Jedro

Tožena stranka je tožnici z odločbo o dopustu pravilno priznala pravico do celotnega letnega dopusta za leto 1996 skladno s 57. čl. ZDR. Tožničino prepričanje, da ji bo tožena stranka ponovno podaljšala delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, ni temeljilo na krivdnem in zavajajočem ravnanju tožene stranke, ampak na subjektivnem pričakovanju tožnice. Zato tožnica za izrabo preostalega letnega dopusta sploh ni zaprosila, saj je računala, da ga bo lahko koristila kasneje, kar pomeni da tožena stranka za neizrabo ni kriva in iz tega naslova ni odškodninsko odgovorna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati glavnico v znesku 50.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.7.1996 dalje do plačila in ji povrniti njene stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje, v 8 dneh pod izvršbo. Poleg tega je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 23.258,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.2.2001 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je povsem realno pričakovala, da ji bo delovno razmerje podaljšano, saj ji je bil z odločbo o dopustu priznan celoten dopust za leto 1996 (ne le sorazmerni del), kljub temu, da je bilo obema strankama znano, da ima tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 3.6.1996. Dopisa tožene stranke z dne 29.5.1996 ji ni mogoče šteti zgolj kot izrecno opozorilo, da ji delovnega razmerja ne nameravajo podaljšati oz. skleniti ponovno, saj tak dopis s strani delodajalca ni bil potreben. Meni, da bi moralo sodišče ugoditi njenemu dokaznemu predlogu po pribavi list navzočnosti, ki jih je priča T. izpolnjeval neposredno, saj se v predloženih listah navzočnosti pri nobenem delavcu ne pojavi znak za koriščenje nadur, čeprav je priča T. izpovedal, da je koriščenje nadur označeval s posebnim znakom. Ponuja se torej zaključek, da je delodajalec vsa, sicer odobrena koriščenja nadur, štel kot odsotnost delavca oz. kot izrabo letnega dopusta. Tožena stranka tudi ni pojasnila, kdaj naj bi koristila 11 neplačanih nadur (od skupaj opravljenih 22 nadur), očitno pa je, da ni mogla izrabiti 6 polnih delovnih dni dopusta.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da na strani tožene stranke ni podana krivdna odgovornost za neizrabo letnega dopusta tožnice, ki je eden od predpogojev za odškodninsko odgovornost. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici z odločbo o dopustu z dne 27.3.1996 pravilno priznala pravico do celotnega letnega dopusta, saj je tožnica na podlagi 57. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 42/2002) ki določa, da ima delavec pravico izrabiti letni dopust, ko mu preteče čas nepretrganega dela, ki ne sme biti daljši od 6 mesecev, s 4.3.1996 pridobila pravico do izrabe celotnega letnega dopusta za leto 1996, s tem pa tudi pravico do izplačila celotnega regresa za to leto.

Tudi dopisa tožene stranke z dne 29.5.1996 tožnici o tem, da ji delovnega razmerja ne bodo podaljšali, le zaradi tega, ker formalno ni bil potreben (tožnici je delovno razmerje avtomatično prenehalo z potekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas 3.6.1996) po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti kot dokaz o tem, da je tožena stranka tožnici sicer nameravala ponovno podaljšati delovno razmerje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožničino prepričanje, da ji bo tožena stranka ponovno podaljšala delovno razmerje, ni temeljilo na krivdnem in zavajajočem ravnanju tožene stranke, ampak na subjektivnem pričakovanju tožnice, ki posledično za izrabo preostalega letnega dopusta sploh ni zaprosila, saj je računala, da ga bo lahko koristila kasneje.

Tudi v zvezi s pritožbeno navedbo o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi dokaznemu predlogu tožnice po pribavi list navzočnosti, katere je izpolnjeval priča T. neposredno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo svojo odločitev o zavrnitvi tega dokaznega predloga (str. 3 sodbe) in s takšnimi razlogi se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče, zato jih v izogib ponavljanju še enkrat ne navaja. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom in razlogi sodišča prve stopnje, da je tožnica v letu 1996 koristila letni dopust in ne le nadur, kot je zatrjevala, pri čemer datumi koriščenje tega dopusta oz. nadur za odločitev v tem sporu niso bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje je to svojo odločitev oprlo na listinske dokaze (priloge B 2 - B 7: liste navzočnosti, ki jih izpiše obračunovalka in računalniški izpis prisotnosti), v katerih verodostojnost tudi pritožbeno sodišče ne dvomi. Iz navedenih dokazov izhajajo ista dejstva kot jih je izpovedal priča T. (in jih je ugotovilo sodišče prve stopnje), zato pritožbeno sodišče nima razlogov, da bi posegalo v dokazno oceno oz. odločitev sodišča prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP).