeljevala delovnopravna zakonodaja pred 1.1.2003. Sklicevanje pritožbe na določbe Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti je zato neprimerno. Za zakonitost izredne odpovedi mora obstajati eden izmed razlogov, določenih v 1. odstavku 111. člena ZDR, delodajalec pa mora izkazati tudi to, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni možno. Kdaj ima kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja naravo hujše kršitve in katere so tiste okoliščine in interesi, ki vplivajo na to, da je nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka nemogoče, je odvisno od posameznega primera.

Kaj je kršitev pogodbene ali druge obveznosti v 1. odstavku 111. člena ZDR ni definirano. Zato je potrebno izhajati iz pogodbene narave delovnega razmerja in iz obveznosti, ki jih ima delavec v delovnem razmerju. Obveznosti so lahko določene v pogodbi o zaposlitvi ali pa izhajajo iz drugih pravnih virov, konkretno tudi iz ZDR samega. Ta v 7. poglavju opredeljuje obveznosti pogodbenih strank. Med drugim je dolžnost delavca, da vestno opravlja delo na delovnem mestu (31. člen), da upošteva zahteve in navodila delodajalca (32. člen), da spoštuje in izvaja predpise o varnosti in zdravju pri delu (33. člen), da se vzdrži vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca (35. člen). Kot je sodišče prve stopnje pravilno povzelo ugotovitve tožene stranke, so bile zaradi vinjenosti zmanjšane psihomotorične sposobnosti tožnice, zaradi česar ni bilo mogoče zagotoviti tožničine varnosti. V izogib nastanku materialne ali moralne škode tožena stranka ni mogla dopuščati prisotnosti delavke na delu v vinjenem stanju.

Iz navedenega izhaja, da je tožnica kršila delovne obveznosti, ki jih je tožena stranka glede na dejstvo, da je tožnici kršitve nekajkrat spregledala z namenom, da ji pomaga, vendar brez uspeha, upravičeno opredelila za hujše. Tudi okoliščine, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo. Tožena stranka je te okoliščine opredelila kot izgubo zaupanja v tožnico, ki je kljub njenemu prizadevanju znova in znova kršila delovne obveznosti. Pritožbeno sodišče soglaša, da je to okoliščina, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj zaradi porušenega medsebojnega odnosa sodelovanje med strankama ni več mogoče. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zahtevek tožnice utemeljeno zavrnilo. Pozabilo je sicer odločiti o stroških postopka, ki jih je tožnica priglasila (ker z zahtevkom ni uspela, jih mora nositi sama), vendar pa, ker pritožba tega ne uveljavlja, na zakonitost odločitve pa pomanjkljivost tudi ne vpliva, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.