Jedro

Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je tako imenovana sklepčnost tožbenega zahtevka oziroma po zakonskem besedilu iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP zahteva, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Za tožečo stranko to pomeni obveznost, da že v tožbi navede vso tisto dejansko podlago tožbe, ki utemeljuje uveljavljani tožbeni zahtevek. Tožeči stranki pa nespornih pravnih pojmov in pravnih razmerij ni treba razčlenjevati na posamična pravotvorna dejstva, saj se šteje, da je tožena stranka z njihovim priznanjem priznala vsa dejstva, ki jih sestavljajo.

Sodišče mora glede na dejanske trditve tožeče stranke, katerih resničnost se predpostavlja, po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na zatrjevana dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

V pravdi zaradi delitve skupnega premoženja pomeni trditev tožeče stranke, da so nepremičnine skupno premoženje pravdnih strank, prejudicialno pravno razmerje. Tožena stranka je z neodgovorom na tožbo glede tega predhodnega vprašanja priznala vsa dejstva, ki ga sestavljajo, med njimi tudi dejstvo, da je bilo to premoženje pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Tožnica je v pravdi zahtevala ugotovitev deleža na nepremičninah in izstavitev zemljiškoknjižne listine. Toženec na tožbo ni odgovoril, zato je prvostopenjsko sodišče izdalo zamudno sodbo, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

Toženec ni vložil pritožbe.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je proti tej sodbi vložilo pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Uveljavlja razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo in nepravilno uporabilo 3. točko prvega odstavka 318. člena ZPP (tako imenovani pogoj sklepčnosti tožbenega zahtevka), saj je zmotno uporabilo določbe drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. - ZZZDR) in 23. do 26. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. - ZTLR). Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnica trdi, da gre za skupno premoženje pravdnih strank, vendar trditve iz tožbe ne dajejo podlage za takšen zaključek. Zemljiškoknjižni lastnik vseh nepremičnin je toženec. V tožbi manjkajo dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da so bile nepremičnine pridobljene z delom obeh zakoncev v času trajanja zakonske zveze. Navedeno je sicer, da sta stranki zgradili novo in obnovili staro stanovanjsko hišo, kar daje podlago za zaključek, da ti dve nepremičnini s funkcionalnim zemljiščem spadata v skupno premoženje pravdnih strank. Vendar pa ni razvidno, na kateri parceli hiši stojita, niti da stojita prav na eni izmed v tožbi navedenih parcel. Zahtevek ni utemeljen niti na podlagi določb ZTLR. Nanaša se na zelo veliko število parcel, toda iz tožbenih trditev ni razvidno, na katerem zemljišču je bila zgrajena nova hiša in na katerem zemljišču stoji prenovljena stavba, niti to, da stavbi stojita na kateri izmed v tožbi navedenih parcel. Ker torej iz tožbenih trditev ne izhaja, da so nepremičnine skupno premoženje in da je tožnica pridobila lastninsko pravico na podlagi določb ZTLR, je tožbeni zahtevek nesklepčen.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena tožnici (375. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP), ki je nanjo odgovorila. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne, in navaja, da ni zatrjevala, da je hišo gradila na tujem zemljišču, temveč je izhajala iz dejstva, da je gradila na lastnem zemljišču. Zemljiškoknjižni lastnik se ni nikoli uprl gradnji, saj je ocenil, da zemljišče ni samo njegovo, ker je bilo pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Res ni bila vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica zemljišč, vendar je bila ves čas v dobri veri, da gradi na lastnem zemljišču, kar izhaja že iz same tožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja Državno tožilstvo v svoji zahtevi (prvi odstavek 391. člena ZPP). Ker zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 387. člena ZPP), so vse navedbe v zahtevi in v odgovoru nanjo, ki gredo v tej smeri, neupoštevne in se Vrhovno sodišče z njimi ni ukvarjalo. Enako so neupoštevne tudi vse navedbe v pravnem sredstvu in odgovoru nanj, ki pomenijo navajanje novot (372. člen v povezavi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je tako imenovana sklepčnost tožbenega zahtevka oziroma po zakonskem besedilu iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP zahteva, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Zaradi pasivnosti tožene stranke se namreč šteje, da priznava resničnost v tožbi zatrjevanih dejstev in se zato ta dejstva štejejo za dejansko podlago zamudne sodbe. Na strani tožeče stranke to pomeni obveznost, da že v tožbi navede vso tisto dejansko podlago tožbe, ki utemeljuje uveljavljani tožbeni zahtevek. Pri presoji, kaj predstavlja dejansko podlago tožbe, pa je s strani sodišča potrebna določena stopnja previdnosti. Predmet priznanja so namreč lahko poleg splošno znanih in uporabljanih pravnih pojmov (npr. nakup, posojilo, najem) tudi prejudicialna pravna razmerja (predhodna vprašanja), ki imajo v sodniškem silogizmu položaj dejanskega stanja (glej dr. Jože Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba Ljubljana, 1961, str. 301). Povedano drugače, tožeči stranki nespornih pravnih pojmov in pravnih razmerij ni treba razčlenjevati na posamična pravotvorna dejstva, saj se šteje, da je tožena stranka z njihovim priznanjem priznala vsa dejstva, ki jih sestavljajo.

