Jedro

Zgolj s trditvami o tem, katere so dodatne sestavine firme predlagatelja in na katerih mestih v firmi se nahajajo, s kakšnimi črki so napisane, ki jih pritožnik podaja v pritožbi zoper izpodbijani sklep, ne more utemeljiti možnosti zamenjave z znamko pritožnika v smislu 13. člena ZGD-1, saj ni navedel ničesar glede enakosti ali podobnosti blaga in storitev predlagatelja in pritožnika niti glede verjetnosti zmede v javnosti ali ugleda znamke.

Poznanost blagovnega in storitvenega znaka (znamke) ni neko splošno znano dejstvo, ki ga ne bi bilo potrebno dokazovati, saj gre za pravni standard, katerega vsebino je potrebno napolniti s pravnorelevantnimi dejstvi in okoliščinami, ki ga udejanjajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo družbe V. d.o.o., zoper sklep registrskega sodišča, opr. št. Srg 2009/29972 z dne 21.10.2009, s katerim je le-to vpisalo v sodni register spremembo firme pri subjektu vpisa L.U. d.o.o..

Družba V. d.o.o. je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne predlog za vpis spremembe firme, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Predlagatelj je na pritožbo odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik je v pritožbi zoper uvodoma navedeni sklep registrskega sodišča z dne 21.10.2009 trdil, da je bila z vpisom spremembe imena predlagatelja „poškodovana“ njegova pravica iz naslova imetništva zaščitene blagovne znamke LTH, št. x, ki je sloveča blagovna znamka. Nadalje je navedel, da je podjetje L.i.n. d.o.o., ki je večinski lastnik družbe T.U. d.o.o., dne 11.9.2009 prijavilo blagovno znamko, ki je bila objavljena v registru 31.10.2009, vendar pa sama prijava in objava še ne pomeni, da je znamka tudi dejansko registrirana in s tem zaščitena in bi jo podjetje lahko odstopilo v uporabo podjetju T.U. d.o.o.. Zoper registracijo blagovne znamke LTH Castings. je pritožnik podal ugovor.

Pritožnik se je torej v pritožbi skliceval na prepoved, vsebovano v določbi 17. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), po kateri firma (med drugim) ne sme vsebovati besed ali znakov, ki vsebujejo znane blagovne in storitvene znake drugega upravičenca.

S pojmom znani blagovni in storitveni znaki so mišljeni znani znaki oziroma znamke v smislu 6.bis Pariške konvencije ali tretjega odst. 16. člena Sporazuma TRIPS (prim. točko d) 1. odst. 44. člena Zakona o industrijski lastnini; ZIL-1). Poznanost znaka (znamke) iz 6.bis člena Pariške konvencije pa ni neko splošno znano dejstvo, ki ga ne bi bilo potrebno dokazovati (prim. sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. U 1115/2003). Gre za pravni standard, katerega vsebino je potrebno napolniti s pravnorelevantnimi dejstvi in okoliščinami, ki ga udejanjajo. Za presojo, ali je določena znamka znana, je pomembno zlasti: - koliko časa je znamka prisotna na relevantnem trgu in ali je prisotna kontinuirano, - kakšni sta stopnja in obseg njene poznanosti med potrošniki, - kakšen je njen tržni delež, obseg in področje uporabe ter njena promocija (glej Znamka, njen ugled in varstvo, dr. Dunja Jadek Pensa - Ljubljana: Uradni list RS, 2008 - Scientia iustitia - str. 157 - 164).

Navedena dejstva in okoliščine mora zatrjevati in dokazovati tisti, ki trdi, da je imetnik znane znamke. Pritožnik pa je podal le golo trditev, da je imetnik "sloveče" blagovne znamke (izraz „sloveča“ je v ZIL-1-UPB3 sicer opuščen), ki je ni konkretiziral, še manj podprl z dokazi.

Pritožnikovo stališče, da mu v tem postopku ni potrebno utemeljevati in dokazovati svoje trditve, da je njegova znamka „znana znamka“, je torej zmotno.

Ker torej pritožnik ni zmogel niti trditvenega bremena, s svojo trditvijo, da je njegova znamka znana znamka, ne more uspeti. Postopek, ki v zvezi s tem poteka pred Uradom RS za intelektualno lastnino, pa na odločitev v tem postopku ne more vplivati.

Pritožnik se v pritožbi s trditvijo, da dodatne sestavine firme ne morejo biti take, da bi utegnilo priti do zamenjave z znakom razlikovanja druge osebe ali, da bi kršile pravice drugih oseb, smiselno sklicuje na določbo 13. člena ZGD-1. Ta določba je odraz izključne pravice imetnika znamke do njene uporabe, ki mu daje prepovedno pravico, da prepreči tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo znak: ki je enak znamki, za enako blago ali storitve, ki so obseženi z znamko, pri katerem zaradi njegove enakosti ali podobnosti z znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, obseženih z znamko in znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko, ki je enak ali podoben znamki za blago ali storitve, ki niso podobne tistim, ki so obseženi z znamko, če ima znamka v Republiki Sloveniji ugled, in če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala značaj ali ugled znamke (točke a), b) in c) 1.odst. 47. čl. ZIL-1).

