Jedro

Sporno je tisto pogodbeno določilo, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je izoblikovano, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 14. 3. 2018 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožba zoper sodbo in sklep z dne 12. 1. 2018 se zavrne in se izpodbijana odločba potrdi.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 765,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom: 1. razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine še v prvem in tretjem odstavku (po popravnem sklepu, tj. sklepu z dne 14. 3. 2018, samo v prvem odstavku), 2. ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo glavnice 49.373,31 EUR s pripadki ter 3. toženi stranki naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka v višini 1.626,92 EUR s pripadki.

2. Tožena stranka se je pritožila zoper popravni sklep ter sodbo in sklep. Zoper prvega se je pritožila iz pritožbenih razlogov kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep razveljavi. Zoper sodbo in sklep se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi in odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

_O pritožbi zoper popravni sklep_

4. Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom (328. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP) odpravilo pisno napako, ko je v 1. točki izreka odločbe z dne 12. 1. 2018 s sklepom razveljavilo tudi tretji odstavek sklepa o izvršbi. S tretjim odstavkom sklepa o izvršbi je upnika oprostilo plačila sodnih taks.

5. Pritožnica trdi, da sodišče prve stopnje s popravnim sklepom ni odpravilo pisne pomote, temveč je svojo odločitev vsebinsko spremenilo. V utemeljitev pritožbe navaja identične razloge, kot jih je v pritožbi zoper 1. točko izreka sodbe in sklepa z dne 23. 2. 2018 (gl. razloge v 9. točki obrazložitve).

6. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, ki je pravilno uporabilo 328. člen ZPP. V razlogih je tudi pravilno opozorilo, da se pritožnice odločitev o taksni oprostitvi upnika (tretji odstavek sklepa o izvršbi) ne tiče. Na vsebinske razloge, ki se nanašajo na odločitev o razveljavitvi naložitvenega dela sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (plačilnega naloga), bo višje sodišče odgovorilo v nadaljevanju (gl. razloge v 10. točki obrazložitve).

7. Odločitev o pritožbi zoper popravni sklep temelji na 2. točki 365. člena ZPP.

_O pritožbi zoper sodbo in sklep_

8. Višje sodišče se do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zatrjevano zamudo pri izdaji sodbe, ne bo opredelilo, ker očitno niso odločilnega pomena v tem pritožbenem postopku (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Pritožnica zatrjuje kršitev pravil postopka, ker je sodišče prve stopnje odločilo po spremenjeni tožbi, čeprav ni izdalo sklepa o spremembi tožbe, sama pa je spremembi tožbe nasprotovala. Nadalje navaja še, da bi moralo sodišče odločati skladno z drugim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ tako, da bi ostal plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi, ne pa tako, da je sklep o izvršbi v celoti razveljavilo nato pa odločilo kot v postopku po tožbi.

10. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni izdalo sklepa, s katerim je dovolilo spremembo tožbe. Tak sklep je izdalo in to v 6. točki obrazložitve tudi razložilo (gl. zapisnik o glavni obravnavi z dne 12. 1. 2018). Že zato (zaradi dopuščene spremembe tožbe) je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno (pregledno), da je v 1. točki izreka razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v prvem odstavku (v naložitvenem delu sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine) in nato v nadaljevanju (2. točka izreka) odločilo o celotnem tožbenem zahtevku po spremenjeni tožbi.

11. Pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb postopka, ker je sodbo oprlo na dejstva in dokaze, ki naj bi jih tožnica predložila prepozno, upoštevajoč Opozorilo stranki na list. št. 149 (prvi odstavek 339. člena v zvezi s petim odstavkom 286.a člena ZPP). (Prej) tožba ni bila sklepčna.

12. Tožnica je v odgovoru na pritožbo odgovorila, da višina letnega nadomestila vse do pritožničine vloge z dne 3. 1. 2018 ni bila sporna in da je pritožničino stališče o prekluziji zmotno.

13. Višje sodišče najprej ugotavlja, da pritožničino izhodišče, da naj bi bila tožba nesklepčna, ne drži. Ta je bila sklepčna že od samega začetka. Tožba je sklepčna, če utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz trditvene podlage. Tožnica je trditve o višini letnega nadomestila za služnost (v nadaljevanju: letno nadomestilo) dala že v dopolnitvi tožbe (vloga z dne 26. 8. 2016). V 1. točki vloge je povzela vsebino 3. člena Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, št. 465-2/2003 z dne 19. 5. 2003 (v nadaljevanju: Pogodba), ter še navedla, da se po Pogodbi znesek letnega nadomestila, ki je bil pogodbeno določen na 7.844,36 EUR (1.879.823,00 SIT), letno usklajuje z indeksom rasti življenjskih potrebščin. V nadaljevanju (tretji odstavek 1. točke) je tožnica navedla višino letnega nadomestila za čas od 2013 dalje in kot dokaz predložila tri izračune valoriziranih vrednosti. Višino valoriziranih zneskov letnih nadomestil je dokazovala s predloženimi izračuni na obrazcu Statističnega urada RS. Taka vsebina prve pripravljalne vloge je vsebovala vse pravno pomembne trditve.

