Jedro

Če sosed - mejaš ugovarja "zmanjšanju osončenja", ne zadostuje pavšalno soglasje zdravstvenega inšpektorja k lokacijskemu dovoljenju, ki je povsem neobrazloženo in izdano brez predhodnega ogleda zdravstvenega inšpektorja in brez opravljene študije osončenja (ki sicer tudi v takem primeru ni obvezna).

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo RS, št. ...z dne ..... se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo sedanjega tožnika zoper odločbo Upravne enote A, št. ....z dne ..., s katero je upravni organ prve stopnje izdal AA, Cesta v B, A, lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše in garaže na zemljišču parc. št. in k.o. ... pod tam navedenimi pogoji. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da se obravnavani poseg nahaja v območju urejanja J2/S16, v ureditveni enoti e, torej enoti, ki je namenjena enodružinski stanovanjski zazidavi, kjer so v skladu z 9. členom Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za A (Uradni list RS, št. 15/91, 6/97, 13/97 in 51/98, v nadaljevanju: PUP), ki ureja to območje, dovoljene dopolnilne gradnje stanovanjskih objektov. Predlagani poseg izpolnjuje tudi druge pogoje iz PUP, ki se nanašajo na oblikovanje objekta za to ureditveno enoto. To velja tudi za višino objekta, ki znaša K+P+N+IP, in ki ji tožnik ugovarja. Po 31. členu PUP je dovoljena prav taka višina in glede na pritožbene navedbe, da so prvotni stanovanjski objekti tu dvoetažni, je tudi sklepati, da so drugi objekti tu tudi višji. Če je višina objekta določena v etažah, je to dovolj natančno določen pogoj o višini objekta. Investitor je v postopku izkazal pravico graditi na zemljišču parc. št. ..in ... k.o. ..., dana so bila predpisana soglasja, prizadete stranke pa so imele v postopku na prvi stopnji možnost zavarovati svoje pravice in pravne koristi. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik v zvezi z geološkimi razmerami navaja pavšalne ugovore, ki z ničemer niso argumentirani. Nasprotno pa je bilo v postopku na prvi stopnji izdelano geološko in geotehnično poročilo o sestavi in nosilnosti tal, ki ga je izdelal BBB d.o.o., B, podjetje za geološke raziskave, ki je gotovo strokovno usposobljeno za to. Projekt za izdajo gradbenega dovoljenja bo moral pogoje iz omenjenega poročila upoštevati, samo temeljenje in tehnična izvedba v zvezi s tem pa je tudi stvar projekta za izdajo gradbenega dovoljenja. Zato so ugovori, ki se nanašajo na geološke razmere in stanje podtalnice neupoštevni. V postopku je bilo v skladu z 11. členom Zakona o varnosti v železniškem prometu pridobljeno soglasje upravljalca železnice za gradnjo v varovalnem pasu. V zvezi z izdajo tega soglasja tožena stranka navaja, da tožnik v svojih pravicah in pravnih koristih zaradi izdaje tega soglasja ne bo v ničemer prizadet. Zato so ugovori, ki se nanašajo na to soglasje, neutemeljeni. Stranski udeleženec, kar je tožnik v tem postopku, lahko sodeluje v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja le toliko, kolikor v njem varuje svoje zasebne pravice in pravne koristi in je v njem upravičen uveljavljati le ugovore, ki se nanašajo na predvideno gradnjo zaradi vpliva te gradnje na njegovo zemljišče in druge njegove pravice in pravne koristi. V čem pa je lahko prizadet tožnik zaradi gradnje v varovalnem pasu železnice, za kar investitor ima izdano soglasje upravljalca, pa iz pritožbe ne izhaja.

Tožnik v tožbi navaja, da je v bližini nameravane gradnje zgrajena avtocesta Hrušica - Vrba, zaradi katere je prišlo do pojavljanja talnih voda, zlasti pa je ta povečana pri sosedu C. Avtocesta je zgrajena v brežini in nad parcelama, kjer je predvidena gradnja stanovanjske hiše z garažo. V ta namen niso bile izdelane geološke raziskave z vrtanjem tal, kot tudi ne brežine, ki je deloma nasuta. Poročilo o sestavi in nosilnosti tal ne more biti merodajna, saj gre očitno za neko poročilo, ki ne temelji na nobeni preiskavi tal. Za ugotovitev, ali je teren primeren za gradnjo stanovanjske hiše, bi morala opraviti raziskave strokovno usposobljena inštitucija, kot je na primer D iz B. V konkretnem primeru pa ni bila napravljena nobena vrtina. Kljub temu pa poročilo navaja pogojno stabilen teren nad zemljiščem in že s tako navedbo povzroča dvom v dopustnost gradnje. Teren ima naklon 40 stopinj in je dejansko nasut, saj se je nasipal, ko se je postavljal visokonapetostni daljnovodni steber. Tožena stranka vsa ta dejstva obide na ta način, da za svoje trditve nima potrebnih dokazil v spisu. Ker geološke raziskave niso bile narejene, je dvom v odločitev tožene stranke še toliko bolj utemeljen. Vkop v brežino bi teren še bolj destabiliziral. Vsekakor gre ob tem za napačno in pomanjkljivo ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik nadalje navaja, da podtalnica vdira v kleti stanovanjskih objektov in so podatki o globinah vode netočni. Propustnost tal je izredno slaba, saj teren že po kratkotrajnem deževju postane delno močvirnat. Nihče tudi ni izdelal osončenja tožnikove hiše, kot posledica nameravane gradnje. Samo gola izjava zdravstvenega inšpektorja pa po mnenju tožnika ne zadostuje. Nameravana gradnja hiše je tudi izven dimenzij ostalih hiš, saj je za eno nadstropje višja kot ostale. To bo povzročilo senco, in sicer na tožnikovem vhodu v stanovanjsko hišo in garažo, kot tudi na celotno funkcionalno zemljišče, oziroma dvorišče pred hišo. To pa pomeni povzročanje škode in manjvrednost njegovega objekta. Tožnik navaja, da ni jasno, kakšen je odmik od meje, niti ne, kje naj bi bila dovoljena streha, pa tudi kanalizacija ni izdelana. Daljnovodni steber je v jekleni izvedbi višine cca 20 m, s fundamentom 3x3 m2 in je zgrajen pretežno na nasutem terenu. Ob gradnji, ki se predvideva, lahko pride do spodkopavanja in ogrozitve stabilnosti visokonapetostnega stebra. Lastnik daljnovoda ni sodeloval v postopku, da bi o tem podal svoje mnenje in soglasje. Teren drsi in že sedaj drevje raste postrani. Po mnenju tožnika tožena stranka nerazumljivo navaja, da lahko v tujem postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja, tožnik sodeluje le toliko, kolikor v njem varuje svoje zasebne pravice in pravne koristi. Prav to mu upravni organ mora omogočiti. Očitno pa to dela samo formalno. V nadaljevanju se potem tožena stranka sklicuje na soglasje železnice, čeprav je iz samih postopkov jasno, da predvidena gradnja posega v javne interese in bi bilo potrebno v postopek vključiti tudi predstavnika javnega interesa. Nevzdržno je stališče tožene stranke, da gre le za pavšalne ugovore, ki niso z ničemer argumentirani. Že sam postopek je voden napačno in pomanjkljivo. Zgolj sklicevanje na neka soglasja in poročilo je premalo, saj kljub opozorilom in ugovorom upravni organ na prvi stopnji ni naredil ničesar konkretnega, da bi ugovore in pomisleke ter dejstva, ki so nesporno prisotni na podlagi strokovnih analiz in raziskav, ustrezno obrazložil. Če bi seveda to storil, potem ne bi mogel izdati lokacijskega dovoljenja. Nameravana gradnja tudi odstopa od prostorskih aktov občine, saj višina objekta ne sodi v okolje, kjer so hiše zgrajene z enim stanovanjem in mansardo. Objekt se torej tak, kot je predviden, ne bi vklopil v okolico. Tožena stranka zgolj predvideva, torej spet brez dokazil, da so drugi objekti tudi višji. Tako na podlagi takega sklepanja dovoli lokacijo. Pri tem se ne sklicuje na podlago in pravni temelj, ki je v prostorskih aktih. Tožnik meni, da gre za odločitev tožene stranke po prostem preudarku in je s tem tožena stranka kršila določila Zakona o splošnem upravnem postopku. Nevzdržno naj bi bilo stališče tožene stranke, da tožnik ne bo z ničemer prizadet v svojih pravicah in pravnih koristih, saj gre nenavsezadnje pri izdaji soglasja železnice tudi za javni interes. Tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zavrnitev zahteve AA za izdajo lokacijskega dovoljenja, podrejeno pa, da sodišče izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v nov postopek in odločanje.