Določba 13. člena ZGD-1 varuje razlikovalno funkcijo znamke, ki je bistvena in temeljna. Konkretnih trditev, ki bi kazale, da obstaja eden izmed dejanskih stanov iz 1. odst. 47. člena ZIL-1 v zvezi s 13. členom ZGD-1 pa pritožnik ni podal. Zgolj s trditvami o tem, katere so dodatne sestavine firme predlagatelja in na katerih mestih v firmi se nahajajo, s kakšnimi črki so napisane, ki jih pritožnik podaja v pritožbi zoper izpodbijani sklep, ne more utemeljiti možnosti zamenjave z znamko pritožnika v smislu 13. člena ZGD-1, saj ni navedel ničesar glede enakosti ali podobnosti blaga in storitev predlagatelja in pritožnika niti glede verjetnosti zmede v javnosti ali ugleda znamke. Tudi trditve o tem, da predlagatelj skuša svojo prepoznavnost črpati na znamki pritožnika in izkoristiti ime in sloves družbe L. v stečaju, se navezati na njen sloves in prepoznavnost, so povsem pavšalne in nekonkretizirane.

Že iz vseh navedenih razlogov pritožnik s pritožbo zoper izpodbijani sklep ne more uspeti, pa četudi bi se izkazalo, da predlagatelj nima pravice do uporabe znaka LTH v svoji firmi po točki a) 1.odst. 48. člena ZIL-1. Pravica imetnika znamke do njene uporabe je izključna, vendar omejena s pravicami tretjih, ki jih ZIL-1 našteva v 1. odst. 48. člena. Imetnik znamke tako med drugim ne more prepovedati tretjemu v gospodarskem prometu, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja svoje ime (točka a) 1. odst. 48. čl. ZIL-1).

Prvostopno sodišče je zavrnilo pritožbo družbe V. d.o.o. zoper sklep o vpisu spremembe firme iz dosedaj registrirane T.U. d.o.o. (način zapisa firme je povzet iz sklepa registrskega sodišča, opr.št. 2009/29972 z dne 21.10.2009) v L.U. d.o.o., ker je ugotovilo, da ima predlagatelj besedo LTH v svoji firmi že 19 let, zaradi česar se mu uporaba ne more vzeti. S tem je smiselno presodilo, da je podan dejanski stan iz točke a) 1. odst. 48. čl. ZIL-1. Pritožnik kot bistveno izpostavlja, da je iz spremembe firme predlagatelja od leta 1989 dalje razvidno, da se je beseda LTH do zadnje spremembe ves čas neločljivo in jasno povezovala z besedo U. oziroma T.U. ter orodjarno in livarno, pri čemer je bila oznaka LTH drugotnega pomena, kar naj bi jasno kazalo tudi to, da je bil znak LTH od leta 1999 dalje uporabljan v malih tiskanih črkah kot Lth, v skrajšani firmi pa še nadalje z vezajem Lth– ol. Do spremembe firme je prav tako predlagatelj firmo uporabljal tako, da je bil jasno dominanten del firme T.U.. Do spremembe 21.10.2009 firma predlagatelja ni bila takšna, da bi posegla v pravice pritožnika – imetnika znamke LTH, saj je poleg obvezne označbe dejavnosti družbe (orodjarna in livarna) vsebovala druge sestavine T. in/ali U., beseda LTH pa je bila povsem neizstopajoča in s tem očitno drugotnega pomena v firmi družbe. Sprememba firme 21.9.2009 pa vnaša bistvene spremembe, s čimer se nezakonito posega v pravice pritožnika.

Po oceni pritožbenega sodišča je sporni znak, ne glede na to, da je bil, kot je razbrati iz izpiskov iz sodnega registra za obdobje od leta 1989 do zadnje spremembe, uporabljan kot ena izmed dodatnih sestavin firme, v različnih povezavah z ostalimi dodatnimi sestavinami, ki so se spreminjale, prav zaradi svoje dolgotrajne uporabe pridobil pomen razpoznavne sestavine v firmi predlagatelja, ne glede na to, ali je bil pisan kot LTH ali kot Lth. Pri tej presoji pritožbeno sodišče šteje kot pomembno tudi dejstvo, da je bil znak LTH registriran kot blagovna znamka šele leta 2004. Pritožnik šele v pritožbi trdi, da „želi“ predlagatelj s spremembo firme v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji v gospodarskem prometu izrabiti prepoznavnost znamke pritožnika L., s čimer bo pritožniku nastala škoda in bo ugled ter prepoznavnost njegove znamke ključno omajan in prizadet, s tem pa bo zmanjšana tudi vrednost njegove znamke. Gre za pavšalne trditve, ki so na ravni domnev in zato neupoštevne.

Prvostopno sodišče je torej pravilno odločilo, ko je pritožbo družbe V. d.o.o. zoper sklep o vpisu spremembe firme predlagatelja zavrnilo.

Izpodbijani sklep ima razloge o odločilnih dejstvih. Prvostopno sodišče je pojasnilo, zakaj predlagatelj vpisa ni posegel v pravice pritožnika kot imetnika blagovne znamke LTH, saj je svojo odločitev utemeljilo z določbo točke a) 1. odst. 48. člena ZIL-1. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je prvostopno sodišče tudi sicer pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo nobene od ostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 19. členom ZSReg).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2.točka 39.člena ZSReg).