14. Poleg tega ne drži pritožbena trditev, da je pritožnica že v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjala višini letnega nadomestila. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je nasprotovala samemu temelju zahtevka (da sploh ni zavezanka za plačilo letnega nadomestila – da je zavezanka, sedaj ni več sporno1). O višini letnega nadomestila, tj. da s strani tožnice valorizirani zneski presegajo oziroma ne ustrezajo pogodbeno dogovorjenemu letnemu nadomestilu oziroma valorizirani vrednosti le-tega, vse do vloge z dne 13. 12. 2017 pritožnica ni navedla ničesar. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pri odločitvi upoštevalo tako tožničine navedbe v vlogi z dne 9. 1. 2018 in tam predložene dokaze kot tudi na prvem naroku za glavno obravnavo predloženo potrdilo Statističnega urada Republike Slovenije o letnem in povprečnem letnem indeksu rasti cen življenjskih potrebščin 2012-2017 (A33).

15. Pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 83. in 84. člen Obligacijskega zakonika – OZ, ko je razlagalo nejasno določbo 3. člena Pogodbe in ni ugotavljalo prave volje pogodbenih strank. Na podlagi izvedenih dokazov ni ugotovilo, kaj sta pravdni stranki hoteli ob sklenitvi pogodbe. Poleg tega je spregledalo, da je tožnica v sicer pravočasnih trditvah zatrjevala nekaj drugega, kot izhaja iz vsebine Pogodbe. Ne strinja se s sodiščem prve stopnje, da se letno nadomestilo valorizira na dan izstavitve računa, in navaja, da se letno nadomestilo letno usklajuje z indeksom rasti življenjskih potrebščin. Zato dejanska višina letnega nadomestila ni takšna, kot izhaja iz faktur.

16. Tožnica je odgovorila, da je 3. člen Pogodbe jasen. Valorizacija letnega nadomestila se izvede med letom in ne obratno, tj. na koncu leta. V pogodbi je dogovorjena zapadlost letnega nadomestila na dan sklenitve pogodbe. Logično je, da se valorizacija izvede na dan izstavitve računa in ne zapadlosti. Sicer pa pritožnica ni predložila svojega obračuna letnega nadomestila, medtem ko je tožnica letno nadomestilo obračunala s programom Statističnega urada RS, ki je dostopen tudi pritožnici. Pritožnica tudi ni obrazloženo nasprotovala pravilnosti vnesenih datumov in zneskov, zato ugovor o nepravilnosti obračunanih letnih nadomestil ni utemeljen.

17. Višje sodišče je pritožbeni preizkus omejilo na pravilno uporabo 82. člena OZ. Pritožnica sicer navaja zmotno uporabo 83. in 84. člena OZ, vendar ne zatrjuje pravno pomembnih dejstev iz teh določb OZ. Vsebina pritožbe se po presoji višjega sodišča nanaša na 82. člen OZ.

18. Pogodba je avtonomno pravo pogodbenih strank. Zato jo je treba uporabiti kot pravo in njeno vsebino, potem ko je ugotovljena, razlagati s pravili za razlago materialnega prava (sklep VSRS, III Ips 23/2006 z dne 25. 2. 2008). Sporno je tisto pogodbeno določilo, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je izoblikovano, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge (sodba VSRS, III Ips 17/2015 z dne 19. 7. 2016).

19. Sodišče se je pri razlagi 3. člena Pogodbe pravilno oprlo na prvi odstavek 82. člena OZ, ki določa, da določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Pogodba v 3. členu jasno določa, da se višina letnega nadomestila letno usklajuje z indeksom rasti življenjskih potrebščin, prvi obrok (2003) bo služnostni upravičenec (pritožnica) poravnal v roku 30 dni po podpisu pogodbe, vse naslednje pa vsako leto na podlagi izstavitve računa, na datum sklenitve te pogodbe (to je 19. 5.). Taka določba je jasna in objektivno vzeto ni mogočih več razlag. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se letno nadomestilo po 3. členu Pogodbe valorizira na dan izstavitve računa (gl. razloge v 25. točki obrazložitve).

20. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno sledilo obračunu letnega nadomestila, ki ga je opravila že tožnica. Ta je obračun opravila z javno (torej tudi pritožnici) dostopnim programom Statističnega urada RS, ki je pristojen za ugotavljanje indeksa rasti življenjskih stroškov. Vse to je pritožnici pravilno razložilo že sodišče prve stopnje (gl. zlasti razloge v 24. točki obrazložitve). Tudi v tem delu so razlogi sodišča prve stopnje popolni. Zatrjevani pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan.

21. Višje sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe, za katere je presodilo, da so odločilnega pomena. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo (353. in 2. točka 365. člena ZPP).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvih odstavkih 154. in 155. člena ZPP. Višje sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo po stroškovniku, ki je skladen z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/15 in 28/18), zato stroškovne odločitve ni obširneje obrazložilo.

1 Gl. tudi sodbo VSRS, II Ips 175/2016 z dne 25. 5. 2017.