Glede na navedeno so tožničine dejanske trditve, katerih resničnost se predpostavlja, naslednje: – pravdni stranki sta zakonca, zakonsko zvezo sta sklenili 7.1.1978; – njuno skupno premoženje predstavljajo nepremičnine (glej tožbo in izrek prvostopenjske sodbe), ki so v naravi domačija, skupno bivališče pravdnih strank; – tožnica je dala vsa sredstva za izgradnjo hiše, v kateri prebivata (za izgradnjo nove in obnovo stare hiše v letih 1992 in 1993 sta pravdni stranki sklenili dve posojili v višini 769.680 ATS in 700.000 ATS, ki ju je v celoti odplačala tožnica; poleg posojil si je tožnica leta 1994 od svoje sorodnice sposodila še 150.000 DEM); – toženec praktično ni prispeval nobenih sredstev za obnovo in izgradnjo hiše. Sodišče mora glede na te dejanske trditve po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na zatrjevana dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek presojalo po določbah ZTLR o gradnji na tujem svetu (23. do 26. člen ZTLR), medtem ko določb ZZZDR o delitvi skupnega premoženja (51., 58. in 59. člen ZZZDR) ni uporabilo, saj iz tožbenih trditev ne izhaja, da je zakonska zveza med pravdnima strankama prenehala. Prvostopenjsko sodišče je s tem zmotno uporabilo materialno pravo, saj je prezrlo določbo drugega odstavka 58. člena ZZZDR, na podlagi katere se lahko skupno premoženje razdeli že za časa trajanja zakonske zveze.

V pravdi zaradi delitve skupnega premoženja (glej 58. in 59. člen ZZZDR) pomeni trditev tožnice, da so nepremičnine (navedene v tožbi in izreku prvostopenjske sodbe), ki so v naravi domačija, skupno bivališče pravdnih strank, skupno premoženje pravdnih strank (glej drugi odstavek 51. člena ZZZDR), prejudicialno pravno razmerje. Toženec je z neodgovorom na tožbo glede tega predhodnega vprašanja priznal vsa dejstva, ki ga sestavljajo, med njimi tudi dejstvo, da je bilo to premoženje pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze. Vrhovno državno tožilstvo v zahtevi tako neutemeljeno trdi, da tožbene trditve ne dajejo podlage za sklep, da gre za skupno premoženje pravdnih strank. Ob tem je pravno nerelevantna trditev, da je zemljiškoknjižni lastnik vseh nepremičnin toženec, saj iz nje ne more izhajati zaključek, da gre za njegovo posebno premoženje. Tudi preostale trditve (da iz tožbe izhaja, da sta stranki zgradili novo in obnovili staro stanovanjsko hišo, in da ni razvidno na kateri parceli, če sploh na kateri, naj bi hiši stali) v nasprotju z mnenjem Vrhovnega državnega tožilstva ne omogočajo zaključka, da gre vsaj pri nekaterih parcelah, če ne pri vseh, za posebno premoženje toženca. Povedano drugače, dejstvi zemljiškoknjižnega lastništva parcel in gradnje oziroma obnove stanovanjske hiše ne nasprotujeta ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki ga je toženec priznal in iz katerega izhaja, da vse v tožbi navedene nepremičnine predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank.

Iz zgoraj navedenih in iz preostalih zatrjevanih dejstev, ki glede na vsebino zahteve niso sporna in iz katerih izhaja, da je tožnica k skupnemu premoženju prispevala v večjem razmerju kot toženec (dala je vsa sredstva za izgradnjo hiše in obnovo stare hiše, medtem ko toženec praktično ni prispeval nobenih sredstev), tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča izhaja utemeljenost tožničinega zahtevka. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna že ob (pravilni) uporabi določb ZZZDR (51., 58. in 59. člena ZZZDR), zato se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo s presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po določbah ZTLR in ni odgovarjalo na navedbe v zahtevi, ki se nanašajo na njihovo uporabo.

Ker se po obrazloženem izkaže, da v zahtevi uveljavljani razlogi niso podani, je bilo treba zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 378. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP zavrniti.

Ker tožnica z vložitvijo odgovora na zahtevo ni prispevala k rešitvi zadeve, ji sodišče stroškov za to vlogo ni priznalo (prvi odstavek 155. člena ZPP).