AA je kot stranka, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo (1. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) podal odgovor na tožbo, v katerem navaja, da podjetje BBB, podjetje za geološke raziskave d.o.o., B, kot tudi strokovnjak mag. CC v celoti izpolnjujeta pogoje za inženirskogeološke in geotehnične raziskave tako z vidika registracije podjetja, kot referenc in ni razlogov za dvom v strokovnost njihovega inženirskega poročila o sestavi in nosilnosti zemljišča, na katerem je načrtovana gradnja. Odmik od sosednjega objekta, ki je lociran vzhodno od načrtovane lokacije je tolikšen, da bistveno ne vpliva na osončenje sosednjega objekta, na osnovi česar je pridobljeno tudi ustrezno soglasje zdravstvene inšpekcije v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja. Glede vpliva objekta na daljnovode ter železnico, je pridobljeno ustrezno soglasje lastnikov oziroma upravljalcev, ki je vključeno v lokacijsko dokumentacijo. Iz lokacijske dokumentacije so razvidne detaljne tlorisne dimenzije ter višina objekta, prav tako oblika in naklon strešin ter odmiki od sosednjih objektov. S potrdilom občine A, št.... z dne ... pa je ugotovljena skladnost izdelane lokacijske dokumentacije z veljavnimi prostorsko izvedbenimi akti občine A, zato stranka z interesom smatra, da ni dvoma o skladnosti posega in meni, da je tožba v celoti neutemeljena.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Sodišče ugotavlja, da je tožnik v postopku pred upravnim organom prve stopnje v svoji vlogi z dne 19. 7. 2001 med drugim navajal, da mu bo predvidena zgradba investitorja povzročala senco, ta pa škodo na njegovem objektu in zemljišču. Upravni organ prve stopnje se s problemom osončenja sosednjih zemljišč in sosednjih objektov ni posebej ukvarjal, temveč se je zadovoljil s soglasjem Zdravstvenega inšpektorata RS, Območna enota C, Izpostava A v katerem navedeni inšpektorat po pregledu predložene lokacijske dokumentacije ugotavlja, da iz sanitarnohigienskega vidika ni zadržkov za izdajo lokacijskega dovoljenja. V obravnavanem primeru v postopku na prvi stopnji ni bila opravljena študija osončenja sosednjih zemljišč in objektov. Sodišče poudarja, da taka študija sicer ni obvezna, se pa upravni organ prve stopnje, glede na izrecni ugovor tožnika, ne bi smel zadovoljiti zgolj s pavšalnim soglasjem zdravstvenega inšpektorja, brez konkretne obrazložitve in ob dejstvu, da je zdravstveni inšpektor izdal soglasje brez ogleda temveč le na podlagi proučitve lokacijske dokumentacije. Kot rečeno študija osončenja ni vedno obvezna, zato pa je v takem primeru potrebno soglasje, ki konkretno odgovori na vprašanje glede osončenja, ki ga postavlja tožnik v svoji vlogi z dne 19. 7. 2001. V postopku je potrebno ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (1. odstavek 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju: ZUP). Po presoji sodišča bi torej upravni organ prve stopnje moral, ne glede na dano soglasje zdravstvenega inšpektorja, ugotoviti morebitni vpliv predvidenega objekta na osončenje tožnikovega objekta in to bodisi s študijo o osončenju, bodisi s pozivom zdravstvenemu inšpektoratu, da konkretno obrazloži dano situacijo z vidika sanitarnohigienskih pogojev ter morebitne vplive na sosednje nepremičnine in sosednje objekte. Sodišče je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tožbi ugodilo (2. točka 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. odstavek 60. člena ZUS), v katerem bo treba odpraviti zgoraj navedeno pomanjkljivost. Sodišče pa dodaja, da so sicer vsi drugi tožnikovi tožbeni ugovori neutemeljeni in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe v tem obsegu (2. odstavek 67. člena ZUS) ter še dodaja: Predlagani poseg izpolnjuje pogoje iz Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za A (Uradni list RS, št. 15/91, 6/97, 13/97 in 51/98 - PUP), ki se tičejo višine objekta, ki znaša K+P+N+IP, pri čemer je irelevantno, ali imajo tudi ostali objekti v okolici takšno višino, ali ne. Pomembno je dejstvo, da PUP dovoljuje tako višino objektov, kot jo je v obravnavanem primeru nameraval izvesti investitor.

Kar se tiče stabilnosti terena zaradi vkopa objekta v brežino sodišče ugotavlja, da je bilo v postopku na prvi stopnji izdelano geološko in geotehnično poročilo o sestavi in nosilnosti tal podjetja BBB iz B. Iz poročila res izhaja, da je naklon terena na parceli št. ..., 40 stopinj, kar ga uvršča v zelo strme terene in da je teren pogojno stabilen. Vendar pa je v poročilu tudi predlog izdelovalca poročila, da se izvede podporni zid v celotni dolžini izkopa oziroma brežine v višini najmanj 2 m, ter da naj se podporni zid izvaja postopoma po 2 m širokih odsekih v sušnem obdobju in takoj po odkopu. To pa je upravni organ v lokacijskem dovoljenju tudi upošteval in predvidel izgradnjo opornega zidu zaradi zavarovanja brežine.

Glede ostalih tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na gradnjo spornega objekta v varovalnem pasu železnice in na sodelovanje in soglasje železnice pri tem posegu, ter sodelovanje lastnika daljnovoda v tem postopku, pa se sodišče v celoti strinja s toženo stranko, ki v obrazložitvi izpodbijane odločbe glede teh vprašanj ugotavlja, da tožnik, ko stranski udeleženec v postopku za izdajo spornega lokacijskega dovoljenja lahko sodeluje v postopku samo, v kolikor varuje svoje pravice in pravne koristi, nikakor pa ne more sodelovati v postopku zaradi varstva pravic drugih ali zaradi varstva javnih koristi.